Piše Ana Geršak, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Skoraj odveč je reči, da labirint temelji na izgubi. Kdor vstopi v labirint, pričakuje, da se bo v njem izgubil, da bo – začasno, a vendar dovolj dolgo, da bo trajanje zaznavno – zašel s poti, ki pa jo bo proti koncu, če bo vse po sreči, znova našel. Logika labirinta je logika blodnje, brezciljnega tavanja, ki po večkrat zgrešenih smereh končno pripelje znova na svobodo. Razvejani blodnjak, posejan s slepimi ulicami, ki ne vodijo nikamor, s stranpotmi in eno samo odrešujočo potjo, je bil v zgodovini metafora za življenje, pri čemer je končno osvoboditev neredko predstavljala smrt. Posthumno izdana kratkoprozna zbirka Marjana Tomšiča Zgodbe iz labirinta je hkrati sprehod po avtorjevih najljubših pokrajinah, resničnih in izmišljenih, ki jih je obsežneje popisal v svojih daljših besedilih. Istrskim pejsažem in prizorom podeželskega življenja se pridružujejo drobci spomina na morda doživete, morda pa le izsanjane prigode, prežete s prepoznavno tomšičevskim spajanjem dejanske in fantastične, nadrealne, nezavedne razsežnosti, v kateri Zhuang Zi in metulj vzajemno sanjata drug drugega in drug mimo drugega upravičujeta lastno resničnost. Zgodbe iz labirinta si z arhitekturnim čudesom delijo še eno posebnost, zmožnost, da na zamejeni zaplati zaživi toliko različnih pojavnosti, ki so vse tako ali drugače med seboj povezane. V tem zbirka spominja na Tomšičevo trilogijo Uroki polne lune, po katerih se je sprehajal mitotvorni lik Órfana, edine konstante v stalno spreminjajočem se oneiričnem svetovju, v katerem se je občutek za to, kdo sanja koga in kdo je tu sploh še buden, že davno izgubil. V Zgodbah iz labirinta Tomšič preskakuje med pripovednimi legami in perspektivami, a je v ozadju besedil kljub temu mogoče prepoznati istega demiurga, ki se vztrajno vrača k motivom in podobam, v katerih prepoznava neko simbolno dimenzijo. Če se sprva zdi, da »hladna zora« govori o nedavni epidemiji, čemur ustreza tudi datacija začetnih besedil, se era že kmalu prelevi v tisto, kar avtor prepozna kot dušo, kot psihofizično stanje posameznika, potopljenega v hladno zoro, z omrtvičenimi čuti in spranega sleherne človečnosti. Duša hladne zore, kakor je tudi naslove ene od zgodb, razgalja človekovo destruktivnost, ki je, tako se zdi, prirojena ali vsaj vsajena v posameznika že od otroštva. Ob pogledu na sprevod otrok iz vrtca, ki se po pločniku pomikajo povezani kot gosenica, si pripovedovalec v zavest prikliče glas preroka, ki naznanja: »Tudi ti otročiči bodo morili.« V številnih zgodbah Tomšič obsoja človeško slo po uničenju, ki posameznike preobraža v Podganarje, v človeka-podgano, še eno avtorjevo ponavljajočo se pojavo, ki ubija »vse, kar je nemočno, brez zaščite ... »Ubija nemočno, drhtečo psiho«. V svetu, v katerem ima vsaka pojavnost, celo kamen, nekakšno obliko zavesti, je to nesprejemljivo. Močeradski par v skupnem plesu napoveduje dež, dokler ne ostane le eden, ki nato, kakor v maščevanje za izgubljenim partnerjem, priklicuje hude nalive. »Težko bi našel boljši dokaz, da je vse živo in da je vse povezano v veliko Živost,« sklene pripovedovalec in nadaljuje: »Tega ne opazimo, dokler se ne rešimo uroka, ki ga ljudje imenujejo: Jaz in Jaz. Jaz Človek, ki Sem. Jahve. Jaz, ki sem Bog!« Vrhunec samovšečnega antropocentrizma poraja sovraštvo, ki pa se, kot Tomšič piše v istoimenski zgodbi, vedno obrača proti svojemu nosilcu. Sprehod skozi Tomšičev labirint je raznolik in pričakovano kaotičen, kar odseva tudi avtorjevo idejo o povezanosti vsega z vsem. Pripovedni elementi se nagovarjajo skozi celoto, se vračajo in preobračajo, mogoče včasih preveč dobesedno ponavljajo, nikoli pa toliko, da bi ponovitev postala nadležna. Knjigo odpira niz zgodb z izrecnimi navezavami na pandemijo in čeprav je odločitvi gotovo botrovalo dejstvo, da je zbirka začela konceptualno nastajati ravno v tistem obdobju, uvodna tematsko strnjena grupacija ustvarja čisto drugačen prvi vtis dela, ki je v resnici veliko bolj pestro, pisano in ne nazadnje živo. Kot bi šlo za kolažiranje z različnih koncev napaberkovanih koščkov, ki sami po sebi ne povejo veliko. Zgodbe iz labirinta zaživijo šele na ravni celote.