Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Priložnost, da postavi prvo premiero na začasnem velikem odru ljubljanske Drame, je dobil režiser veteran Paolo Magelli, pred leti redni gost več slovenskih odrov. Z vodstvom so se dogovorili za uprizoritev enega temeljnih del Maksima Gorkega Otroci sonca. Dramo o ruskem meščanstvu v obdobju, ko začenja izgubljati tla pod nogami, je prevedel Borut Kraševec, dramaturginja postavitve je bila Željka Udovičić Pleština. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj.
Priložnost, da postavi prvo premiero na začasnem velikem odru ljubljanske Drame, je dobil režiser veteran Paolo Magelli, pred leti redni gost več slovenskih odrov. Z vodstvom so se dogovorili za uprizoritev enega temeljnih del Maksima Gorkega Otroci sonca. Dramo o ruskem meščanstvu v obdobju, ko začenja izgubljati tla pod nogami, je prevedel Borut Kraševec, dramaturginja postavitve je bila Željka Udovičić Pleština. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj.
Monogamija, poliamorija, to sta temi, s katerimi se ukvarja film Štirje mali odrasli. Uspešna poslanka Juulia je na videz srečno poročena s pastorjem Matiasom. Ko odkrije, da jo mož že nekaj časa vara z Enni, se ji najprej podre svet, nato pa jima predlaga, da zaživijo v poliamornem razmerju. In med raziskovanjem novih pravil se Juulia zaljubi v mladega Misko … "Film Štirje mali odrasli," pravi režiserka … tako "pripoveduje o romantični ljubezni, raziskuje pa tudi, kaj pomeni biti človek med drugimi ljudmi".
Film, ki je odprl Kinodvorovo Kinodvorišče v atriju Slovenskih železnic, prikazan pa je bil v sodelovanju s festivalom Kinootok, je pripoved o melanholični romanci v afriški četrti tretjega največjega kitajskega mesta. Režiserja, ki ga poznamo vsaj po filmih Bamako in Timbuktu, v svojih delih sledi dvema rdečima nitma: to sta izgnanstvo in nerazrešeno razmerje med Afriko in Evropo. Naslov Črni čaj namiguje na prvo temo, kot je povedal režiser sam, pa je film v nasprotju z uveljavljenimi predstavami o izgnanstvu, nastal na podlagi "želje upodobiti svet, ki je morda na poti k sožitju".
Grossmanov festival fantastičnega filma in vina praznuje 20. jubilej. Tudi letos v svoj program vključuje sekcijo Hrupnih mačkov, izbor glasbene dokumentaristike, ki je z leti postal ne le nepogrešljiv del festivala, ampak tudi ena redkih priložnosti za ogled manj izpostavljenih, a po navadi nadpovprečno pomembnih filmov te vrste. Letošnji izbor vsebuje tri glasbene biografije ter avdiovizualni esej, ki povečini presegajo običajne okvirje glasbenih dokumentarcev.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Ali lahko poezija prinaša aluzijo na likovnost? Se ta njena posebnost nanaša na mimezis, torej na oponašanje, posnemanje, predstavljanje narave kot najvišji princip poezije, tako razumljen od Platona dalje? In nasprotno: je lahko likovno delo poezija? Če knjiga ponuja literarno in likovno vsebino ali prinaša prehajanje enega k drugemu, ob njej nehote pomislimo na besede starogrškega lirika Simonida, da je »slikarstvo nema poezija in poezija govoreče slikarstvo«. Tak je, recimo, izbor pesmi Tomaža Šalamuna v knjigi Šepetanja (2017), ki jih je po njegovi smrti zdaj tudi že pokojna soproga Metka Krašovec oplemenitila s svojimi risbami, s čimer je nastala enovita umetnina. Je interakcija med Jesihovo poezijo in Bratuševo likovnostjo v knjigi Tudi enako močna, le na drug način? Če prisluhnemo še renesančnemu Leonardu, da je »slikarstvo poezija, ki se vidi in ne sliši, ter poezija slikarstvo, ki se sliši in ne vidi«, je to morda res. Poezija Milana Jesiha v knjigi Tudi je dovolj nazorna in slikovita, raznolika in dramatična, da ob njej ni pričakovati ilustrativne spremljave. Pri soavtorstvu Mirka Bratuše v knjigi ne gre za ilustracije pesmi, čeprav se pri nekaterih to enostavno 'posreči', temveč za – ponekod bolj, drugje komajda – sozvenenje s pesnikovo poezijo, večinoma pa za kiparjevo lastno poetiko. Za njegov samostojni prispevek, kar v kolofonu enakovredno zapisani imeni ob naslovu Tudi tudi oznanjata. Čeprav, če smo natančni, priznajmo, da pesnikovo ime na naslovni strani pričakovano izstopa – in tako prvenstveno napoveduje branje poezije. Pesnikovih 82 osemvrstičnic se giblje od humornih, satiričnih do refleksivnih pesmi na njegov že preverjeni način: dve kitici po štiri verze s samosvojo različico jambske strukture. Fluidnost poezije se sreča s plastično snovnostjo kiparja Mirka Bratuše: med pesmi so razvrščeni barvni kolaži fotografij detajlov kipov, ki zaživijo in na novo upravičujejo svoj obstoj na štirih dvostranskih slikovnih postajah. Sprva so drobne figure umeščene na zemeljsko rdečerjavih tonih, dodana modra spremlja stilizirane podobe čebel, medene barve na koncu se prilegajo satovju. Eksistencialno sporočilo dominantnih, ritmično smiselno razporejenih kiparskih detajlov je nedvoumno, kar pa ne velja za 39 risb različnih barv, ki živijo vsaka zase. A vse skupaj se le kaže kot celovita vizualna pripoved. Milan Jesih je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev kot pesnik, dramatik, avtor radijskih iger, pisec za otroke, prevajalec. V njegovi poeziji se ves čas prepletajo jezikovna igra, zvočnost, ironija, satira in parodija. Razvojni lok njegove poezije se je začel že s prvo zbirko Uran v urinu, gospodar! v času ustvarjanja avantgardistične modernistične generacije s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, in predstavlja eno temeljnih zbirk slovenskega pesniškega modernizma. Kot tudi njegov aktivni odnos do sočasnega dogajanja v svetu, kar zanj še vedno velja. Prelomna je zbirka Soneti, ki je bila deležna največ kritik in razprav, kar le potrjuje njeno pomembnost. Soneti drugi in Jambi nadaljujejo okvir te Jesihove značilnosti pesnjenja. Domišljijski svet skozi podobe iz sanj preseva metaforično bogati zbirki Tako rekoč in Mesto sanj (2007), še globlje je ta zaznava med doživetim in izsanjanim pričujoča v zbirki Lahkoda (2013). Pesniška zbirka Maršal (2017) vsebuje 88 pesmi v jambskem enajstercu, osredotočenih na eno osebo – maršala, a zgodba kljub asociaciji na starost maršala Tita ob njegovi smrti nima realne podlage. Kot je razložil sam pesnik: »Nič več ne vem kot bralci. Kar je napisano, drži, kar si pa zraven mislim, si mislim tako, kot si lahko še kakšen drug bralec.« Kajpak ta izjava ne velja le za to pesniško zbirko! Zbirka Namreč (2021) z osemvrstičnicami – v maniri dveh rimanih jambskih četverostišij – prinaša grozljive, zabavne in frivolne pesmi. Prav tako svež in uživaško presenetljiv je v zadnji zbirki Tudi, kjer nastopajo različni ljudje, časi in nameni v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, bizarnih in najrazličnejših liričnih prigodah, kamor se nesramežljivo tihotapijo tudi kletvice in Jesihove značilne nenavadne besedne skovanke. Zahtevna zgradba verzov vodi bralca od kraljične v stopničastem gradu, od koder se sliši državna himna, mimo ležernih sprehodov po Kranju, Celju, Bovcu in Kinšasi, prek zvonjenja, s katerim se še poglablja tišina, ali mu sporoča, da »Ponoči v duhu se po vaših špajzah / lahkoda klati kakšen komunajzar«, ali opozarja, da tujka vleče »na kolescih kovček / v neizprosno smer železniške postaje« in tako naprej do zadnje osemvrstičnice: »Lepo je, kadar konj debelo prdne, … – da padajo za nama bukve trdne … pa jutro utemni se od božje volje / pa po obritem svetu piš zdivja se / pa s hkratnim gromom blisk se skolje / pa se naliv utrga za vse čase«. Kako bohoten svet besed, v katerem skrit je zvit pomen, ki ga likovna spremljava dela še bolj radoživega, skrivnostnega in pomenljivega! Mirko Bratuša se uvršča med prepoznavne slovenske sodobne kiparje, pri čemer izstopa z raznolikim izborom kiparskih tehnik in materialov. Je avtor več javnih plastik in spomenikov, s katerimi spreminja ustaljene predstave o spomeniškem kiparstvu do te mere, da nekatera njegova dela označujejo kar za protispomenike. Večinoma je njegovo izzivalno ustvarjanje sprejeto navdušeno ali odklonilno, nikoli ravnodušno: kot tak se 'v branje' ponuja tudi njegov zelo oseben in odkrit prispevek v knjigi Tudi kot samostojna celota ali – kljub vsemu – sozveneča spremljava poezije. Že od Bratuževih prvih kiparskih del je zanj značilno, da hoče komunicirati s pogledi, njihovim zakrivanjem, lovljenjem, spogledovanjem in celo dotikanjem, redkeje pa postavi na ogled svoje najintimnejše stvaritve, krhke zapise, risbe, skice in trenutne vtise iz beležnice, prenekatere opremljene z intimnimi opazkami in datumi. Izhajajoča iz postmodernistične tradicije se nekatera njegova dela asociativno dotikajo predmetne realnosti, vsebinsko pa se nanašajo na metaforične pomene, pri čemer kipar sporočilo večkrat nadgradi s satiričnostjo in duhovitostjo, mestoma celo hedonizmom. Prav v teh značilnostih gre iskati vodilno interakcijo med avtorjema knjige, ki na ta način vsak po svoje nenavadno, s presenetljivi preobrati in dvoumni pomeni hedonistično plemenitita skupno poetično-vizualno knjigo Tudi.
Piše Nada Breznik, bere Ana Bohte. Naslov zbirke petnajstih zgodb Matica Slapšaka Mračni labirinti ne bi mogel bolje, tako zgoščeno in ilustrativno, napovedati značaja te avtorjeve prve knjige za odrasle, katere značilnosti so temačnost, zavitost in izgubljanje v prepletanju resničnosti in domišljije. To niso zgodbe v pravem pomenu besede, saj v večini nimajo izrazitih protagonistov, nosilcev dogajanja. Razvejano razmišljanje je pogosto podkrepljeno z moralnimi poduki, ki imajo značaj bibličnih in apokaliptičnih prerokb in sodb, v njih se prepletajo prividi, fantazme, prizori iz sanj in omam, ki jih predstavljajo simbolni liki in pojavi, kot so Snežna kraljica, Angel usode, skrivnostna silhueta z ognjem in mečem in podobni. Svoboda je v svoji večpomenskosti pojem hrepenenja; stopnišča, ki se brez zaključka vzpenjajo nekam v višave, so poti do nedosegljivih ciljev. Pridigarski, nekoliko privzdignjeni ton nekaterih zgodb daje besedilom značaj parabol ali alegorij. Pogubljenje je pogostejše od razsvetljenja, in kljub sicer redkim podobam raja je zadnje dejanje zadnje zgodbe pričakovan konec vsega. Vsekakor pa se avtor na svojstven način kritično loteva aktualnih tem, kot je položaj umetnosti, dotika se filozofskih in verskih vprašanj, etičnih norm, potrošništva, uničevanja naravnih virov, moralnega propada, ki se kaže v izpraznjenosti, izprijenosti, pohlepu, pomanjkanju empatije, odvisnostih in še marsičem. Med zgodbami izrazito izstopa realistična pripoved z naslovom V ritmu, ki ima vse značilnosti kratke zgodbe in govori o fantu, ki ga dekle zapusti zaradi njegovega igranja v bendu, hkrati pa mu tudi člani tega benda pokažejo vrata, ker je drugačen, ker je njegova glasba drugačna in zanje nesprejemljiva. V nekaterih zgodbah se vrstijo opisi najbolj pokvarjenih in nagnusnih dejanj, ki se porodijo v vijugah človekovega uma in ga tako pomanjšanega na gole nagone spremenijo v pošast. Prav opis skrajno krutih kriminalnih dejanj je tema zgodbe Dobri in zli, ki govori o okorelih zločincih, ki ne poznajo sočutja in še manj usmiljenja in imajo izgovore za še tako brutalna zločinska dejanja. Razkrivajo jih obsojenci sami v odkritih pogovorih. Če iščemo ali kot bralci želimo imeti neko poanto, se prav ob zgodbi, ki ima realističen okvir, zanimivo dogajalno prizorišče in privlačno notranjo dinamiko morda vprašamo, v čem je njena poanta? Je to strah pred tujci, so to predsodki in če so, zakaj ravno v mestu priseljencev z vseh vetrov, v New Orleansu, mestu neštetih kultur in tradicij, kjer popotnik Willem Blackwood, ki prihaja iz rodnega New Yorka, doživi pravo invazijo grozljivih zgodb o skrivnostnih mučenjih, umorih in izginotjih ljudi, zlasti tujcev. Zgodbe mu z užitkom natrosijo gostje lokala Old Bucket, ko še ni niti utegnil dobro odložiti kovčka. Nekateri, čeprav redki slikoviti in živahni prizori kaj hitro obledijo, posivijo in se spremenijo v permanentno depresijo. Kot na primer v Kalejdoskopu, v katerem kot sramežljiv optimističen obet na koncu zgodbe poblisnejo le pisana stekelca te naprave. Posebna zanimivost knjige Matica Slapšaka Mračni labirinti so ilustracije, ki odlično ponazarjajo besedila. Na njih so stopnišča, geometrijsko razsekani obrazi, sive silhuete, mehansko bitje po podobi človeka in druge stilizirane in prekrivajoče se podobe. Kot piše v pojasnilih, so nastale s pomočjo programa za likovno umetno inteligenco. Navodila v zvezi s slogom pa izhajajo iz konstruktivizma in suprematisma brez omembe imen konkretnih ustvarjalcev. Če v primeru ilustracij sprejmemo umetno inteligenco kot zanimivost, pa nam je lahko v tolažbo, da so Mračni labirinti vendarle kreacija živega avtorja in njegove domišljije, kakorkoli jih že sprejemamo.
Piše Katarina Mahnič, bereta Igor Velše in Ana Bohte. Adriana Kuči, novinarka in pisateljica iz Sarajeva, ki zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji, se v romanu Noč, ko je preplavala reko enako neizprosno, kot je v romanu Ime mi je Sarajevo opisovala vojno, loteva problematike intimnopartnerskega nasilja. Sara, priseljenka iz Bosne, in Gašper živita v slovenski provinci. Sara ni kaka mlada, neizkušena smrklja, ampak zrela, močna ženska sredi štiridesetih, s pisateljsko kariero, prijatelji in hčerko, ki je ves čas na njeni strani. Pa vendar se tudi po več letih in celo, ko spozna Alena, v katerega se zaljubi in ki ji ljubezen vrača, ne zna izvleči iz zastrupljenega odnosa. Vsakič znova je v njenih očeh ona tista, ki je kriva in bi lahko naredila drugače, ona je tista, ki bi Gašperju, se pravi nasilniku, lahko nekako pomagala, možgane ima sprane kot žrtve stockholmskega sindroma. Navezana je nanj zaradi lepe zgodovine – saj ni preprosto prekiniti stikov z nekom, s katerim si živel toliko let in ga povrhu vsega še ljubil –, pa še finančnih sredstev za osamosvojitev nima. V začaranem krogu se vrti praktično sama, saj je navzven vse videti v najlepšem redu. Prijateljice ji z nagovarjanjem, naj preprosto odide, niso v podporo, prav tako ne zgodbe zlorabljenih žensk iz skupine, ki se ji priključi, socialne delavke pa z naučenimi frazami samo še stopnjujejo njen v usodo vdani obup. Živimo pač v sistemu, ki ne zaščiti žrtve, in tudi najbližji podležejo igri nasilneža. Čeprav Sara ve, da ne živi ves čas življenja ustrahovane ženske, ki se nikakor ne more rešiti, ve tudi, da nobeno nasilje ni in ne sme biti sprejemljivo. “Tokrat je zadnjič,” sem mu rekla tiho, ko je nehal stresati mojo glavo in sem prišla do sape. Le zarežal se je. Tega seveda nisem rekla prvič. V zadnjih desetih letih sem bila neštetokrat v podobnem položaju. A razlika je bila, da sem tokrat verjela lastnim besedam. Prvič. “Tokrat je zadnjič. Naslednjič me boš lahko samo še ubil,” sem rekla in si obrisala njegovo slino z obraza. Smejal se je, kakopak. Arogantno. Zmagovalno. Saj je smešno, mar ne? Na te Sarine besede naletimo precej na začetku romana Noč, ko je preplavala reko, v prvi tako imenovani Osmrtnici, datirani z marcem 2017. Kar šest let in sedem takšnih osmrtnic potrebuje Sara, da resnično obrne hrbet intimnopartnerskemu nasilju, da se zares odtrga od uničujočega Gašperja. Vsaka vrnitev je neke vrste osmrtnica, ker je "vsakič umrla, samo da navzven ni bilo ničesar videti," sedem pa jih je zato, ker naj bi se žrtev povprečno sedemkrat vrnila k nasilnežu, preden dokončno odide. Knjiga ima zanimivo strukturo, je nekakšna krpanka različnih ženskih zgodb, prijateljskih pogovorov, pisem, spraševanj o narodnostni in družinski pripadnosti … skoznje pa se kot rdeča nit nizajo opisi psihičnega in fizičnega mučenja, ki mu je bila Sara toliko časa izpostavljena. Osmrtnice nimajo časovnega sosledja, med sabo so pomešane, kot tudi drugi dogodki v romanu, kar je najprej moteče, a ob drugem branju zasije kot izvirna in inteligentna rešitev za krvavo resno tematiko. Čisto vseeno je, katero leto je, saj se glavna protagonistka kot začarana vedno znova, naprej in nazaj, vrača v past, ki je je vajena in je, kakor se grozno sliši, njen edini varni pristan. Celo ko se hoče moški, ki ga končno ljubi, pogovoriti z njo, molči. “Če se ne kaj spoznam, so to prepiri. To ni prepir. Zato ne vem, kaj naj.” Posrečeno umeščen je tudi lik umrle matere, ki se v ključnih trenutkih znajde ob Sari in jo spodbuja, naj že enkrat preplava to reko; njun dialog je pravzaprav Sarin monolog s sabo, s svojo podzavestjo. S kratkimi, jasnimi, udarnimi stavki Noč, ko je preplavala reko ni le dobro napisan roman, ampak gre bralec v njem skozi nekakšen ognjeni krst vsaj približnega razumevanja intimnopartnerskega nasilja. Podkrepljen z odlično spremno besedo doc. dr. Jasne Podreka, zakaj je tako težko preplavati to reko, odpre oči tudi tistim, ki ne segajo po priročnikih in strokovni literaturi in do zdaj o teh stvareh niso vedeli in prebrali kaj več, kot da “vsaka peta ženska pade po stopnicah”. Tudi to družbeno ozaveščanje je ena izmed odlik te knjige, saj smo mogoče tudi mi pozabili (ali pa se o tem nikoli nismo spraševali), kar je pozabila Sara. In bomo morda kaj naredili v to smer, zdaj, ko smo bili opomnjeni. Pozabila sem, ne vem, kako je to mogoče, morda je ena od mojih vrlin, da se spomnim popolnoma nepomembnih zadev, pozabila sem, kako streha, pod katero te je strah, ni streha. Streha, pod katero te je strah, ni streha. Pozabila sem, ne vem, kako se je to zgodilo, da, če imaš streho, pod katero se bojiš živeti, je bolje, da ti je nebo streha.
20000 vrst čebel, prvenec baskovske režiserke Estibaliz Urresola Solaguren, je bil letos eden od petih kandidatov za nagrado LUX, ki jo podeljuje Evropski parlament, mlada igralka Sofia Otero pa je za svojo pretanjeno igro v filmu prejela srebrnega medveda za glavno vlogo na lanskem Berlinalu. Gre za subtilen film o odraščanju in iskanju lastne identitete, Gorazd Trušnovec pa v svojem besedilu vendarle opozarja na vzporejanje čebelje in človeške družbe. Bere Igor Velše.
Ishana Night Shyamalan se je s svojim režijskim prvencem Opazovalci podala na področje svojega slovitega očeta M. Night Shyamalana. Igor Harb v svojem besedilu razmišlja o tem, ali ji je s filmom uspel presežek na zemljevidu grozljivk. Bere Lucija Grm.
Po motivih Othella Williama Shakespeara Skini mi se s kursa premiera: 8.maj 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje: 9. maj 2024 Skini mi se s kursa je naslov predstave, ki je v Mini teatru nastala po motivih Othella Williama Shakespeara, vendar gre za samosvojo, aktualizirano interptretacijo znane tragedije, drugi del zamišljene trilogije dramaturga in režiserja Matjaža Pograjca. Ogledala si jo je Magda Tušar. Slovenski prevod: Milan Jesih Srbski prevod: Rada Kovačević Hrvaški prevod: Jurica Marčec Režija, koncept in dramaturgija: Matjaž Pograjc Igrajo: Klara Kastelec Rada Kovačević Jurica Marčec Kristina Tini Rozman Izbor glasbe: Matjaž Pograjc Koreograf: Branko Potočan Scenograf: Sandi Mikluž Kostumografinja: Nataša Recer Lutkovna delavnica in animacija: Sulc Likovna podoba: Polona Pačnik Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc Izvršni producent: Branislav Cerović
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pograjčeva druga zbirka Trepete se tako po simbolni kot po stilistični plati navezuje na njegovo prvo zbirko Trgetanje. Prvenec je bil odet v črnino, druga zbirka pa je bela knjižica, ki po videzu precej spominja na White album skupine The Beatles. In res lahko na koncu zbirke kot zanimivost zasledimo seznam instrumentalne spremljave k posameznim sklopom pesmi, ki z naborom raznolikih glasbenikov prispeva k ustvarjanju ozračja med branjem in poezijo še dodatno nadgrajuje z zvočno komponento. Naslov zbirke po eni strani sugerira na repeticijo oz. ponovitev pesniških izbruhkov, kot avtor rad imenuje svoje impulzivne in hkrati premišljene stvaritve, po drugi strani pa nakazuje trepetanje, drhtenje, trzanje in drgetanje, ki izvirajo iz zavedanja lastne minljivosti in strahu pred bivanjem kot tudi iz reflektiranja sebe kot erotičnega bitja. Če se v prvem sklopu zbirke, ki ima naslov Živeli, posveča razmišljanju o svojih prednikih in družini, ki je vpeta v tradicionalne obrede in ki pesniku pomeni nekakšno zavetje pred poblaznelo družbo, se v drugem sklopu z naslovom Kurbulenca odpravi na svojevrstno odisejado po svetu in beleži vtise srečanj z znanci, neznanci in ljubimci, s katerimi odkriva svetle in temne plati erosa. Najsi gre za nežno tresenje avtobusa in šoferjeve roke, ki ga v soboto zjutraj poskuša spraviti domov, ali za trepetanje pred učiteljico geografije, ki mu z omembo očeta vzbuja slabo vest, ali pa zgolj za trzanje ljubimca v spanju, se pesnik globoko v sebi zaveda, da sta strah in hrepenenje le dve plati enega in istega kovanca. Prav iskrenost do samega sebe in do bralca se nas dotakne že po nekaj prebranih straneh, saj smo brez moraliziranja vrženi v zgodbe, v katerih se liričnost kaže skozi izjemno kratke, a čustvene dialoge in večplastne refleksije, ki se porajajo tako na zavestni kot na nezavedni ravni. Potopisni utrinki razkrivajo ameriške študentske zabave, na katerih se debatira o vojaški industriji in migrantih, in pohajkovanja po berlinskih simpozijih, grških barih, hrvaških urah pilatesa, srbskih literarnih delavnicah in po slovenskih klubih, o katerih na nekem mestu zapiše: “ … nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...”. V pesmi z naslovom palestina, napisani 25. junija 2022, opisuje življenje znanca v Palestini, ki se nenehno sooča z izgubo: “ ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa”. Izpoved palestinskega dopisnika pomenljivo zaključi s preprostimi verzi: “… v moji vasi / nekaj let nazaj / še vedeli niso, / kaj je to gej // že od nekdaj pa vedo, / kaj je to izguba.” Tudi v pesmi pančevo, srbija vzame pod drobnogled družinsko in politično situacijo v Srbiji, ko ob umoru gejevskega aktivista Dejana Nebrigića razčlenjuje motive, ki so pripeljali do tega dogodka, ter se spopada z nemočjo in jezo, ko srbska organizatorka literarnega dogodka naroči slovenski urednici, naj pesnika posvari, da naj na literarnem večeru pred občinstvom “raje ne govori o teh vsebinah”. Tretji, zadnji sklop z naslovom Bljubezen vsebuje vrsto izbruhkov, ki se nadaljujejo iz prve knjige in ki vključujejo kolaž odlomkov iz del slovenskih in tujih literatov, pa tudi citatov bolj ali manj znanih osebnosti, izluščenih iz najrazličnejših družbenih omrežij, člankov in javnih nastopov. Najpogostejša motiva pesmi na koncu zbirke sta obisk pri psihiatrinji in obujanje otroških spominov, med katerimi se poleg šolskih travm pogosto znajde tudi spomin na materino bolezen in soočanje z lastno smrtjo: “… v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.” Pesniška zbirka Trepete zdaj že podiplomskega študenta primerjalne književnosti Pina Pograjca, pa tudi priložnostnega literarnega kritika, selektorja Festivala LGBT filma in “slam” poeta, kliče na plan grobo potlačene plasti kolektivnega nezavednega ter jih v neolepšani različici daje na vpogled javnosti. Tako kot se zdi, da brez dlake na jeziku piše o svoji spolni usmerjenosti, materinem umiranju, poskusu samomora in psihiatričnih diagnozah, se z enako lahkotnostjo in navidezno neobremenjenostjo posveča žgočim družbenim temam. Odlika njegovega pesniškega izraza se ne skriva v metaforiki, zvočnosti ali v pretanjenem občutku za dramaturgijo oz. arhitekturo pesmi. Ne, “udarnost” njegove poezije se skriva v tem, da z iskrenim in minimalističnim pesniškim izrazom vzbuja v bralcu trepetanje in nelagodje na mestih, ko to najmanj pričakuje.
Piše Bojan Sedmak, bere Igor Velše. Po knjigah kratke proze Bojne barve in Težkomentalci, izšlih leta 2016, se pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič z dvema ducatoma zgodb v knjigi Dvoliki približuje lastnemu Dekameronu, v prihodnosti najbrž dopolnjenemu še z novo zbirko novelet. In če se Težkomentalci motivno ukvarjajo s pripovedovalko v miljeju psihiatrije ter so Bojne barve vpeljane v tematiko že s prvim stavkom »Nisem del njihove scene in nikoli ne bi hotela postati lezba …«, dogajanje v zadnji pisateljičini knjigi širi polje boja z novimi idejami. V službi promocij se celovite stvaritve po navadi povzemajo okrnjeno in pred tem niso varni niti veliki teksti, ko se jih obnavlja z nekaj stavki. Potemtakem naj bi bilo o njih dovolj vedeti, na primer, da junak pluje iz vojne domov in se na otokih srečuje s pravljičnimi izzivi. Ali da se z umrlim prijateljem sprehaja po peklu, kjer se v devetih krogih seznanja z usodami grešnikov. Pa da se romantično potepa po celini in svoje početje imenuje romanje. In da v parodiji starega epa v enem dnevu prehodi rodno mesto, pri čemer se v modernističnem stilu sooča z lastno izgubljenostjo … Podobno bi bilo mogoče na ogled postaviti tudi podobe iz novitete Jedrt Maležič, se s tem prikrajšati za njeno jezikovno bogastvo, a dobiti pregled nad dogajanjem v njenih štiriindvajsetih enotah. Te zgodbe vsebujejo življenjske situacije, ki so lahko predstavljene z nominalnimi zapisi kot nekakšnimi provizoričnimi podnaslovi. Torej: Klepet vnukinje in babice o moških v njunih življenjih s poudarkom na domišljavem patriarhalnem gospodovanju in s tem povezanim klavrnim seksom. Pomilovalna sentimentalnost sveže ločenega razvpitega policaja na sošolski obletnici. Manipulacija z menstrualnim madežem na krilu v poskusni kabini modne trgovine. Napeto čustveno razmerje med sestrama v jezerskem blatu. Spoznanje ženske o predvideni usodi na prvem srečanju z otrokom novega partnerja. Prizadetost moškega ob predstavitvi svojega dekleta družbi na sedmini. Počitniški pripetljaj mornarjeve žene za mizo s pijanim neznancem. Prekinitev verbalnega nasilja preciozne malomeščanke z odločno gesto socialne delavke. Darilo revne protagonistke sinu, priskrbljeno s krajo starejše gospe. Terapevtkina novica uporabnici storitve o svoji nosečnosti in njen vpliv na pacientkino depresijo. Nerodno uničenje varnostnikovega mobitela na nočnem pregonu grafitarjev. Delitev dela mladega para med uličnimi protesti in pričakovanjem otroka. Podkupovanje zdravnika za potrdilo o sposobnosti za vožnjo. Človekoljubno povabljena begunka v stanovanje para na kavo in vonj njenih nog v copatih. Tečno pokroviteljstvo voznika prevoza nad svobodno umetnico. Obsedenost z novim avtomobilom, opraskanim s takojšnjo nezgodo v garaži. Običajni delovni primer nasilnega izterjevalca dolgov. Dogovarjanje med pesnico in urednico o izdaji knjige. Neprijeten osji pik na morski obali med pogovorom ljubimcev o njunih bivših. Razkritje žene, poročene le na papirju, gejevskemu partnerju svojega moža. Osamljenkino psihotično predimenzioniranje predmetov v hotelski sobi, nemih prič minulega ljubezenskega razmerja. Maserjev problem s koncentracijo pri delu v salonu z oboževano žensko. Monolog razburjene kupovalke o poskusu ropa prodajalne, nerodnem izpadu nebogljenega duševnega bolnika. Uslužbenčevo servilno prenašanje napornega direktorja zaradi obetanega napredovanja. Kaj je v tem pestrem naboru pripetljajev njihova narativna dominanta? Jo označuje naslov knjige; jo usmerjajo pripovedovalci; sta to prostor in čas; je to vrsta perspektive ali morda t. i. ključno prepoznanje, pogosto v poantah kratkih zgodb? Čeprav se pojem dvoliki asociativno navezuje na dvojno moralo in hinavščino, je tovrstnih razlik med videzi in resnicami, običajno povezanih s spolnim pretvarjanjem, v pripovedih pravzaprav malo. Dvoličnost se v besedilih pojavlja v bolj pretanjenih klišejih; je model, v katerega se hkrati stekata nuja kulturne tolerance in egoističnega preživetja ob banalnih dogodkih. Ti so sredi sodobnega urbanega prostora in časa v polovici pripovedi podani z glagolskimi sedanjiki. Tudi približno polovica pripovedovalk je prvoosebnih žensk, v preostalih delih pa se pojavljajo personalni moški in tretjeosebni vsevedni pripovedovalci. Presunljivih iztekov dogajanja ni dosti in tudi ne epifanij, prebliskov jasnih prepoznanj, ki običajno prešinjajo knjižne like za nazaj (kakršno je na primer spoznanje tragičnega junaka, da je ves čas delal otroke lastni materi. Ali nenadno ovedenje bralca, da ne bere svoji ljubljeni, ker bi ji bil všeč njegov glas, ampak zato ker ona ne zna brati). Delno se tovrstna poanta pojavi le v zadnji zgodbi, pa še tam ni povsem gotovo, ali gre za premišljeno računico ali le za posrečeno naključje. Večina zgodb je razvezana v nedramatično vsakdanjost, odprta v naslednjo slogovno raznoliko obdelano peripetijo. Od literarnovednih pripomočkov za analizo teksta se posebnosti pisave Jedrt Maležič morda še najbolj približa pripovedna perspektiva. Pisateljičino vrednotenje dogajanja je pogosto podano iz gledišča knjižnih oseb z notranjimi monologi, razvidnimi iz poševnega tiska. In v teh odsekih je večkrat prisoten neprizanesljiv zapik v predsodke, s katerimi se obdaja šentflorjanstvo za svojimi fasadami. Tam pred prefinjenim sarkazmom ni varno nobeno prenarejanje, še posebej moško v spregi z vseprisotno oholo voljo do moči. Za nameček pa jezikovna suverenost, pridobljena tudi s teorijo in prakso avtoričinega prevajalstva, obsega številne registre slovenščine in ponuja na pladnju izborno bralno ugodje. Med diskurzi, ki si prizadevajo zakoličiti neugnanost literature, je zanimiva simpatična feministična teorija, ki primerja značilnosti ženske naracije z ženskimi orgazmičnimi sposobnostmi. Obe naj bi se po počasnem zagrevanju in vzponu na multiple vrhove tam zadrževali mnogo dlje in s tem omogočali poglede v globlja antropološka bistva, kot to zmore naglo impulzivno moško izlivanje od radosti. Zaradi tega naj bi bila položna ženska pisava moškim mestoma dolgočasna, ženskam pa strma moška prekratke sape. Kratke zgodbe Jedrt Maležič v zbirki Dvoliki na takšne zabavne poenostavitve nanašajo močan kontrastni pečat, ker hitro vzpostavijo vzdušje, se usmerijo k realnemu v realnosti ter zaokrožijo svoje sporočilo v unikate – v umetničinem delu že po naslovu pričujoče zbirke v nobenem primeru ne enolike, v slovarskem pomenu pa vsekakor enojnike. In z njimi dodajajo mavrici čez vrhove dobre literature lep odtenek užitka v branju in pisanju.
Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.« V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.« Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo. V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami. Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.« Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma. V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …
Približno tako, kot znani slovenski kantavtor poje, da je »čist' slučajno padu not v šovbiznis«, tako je Gary Johnson, protagonist nove ameriške akcijske komedije Naključni morilec, »čist slučajno padu not«, ampak ne v zabavljaštvo, temveč v policijsko terensko delo. Ampak ne kakršno koli delo! V rutino ujeti univerzitetni predavatelj filozofije, ki se v neformalnem tekmovanju za najbolj privlačnega filmskega profesorja zlahka postavi ob bok legendarnemu Indiani Jonesu, si je za popoldansko obrt izbral nič manj kot lažno vlogo plačanega morilca. Postopek gre približno takole: naveličani mož/poslovni partner, naveličana žena se odloči za zmeraj odstraniti svojo ženo, svojega moža/partnerja, zato se sestane s plačanim morilcem, Gary, seveda pod drugim imenom in opremljen z policijskimi prisluškovalnimi napravami, se odzove ter naročnika pripravi do tega, da se nespametno izda. Sledi aretacija, Gary pa čaka na naslednji klic. A njegova največja posebnost je, da za vsako stranko natančno prilagodi svojo osebnost ter ponudi točno takega plačanega morilca, kot naročniku najbolj ustreza … Zasnova najnovejše uspešnice režiserja in soscenarista Richarda Linklaterja, verjetno najbolj poznanega po trilogiji Pred … , zveni tako zelo za lase privlečena, da enostavno ne more biti drugače, kot da je resnična. Ali pa vsaj skorajda resnična. Za lepši dramaturški lok in boljši komični učinek je zgodba vendarle nekoliko predelana in z rahlim retro-pridihom umeščena v sedanjost, a osnova ni izmišljena: v osemdesetih letih je bil resnični Gary Johnson skorajda naključno rekrutiran kot lažni plačani morilec in je v svoji karieri preprečil več kot šestdeset morebitnih umorov. Njegova življenjska zgodba obsega vse od trilerja, psihološke drame pa do komedije, ustvarjalci filma pa so za povrh dodali še dobršno mero romance in nastal je izredno posrečen žanrski konglomerat, ki ga kot rdeča nit povezuje raziskovanje nespremenljivosti posameznikove identitete. V glavni vlogi ali bolje rečeno vlogah blesti Glen Powell, ki s kameleonsko spretnostjo prehaja med svojo zadržano, resnobno, neizrazito 'osnovno' osebnostjo ter ognjevito, spretno, strastno in pretkano identiteto plačanega morilca. Fantazija, ki so jo po Powellovih besedah poskusili prenesti na filmsko platno, se najbolj izrazi prav skozi navidezno lahkotnost njegovega preigravanja. Naključni morilec ni film, ki bi iskal kakšen globlji pomen, ampak eden tistih, ki je že tako neverjetno resnično zgodbo na duhovit, živahen in vznemirljiv način nadgradil v še bolj neverjetno filmsko zgodbo, mimogrede pa gledalca še opomnil, da se nikakor ne gre jemati prav preveč resno.
Piše: Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Nina Kremžar se je leta 2019 s pesmimi predstavila v prvencu Dostop na odprto morje, zdaj pa je izšla še njena prva zbirka kratke proze Opazovalnica. V njej nas vabi, da se skupaj z njo povzpnemo na razgledišče in si z daljnogledom približamo štiriindvajset izsekov iz življenja njenih junakov in junakinj. običajnih posameznikov in posameznic. Vsi so nekako ujeti – nekateri v odnosih in vlogah, ki jih igrajo, drugi v preteklosti in spominih, spet tretji v vedenjskih vzorcih. Beremo na primer o neizpolnjenih partnerskih in družinskih razmerjih, v katerih ostaja veliko neizrečenega, ter o ljudeh, ki se tako zelo oklepajo preteklosti, da v sedanjosti praktično ne živijo več; pa o takšnih, ki se zavedajo zgrešenosti svojih dejanj, a se kljub temu ne morejo ustaviti. Pripovedi preigravajo eksistencialne teme o bivanju in minevanju, smrti in izgubi, žalovanju, spominu in preteklosti, hrepenenju in prihodnosti. Najpogostejši motiv je soočenje z izgubo, zaradi katere se liki in likinje zataknejo nekje v preteklosti in se ne zmorejo premakniti naprej. S tem odpre že prva zgodba Bela gradnja, v kateri protagonistki umre partner, s katerim je začela graditi življenje. V njej je polno obžalovanja, da se zaradi strahu pred izgubo hiše ni mogla zares udomačiti v njej, nazadnje pa je izgubila tistega, ki je bil njen pravi dom. Vendar pa ima izguba poleg smrti še druge obraze. V zgodbi April oče z leti vse bolj izgublja hčer in ko se nazadnje zopet zbližata, spozna, da je izgubil priložnost za spremembo. Kakor je bežal njegov oče, je bežal sam in sedaj lahko samo nemo opazuje, kako beži tudi njegova hči: »V tem trenutku ni nobenih idealov, nobenih zamer. Samo ona in jaz, dva človeka, ki sva si preveč podobna. In prvič se mi zazdi, da je prav, da oba molčiva.« Simona v zgodbi Agorafobija je izgubila nekaj, česar pravzaprav nikdar ni imela, s tem pa tudi možnost polnokrvnega življenja, saj se je omejila na varno notranjost doma. Tam čaka in skozi zastrto okno opazuje, kdaj se bo vrnila njena mladostna prijateljica, prva in edina ljubezen. Le ona bi jo namreč lahko spravila iz te pasivnosti. Boleča je tudi izguba bližnjega zaradi odvisnosti, ki kot črn oblak visi nad družino v dveh povezanih zgodbah Bi kdo še? in Dediščina. Potem pa je tu še zgodba Zajtrk, v kateri je predstavljena izguba duševnega zdravja, saj se v protagonistu vedno znova pojavljajo glasovi, ki mu jemljejo avtonomijo, dokler ne postane ujetnik svojih misli. Odraslost je še ena stvar, ki teži junake in junakinje zbirke Opazovalnica. Oče v zgodbi April se v novi vlogi in odgovornosti, ki ji pripada, ne znajde: »Odrasli? Komu lažem? Še nikoli v življenju se nisem počutil odraslega. /…/ Kako se je to zgodilo? Enkrat se obrneš in skrbeti moraš za nekoga, čeprav do zdaj nisi znal niti zase.« Tudi pripovedovalec zgodbe Midva v enem samem dolgem izdihu brez končnih ločil razmišlja o trenutku, ko odrasteš in se postaraš. Ugotovi, da »tak trenutek ne obstaja, ker te noben dogodek, ne prvo stanovanje, ne poroka, ne rojstvo otroka, zares ne potisne v odraslost, postopek je dolgotrajen in neopazen« Nenadoma, še sam ne veš kdaj, se znajdeš v novi preobleki – nekaterim v njej uspe nadaljevati življenje, drugim pa pomeni zgolj ječo. Omenimo še zgodbe, ki motivno-tematsko izstopajo: Lovišče, Prebujanje in O teži človeka. V prvi lovec razmišlja o ubijanju iz oddaljenosti in z višine opazovalnice: »Ne igram se boga, le z nogami rad bingljam nad breznom. Edino tako, ko življenje čaka za mojim hrbtom, ko strmim nekam navzdol, se zavedam, da obstaja in da sem del njega.« Zgodba Prebujanje meji na pravljično pripoved, saj ustvari mistično atmosfero otroštva v idiličnem okolju pri skrivnostni Mari, ki se konča s prisilnim odhodom pripovedovalca v mesto, v svet odraslih. V fantastični zgodbi O teži človeka pa spregovori Iustitia, Pravica, ki nagovori obtoženca in tehta njegovo krivdo. Te zgodbe so bolj razmišljujoče, v njih je nekaj skrivnostnega in intrigantnega, saj njihovo sporočilo ostaja zastrto in se ne predstavlja tako neposredno kot pri ostalih. Slednje zgodbe v zbirko vnašajo nekaj pestrosti, saj preostale bolj ali manj zajemajo iz klasičnega nabora bivanjskih tematik, ki so v književnosti pogosto obravnavane. Poleg tega avtorica v zgodbe vpleta tudi aktualne socialne problematike, kot so partnersko in družinsko nasilje, ekonomske razlike, priseljenstvo, alkoholizem in odvisnost, vendar večinoma ostajajo v ozadju kot kulisa za intimne stiske protagonistov. Čeprav se v štiriindvajsetih zgodbah Opazovalnice soočamo s podobnimi vsebinami, je zbirki uspelo uiti enoličnosti na formalni ravni, kjer je opaziti več igrivosti in eksperimentiranja. Le redkokatera zgodba v zbirki je napisana v klasični obliki. Avtorica Nina Kremžar je našla inovativne načine, kako podati konvencionalne teme s suspenzom, ki vzbudi in ohrani bralkino pozornost. Zgodba Jutranja kava, ki je leta 2017 prejela AirBeletrinino nagrado za najboljšo zgodbo, odpira pomembno temo nasilja v partnerskem odnosu. S tem ko je avtorica prečrtala dele besedila, nam je pokazala vse tisto, kar zaradi previdnosti ali strahu ostane neizrečeno. Zgodbo lahko beremo na več načinov in če preberemo samo prečrtane dele, se nam odkrije precej drugačna podoba razmerja, kot če beremo samo neprečrtano besedilo. Izstopa tudi najdaljša zgodba zbirke, Nazaj. V njej se skozi dnevniške zapiske pomikamo nazaj v času, kot namiguje že naslov, od boleče ločitve para, ki jo povzroči smrt, do bolj veselega in brezskrbnega časa v njuni mladosti, ko sta se spoznala. V zgodbi Fuego pa besede začnejo razpadati v črke, kot kosmi pepela, ki jih med požarom odnese visoko v zrak. Zbirka kratkih zgodb Nine Kremžar se loteva tematike ujetosti, ki je sicer že nekoliko izpeta, vendar ji je o tem uspelo nekaj povedati na svojstven in inovativen način. Največja odlika zbirke so prav igre z oblikami pripovedi, ki bralko presenetijo z vsako novo zgodbo. Opazovalnica je prepričljiv in obetaven kratkoprozni prvenec avtorice, ki jo bomo gotovo še brali.
Piše Žiga Valetič, bere Igor Velše. Tako kot film se tudi slovenski strip bolj pogosto kot v drugih deželah napaja v literaturi. Kar ni nujno slabo – zakaj bi si namreč risarke in risarji morali vsakič sami izmišljati zgodbe, če pa so za razvijanje idej in pripovedništvo poklicani tudi pisateljice in pisatelji? Prenosov zgodb, romanov in poezije v stripovsko formo je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko. Ustripljeni so bili na primer Butalci in več Cankarjevih zgodb, po en roman Ivana Tavčarja in Frana Saleškega Finžgarja, potopisni utrinki Evalda Flisarja, drama Simone Semenič, za polna albuma zgodb Mihe Mazzinija in Vinka Möderndorferja, iz svetovne književnosti pa so nekateri striparji predelali Orwella, Dostojevskega, Shakespeara in Novo zavezo Svetega pisma. Najbolj aktualen projekt te vrste je Strip preobrazbe. Posamezne zgodbe so vsak mesec izhajale v reviji, nato pa se je pot zaokrožila z izdajo obsežne knjige, v kateri je zbranih enajst stripov. Format lično oblikovane šivane brošure z zavihki je priročen – bliže manjšim kot pa velikim albumskim formatom. Vsak prispevek ima svoj likovni slog, kadriranje, črke, žanr in sporočilo. Blaž Kutin in Martin Ramoveš nas v zgodbi Nedeljsko kosilo zapeljeta z nadrealizmom. Starša silita sina edinca, da bi končno začel malo več jesti, a korak za korakom se kosilo sprevrača v orgijo žretja vsega živega in neživega. Sprva se zdi, da je ta ludizem namenjen le sebi, ampak zgodba se zaključi s prepričljivo metaforo o odraščanju in družinskih odnosih. Tudi pisateljica Zarja Vršič in likovnik Andrej Štular, ki ga poznamo po intuitivno-eksperimentalnem kolažiranju, sta v zaključku zgodbe Kozjeglavka nadrealistična. Zgodba se vrti okoli šolskega telovadnega orodja, kjer skrčke in raznožke ob skokih čez kozo dobijo nenavadno spodbudo nepriljubljene učiteljice. Ampak Štular k delu pristopa interpretativno in si jemlje svobodo, ki vsakič pripelje do česa novega. Tomo Podstenšek in Jakob Klemenčič sta v Hiši na hribu naredila korak od ljudskih vraž k nadnaravnemu. Mož in žena v zrelih letih se iz bloka preselita v podeželsko hišo, nepremičninska agentka pa jima zaupa, da je cena hiše nizka tudi zato, ker je v njej živela ženska, ki so jo imeli za čarovnico in je umrla nasilne smrti. Klemenčič vzpostavi klasičen način stripovskega pripovedovanja z elementi, ki nas takoj posrkajo v zgodbo in nas ne izpustijo več. Nejc Gazvoda in Matej Kocjan vzpostavljata distopičen svet v zgodbi z naslovom Birokracija. Že smo v žanru znanstvene-fantastike, ki se meša s socialnim eksistencializmom in kiber-pankovsko estetiko. Nekoliko daljšo pripoved je treba brati večkrat, da bi izluščili vse njene plasti. Dogodke v sedanjosti pojasnjuje vračanje v preteklost, na koncu pa gre tudi za ljubezensko in medgeneracijsko tragedijo. Tanja Komadina in Igor Šinkovec sta v zgodbi Vesne Lemaić Stik poskrbela za udarec realizma. Kljub številnim jezikom, ki jih govorijo turisti na idilični peščeni plaži, vse skupaj deluje kot brezbesedni pripetljaj. Ključno, kar se zgodi na živahni obali, je namreč pristanek nenavadnega čolna, iz katerega se nemo izkrcajo potnice in potniki, stečejo na celino, za seboj pa pustijo le stopinje. Brez dodatnih komentarjev, na začudenje vseh prisotnih. Primož Krašna je pripoved Mihe Mazzinija Revolucionar upodobil tako, da jo je ilustriral. Strani so še vedno razdeljene na okvirčke, ni pa govornih oblačkov in običajne dinamike, ki jo prinesejo dialogi. Vodi nas naracija ostarelega gospoda, ki je po ponesrečenem sinu podedoval ogromno bogastvo, zdaj pa se mu zdi, da je našel način, kako s tem denarjem spremeniti družbo. Morda najbolj abstraktno zgodbo sta zasnovala Andrej Tomažin in Matej Stupica. Govorita o Drugem letu popolne fragmentacije, o totalitarni Novi Ljubljani, ki se vzpostavlja in ponovno razpada po veliki vojni. Srhljivi futurizem na ravni podob ostaja podoben današnjemu mestu, trepetava risba, razpršene postavitve in prvoosebno pripovedovanje pa vzbujajo nemir in nelagodje. Eden bolj posrečenih žanrskih poskusov je uspel pisateljici Mojci Kumerdej in risarju Gašperju Rusu z zgodbo Božič s Hirošijem. Serviserja hišnih robotov obiščeta žensko, ki živi z zastarelim modelom, in ji ponudita naprednejše in bolj sposobne modele. Ponovno znanstvena fantastika, a tokrat z brezhibno dramaturško strukturo. Ana, ki jo je Iztok Sitar priredil po kratki zgodbi Ane Schnabl, se zelo lepo vklaplja v avtorjev opus, v katerem se adolescentne, socialne in družinsko-psihološke zgodbe mešajo z erotizmom. Pravzaprav je nedavno izšla knjiga Dekliške oči, za katero je Sitar narisal deset takšnih zgodb petih slovenskih avtoric, med njimi pa je tudi ta o sestri dvojčici. Marko Kociper se je kot prvi lotil katere od kratkih kratkih zgodb Andreja Blatnika, ki je tako kratka, da so v stripu lahko uporabljene prav vse njene besede. Pri psihoterapevtu žena razlaga, kako je mož na nekem potovanju vozil za motoristoma, in ženski, ki je sedela na zadnjem sedežu, se je nenadoma razvezala vrvica zgornjega dela kopalk. O tem še vedno rad pripoveduje prijateljem, njo pa ta prizor še vedno obiskuje v sanjah. Polteni zaplet v značilnem Kociprovem slogu. Povsem zadnja je konstruktivistična upodobitev socialnega zapleta Zorana Kneževića Trenutek ali betoniranje v zimskem času, ki sta jo predelala ponovno angažirana Štular in Stupica. Uspešno zbližanje stripa in literature, kot smo mu priča v celotnem projektu Strip preobrazbe, je mogoče tudi zato, ker se je nekdanji sloves stripa kot nečesa pogrošnega dvignil na nivo butične umetnosti, kot v spremni besedi ugotavlja Žiga Rus. Literatura pa je v zadnjega četrt stoletja zdrsnila s piedestala umetnosti do tega, da je samo še ena od mnogih zvrsti. Kljub razlikam se bosta risba in beseda tudi v prihodnje našli v točkah nevsakdanjosti, ludizma in psihofizičnih skrajnosti.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič. Moj jezik v tvojih besedah ali La mia lingua nelle tue parole je naslov dvojezične pesniške zbirke, pesniškega prvenca Marianna Deganutti, ki je izšel pri založbi Mladika v Trstu. Marianna Deganutti je doktorica literarnih znanosti, ki je študirala v Italiji in Angliji, zadnje čase pa živi v Nemčiji. Napisala je dva romana v italijanščini. V esejistično znanstvenih knjigah in razpravah preučuje pisatelje z obmejnih področij, na primer Fulvia Tomizzo, Itala Sveva, Borisa Pahorja, Claudia Magrisa, tudi Jamesa Joycea, ki je bival v Trstu. O "zamejskosti" ali "zamejenosti" ali "tujosti" lahko piše tako rekoč iz prve roke, saj je "brezdomnost" v zgodovinskem, jezikovnem in geografskem pomenu izkusila sama, ko se je že kot študentka podala s podeželja v Trst, od tam pa na študij v tujino. Slovenščino je študirala kot drugi jezik v Ljubljani. S pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah je vstopila v okruške izginjajočega jezika svojih prednikov, ki so živeli nedaleč od Čedada in Kanala ob Soči. Jezik ji je domač zaradi babice, usodo beneških Slovencev pa pozna iz izpričanih ran, ki jih je njenim prednikom prizadejal italijanski fašizem. Prebivalce beneške pokrajine so, podobno kot Slovence na Primorskem, v Istri in Reziji, zaznamovali prisilno izseljevanje, italijanizacija, ošabno, brezčutno začrtane meje, pa tudi hudourniki, reke, gore, ki so jih na naraven način omejevale. V pesmi z naslovom Domov pesnica slikovito opiše, kaj ji je ostalo od družinske zapuščine: "vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora." S to podobo štirih mejnikov zapuščenega doma pesnica sprejme minevanje kot del naravnega procesa. Čas ni zacelil ran, sledi niso izginile, a minil je čas za obtoževanje. Iz ene same nepozabljene besede je mogoče znova prebuditi jezik, ki že stoletje izumira. Čustva in spomini so neuničljivi. Babičina beseda, kot seme položena v spomin vnukinje, nenadoma vznikne in na novo zaživi v povezavah z besedami iz drugih jezikov, drugih krajev, drugih časov. Odkrivanje pozabljenih besed ni melanholično, zato so pesmi mehke, nežne in svetle, celo radostne. Tako so na primer špageti v mrzli Ljubljani ob spominu na babičino besedo pašta nenadoma sladki: "tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno." Zbirka pesmi Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah je razdeljena na pet sklopov: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede in Zopet najdene besede. Vsebinsko so nanizani kot postaje na poti h koreninam. Govoriti prepozno je bolje kakor opustiti besede. Jezik beneških Slovencev ni iz jezikovnih posebnosti kakega drugega jezika, temveč je vanj vgneteno v vse, iz česar beneški Slovenci so. Babičine besede niso le v pesničinem vkopanem spominu, nima jih le v krvi in kosteh, temveč ždijo v zvokih, barvi in vonju Benečije. Marianna Deganutti bi lahko pesnila v italijanščini, nemščini ali angleščini, v jezikih dežel, kjer je živela, študirala, delala, a se je odločila za slovenski jezik, ki ga zaradi babičine ljubezni najgloblje občuti. Samo ta jezik ji ne more pobegniti, samo ta jezik je zares v sami srži njene biti, kot na primer v pesmi Etimologije: "iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko." Vse pesmi v zbirki Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah so natisnjene v slovenskem in italijanskem jeziku. Pesnica v izbornem jeziku neposredno in brez privzdignjenega prsta sporoča, da materin jezik ni nekaj samoumevnega, nakazuje smisel in lepoto iskanja pozabljenih besed in na spraven način briše meje med tukaj in tam, med zdaj in nekoč.
V postapokaliptičnem puščavskem svetu se preživela plemena borijo za obstoj. Ko skupina motoristov odkrije zeleno Deželo obilja, kjer skrito in kot je videti zelo trajnostno živi miroljubna skupnost, jim hočeta spretna deklica Furiosa in njena mati preprečiti, da bi razširili dragocene podatke o njihovi lokaciji. Toda obe zajamejo – mamo ubijejo, Furioso pa ugrabi nasilni poglavar Dementus, ki si želi prevlado nad sosednjimi skupnostmi. Furiosa je udeležena v različnih spopadih med plemeni, obenem pa odrašča v odlično cestno bojevnico, ki išče načine za pot nazaj domov. Furiosa: del sage Pobesneli Max je nadaljevanje in hkrati predzgodba filma Pobesneli Max: Cesta besa izpred desetih let oziroma peti del franšize, za krmilom katere je še vedno avstralski režiser, veteran George Miller. Film, ki je bil premierno predstavljen na letošnjem festivalu v Cannesu, bo neizogibno deležen primerjav s predhodniki. Naletel je sicer na večinoma navdušujoče odzive, a sam ga ocenjujem z mešanimi občutki. Anya Taylor-Joy je v prvem filmu iz sage, v katerem se sam Pobesneli Max sploh ne pojavi, prevzela žezlo od svoje starejše različice Charlize Theron, ki je s svojim izjemnim nastopom prinesla novo energijo v franšizo. Z nosilno vlogo, kjer v dveinpolurnem filmu ne izgovori več kot 30 stavkov, je naredila, kar je lahko. Seveda ni prav nič narobe z redkobesednimi, lakoničnimi liki – zgodovina akcijskega filma jih je polna in nenazadnje je tak tudi sam Max Rockatansky. Težava je v tem, da so drugi liki precej čvekavi – še posebej osrednji negativec Dementus, ki ga karikirano odigra Chris Hemsworth – in pojasnjujejo tisto, kar bi lahko pokazali. Zaradi tega je v filmu kar nekaj prostega teka, hkrati pa se zdi nekako preveč polikan; zaradi ukvarjanja s podrobnostmi na posameznih drevesih so ustvarjalci izgubili pregled na gozdom, in s tem se je razblinila precejšnja mera tiste surove, nizkoproračunske energije, zaradi katere je bil Pobesneli Max leta 1979 tako prelomno delo. Čeprav je film še vedno poln osupljivih akcijskih pregonov, vratolomnih kaskaderskih prizorov in za oko zanimivih scenografskih in kostumografskih rešitev, ne bi škodilo, če bi bil scenarij nekoliko bolj – recimo temu – zgoščen. Nam je pa fantazijski postapokaliptični svet, ki ga prikazuje Furiosa, bližje, kot se zdi na prvi pogled. Odvija se tiha bitka za dobrine, kot so voda, nafta, hrana, zanimivo je tudi prikazano razmerje med gospodarstvom in vojno. A kaj, ko vse te teme lahko spremljamo že v večernih televizijskih poročilih, tako rekoč v živo in nič manj brutalno kot na velikem platnu ...
Piše Marija Švajncer. bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Andrej Ule, eden najvidnejših sodobnih slovenskih filozofov, je velik erudit, saj je diplomiral iz tehnične matematike, doktoriral pa s temo iz sodobne logike. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je vrsto let predaval logiko, analitično filozofijo in teorijo znanosti ter pomembno vplival na vednost in miselno širino bodočih slovenskih filozofinj in filozofov. Ukvarja se z modalno in epistemološko logiko, analitično filozofijo jezika in logično kritiko argumentov, hkrati pa je velik poznavalec vzhodne filozofske tradicije, zlasti indijske in kitajske. V delu O naravi duha se vsebinsko in problemsko loteva vprašanj o naravi duha in se dokoplje tako do filozofskih kot do znanstveno utemeljenih ugotovitev. Čeprav v knjigi prevladujejo filozofski odgovori, bi jo bilo mogoče imeti za interdisciplinarno študijo, saj se teoretik ukvarja tudi z dognanji kvantne fizike, zanj temelja vsega naravoslovja. Pri tem je inovativen, saj na novo razmišlja o treh ravneh kvantnomehanske potencialnosti – latenci, potenci in aktualizaciji. Njegova metoda je takšna, da pri zastavljanju vprašanj in iskanju odgovorov opozarja na spoznanja pomembnih filozofov in drugih mislecev iz preteklosti in sedanjih proučevalcev problematike. Knjiga je vsebinsko in informativno tako bogata, da bi jo bilo mogoče uporabljati tudi kot študijsko gradivo. Avtor navaja, kako se posamezni pisci odzivajo drug na drugega, pri tem izraža lastno mnenje, strinjanje ali zavračanje, in spodbuja zanimanje za odprta in nerešena vprašanja. Je kritičen, vendar strpen in dobronameren. Na življenjska in družbena vprašanja aplicira bogato epistemološko in logično besedišče. Branje tega v lepem jeziku in izbranem slogu napisanega tehtnega dela zaradi zgoščenosti in nakopičenega védenja zahteva zbranost, primerno pozornost in najbrž tudi kar nekaj filozofske izobrazbe. Andrej Ule na začetku knjige O naravi duha sporoča, da v svoji želi ponuditi vpogled v nekatere zagate glede pojmovanja duha v sodobni zahodni kulturi in svojo osnovno zamisel o mogočem izhodu iz te zagate. Prepričan je, da je temeljna kvaliteta človeške bitnosti človeški duh, pojmovan kot nenehno razvijajoč se sklop potencialov za bivanje človeka kot zavestno in družbeno odgovornega bitja ter kot sklop pomenljivih udejanjanj teh potencialov. Filozof pravi: "Kakorkoli že, razmišljanje o naravi duha zame ni le teoretsko, pojmovno, jezikovnoanalitično početje, ampak me tudi osebno in eksistencialno prizadeva. Že odkar se dejavneje ukvarjam s filozofijo, to je dobrih petdeset let, me namreč spremlja posebna oblika zavedanja samega sebe in življenjskih okoliščin, ki me obenem usmerja v svet in samega sebe." Knjiga je nastala, priznava, kot neke vrste zapis s potovanja v globino in širino duha. Odgovori so vedno zelo prijazni, občuti jih celo kot ljubeče nežne. Čeprav so kdaj pa kdaj rahlo ironični, pripomni, se nikoli ne zgodi, da bi bili odrezavi. Avtor je terminološko nadvse natančen, njegove definicije pojmov so povedno zgovorne in koherentne. Pozornost namenja tudi etimološkim vidikom in pojasnitvam konceptov v različnih jezikih. Naslove in sintagme prevaja v slovenski jezik ter uporablja ženski in moški spol. Pozornost namenja tudi prispevkom nekaterih filozofinj, med njimi Susan Blackmore, Hilde D. Oakeley in Barbare Vetter. Ule se vedno znova vrača k Heglovi filozofiji, saj jo ima za teoretsko najbolj izdelano metafiziko duha, takšno, v kateri je duh razumljen kot nadosebni absolut, enotnost forme in vsebine ter enotnost možnosti in dejanskosti. A do Heglove filozofije seveda ohranja primerno kritičnost. Filozof opravi poglobljen historiat pojma duha – od antičnih časov in vzhodnih, se pravi indijskih in kitajskih filozofskih tradicij pa vse do današnjega premisleka o tem pojmu. Poglablja se v najnovejša dela v svetovni filozofski produkciji. Vznemirja ga Wittgensteinova filozofija, opozarja pa tudi na neustrezno razumevanje in interpretiranje tega filozofa. Preučuje stališča predstavnikov filozofije življenja, hermenevtike, novokantovstva, eksistencializma, pragmatizma, semiotike in fenomenologije ter izpeljave iz teh filozofskih smeri. Očiten je njegov humanizem. "Naš človeški »telos« vidim v tem, da skrbimo za to, da v naših življenjih, ravnanjih in odnosih prevladujejo pozitivni duhovni potenciali nad negativnimi, pa čeprav vem, da popolna zmaga ni mogoča, žal pa so mogoče razne oblike popolnega poraza." Po dolgem in filozofsko pronicljivem potovanju se avtor dokoplje do spoznanj, da vsakršna oblika duha, če le-ta omogoča in uokvirja določene oblike življenja, zavedanja in umevanja, predpostavlja preplet raznih ravni in oblik potencialnosti in aktualnosti Ta oblika duha pomeni življenjske prakse, v katerih živa bitja preplet potencialnosti in aktualnosti vztrajno in nenehno udejanjajo v svojem občutenju, vedênju in medsebojnih odnosih. Zavedamo se, poudarja avtor, ki na potovanju od nasprotja samemu sebi prihaja k polnemu zavedanju o samem sebi, "da smo ljudje, ki delimo življenje z drugimi ljudmi in smo soodgovorni za svoje in skupnostno udejanjenje duha v tekočem življenju." Ključni primeri dogajanj, ki nam dajejo ali jemljejo dih in duha, so rojstvo, ljubezen in smrt, se pravi prvi vdih, skupni dih in duh ter poslednji izdih. Ule je prepričan, da prvo vprašanje glede življenja in smrti ni to, ali lahko premagamo smrt, ampak ali in kako lahko premagamo nečloveške oblike in okoliščine v tostranskem življenju, ki mu mnogi odvzemajo smisel in duh. "Če uspemo v svojih odnosih z drugimi ljudmi poustvarjati ozračje žive človečnosti in sobitnosti, morda spoznamo, da je vsa človečnost prisotna že tu-in-zdaj in da je tudi smrt ne izbriše." Marsikaj je čisto preprosto. Andrej Ule pravi, da se življenje ogleduje le v življenju, človeško življenje je v odnosih, najvišji odnos pa je – ljubezen.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Laura Buzeti prihaja iz Bakovcev in je študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru. Roman Posuj se s pepelom vaših očetov je napisala v obdobju karantene ter ga popravljala in dograjevala v letu po epidemiji. Zgodba zajema tridnevno dogajanje decembra 1970, ko je zahodnonemški kancler Willy Brandt obiskal Varšavo z namenom sprave med narodoma. “Nemški Kennedy”, kot so ga zaradi demokratičnih in mirovnih teženj, s katerimi se je bližal zlasti vzhodni Evropi, imenovali svetovni mediji, je množico pred spomenikom junakom varšavskega geta presenetil s pomenljivim nenapovedanim padcem na kolena. Ta simbolna gesta, s katero je izpovedal obžalovanje zaradi zločinov, ki jih je na Poljskem zagrešila nacistična Nemčija, je iz zgodovinskega vidika eden največjih nemih dokazov iskanja sprave v povojnem času, v političnem smislu pa pomeni prelomnico za nastanek nove Evrope. Vendar pa je Laura Buzeti Brandtov prihod v Varšavo in priklon pred spomenikom zlasti judovskih žrtev postavila v drugi plan – bolj kot politična gesta jo zanimajo usode ljudi, ki se ob tem dogodku znajdejo na tem strateškem mestu. Med njimi je Otto Gottlieb, mlad nemški fotoreporter, ki dogajanje opazuje z mešanimi občutki, med katerimi prevladuje misel, da je kanclerjev padec na kolena premajhno in prepozno dejanje za odtehtanje vseh krivic, ki jih je nacistična Nemčija zagrešila Poljakom med drugo svetovno vojno. Med kupovanjem vodiča po Varšavi si zato ne upa pogledati prodajalcu v oči, ko ga ta užaljeno navda s občutki kolektivne krivde: “Vidim, kako je, na izlet ste prišli. Fotografirat mesto, ki ste ga požgali. /…/ Se slikat pred spomeniki, ki smo jih postavili za žrtve vaših zločinov? /…/ Kupovat spominke, da boste lahko doma pokazali, kako pogumno ste se podali med podljudi? /…/ No, Niemiec, vzemi. Vzemi in pokaži vsem ta narod, ki ste ga skoraj iztrebili. /…/ Pojdi že enkrat. Raus!” Zdi se, da Otto na nek način požre svoj sram ob srečanju s poljsko novinarko Doroto, s katero se po pristanku kanclerjevega letala znajdeta v lokalu, in jo vpraša, ali bo po vsem hudem, kar so med vojno storili Nemci, politično dejanje dovolj za premostitev sovraštva. Dorota, ki je bila kot malčica ugrabljena družini Janowski in podarjena v rejništvo nemški materi v Bonnu, od koder so jo pa koncu vojne z vlakom poslali nazaj k materi in bratu v Varšavo, na to vprašanje ne more odgovoriti. Ne more delno zato, ker se ne čuti pristojno govoriti v imenu naroda, pa tudi zato, ker so njeni spomini še po 25 letih preveč boleči. Tako zelo travmatični, da jih lahko opiše le z metaforo mačke in miši v pesmih, ki jih želi izdati v zbirki, za katero pa že vnaprej ve, da bo z metaforiko ali brez nje velik trn v peti poljske kulturne politike. V eni izmed pesmi, ki jih lahko spremljamo skozi ves roman, namreč o svojem narodu in odnosu do Nemcev, zapiše: “V naši deželi ni prostora za mačke,” tako pravijo. // In razumem jih. // Mačke so jih opraskale, / ogrizle in se z njimi igrale, / kakor se le plenilec igra s plenom. / Tudi z mano, tudi z mano. // In tako postanem težavna. / Preveč mijavkam in premalo cvilim. / Z repom maham kakor mačka, / ne kot miš. // Sovražijo jih. Le čas zaceli rane, / le nekateri pozabijo. Le nekateri opravičijo. // Nisem ena izmed njih. / Sem venomer tujka. / Miška, ki ne pozabi. / Miška, ki oprosti. // Sovražijo jih in razumem. Nekatere rane so pregloboke, da bi jih zacelili. / Iz vsakega pepela se ne rodi feniks.” Da bi Laura Buzeti poudarila težo, ki jo nosi kolektivna žrtev z vsemi individualnimi travmami premnogih družin, je izbrala naslov, ki na nek način asociira na možnost feniksovega vzleta iz pepela, in hkrati na kesanje, ki ga starejše generacije niso bile zmožne storiti. Posuj se s pepelom vaših očetov je zgodba o tem, kako najti odpustek za umor očeta, za odtegnitev otroka v najbolj ranljivem obdobju življenja ter za fizično in psihično razkosanje družine na več delov, ki se v romanu le počasi in s težavo sestavljajo skupaj. Eden izmed njihovih veznih členov je pismo, v katerem oče izpričuje svojo brezpogojno ljubezen do žene in otrok, drug vezni člen pa je Dorotina neobjavljena pesniška zbirka. Njen brat Florian najprej meni, da bi bil izid preveč nevaren, saj spominja na Orwellovo Živalsko farmo, pozneje pa se prepriča, da je izid zbirke prav zaradi velikega simbolnega potenciala nujen tako iz družinskega kot iz nacionalnega vidika. Čeprav se protagonisti, ki se 7. decembra 1970 znajdejo ob nevralgičnih točkah poljske zgodovine, dan po kontroverznem kanclerjevem pokleku čutijo opeharjene, saj v večini poljskih časopisov ni objavljena ključna fotografija Brandtovega performativnega dejanja, pa vendarle ozavestijo svoja čustva ljubezni, jeze, bolečine, strahu in nemoči ob zavedanju, da bi kot majhni igralci težko karkoli spremenili. Medtem ko se Otto vrne k svojemu partnerju v Hamburg s spoznanjem, da si je dolžan zapomniti to, kar so njegovi predniki storili, se Florian sooča z neustavljivim vulkanom jeze zaradi lastne nemoči, njegova sestra Dorota pa se zave boleče točke zaradi občutka tujosti, ki je nastal ob selitvi: “Vse, kar je bilo njenega, mama, brat, jezik, ime, se ji je zdelo tuje. Vse, kar je bila nekoč, hčerka, Nemka, je bilo tuje. Morda je bil njen obstoj, med takrat in sedaj, med Nemčijo in Poljsko, nepremična, boleča točka.” Poljska vlada še dandanes trdi, da je bilo v okviru nacističnega programa Lebensborn ugrabljenih kar 10.000 otrok in da se jih je po vojni vrnilo le 15 odstotkov. Vendar pa Poljska ni osamljen primer – tudi iz Slovenije je bilo v času 2. svetovne vojne ugrabljenih precejšnje število otrok, ki še dandanes trpijo posledice te selitve. Čeprav je Laura Buzeti dregnila v sredico nikoli zaceljene rane, ki sta jo povzročili obe svetovni vojni in ki ob prizorih iz Ukrajine in Gaze odpira nova vprašanja kolektivne krivde in travmatičnega spomina, nam njen romaneskni prvenec Posuj se s pepelom vaših očetov podaja pomembno sporočilo – da se mora vsaka sprava začeti in končati pri t. i. malem človeku. Dokler ne bo spokoja in odpuščanja v njegovi duši, je mir na globalni ravni v praksi neizvedljiva iluzija.
Piše Lev Detela, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Večsmerna pesnitev Toneta Rodeta Nablus se naslanja na eno ključnih del modernega pesništva, pred dobrimi stotimi leti objavljeno Eliotovo pesnitev Pusta dežela. Tudi Nablus je, podobno kot Pusta dežela, razdeljen na pet neenakih delov, ki pa so tematsko in simbolično povezani med seboj. Tone Rode, ki se je rodil leta 1969 v slovenski skupnosti v Argentini, se je s prvima pesniškima zbirkama Zenice in Mesto pristan, objavljenima pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, vključil v tretji rod tamkajšnjih slovenskih pesnikov in z njima nakazal odmik od nekaterih standardnih značilnosti dotedanjega zdomskega literarnega ustvarjanja, pozneje pa sta v Sloveniji izšli še zbirki Biti in Prareka. Rodetova poezija temelji predvsem na osebnih bivanjskih izkušnjah in se ne omejuje na travmatične dogodke iz druge svetovne vojne. Tu in tam je izrazito abstraktna in intelektualistična. Te značilnosti vplivajo tudi na naravnanost pesnitve Nablus. Ta se sicer nanaša na Eliotovo Pusto deželo, a ni njena slovenska parafraza, temveč na sodoben način oblikovana samostojna pesnitev, v kateri tri osebe – Bralec, Moški in Ženska – kot v nekakšni poetični drami, nakazujejo in komentirajo večsmerno dogajanje. V pesnitvi je Rode ohranil petdelno strukturo in tudi vse prvotne naslove petih oddelkov Eliotove mojstrovine: Pokop mrličev, Partija šaha, Pridiga o ognju, Smrt v vodi in Kaj je rekel grom. Kljub temu je sto let za Eliotovim časom, ko se je svet še bolj izpraznil in oddaljil od duhovnih Izvirov, skušal oblikovati besedilo na nov način. Že naslov Nablus takoj opozori na svetopisemsko utemeljeno eshatološko nadstavbo pesnitve, ki ni lokalno omejena, temveč večsmerno kompleksna in občečloveško univerzalna. Nablus ni le mesto na avtonomnem palestinskem območju, ki je tudi dandanes v središču mednarodnega dogajanja, temveč predvsem biblijski kraj z Jakobovim vodnjakom, ob katerem se Jezus sreča s samarijansko grešnico in jo proti vsem pravilom tedanjega časa zaprosi za požirek vode. Pogovor hitro dobi povsem nove razsežnosti. Jezus se Samarijanki razodene kot studenec žive vode in ji, skesani, odpusti vse grehe. Živa voda je odločilna metafora pesnitve, ki vodi na težavni poti, prepolni pasti in udarcev, od svetopisemskega Ognja do Izvira k pomirjenju, očiščenju in odrešitvi. Rode že takoj na začetku v oddelku Pokop mrličev nakaže, da je od gorečega grma, v katerem se je Bog prikazal Mojzesu sredi Sinaja, do vodnjaka pri Nablusu z Jezusovo živo vodo, ki očisti in prenovi, pet dni hoda. Avtor se približuje današnji heterogeni in kompleksni stvarnosti iz različnih zornih kotov. Pesnitev nima pravega pripovednega toka, vendar posamezni deli obkrožajo osnovno komponento – (bogo)iskateljstvo, ki premaga človekov nemir „na stičišču minljivosti in večnosti“, kot je pesnik zapisal ob zaključku svojega iskanja žive vode iz skrivnostnega Izvira, v katerem je vse, kar je bilo in je in bo. Pesnitev je prepletena z najrazličnejšimi sestavnimi deli, v katerih sedanji čigumiguji demonstrirajo banalno sekularizacijo človeške skupnosti. Iz sodobnih nedonošenosti se kljub vsemu in vedno bolj lušči pogled v drugačno možnost bivanja. Zdi se, da ob tem ženski in moški glas iščeta pogled v kanaansko nebo: "… daj nam naš kruh / besedo s svojih ust // daj odpuščanje / kakor ga tudi mi // odvrni past in hudo / in bodi vedno z nami // amen". Simbolično dogajanje se skozi ujme časa, ko se meseni sodobnik „s polnim želodcem …, z razdraženim živčevjem in nenasitno slo po užitku“ ob malikovanju „prhljaja planeta, ki terja kri, še kri, oko za oko“, prevesi v prošnjo in kes z željo, da „odmreš zemskemu prahu“: " Ne živiš samo od kruha, / ampak od besed, ki izhajajo iz ust, / ki dajejo vse in vse v bivanje izrekajo.“ Že takoj na začetku je razvidno, kako težko se je iz negativnih zasvojenosti modernega časa prebiti v osmišljajoče duhovno življenje. V drugem oddelku z naslovom Partija šaha se na odru kot na modni reviji banalne sodobnosti razkazuje, kot je zapisano: „vi ste krivi / neverna farja banda, / brezvestna lakomna politika, / naduta kulturna elita, / razvajeni tranzicijski spodjetniki, / in vi, krščanski mazohisti, / vi, uglajeni liberalci, / vi, potuhnjeni fašisti, / zintelektualizirani marksisti, / krvi, oblásti željni stalinisti…“ … in tako v dolgem naštevanju še naprej in naprej. Ženski lik Samarijanke se kot rdeča nit pojavlja v različnih delih pesnitve in dobiva najrazličnejše oblike in razsežnosti, ki vodijo od kumanske Sibile do Heglove matere, ruske Sofije in Srbkinje iz Beograda. Vse bi potrebovale vodo, ki teče v življenje, vendar jim resnica prevečkrat ostane zakrita. V tretjem oddelku z naslovom Pridiga o ognju se srečamo s sterilnimi ovirami, ki onemogočajo duhovno razrast, z zasvojenostjo v snov in telesnost, s sebično narcisoidno zagledanostjo v lastni um, z duhom, s katerim si želiš podrediti ljudi. Četrti del Smrt v vodi vsebuje samo kratko pesem o štirinajst dni mrtvem Feničanu in je, kot se zdi, odskočna deska v zadnji del Kaj je rekel grom, v katerem se pesnitev vzpne proti odrešujočemu Izviru in duhovni Odrešitvi „iz bulvarja prežvečenih sanj“ in političnih prisil, ko so firerji, dučeji in maršali, želeč voditi svet v boljšo prihodnost, sejali smrt in sovraštvo med ljudmi. Pesnitev ima posebno notranjo melodijo. Kratke, rezke, v eno ali dve besedi odsekane izpovedi moškega in ženskega glasu se prepletajo z daljšimi povednimi ugotovitvami tako imenovanega Bralca kot tretje osebe. Priznati pa je treba, da s številnimi namigi, asociacijami in religioznimi rebusi prepleteno besedilo zahteva počasno in pozorno branje. Bralec se lahko kaj hitro znajde v zamreženem labirintu misli, spoznanj, razpoloženj, odnosov in čustev, vendar mu je lahko v pomoč nenadna samosvoja beseda sredi stiha, ki deluje kot razpoznavni signal. Kako naj beremo pesnitev Toneta Rodeta Nablus? Najbolje na glas, po odlomkih, v miru in tišini.
Neveljaven email naslov