Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Ana Geršak,
bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper.
Skoraj odveč je reči, da labirint temelji na izgubi. Kdor vstopi v labirint, pričakuje, da se bo v njem izgubil, da bo – začasno, a vendar dovolj dolgo, da bo trajanje zaznavno – zašel s poti, ki pa jo bo proti koncu, če bo vse po sreči, znova našel. Logika labirinta je logika blodnje, brezciljnega tavanja, ki po večkrat zgrešenih smereh končno pripelje znova na svobodo. Razvejani blodnjak, posejan s slepimi ulicami, ki ne vodijo nikamor, s stranpotmi in eno samo odrešujočo potjo, je bil v zgodovini metafora za življenje, pri čemer je končno osvoboditev neredko predstavljala smrt.
Posthumno izdana kratkoprozna zbirka Marjana Tomšiča Zgodbe iz labirinta je hkrati sprehod po avtorjevih najljubših pokrajinah, resničnih in izmišljenih, ki jih je obsežneje popisal v svojih daljših besedilih. Istrskim pejsažem in prizorom podeželskega življenja se pridružujejo drobci spomina na morda doživete, morda pa le izsanjane prigode, prežete s prepoznavno tomšičevskim spajanjem dejanske in fantastične, nadrealne, nezavedne razsežnosti, v kateri Zhuang Zi in metulj vzajemno sanjata drug drugega in drug mimo drugega upravičujeta lastno resničnost. Zgodbe iz labirinta si z arhitekturnim čudesom delijo še eno posebnost, zmožnost, da na zamejeni zaplati zaživi toliko različnih pojavnosti, ki so vse tako ali drugače med seboj povezane. V tem zbirka spominja na Tomšičevo trilogijo Uroki polne lune, po katerih se je sprehajal mitotvorni lik Órfana, edine konstante v stalno spreminjajočem se oneiričnem svetovju, v katerem se je občutek za to, kdo sanja koga in kdo je tu sploh še buden, že davno izgubil. V Zgodbah iz labirinta Tomšič preskakuje med pripovednimi legami in perspektivami, a je v ozadju besedil kljub temu mogoče prepoznati istega demiurga, ki se vztrajno vrača k motivom in podobam, v katerih prepoznava neko simbolno dimenzijo. Če se sprva zdi, da »hladna zora« govori o nedavni epidemiji, čemur ustreza tudi datacija začetnih besedil, se era že kmalu prelevi v tisto, kar avtor prepozna kot dušo, kot psihofizično stanje posameznika, potopljenega v hladno zoro, z omrtvičenimi čuti in spranega sleherne človečnosti. Duša hladne zore, kakor je tudi naslove ene od zgodb, razgalja človekovo destruktivnost, ki je, tako se zdi, prirojena ali vsaj vsajena v posameznika že od otroštva. Ob pogledu na sprevod otrok iz vrtca, ki se po pločniku pomikajo povezani kot gosenica, si pripovedovalec v zavest prikliče glas preroka, ki naznanja: »Tudi ti otročiči bodo morili.«
V številnih zgodbah Tomšič obsoja človeško slo po uničenju, ki posameznike preobraža v Podganarje, v človeka-podgano, še eno avtorjevo ponavljajočo se pojavo, ki ubija »vse, kar je nemočno, brez zaščite ... »Ubija nemočno, drhtečo psiho«. V svetu, v katerem ima vsaka pojavnost, celo kamen, nekakšno obliko zavesti, je to nesprejemljivo. Močeradski par v skupnem plesu napoveduje dež, dokler ne ostane le eden, ki nato, kakor v maščevanje za izgubljenim partnerjem, priklicuje hude nalive. »Težko bi našel boljši dokaz, da je vse živo in da je vse povezano v veliko Živost,« sklene pripovedovalec in nadaljuje: »Tega ne opazimo, dokler se ne rešimo uroka, ki ga ljudje imenujejo: Jaz in Jaz. Jaz Človek, ki Sem. Jahve. Jaz, ki sem Bog!« Vrhunec samovšečnega antropocentrizma poraja sovraštvo, ki pa se, kot Tomšič piše v istoimenski zgodbi, vedno obrača proti svojemu nosilcu.
Sprehod skozi Tomšičev labirint je raznolik in pričakovano kaotičen, kar odseva tudi avtorjevo idejo o povezanosti vsega z vsem. Pripovedni elementi se nagovarjajo skozi celoto, se vračajo in preobračajo, mogoče včasih preveč dobesedno ponavljajo, nikoli pa toliko, da bi ponovitev postala nadležna. Knjigo odpira niz zgodb z izrecnimi navezavami na pandemijo in čeprav je odločitvi gotovo botrovalo dejstvo, da je zbirka začela konceptualno nastajati ravno v tistem obdobju, uvodna tematsko strnjena grupacija ustvarja čisto drugačen prvi vtis dela, ki je v resnici veliko bolj pestro, pisano in ne nazadnje živo. Kot bi šlo za kolažiranje z različnih koncev napaberkovanih koščkov, ki sami po sebi ne povejo veliko. Zgodbe iz labirinta zaživijo šele na ravni celote.
Piše Ana Geršak,
bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper.
Skoraj odveč je reči, da labirint temelji na izgubi. Kdor vstopi v labirint, pričakuje, da se bo v njem izgubil, da bo – začasno, a vendar dovolj dolgo, da bo trajanje zaznavno – zašel s poti, ki pa jo bo proti koncu, če bo vse po sreči, znova našel. Logika labirinta je logika blodnje, brezciljnega tavanja, ki po večkrat zgrešenih smereh končno pripelje znova na svobodo. Razvejani blodnjak, posejan s slepimi ulicami, ki ne vodijo nikamor, s stranpotmi in eno samo odrešujočo potjo, je bil v zgodovini metafora za življenje, pri čemer je končno osvoboditev neredko predstavljala smrt.
Posthumno izdana kratkoprozna zbirka Marjana Tomšiča Zgodbe iz labirinta je hkrati sprehod po avtorjevih najljubših pokrajinah, resničnih in izmišljenih, ki jih je obsežneje popisal v svojih daljših besedilih. Istrskim pejsažem in prizorom podeželskega življenja se pridružujejo drobci spomina na morda doživete, morda pa le izsanjane prigode, prežete s prepoznavno tomšičevskim spajanjem dejanske in fantastične, nadrealne, nezavedne razsežnosti, v kateri Zhuang Zi in metulj vzajemno sanjata drug drugega in drug mimo drugega upravičujeta lastno resničnost. Zgodbe iz labirinta si z arhitekturnim čudesom delijo še eno posebnost, zmožnost, da na zamejeni zaplati zaživi toliko različnih pojavnosti, ki so vse tako ali drugače med seboj povezane. V tem zbirka spominja na Tomšičevo trilogijo Uroki polne lune, po katerih se je sprehajal mitotvorni lik Órfana, edine konstante v stalno spreminjajočem se oneiričnem svetovju, v katerem se je občutek za to, kdo sanja koga in kdo je tu sploh še buden, že davno izgubil. V Zgodbah iz labirinta Tomšič preskakuje med pripovednimi legami in perspektivami, a je v ozadju besedil kljub temu mogoče prepoznati istega demiurga, ki se vztrajno vrača k motivom in podobam, v katerih prepoznava neko simbolno dimenzijo. Če se sprva zdi, da »hladna zora« govori o nedavni epidemiji, čemur ustreza tudi datacija začetnih besedil, se era že kmalu prelevi v tisto, kar avtor prepozna kot dušo, kot psihofizično stanje posameznika, potopljenega v hladno zoro, z omrtvičenimi čuti in spranega sleherne človečnosti. Duša hladne zore, kakor je tudi naslove ene od zgodb, razgalja človekovo destruktivnost, ki je, tako se zdi, prirojena ali vsaj vsajena v posameznika že od otroštva. Ob pogledu na sprevod otrok iz vrtca, ki se po pločniku pomikajo povezani kot gosenica, si pripovedovalec v zavest prikliče glas preroka, ki naznanja: »Tudi ti otročiči bodo morili.«
V številnih zgodbah Tomšič obsoja človeško slo po uničenju, ki posameznike preobraža v Podganarje, v človeka-podgano, še eno avtorjevo ponavljajočo se pojavo, ki ubija »vse, kar je nemočno, brez zaščite ... »Ubija nemočno, drhtečo psiho«. V svetu, v katerem ima vsaka pojavnost, celo kamen, nekakšno obliko zavesti, je to nesprejemljivo. Močeradski par v skupnem plesu napoveduje dež, dokler ne ostane le eden, ki nato, kakor v maščevanje za izgubljenim partnerjem, priklicuje hude nalive. »Težko bi našel boljši dokaz, da je vse živo in da je vse povezano v veliko Živost,« sklene pripovedovalec in nadaljuje: »Tega ne opazimo, dokler se ne rešimo uroka, ki ga ljudje imenujejo: Jaz in Jaz. Jaz Človek, ki Sem. Jahve. Jaz, ki sem Bog!« Vrhunec samovšečnega antropocentrizma poraja sovraštvo, ki pa se, kot Tomšič piše v istoimenski zgodbi, vedno obrača proti svojemu nosilcu.
Sprehod skozi Tomšičev labirint je raznolik in pričakovano kaotičen, kar odseva tudi avtorjevo idejo o povezanosti vsega z vsem. Pripovedni elementi se nagovarjajo skozi celoto, se vračajo in preobračajo, mogoče včasih preveč dobesedno ponavljajo, nikoli pa toliko, da bi ponovitev postala nadležna. Knjigo odpira niz zgodb z izrecnimi navezavami na pandemijo in čeprav je odločitvi gotovo botrovalo dejstvo, da je zbirka začela konceptualno nastajati ravno v tistem obdobju, uvodna tematsko strnjena grupacija ustvarja čisto drugačen prvi vtis dela, ki je v resnici veliko bolj pestro, pisano in ne nazadnje živo. Kot bi šlo za kolažiranje z različnih koncev napaberkovanih koščkov, ki sami po sebi ne povejo veliko. Zgodbe iz labirinta zaživijo šele na ravni celote.
Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.
V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo. \tOpisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti. \tA če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.
Čeprav je Metod Pevec nedvomno med najbolj dejavnimi in plodnimi domačimi filmskimi ustvarjalci, avtorji z »najdaljšo kilometrino«, ki so se tekom svoje ustvarjalne poti lotili skoraj vseh oblik in zvrsti, pa se je še do nedavnega nekako zdelo, da so vsa njegova dela le posamezni verzi obsežne osebno-izpovedne pesmi, ki nam je razkrivala predvsem intimni notranji svet njegovih junakinj, tistih močnih, samostojnih, a hkrati tudi nežnih in ranljivih ženskih likov, okrog katerih so se spletale zgodbe njegovih filmov. Likov, kot je na primer bohemska Carmen iz njegovega istoimenskega prvenca, eterična Duša iz njegove največje uspešnice, Pod njenim oknom, čustveno strta Dora iz Estrellite ali pa vsa tista dekleta in žene iz Vipavske doline, katerih izseljeniško izkušnjo nam je razkril prek Aleksandrink. Toda čeprav je res, da se je Pevec oziral predvsem v notranji svet svojih likov, k njihovi intimi, k osebnim doživetjem, občutkom in čustvom ter nam pri tem razkrival kompleksnost njihovega notranjega ustroja, pa nam je morda še najbolj očitno prav z Aleksandrinkami, a tudi nekaterimi drugimi deli, večkrat nakazal, da je prav tako tankočutni in ostri opazovalec njihovega družbenega okolja in njihove družbene usode. A kaj, ko tega dela njegove ustvarjalne osebnosti kar nekako nismo hoteli videti, kar je bil nenazadnje tudi razlog, da nas je tako silovito presenetil, ko nam je pred štirimi leti predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Dom. Res je sicer, da se je ta, družbeno angažirani del njegove ustvarjalnosti šele v njem prvič tako eksplicitno in nedvoumno izrazil. Toda njegova silovitost, čustvena nabitost in doslednost sta bili tako prepričljivi, da je bilo takoj jasno, da smo v preteklosti preprosto spregledali ta del njegove ustvarjalnosti. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Dom tudi za samega Metoda nekakšno razkritje oziroma prelomni trenutek njegove ustvarjalne poti, o čemer nam pripoveduje prav njegovo zadnje delo, ostri, nepopustljivi celovečerec Jaz sem Frenk, s katerim se je po predstavitvi na portoroškem festivalu nadvse uspešno predstavil še ljubljanskemu občinstvu, in sicer kar v okviru prestižne sekcije Predpremiere na tokratnem Liffu. Če namreč zanemarimo osnovno premiso zgodbe, ki pripoveduje o sporu med dvema bratoma, ki ga zaneti dediščina po očetu – tako materialna kot tudi duhovna – in s katero je Pevec v slovensko kinematografijo kot prvi pripeljal post-tranzicijsko tematiko (no, morda ne prvi, a nedvomno jo je prvi »resno« zastavil), se namreč njegov zadnji film zdi kot – uspešni, če lahko dodamo – poskus, da združi tisto, kar je počel v preteklosti, s to novo družbeno senzibilnostjo. Ne samo v tem, da notranje dogajanje njegovih likov povnanji in ga vpne v širše družbeno okolje, pač pa tudi s tem, ko v središču svoje zgodbe združi moški in ženski lik – lik idealističnega Frenka, ki se vrne iz kibuca v rodni kraj ter lik krhke, ranljive ženske, Ines, Branetove žene, ki pa je že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Seveda pa to še zdaleč ni edini zanimivi atribut zadnjega Pevčevega dela. Nenazadnje gre za eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Neveljaven email naslov