Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Jože Štucin,
bereta Mateja Perpar in Igor Velše.
Eden zadnjih, če ne res poslednji družbenokritični pesnik brez dlake na jeziku, a z dlako v juhi zbirke Dvomovinska lirika, je brez dvoma Andrej Rozman Roza, »rdečak«, znajo ugotoviti »rumenčki«, »pisanček«, bodo dahnili ateistični verniki levice, za nas, ljubitelje frajgajsta in vesoljnega duha, ki odpira obzorja prapoka, ognja, ki je zanetil vse, kar obstaja, pa je Andrej Rozman Roza predvsem kremenit ulični gledališčnik, v zasedi tudi poet, ki pije kri vsakršni oblasti ...
Knjiga je izšla pri Gogi, kako lucidno, v založbi, kjer so dogodki doma, kjer ima poezija domicil. Tehnično gledano: zbirka je dogodek v mestu Gogi, ki pa ga za potrebe razumevanja lahko preimenujemo v mesto Slovenija. Pesnik se je tu iz neznanega razloga udomačil, njegovo poreklo sega »od bodeče žice pa do Planice, / s piranske Punte v Lendavske gorice« in postal je vaščan te drobne skupnosti, mil in prijazen gromovnik, ki vizitira okolje, ga secira in ponuja v ogled, pa obenem resignirano ugotavlja: »Ko sem hodil skozi mesto / na en siv in mrzel dan, / tisoče ljudi sem srečal, / a je vsak od njih bil sam.«
Seveda je pesnik levičar, kakopak, pesnik je napreden pes, ki laja tudi na gospodarja. Mogoče piše z desno roko, tega ne vemo, je pa liberalno bitje, ki se zaveda moči besede, kritik tistih, ki besedo ukradejo in jo postavijo v usta oblasti; pesnik, čista duša, ki zre v svet kot nekakšen ježek, ves napičen in naboden od iskrivih misli, ki »vsakršni vladavini prava« zre v oči in brezkompromisno recitira: »ker greste se demokrate, / nas še za vas je sram, / da tko žaljivo teptate vse, ki so proti vam, / zato je čas, da greste stran.«
Citat je nedvomno politično motiviran, nekaj, kar je v srčiki vsake revolucije, a je obenem tudi maska rdeče smrti, glasnik zatona sveta, ki je z rdečo barvo krasil prihodnost in je smrti nadel rdeč obraz. Seveda tu od vsega zastavljenega ne bo nič, ker je glasnik zgolj pesnik, bitje s krili, ki lebdi v sanjah.
Ja, pesniku se taka politična aktivacija gotovo ne bo splačala, izplačala se mu tudi ne bo nikoli, »saj v tržno svobodo smo šli / in žejni čez vodo prišli / ker nas je prnesu naš novi idol / hkrati čez in okol«. Upanje se mu kaže edino v verzih in rimah, v dovtipih in umnih klicajih, rad pa je tudi politično bridek, vsakič sproti človeško uravnotežen, a v dani situaciji, ko oblast znova in znova prevzemajo lažnivci in prekucanti, se naivno oprime upanja: »Vsak človek je dragulj / že zdej, / če priložnost dobi, / da zažari (...) ker moč je u nas že zdej.«
Ne, ne, šarca, mitraljezíkovo puško, je u(s)meril v zrak in krogle ne bodo pokosile političnih veljakov, ne, svet bo politično cvetel naprej do bridkega konca, ko se bo na nebu pojavil napis: Opusti vsako upanje, ki vstopaš, tvoja domovina je dvomovina in moto sveta je eno samo upanje na konec: »Dvomim, / da je bila / na začetku / beseda. / Prepričan / pa sem, / da je bila / na začetku / konca.«
Mimo ljudi hodi pesnik, mimo človeka, še več, odmaknjen je od pesnika-človeka, ki bo v tej navezi zgolj kolateralna škoda kulturne politike, je pa vštric, o, ja, prekleto vštric z vsem. ON je z nami, bi pozivali samotarji. Tam tavajo politikanti, tam se gnetejo povzpetniki, zrak je očiščen resnic, povsod ena sama spletka in laž, a na ulici, tej žlahtni materi vsakdanjosti, se drenjajo navadni ljudje, tako rekoč mimoidoči osebki, po zraku frčijo ptiči, na odru življenja se barve mavrice zmešajo v rozasto, tako, ki zajema vse odtenke ...
A omenjena pozicija je samo en del zbirke Andreja Rozmana Roze Dvomovinska lirika. Pesniku se zdi pomembnejša skrb za slovenski jezik. Poigrava se s purističnimi brusi, ki znajo jezik zamoriti do neuporabnosti. No, če tu kot bralci vklopimo sociolingvistični čut, se spet pokaže v ozadju – politika. Vseeno kakšna, jezikovna, nacionalna, komunalna, medčloveška, domovinska ... vedno udari ven politika, ki je (smo šli preverit, glede na bogatijo interpretacij, ki se vsujejo iz Frana) poplava pomenov (...) del življenja. Človek, bralec poezije, se s temi formulacijami težko sooči. Naj obvelja prva, kjer slovar pravi, da je to »urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov«.
Ampak dajmo na stran ta državotvorni aspekt. Tu ni ne konca ne kraja debat, tema se ne more kosati s poezijo, če odmislimo, da je svet pogosto samozadosten tudi brez parlamenta, besedne hiše, kjer se veliko govori in malo pove. Roza o tem ve vse, njegovih stališč pa ni mogoče kar tako staliti v vodeno lužico.
Gremo torej od začetka. Roza je aktivist non plus ultra ... Zavzeto se postavi na vogal in kliče resnico, kliče poštenje in pravico. Tam recitira vsem v brk, vsak, ki se mu približa, bo deležen njegove kose, ki kosi samo z besedami, ubija muhe s pikami in vejicami, klati neumnosti z narodovega drevesa in sakramensko resno upa, da bo slišan.
Seveda ne bo; zgolj v omejenih dozah pri enakomislečih, to je za prmejduš res, se mu pa zna zgoditi, da se bo opletalo z besedami na njegov račun. Somišljeniki bodo rekli, da je preveč radoživ in metaforičen, nasprotnikom se bo zdel klovnovski in politično neškodljiv, bratje in sestre po besedi pa mu bodo zamerili predvsem popise dnevnopolitične krajine, ki že po naravi nima neke vrednosti. Le-ta, kot vemo, je krajše sape kot muha enodnevnica, ki ji vsak mrzel piš lahko skrajša življenje na hip in trenutek.
Ampak vsi se bodo strinjali, Roza je en sam, unikaten poet in gledališčnik, ki svetu nastavlja zrcalo, četudi se v njem pogosto ogleduje le sam.
Piše Jože Štucin,
bereta Mateja Perpar in Igor Velše.
Eden zadnjih, če ne res poslednji družbenokritični pesnik brez dlake na jeziku, a z dlako v juhi zbirke Dvomovinska lirika, je brez dvoma Andrej Rozman Roza, »rdečak«, znajo ugotoviti »rumenčki«, »pisanček«, bodo dahnili ateistični verniki levice, za nas, ljubitelje frajgajsta in vesoljnega duha, ki odpira obzorja prapoka, ognja, ki je zanetil vse, kar obstaja, pa je Andrej Rozman Roza predvsem kremenit ulični gledališčnik, v zasedi tudi poet, ki pije kri vsakršni oblasti ...
Knjiga je izšla pri Gogi, kako lucidno, v založbi, kjer so dogodki doma, kjer ima poezija domicil. Tehnično gledano: zbirka je dogodek v mestu Gogi, ki pa ga za potrebe razumevanja lahko preimenujemo v mesto Slovenija. Pesnik se je tu iz neznanega razloga udomačil, njegovo poreklo sega »od bodeče žice pa do Planice, / s piranske Punte v Lendavske gorice« in postal je vaščan te drobne skupnosti, mil in prijazen gromovnik, ki vizitira okolje, ga secira in ponuja v ogled, pa obenem resignirano ugotavlja: »Ko sem hodil skozi mesto / na en siv in mrzel dan, / tisoče ljudi sem srečal, / a je vsak od njih bil sam.«
Seveda je pesnik levičar, kakopak, pesnik je napreden pes, ki laja tudi na gospodarja. Mogoče piše z desno roko, tega ne vemo, je pa liberalno bitje, ki se zaveda moči besede, kritik tistih, ki besedo ukradejo in jo postavijo v usta oblasti; pesnik, čista duša, ki zre v svet kot nekakšen ježek, ves napičen in naboden od iskrivih misli, ki »vsakršni vladavini prava« zre v oči in brezkompromisno recitira: »ker greste se demokrate, / nas še za vas je sram, / da tko žaljivo teptate vse, ki so proti vam, / zato je čas, da greste stran.«
Citat je nedvomno politično motiviran, nekaj, kar je v srčiki vsake revolucije, a je obenem tudi maska rdeče smrti, glasnik zatona sveta, ki je z rdečo barvo krasil prihodnost in je smrti nadel rdeč obraz. Seveda tu od vsega zastavljenega ne bo nič, ker je glasnik zgolj pesnik, bitje s krili, ki lebdi v sanjah.
Ja, pesniku se taka politična aktivacija gotovo ne bo splačala, izplačala se mu tudi ne bo nikoli, »saj v tržno svobodo smo šli / in žejni čez vodo prišli / ker nas je prnesu naš novi idol / hkrati čez in okol«. Upanje se mu kaže edino v verzih in rimah, v dovtipih in umnih klicajih, rad pa je tudi politično bridek, vsakič sproti človeško uravnotežen, a v dani situaciji, ko oblast znova in znova prevzemajo lažnivci in prekucanti, se naivno oprime upanja: »Vsak človek je dragulj / že zdej, / če priložnost dobi, / da zažari (...) ker moč je u nas že zdej.«
Ne, ne, šarca, mitraljezíkovo puško, je u(s)meril v zrak in krogle ne bodo pokosile političnih veljakov, ne, svet bo politično cvetel naprej do bridkega konca, ko se bo na nebu pojavil napis: Opusti vsako upanje, ki vstopaš, tvoja domovina je dvomovina in moto sveta je eno samo upanje na konec: »Dvomim, / da je bila / na začetku / beseda. / Prepričan / pa sem, / da je bila / na začetku / konca.«
Mimo ljudi hodi pesnik, mimo človeka, še več, odmaknjen je od pesnika-človeka, ki bo v tej navezi zgolj kolateralna škoda kulturne politike, je pa vštric, o, ja, prekleto vštric z vsem. ON je z nami, bi pozivali samotarji. Tam tavajo politikanti, tam se gnetejo povzpetniki, zrak je očiščen resnic, povsod ena sama spletka in laž, a na ulici, tej žlahtni materi vsakdanjosti, se drenjajo navadni ljudje, tako rekoč mimoidoči osebki, po zraku frčijo ptiči, na odru življenja se barve mavrice zmešajo v rozasto, tako, ki zajema vse odtenke ...
A omenjena pozicija je samo en del zbirke Andreja Rozmana Roze Dvomovinska lirika. Pesniku se zdi pomembnejša skrb za slovenski jezik. Poigrava se s purističnimi brusi, ki znajo jezik zamoriti do neuporabnosti. No, če tu kot bralci vklopimo sociolingvistični čut, se spet pokaže v ozadju – politika. Vseeno kakšna, jezikovna, nacionalna, komunalna, medčloveška, domovinska ... vedno udari ven politika, ki je (smo šli preverit, glede na bogatijo interpretacij, ki se vsujejo iz Frana) poplava pomenov (...) del življenja. Človek, bralec poezije, se s temi formulacijami težko sooči. Naj obvelja prva, kjer slovar pravi, da je to »urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov«.
Ampak dajmo na stran ta državotvorni aspekt. Tu ni ne konca ne kraja debat, tema se ne more kosati s poezijo, če odmislimo, da je svet pogosto samozadosten tudi brez parlamenta, besedne hiše, kjer se veliko govori in malo pove. Roza o tem ve vse, njegovih stališč pa ni mogoče kar tako staliti v vodeno lužico.
Gremo torej od začetka. Roza je aktivist non plus ultra ... Zavzeto se postavi na vogal in kliče resnico, kliče poštenje in pravico. Tam recitira vsem v brk, vsak, ki se mu približa, bo deležen njegove kose, ki kosi samo z besedami, ubija muhe s pikami in vejicami, klati neumnosti z narodovega drevesa in sakramensko resno upa, da bo slišan.
Seveda ne bo; zgolj v omejenih dozah pri enakomislečih, to je za prmejduš res, se mu pa zna zgoditi, da se bo opletalo z besedami na njegov račun. Somišljeniki bodo rekli, da je preveč radoživ in metaforičen, nasprotnikom se bo zdel klovnovski in politično neškodljiv, bratje in sestre po besedi pa mu bodo zamerili predvsem popise dnevnopolitične krajine, ki že po naravi nima neke vrednosti. Le-ta, kot vemo, je krajše sape kot muha enodnevnica, ki ji vsak mrzel piš lahko skrajša življenje na hip in trenutek.
Ampak vsi se bodo strinjali, Roza je en sam, unikaten poet in gledališčnik, ki svetu nastavlja zrcalo, četudi se v njem pogosto ogleduje le sam.
Piše Tonja Jelen, bere Igor Velše. Zbirka pesnice Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj ima močno in pretresljivo vsebino. Že njen prvenec izpred dveh let Krekspot na požarnih štengah je bil suverena govorica, v drugi zbirki pa je pesnica naredila še večji čustveni preboj. Še bolj slikovito in neposredno se zrašča z različnimi tematikami, predvsem z analiziranjem odnosov v preteklosti in z nadaljevanjem toksičnosti v odrasli dobi. Pesmi pa ponujajo še veliko drugih, zadnje čase aktualnih družbenih vprašanj. Zbirka ruši časovno linearnost, saj meša zgodnjo odraslo dobo, mladostništvo in otroštvo. Sklop pesmi z naslovom 5, nas denimo vrne v čas petletne deklice in s tem različnih nezdravih dogodkov. Vračanje v spomin z nenehnimi udarci, padci in bolečino je brutalno prepričljivo izrisano. Osnovna premisa vsega je nenehno trpljenje, ki ga pesnica spretno preslikava tudi v druge žive ali pokojne osebe. Ne, to ni zbirka nostalgije po otroštvu, kot ga občuteno in tudi z vidika otroške vihravosti upesnjujeta le malce starejši Tanja Božić in Anja Grmovšek Drab. Pri dekliški subjektki Veronike Razpotnik so doživljaji drugačni, polnijo se s slabim in disfunkcionalnim. A prav s tem buliteljstvom se izrisuje eno od možnih otroštev, ki pa je večkrat prikrito in se o tem ne govori. Veronika Razpotnik v pesmih poudarjeno ruši posploševanje o srečnem in brezskrbnem otroštvu družin, tudi velikih. Pri tem tuje misli ponazarja s kurzivo, kar je ena od posebnih vizualnih značilnosti pesmi. Skoraj odrasla subjektka se v skoraj vrtoglavem času znajde v porušenih odnosih, kakršni se pogosto končajo s samomori. Te pesmi so med najbolj pretresljivimi. Izgube in oddaljenost od bližnjih subjektka doživlja vse teže: »razdalje glodajo«. Zbirka je namreč kot analiza razmerij. Družbeno in intimno je kritična do homofobije, vojne, sploh do kakršnega koli nasilja. Vendar kot je bil že prvenec poln obratov, se tudi tukaj bralci znajdemo na vrtiljaku. Subjektka se tudi sama vse bolj utaplja v številnih eskapizmih. Sočen in neposreden jezik je v skladu z občutenjem in situacijami. To pač ni poezija sprenevedanja in olepševanja. Avtorica se igra z tudi imenom, kot je Alex. Trans- oziroma nebinarnost se pojavlja tako v ljubezenskem kot prijateljskih odnosih. Ti so lahko tudi na daljavo bodisi zaradi študija ali bolezni. Prav na bolezen se nanaša najbolj osebna in tudi najbolj tenkočutna pesem v zbirki, namenjena Špeli. Pesem se v marsičem razlikuje od drugih, v njej se pesnica z veliko sočutja in nežnosti sooča s kruto boleznijo mlade prijateljice. Zbirka Sršena pičim nazaj je jasno sporočanje o številnih oblikah nasilja, tudi samopoškodovanja, o ukalupljanju in usidranosti ženske, prostovoljnih smrti in nenehnih čustvenih odtegljajih. Vmes pa je vendarle svet, ki subjektko odrešuje vsega slabega. A še vedno se mora vračati nazaj – v slikovitost sivine, prepričljivo primerjane z negativnimi glodavci in drugimi škodljivci. Zbirka Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj več kot uspešno kaže na anomalije živega. Ironično je sicer na koncu pesem z naslovom Pasivistka, ki skorajda zavrne oznako o delnem aktivizmu in ozaveščanju v zbirki.
Piše Veronika Šoster, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Milan Dekleva je v Lističih, podobno kot v mnogih svojih romanih, za protagonista izbral resnično osebo in na tej podlagi napisal bolj ali manj fiktivno zgodbo. Tokrat gre za verjetno najbolj osebno izbiro do zdaj, saj je v fokus postavil svojega strica – pesnika, prevajalca in urednika Alberta Široka (1895–1985), o katerem Marij Čuk v spremni besedi piše, da je bil v času svojega delovanja v Trstu »referenčna točka za tržaške Slovence, zaradi tega pa tudi trn v peti italijanskim fašističnim oblastem«. Protagonistova identiteta se nam razkrije le z nekaj namigi in podatki, recimo z omenjanjem njegovega brata, tigrovca Karla Široka, ki je bil leta 1942 kot talec ustreljen v Dragi pri Begunjah, in s pričakovanjem srečanja z velikim italijanskim pisateljem Italom Calvinom, saj je Albert pripravljal prevod njegovega prvenca Steza pajkovih gnezd, ki je v resnici izšel leta 1968. Dekleva je roman zastavil fragmentarno, dnevniško, namesto klasičnih dnevniških zapisov pa izbral naslovne lističe, kamor Albert zapisuje svoje misli in doživetja, jih datira in potem skriva. Letnice so kronološko pomešane, kar na začetku deluje rahlo zmedeno, a kmalu se vzpostavi notranja struktura. Nekatere letnice se namreč ponavljajo in vse, kar se dogaja na posamezno leto, je zapisano v pravem zaporedju, kar vzpostavlja občutek, da se vendarle premikamo vedno naprej. Je pa taka struktura tudi vsebinsko utemeljena, saj Albert veliko premišljuje o času, preteklosti in sedanjosti, in Lističi nas pošljejo na pravo popotovanje po človekovi zavesti o sebi in o svetu, ki ga zaznamuje. Roman je prežet tudi z drugimi resničnimi dogodki in osebami, predvsem literarnimi, pa tudi omembami gledaliških predstav, romanov in prostorov, kjer poteka kulturno življenje. Albert razmišlja o prijateljih in znancih, vpetih v družbeno dogajanje, včasih koga tudi sreča, se z njim zaplete v pogovor o stanju stvari, predvsem pa na lističe zapisuje svoje razmisleke o napetih časih preteklega stoletja, zaznamovanega z dvema svetovnima vojnama, fašizmom, taborišči, diktaturo in drugim nasiljem. Pri tem ima osrednjo geografsko vlogo Trst z okolico, nenehno na udaru zaradi pritiskov politike. Albert se spominja, kako je bil preganjan, interniran, onemogočen, kako se je moral zagovarjati, kako je kazensko poučeval, ker je bil proti temu, da bi bila spričevala samo v italijanskem jeziku, kako so morali Slovenci v Italiji ves čas graditi nove ustanove, ki so jih uničevali in razstreljevali. Na listič iz leta 1930 je recimo zapisal, da je za slovenske izobražence življenje v krajih ob meji neznosno, saj so se razcveteli ovaduštvo, nestrpnost in nasilje, policijski nadzor je strog in veliko, tudi sam, jih je bilo zaslišanih in aretiranih. Albert s svojim pripovedovanjem, ki ga lahko razumemo spominsko in tudi anekdotično, ustvarja tudi širšo sliko družbe in nekega družbenopolitičnega prostora, ki je ves čas na prepihu. Čeprav ne gre za dejansko spominsko prozo, ampak za fiktivne zapise, ki temeljijo na zgodovinskih dokumentih, ima Dekleva dovolj humanistične in empatične žilice, da lahko skozi izbrano osebo govori iskreno, zaskrbljeno, ogorčeno, prestrašeno, obžalujoče, melanholično, pretreseno, jezno, predvsem pa pristno. Prav zato je še bolj kot pisanje o resničnih dogodkih in protagonistovih odzivih nanje pomembno pisanje o pomenu svobode, lastne volje v času družbenih napetosti, iskanju moralnega kompasa, dilemah in dvomih ob sprejetih odločitvah. Albert se nenehno sprašuje o junakih in neodločnežih, zdi se mu, da je v življenju zapravil preveč časa, ko se ni zares uprl, da je preveč sledil tujim željam, kar pa mu ni prineslo nobene svobode. Ključna oseba zanj je brat Karel, ki ga vidi kot heroja, njegova izguba ga od vseh najbolj prizadene in še leta in leta pekli: »Nisem si želel, da bi Karlov konec postal obsedenost mojega življenja in me s tem prisilil v životarjenje. […] Pretresen sem spoznal, da je še huje: s premlevanjem Karlovega konca je njegova smrt postajala prisotna, na ta način sem jo v sedanjosti oživljal, česar nikoli nisem hotel. Začutil sem neke vrste omotico, vrtoglavost zanke, v katero je ujeto človekovo zavedanje: s spominjanjem samo ojačamo moč sedanjosti. Vse, kar je minulo, postane megafon zdajšnjosti – vrtinči se v neskončnem nizu ponovitev in odmevov.« Smiselno je, da se lističi med sabo mešajo, saj je sedanjost vedno zaznamovana s preteklostjo, preteklost pa nikoli zares izgubljena, pozabljena. Albert se večkrat počuti, da je le marioneta v rokah nekoga drugega, in res se med branjem zastavlja vprašanje, koliko sploh ima lahko človek ob takih zgodovinskih pretresih resnega vpliva – ali ga zgodovina bolj ali manj kruto premetava in poskuša le preživeti, ne da bi pri tem izgubil integriteto in svobodo. Nekje se zapisovalec celo zgrozi, če so popisani lističi morda zaznamki njegovega oportunizma, saj pokažejo, da se je večkrat ugriznil v jezik, zato bi bilo morda bolje, da ostanejo skriti, razmišlja. A z njim zlahka simpatiziramo, saj se izkaže, da je bil kljub vsemu človek na mestu, le da se je boril drugače kot na primer njegov brat. Zato tudi ni nič čudnega, ko lističe povezuje z vitalizmom, skoznje ohranja žive vse izgubljene in umrle, ne prepusti jih pozabi, čeprav ob tem dreza v speče rane in precej nepopustljivo zre na lastno preteklost. Tu se v zgodbo pomensko vpisuje osrednje srečanje z Italom Calvinom, saj namerava prevajalec razrešiti neko zagato. Gre za Calvinov stavek o tem, da so nekatere stvari celo bolj grozne, ko se nanje spomnimo, kot ko smo jih doživljali, kar je pravzaprav natanko ta občutek, ki ga ob branju lističev dobivamo o Albertu – da mu je namreč nekatere stvari še bolj mučno in težko pogledati za nazaj. S tem prodremo do same srčike romana, škoda je le, da je Calvino na teh nekaj straneh napisan veliko bolj atraktivno kot protagonist, kar je verjetno tudi zaradi občudovanja in Albertove zadrege ob spominu na to, kako se je na koncu odzval na srečanje. V vsakem drugem pogledu je to vrhunec romana, njegova osrednja točka in tudi dokaz o tem, kako izgubljen in ranljiv je Albert v prostoru in času, kako se ne zna postaviti vanj. Čeprav se posamezne podrobnosti in napetost zaradi razdrobljenosti forme sproti rahlo izgubljajo in je kljub kratkosti romana v njem nekaj nepotrebnih zastranitev, se posnemanje dnevniškega zapisovanja v Lističih izkaže za precej uspešno. Vsebinsko pa se tako ali tako vrača nenehno k istim temam in ostaja osredotočen in homogen, nenehno utripajoč skozi čas. Vse ostalo je zgodovina.
Peto dramsko besedilo francoske dramatičarke Yasmine Reza se z variirano izhodiščno situacijo obiska enega para pri drugem poigrava z možnostmi medosebnih premen. V treh verzijah istega dogodka se prav v vsaki poruši ravnovesje partnerskega timskega duha, na plan pa pridejo manj ugodne lastnosti in odzivi navidezno urejenih medčloveških odnosov. Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Suzana Koncut Scenografinja: Urša Vidic Kostumografinja: Tina Pavlović Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Igrajo: Rok Matek Anja Drnovšek Luka Cimprič Alenka Kraigher
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega britansko-irskega dramatika Simona Stephensa z naslovom Luč ugasne. Light Falls, 2019 Drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 24. oktober 2024 Ustvarjalci Prevajalka in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser Sebastian Cavazza Scenograf Branko Hojnik Kostumografki Jelena Proković in Saša Dragaš Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Avtor videa Andrej Intihar Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Tanja Ribič, Boris Ostan, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič, Matic Lukšič, Branko Jordan, Tomo Tomšič, Filip Samobor, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/luc-ugasne/
Letošnji Festival slovenskega filma je nov dokaz vse večje vloge kratkih filmov. Ne le, da so prikazani filmi vse bolj raznovrstni in inovativni, vse težje si je zagotoviti tudi sedež za njihove projekcije. To je v skladu s trendom, ki smo mu priča tudi na FEKKu, SHOTS in drugih festivalih kratkega filma, kjer je iz leta v leto več prijavljenih filmov in tudi več gledalcev. Ena ključnih funkcij kratkih filmov je tudi priprava na snemanje celovečernih, saj se z njimi režiserji naučijo osnov pristopa k filmanju in uporabe filmskega jezika v praksi. Tako je denimo Žiga Kukovič več let pobiral nagrade za kratke filme na raznih domačih festivalih, preden je v lastni produkciji posnel lani najbolj gledani slovenski film Gepack. Ta bo po odločitvi direktorja festivala tudi predvajan na Festivalu slovenskega filma, kar sicer ni običajno za filme, ki jih ne sofinancira Slovenski filmski center. Tudi med letošnjo bero kratkih filmov je več takih, ki so videti kot priprave na celovečerce. Med njihovimi avtorji je najbolj izstopajoč Jan Fabris, ki je imel na festivalu kar tri kratke filme, od tega dva v tekmovalnem izboru. Poleg njega smo lahko videli tudi filme bolj uveljavljenih avtorjev, denimo Tomaža Gorkiča, ki je v Smrtni uri združil tri generacije igralske družine Cavazza, ko upodobijo osrednjega junaka skozi različna življenjska obdobja. IZJAVA T. GORKIČA Darko Štante, nekdanji dobitnik nagrade vesna za film Posledice, je prikazal animirano ekranizacijo ene najbolj slavnih zgodb Zvitorepca – Potovanje v prihodnost, ki pa se bo težko kosala z drugimi animiranimi filmi v tekmovalnem programu. Izstopata predvsem večkrat nagrajeni film Tri tičice v režiji Zarje Menart, ki s krasno animacijo oživi ljudsko pesem, in pa Maček med vrati režiserke Ane Čigon, ki hudomušno zgodbo o teritorialnosti mačk v zaključku prelevi v neposredno politično sporočilo. Še bolj osupljiv animirani film je Onkraj obraza režiserke Anje Resman, ki sploh ni uvrščen v osrednji tekmovalni program, temveč v študentskega, saj gre za avtoričino magistrsko delo. A filma ne odlikujeta samo izvirna ideja in pristop, temveč tudi izjemno profesionalna produkcija, saj med producenti najdemo avtorja animacij Koyaa Koljo Saksido in pa izkušenega producenta ter nekdanjega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja. Eksperimentalni filmi so poglavje zase in letos smo videli nekaj izstopajočih izdelkov. Zanimiv je bil denimo Accretion, ki ga je režiral Blaž Murn, protagonist otvoritvenega filma Cent’anni in ki z osredotočanjem na razrast plesni in uničenja v razpadajoči industrijski stavbi spominja na uspešno serijo The Last of Us. Prepričljiv in zadušljiv v svoji referenčnosti je tudi popkulturni kolaž primerjave vladnih in korporativnih distopij Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili, ki ga je ustvarila Sara Bezovšek, predlanska dobitnica vesne v tej kategoriji. Na samosvoj način eksperimentalen film je tudi Vel Vet Vel_festival film v režiji in glavni vlogi Miha Možine. Film namreč preskakuje med žanri, od reportaže, do komedije, romance in celo grozljivke, vmes pa dodaja kontekst in odvode zgodbe z zaslonskimi posnetki in videi z Instagrama in spletnih strani, hkrati pa glede na vsebino prilagaja snemalne tehnike in vire. Rezultat je nekoliko kaotičen, a predvsem zabaven in inovativen. Letošnji program kratkih filmov na Festivalu slovenskega filma vsekakor kaže, da ima slovenska filmska produkcija svetlo prihodnost.
Piše Tonja Jelen, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniška zbirka Vračanje k čistosti je precizno upesnjenje videnega, premišljenega in občutenega. Pesnik, pisatelj, esejist, umetnostni zgodovinar, kritik in kustos Robert Simonišek v njej z natančnim opazovanjem izrisuje krajino, po kateri se fizično premika subjekt. Pred nami se razgrnejo podeželske pokrajine, v katerih mrgoli življenje. Zdi se, kot da subjekt stoji sredi dogajanja, a je najprej opazovalec. Motivi so mu zelo pomembni, najsi bodo to oblaki ali živali. Te so pomembni viri sveta, ki prav tako gledajo, dihajo in čutijo. Prefinjen odmik od neposredne angažiranosti je pretanjeno vpeljevanje ekokritike. Med vsem tem potovanjem subjekt zahaja v notranje svetove, prepletene s spomini, refleksijami in vpogledi. Gre za natančno poigravanje vidnega, čutnega in filozofskega sveta, ter za zavezanost preprostosti žitja in bitja. Pesnik je predan in zavezan naravi, njeni lepoti in zakonitostim: »Ozko zrezljane steze / med zelenjem in skalo, / usnje, ki veže in ne popušča, / ko blodiš po makadamu / z nesnovnimi svetovi / in ostanki nekih sanj, / vzpenjajoč se v terapijo / z oblaki […].« V pesmih se mešata zdajšnjost in spomin na nekoč, ki pa je še vedno zelo živ in ga subjekt želi živeti, se vanj vračati in tudi dokončno vrniti. To ni samo pobeg v otroštvo, je tudi del na poti v zrelost in odmik od vse bolj srkajočega tempa in umetelnosti življenja. To je drugi močan temelj zbirke. Pesmi so namreč tudi odsev potovanja po notranjih svetovih, razmišljanja in analiziranja življenja. Pri tem Simonišku uspeva združevati pristnost in modrost s pradavnim vzgibom in razumskostjo. O tem seveda sploh ne bi smeli govoriti, saj bi vse to moralo vseskozi obstajati kot nekaj običajnega in sprejetega. Nenaslovljene, zgolj oštevilčene pesmi so resnično zavezane jasni čistosti, kot pravi naslov zbirke. Subjekt se vrača k prvinskosti, kar je pomemben presežek v trenutni sodobni poeziji. Pesmi s prav posebnim občutenjem in upanjem delujejo brezčasno. Razporejene so v posamezne sestavne dele: Dolge ure, Zasilni izhodi, Zakrita razmerja in Med staroselci. Vsak sklop se odmika v svetove, za katere je subjekt prepričan, da so dobri in zmožni boljšega in zanesljivega: »Stran od smoga, / jekla in asfalta, / od kavarn in restavracij, / betonskih skladov, / viaduktov in avtocest, / od togih poročil in pogodb, / med temne, zaobljene hribe, / kjer diši po lesu in ljudje / v svojih drobnih ponovitvah / in oblačilih iz pozabljenih / desetletij kraljujejo / s svojimi kretnjami / in skromnimi načrti […]. Simoniškovim pesmim uspeva želja po vrnitvi k izviru vsega naravnega. Subjekt namreč ruši moč zgrajenega, sestavljenega modernega sveta in hkrati vzpostavlja naraven habitat vsega, česar sodobni človek ne zmore več slišati. Subjekt pri tem ne želi biti naivnež, ampak dejaven glasnik v središču življenja. Vse to prepreda tudi premisleke o poeziji, umetnosti in filozofiji, skratka o vsem, o čemer premišljuje in kakor deluje subjekt kot pesnik. Pomembno je tudi to, da so pesmi jezikovno prečiščene, jezik je mehak in gibek. Lahko bi rekla, da je to spokojnost s prav posebnim valovanjem. Brez odvečnega balasta tudi s tega vidika, kot se mu v pesmih upira pesniški jaz. Vračanje k čistosti Roberta Simoniška je pesniška zbirka, ki sega v nekaj majhnega, skromnega in večnega. Prav to ji daje posebno veličino, ki pa ni privzdignjena.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Maja Moll. Zbirka zgodb pisatelja, scenarista, režiserja in vsestranskega publicista Mihe Mazzinija Menjava glasbe je po vsebinski in oblikovni plati sestavljena iz dveh delov. Ko jo v rokah obračamo in iščemo njeno zadnjo plat, trčimo ob dve naslovnici, ki ju je zasnovala vsestranska likovna umetnica Samira Kentrič. Na njej se v skladu z naslovom nahaja velikansko uho, znotraj katerega se kot v kakšni harfi razprostirajo strune, na katere igrata angel in robotski zlodej – odvisno od tega, katero naslovnico najprej uzremo. Naslovnici namreč bralcu tudi sugerirata, v katero smer se bo zasukalo pet zgodb, v vsaki polovici knjige – hudiček napeljuje k bolj tragičnemu oziroma ciničnemu razpletu, angelček pa obuja upanje in protagonistom prinaša vsaj začasno zadoščenje. Čeprav zgodbe na prvi pogled delujejo kot bizaren, grotesken, znanstvenofantastičen prikaz realnosti, lahko za njimi slutimo povsem navadne ljudi iz mesa in krvi, ujete v primež (na)gonov in hrepenenj pa tudi odvisnosti od sodobnih tehnologij in neustavljive težnje po maščevanju. Ostarela junakinja zgodbe Podgana, ki se spopada s številnimi zdravstvenimi težavami, na vrtu najde mrtvo podgano in jo zamrzne z mislijo, da jo bo po pošti poslala politiku, ki se bo izkazal za največjega “podganarja”. Medtem ko iz dneva v dan spremlja televizijski dnevnik, da bi izbrala svojo žrtev, se ji zdravje toliko popravi, da ji ni treba več obiskati zdravnika. Čedalje boljše volje postaja tudi dokaj siromašni zbiratelj gramofonskih plošč, ki nekega dne dobi preblisk, kako bi se lahko s pomočjo mrčesa znebil konkurence, medtem ko protagonist zgodbe Najbolj srečen par na svetu po ženini smrti doživi presenečenje v podobi robotsko patentirane soproge, ki pa tudi od njega terja izdelavo mladega in gibčnega dvojnika. Novonastali android ga pospremi z besedami: “Ljudje smo si želeli biti nesmrtni, kar je neumnost. Rešitev je v tem, da smo mnogokratni.” Rešitev za pisatelja, čigar branost upada, iščeta njegova založnik in agentka. Po vzoru zahodnih trendov mu predlagata androginost oziroma kar fizično spremembo spola, sam pa raje odrine v Makedonijo in tam v zaprtih omrežnih skupinah prodaja priročnik z naslovom Lažne novice za začetnike. “Angelsko” serijo zgodb zaključi zgodba Gluhe roke. Opisuje ostareli par, nedaleč v prihodnosti, ki si zaradi večjih možnosti za zaposlitev, namontira ob telo celo serijo robotskih rok, ki služijo določenim poklicem in namenom. A to so tako imenovane gluhe roke, nekakšne fantomske okončine, ki se nikoli ne morejo zliti z organskim telesom: “Ko sem bila otrok …, kadar mi je roka zaspala in me je mravljinčila, mi je mama rekla, da me roka ne sliši, oglušela je in moram jo zbuditi, da me bo spet ubogala. Spominjam se tistega občutka, ko držim roko in je hkrati moja, a ni del mene. Gluha roka. Že dolgo nisem razmišljala o tem izrazu. Polna sva gluhih rok. Lahko jim rečeva, kar hočeva, pa naju nočejo več poslušati.” S simboliko androidov, robotskih udov, telesnih deformacij in kastracij Mazzini odstira pogled na odtujenega posameznika, ki se nenehno trudi zapolniti manko, ki ga vzpostavlja neoliberalistična družba s svojim modelom neskončnega krogotoka nesmiselne proizvodnje in potrošnje. Sodobni individuum je tako že v štartu odvečen in “izbrisan”, saj ne more slediti samodestruktivnemu tempu, ki melje vse, kar temelji na neodvisnosti, samoregulaciji in samoohranitvi. Tako se nam med branjem knjige Menjava glasbe zdi, kot da bi junakom le še malo manjkalo do tega, da se znajdejo na “zeleni veji”, vendar jih neka oseba ali dogodek vedno znova pošlje na začetek. Lotevajo se najrazličnejših absurdnih podjetniških inovacij, dokler dokončno ne propadejo, saj ne zmorejo biti dovolj prilagodljivi niti konkurenčni. Čeprav se zdi, da je problem v družbi, ki od slehernika terja nenehno prilagajanje, posodabljanje in vsestransko transformiranje, Mazzini usmerja kritično ost tudi v posameznika in njegovo navdušenje nad teorijami zarot ter hitrimi in nepremišljenimi odločitvami v stilu Martina Krpana in Don Kihota. Protagonistko zgodbe Jackpot na primer prikaže kot preplašeno prodajalko srečk, ki se nekega dne odloči, da bo zamolčala zmagoviti zadetek svoje stranke in si denar izplačala na svoj račun. Čeprav se zaveda, da bi jo v praksi hitro izsledili, je ponosna na prebuditev notranje “amazonke” oz. hladne preračunljivke, ki bo odslej lažje funkcionirala v družbi. Tudi glavna junakinja zgodbe Žive jaslice se zaveda skritega podjetniškega potenciala, zrežirati mora zgolj še malo večji čudež, da bo lahko živela na račun družinskih in religioznih iluzij, čeprav tvega linč prevarane množice. Zmagovalec na področju podjetniških inovacij pa je prav gotovo junak zgodbe Vseslovenske sile za pomoč javnemu zdravstvu, ki najde tržno oz. socialno nišo v poslušanju pacientov, ki dneve čakajo izgubljeni na hodnikih zdravstvenih domov in bolnišnic, a se v resnici nihče ne zmeni zanje: “Moj kolega, strokovnjak za vaše težave, bo kmalu z vami.” S tem preprostim stavkom tolaži nesrečnike, pri delu pa se mu v drugih enotah pridružijo številni svojci in prijatelji ter se tudi specializirajo za določene starostne skupine in bolezenska stanja, ne da bi paciente v resnici dokončno potolažili, kaj šele pozdravili. Tudi Hana, ki kot poslušalka mostov v zadnji zgodbi stremi k temu, da bi prebolela mamino smrt in premagala hipnotično odvisnost od zaslonov, se na koncu zave, da ne želi “gledati samo v strop od avtoceste” ter prisluškovati samomorilcem in razpadajočemu asfaltu: “Žal mi je, ampak ne bom poslušalka mostov. / … / Nočem se skrivati kot moja mama. Življenje hočem občutiti, ne pa gledati na ekranu.” Ne nazadnje lahko rečemo, da zgodbe Mihe Mazzinija v knjigi Menjava glasbe niso črno-bel niti fantazijski prikaz družbene realnosti, ampak razpirajo celo paleto najrazličnejših nians slik in zvokov, ki – zasidrani v sedanjem trenutku – tvorijo prerez vsakdanjih stremljenj in hrepenenj bitij, čakajočih na zadnje poglavje svojega življenja. Z angelskim šepetalcem sladkih iluzij na eni in s hudičkom z občutkom za ironijo na drugi rami. Dinamični in duhoviti dialogi, kompleksni psihološki orisi in nepričakovani dramaturški obrati pa brez dvoma prinašajo tudi številne iztočnice za filmsko upodobitev.
Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše. Sociolog in filozof Dejan Aubreht je knjigo z naslovom Volja in značaj razdelil na štiri obsežna poglavja: Nelagodje in dobra volja, Moralni zakon, svoboda in značaj, Značaj kot volja in predstava in Razpoke. Svoje novo filozofsko delo ima avtor za razpravo. V prvem, drugem in tretjem poglavju se loteva prikaza in obravnave Kantove etike in Schopenhauerjeve filozofije, v četrtem pa v aforistični obliki in ničejanskem slogu razgrinja svojo lastno filozofijo. Vračanje h Kantu in Schopenhauerju se s hermenevtičnega vidika kaže kot poglobljeno branje, citiranje, povzemanje, analiza, interpretiranje in vrednotenje njunih prispevkov. Pri poglabljanju v Kantovo etiko Aubreht upošteva pisanje Alenke Zupančič in Zdravka Kobeta, večkrat pa se sklicuje tudi na Nietzscheja, Freuda in Lacana. Drugo z drugim primerja posamezna Kantova stališča, predvideva učinkovanje njegove etike, išče posebnosti in razlike ter v problematiko vnaša tudi več vidikov psihologizma in personalnih določil. »V kantovski paradigmi imajo tako vsa človeška prizadevanja in človekove še tako dobre lastnosti in vrline zgolj relativno vrednost, samo dobra volja je absolutna vrednost sama na sebi, vendar volja je dobra, če je določena umno, zato jo moramo najprej navezati na pojem dolžnosti, ki se, kot je znano, cepi na dve veji: ko delujemo v skladu z dolžnostjo, še ne delujemo nujno etično.« Ravnati bi bilo treba tako, da bi maksima postala splošni zakon. Kant poudarja, da je o moralnem dejanju mogoče govoriti šele tedaj, ko se temu dejanju ne pridružijo čutna nagnjenja, skriti motivi in sebični interesi. Metafizika nravi ne sme biti pomešana ne z antropologijo, ne s teologijo in ne s fiziko, prav tako ne z empiričnimi nagnjenji, seveda pa je predstava moralnega zakona tista, ki z umom samim vpliva na človekovo srce. O kategoričnem imperativu Kant pravi: »Deluj tako, da bo človeštvo tako v tvoji osebi kakor v osebi vsakogar drugega vselej uporabljal hkrati kot smoter, nikoli zgolj kot sredstvo.« Dejan Aubreht meni, da je Kantova etika opustila vse objekte afekcije in vpeljala umno zakonodajo. Prehod od naravne zasnove k nravnosti je začetnik nemške klasične filozofije razumel kot prehod od surovosti h kulturi. Človek naj si drzne uporabljati svoj razum in zbere pogum, da misli in ve. Kant predvideva rešitev v moralnem subjektu in moralnem zakonu. Moralni zakon s svobodo in značajem sestavlja trojico. Vse skupaj nikakor ni preprosto, saj volja lahko postane celo nekakšna praznina, sublimnost pa povzroči občutje vzvišenega. Avtor je kritičen: »Še enkrat: Alfa in omega vsake etike je Dejanje, v nasprotnem primeru bomo pristali v laboratoriju lepodušništva, kamor spada tudi občutje sublimnega, v kar se je nemara ujela tudi kantovska teorija moralnosti …« Pisec pojasnjuje še nekatere druge Kantove pojme in sintagme – od kavzalnosti do transcendentalne ideje o spontanosti svobodnega vzroka. Opozarja na razliko med človekom kot inteligibilnim bitjem in senzibilnim bitjem. Prepričan je, da mora značaj obravnavati na ravni kavzalnosti, se pravi kot določitev volje. Po Aubrehtovem mnenju bi bil značaj lahko celo nekakšno prizorišče človekovega boja s samim seboj, predvsem pa pomeni znak ali razlikovalno znamenje ter nekaj, kar je v nas tako rekoč vsekano in vgravirano. »Če torej za nekoga rečemo, da je neznačajen, merimo na njegovo (moralno) šibkost in nezanesljivost, medtem ko je značajnež zavezan svojim načelom, ki ženejo njegova dejanja.« Schopenhauer je bil občudovalec Kanta, kljub temu pa mu je očital, da je bila njegova etika preveč formalna in abstraktna. Aubreht opozarja na osnovno vodilo Schopenhauerjeve filozofije, češ da je njena edina naloga opisovanje stanja stvari, kakršne so, ne pa tega, kakšne naj bi bile. Svet je predstava, ki ji vlada načelo razloga, za svet kot predstavo velja en sam zakon – zakon kavzalnosti. Volja je stvar na sebi, zunaj časa ter svobodna in vsemogočna. Pojavlja se v vsaki slepo delujoči naravni sili, med voljo in pojavi se porajajo ideje. In značaj? »Značaj vsakega posameznega človeka lahko, če je povsem individualen in ni v celoti zajet v značaju vrste, obravnavamo kot posebno idejo, ki ustreza posebnemu aktu objektivne volje.« Avtor zagovarja tezo, da je teorija značaja v celoti odsev Schopenhauerjevega lastnega značaja. Kot človek naj bi bil »prepirljiv, nadut, surov, nečimrn, nesramen, mizantrop, mizogin, prežemali sta ga melanholija in preganjavica do te mere, da je imel v svojem stanovanju vselej pripravljeno nabito pištolo in meč …« Aubreht se pomuja tudi pri drugih Schopenhauerjevih spoznanjih, s katerimi se je začetnik filozofije življenja ohranil v zgodovini filozofske misli – od pojmovanja sočutja in pomena umetnosti pa vse do hotenja, trpljenja, pravičnosti in samomora. V aforističnem prikazu svoje lastne filozofije Dejan Aubreht pravi, da smo ujeti v jezik, tako rekoč v histerijo smisla. Piše vsebinsko vznemirljivo, ponuja paradokse, nasprotja, protislovja in izključevanje; nekatere pojme pooseblja. Rad ima miselne obrate, filozofske uganke, presenečenja in dialoško oblikovana spoznanja. Poln je modrosti, tu in tam pa tudi duhovit in ironičen. Kar nekaj iskrivih in domiselnih trditev podaja v umetniški podobi. Vznemirja ga razglašanje, da je bog mrtev, in predvideva možnost človekovega obstoja brez njega ali morda z njegovo izgubo. Pravi, da najtežje razumemo stvari, ki jih ne moremo razumeti ravno zato, ker mislimo, da jih že razumemo. Pošali se, da človeka prepoznamo šele po načinu njegovega renčanja. Vsi smo svoja lastna tarča, ne da bi vedeli, na kaj pravzaprav ciljamo. Prešine ga: »Ne znam biti. Ne znam biti jaz sam, ker je toliko drugih, da sem zmeraj drugi.« Hkrati pa nas opozori: »Nikar ne zaupajte tistim, ki se proglašajo za intelektualce, učenjake in izobražence, kajti tako zelo verjamejo v um, da nazadnje samo še verjamejo.« Knjiga Dejana Aubrehta Volja in značaj prinaša srečavanje z miselnima velikanoma Kantom in Schopenhauerjem ter avtorjev izvirni prispevek k filozofiji življenja.
Nasmeh je bil pred dvema letoma velika uspešnica. Grozljivka se je brez velikega pompa nenadoma pojavila v kinematografih, saj se je studio Paramount v zadnjem trenutku odločil, da filma ne bo namenil samo za svoj pretočnik. Gledalce je prepričala predvsem kombinacija srhljivega in čisto paranoičnega vzdušja ozračja, zajetne mere eksplicitnega nasilja ter dobro zastavljene in tempirane zgodbe. Ta si je sicer izposodila nekaj iztočnic od japonske klasike Krog, vendar je dovolj samostojno zavila v svojo smer, da je ostala prepričljiva. Glede na velikanski zaslužek nadaljevanje nikoli ni bilo pod vprašajem, studio pa je vajeti prepustil scenaristu in režiserju prvega filma Parkerju Finnu. Ta je ohranil podoben format zgodbe, vendar je s spremembo okolja precej spremenil tudi koncept filma in njegovo širše sporočilo. Nasmeh zastavlja vprašanja, povezana z duševnim zdravjem in sooča s preteklimi travmami, deloma tudi s protagonistko – psihiatrinjo. Obenem je način prenosa entitete oziroma demona, ki obsede žrtev, da ta povsod vidi ljudi s srhljivimi nasmehi, deloval tudi kot metafora za takrat še svežo globalno travmo pandemije. V nadaljevanju je protagonistka pop zvezdnica Skye Riley, na katero se po spletu bizarnih, surovih in grozljivih naključij prenese ta smehljajoči se demon. Med pripravami na turnejo se ji kmalu začne krhati um. Ker je prejšnjo prekinila zaradi prometne nesreče in zlorabe drog, tako večino filma spremljamo, kako vsi okrog nje, na čelu z njeno materjo, bolj ali manj subtilno pritiskajo nanjo, da naj stisne zobe in vseeno nadaljuje. Pri tem si glavna igralka Naomi Scott zasluži posebno pohvalo, saj se ne izkaže samo na igralski ravni, temveč tudi na glasbeni. To je še posebej opazno, ker smo nedavno dobili srhljivko Past, v kateri je Saleka Shyamalan prav tako upodobila pop zvezdnico, ki se zaplete v surovo dogajanje. A medla igra in neprepričljiva glasba sta le dve od več šibkih točk filma njenega slavnega očeta M. Night Shyamalana. Naomi Scott pa je pevske sposobnosti že pokazala kot Jasmine v igrani različici Aladina, a njene pop pesmi v Nasmehu 2 so material za uspešnice, medtem ko je igralski prikaz panike in groze na ravni žanrskih ikon. Medtem ko je protagonistka prvega filma poskušala razvozlati vir svoje okužbe in iskala načine, kako jo odpraviti, v nadaljevanju predvsem spremljamo pevkin zdrs v prepad. Kot je izdal že napovednik, sicer najde iznajdljivo rešitev, vendar ta pride na vrsto šele proti koncu filma in nikakor ni v fokusu. Tam najdemo brutalno prometno nesrečo, ki je fizično in psihično zaznamovala Skye, in grehe preteklosti, ki jim s trenutnim, sicer zdravim, a izoliranim življenjem ne zmore ubežati. Lahko bi skoraj sklenili, da je Nasmeh 2 film o meditaciji neoprostljivega, vendar je vseeno v prvi vrsti grozljivka, polna krvi, surovega nasilja in neizpodbitno srhljivih nasmehov.
Ker je prvi dadaistični predsednik kakšne velesile v sodobni zgodovini čisto prelahka tarča poceni satire in plehkega moraliziranja, sem bil do filma Vajenec sprva zadržan, vendar so se pomisleki in predsodki izkazali za povsem odvečne. Biografska drama, ki se osredotoča na začetniška leta kariere Donalda Trumpa, je zrelo filmsko delo, ki ne klecne niti za trenutek in predstavlja izjemen spoj biografske drame, portreta neke dobe, črne komedije in resne karikature. Igrani film Vajenec zajema obdobje od zgodnjih 70. do sredine 80. let oziroma od zatona Nixonove do vzpona Reaganove ere in s svojo estetiko posnema značilno VHS-sliko, ki nas spretno prestavi v omenjeni čas. Celovečerec je režiral iransko-danski avtor Ali Abbasi, ki je že navdušil s samosvojima, vznemirljivima filmoma Sveti pajek (2022) in še prej z Mejo (2018). Njegov pristop je suvereno provokativen in z dejstvi, ki jih prepleta scenarij, pokaže, kdaj in kako so bila posejana semena tega, kar smo prisiljeni žeti danes, saj, kot je nekoč dejal Abbasijev sodržavljan Lars von Trier, smo dandanes vsi delno tudi Američani. Ali povedano drugače: Vajenec pokaže, kdo je človek za oranžno masko in je pri tem v enaki meri jedko kritičen kot blago posmehljivo sočuten. Trump kot fenomen se v filmu izkaže kot rezultat svojih staršev, pri čemer se na vse načine trudi preseči svojega očeta; svoje dobe, v kateri z obema rokama zagrabi ideologijo »pohlep je dober« Reaganove dobe, in svoje osebnostne patologije. Ne nepomembno vlogo pri tem igra njegov mladostni mentor in zaščitnik, pravniški šakal Roy Cohn. Dinamika med njima je pravzaprav temeljno gonilo filmske pripovedi in tudi predstavlja osrednji fabulativni lok. Trumpa kot podjetniško pošast je nedvomno ustvaril kontroverzni Cohn in ta pošast je nazadnje požrla oba, tako Cohna samega kot Trumpovo človeško osebnost. Tu velja omeniti odlično igro doslej manj znanega Sebastiana Stana, ki spretno prikaže, kako začne v možganih relativno nedolžnega mladeniča prevladovati strašljiv plazilski nagon brez vsakega sramu in morale, ter Jeremyja Stronga, ki kot odvetnik do nelagodja potencira svojo vlogo Kendalla Roya iz vrhunske serije Nasledstvo. Vajenec je s svojima dvema zgoščenima urama že na mojem seznamu filmov leta, saj se, čeprav postavljen v odmaknjeno dobo, živo odziva na naš čas. Hkrati to svojo aktualnost presega in z mojstrskim spojem vsebine in oblike avdiovizualnega jezika vrača vero v moč filma; niti kak drug medij niti danes popularne televizijske serije ne bi mogle s tako natančnostjo zadeti v jedro tarče.
V Slovenskem mladinskem gledališču so kot drugo premiero tekoče sezone uprizorili avtorski projekt z naslovom Jata. Pod režijskim vodstvom Žige Divjaka je ekipa igralcev odpotovala v Rotterdam. Tam so preučevali primer jate vran, ki so jo načrtno iztrebili v preteklem desetletju in ob tem vsebinsko snovali predstavo, fotograf, ki jih je spremljal, pa elemente za njeno scensko opremo. Vprašanja narave, sobivanja, odnosa do prišlekov, strategije strahovlade in druga razgrinjajo v dokumentaristični uprizoritvi. Premiero si je ogledala tudi Petra Tanko.
Koprodukcija Teatra Tivoli in Festivala Ljubljana reinterpretira eno najbolj zvenečih ruskih dram 20. stoletja. Kanonska Čehovljanska zgodba o polzenju časa in neskončnem hrepenenju na ruskem podeželju je tokrat umeščena v mitski prostor Viteške dvorane Križank in Križevniške cerkve. Režiser: Ivica Buljan Prevajalka, prirejevalka in dramaturginja: Manca Sevšek Majeršič Scenograf: Lazar Bodroža Kostumografinja: Slavica Janoševič Skladatelja: Igor Vićentić, Mirko Vičentič Polič Avtor videa: Martin Draksler Oblikovalec luči: Milan Golob Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalka vizualne podobe: Antea Arizanović Igralska zasedba: Aleksandra Balmazović, Uroš Fürst, Olga Grad, Jernej Markelj, Gal Oblak, Saša Pavlin Stošić, Kaja Petrovič, Jožef Ropoša, Joakim Tasić, Milena Vasić, Lovro Zafred
Piše Bojan Sedmak, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga proze Muanisa Sinanovića – po dveh zbirkah kratkih zgodb in po romanu – ima neobičajen podnaslov fikcijski esej. To imenovanje namiguje hkrati na avtofikcijo in na esej kot premislek o vsem mogočem, ki je poleg samostojne polliterarne vrste lahko tudi sestavni del vsakršnega pripovedništva. V besedilu Vse luči se postopka pisanja prepletata na način, ki ga avtor najbrž namerno ni hotel prepustiti oznaki roman, ker je kot literarni kritik dojel posebnost svoje novitete. V njem v razpoznavnem prostoru in času prvoosebni pripovedovalec v šestih poglavjih povzema lastno življenje. Med kraji dogajanja so največkrat omenjani Ljubljana in Celje ter Gabrje pri Novem mestu, za nekaj strani se zapelje še v Sandžak. V prvem, najdaljšem delu, obsegajočem tretjino celote, razpostavi teme in motive ter jih nadalje nadgrajuje v enakomernih odstavkih brez narekovajnih dialogov, z izjemo osrednjega monološkega s seboj. V analitični razgrnitvi snovi, napolnjeni z vrednostnimi premisleki, nastopajo liki z njegovih bivanjskih poti, večinoma v slikovito obnovljenih jedrnatih epizodah. Po vplivnem pomenu prednjačijo pokojni oče, katerega del objavljenega dnevnika ga prikaže kot skrbno glavo družine, ter prijatelji in znanci iz nedavnih in mladostnih avantur Marko, Miroslav, Vahid, Madjid, Amad, Armin, Pandev, Brajhard, Perhan, Slobodan. In najbližji Halil, katerega smrt pisca prežame z neskončno žalostjo in mu sčasoma začne jasniti zavest z jezo na ljudi z alternativne scene, katere del je dolgo tudi sam. Ženske zastopata mama in Maja, partnerka, o kateri se ne zve dosti, razen da sta s pripovedovalcem prekinila razmerje, ki pa si ga ta obeta znova vzpostaviti. V več lučeh, ki zaslepljujejo protagonista, je avtorjev pogled osredotočen na bliskajočo kritiko okolja in belino iskrene vere, pri čemer mu poleg izobraženega duhovnega obilja pomaga tudi trenirano telo. Čut za pronicljivo opazovanje in naturalistično opisovanje ohranja vseskozi, bodisi da obiskuje terapevta, jemlje antidepresive in obiskuje prijatelje v psihiatričnem zavodu bodisi da se sooča z sitnim profesorjem na faksu, dela v knjigarni ali si zagotavlja, da je bil pred letom in pol drug človek. Posameznikovo identiteto nasploh najbolj trdno drži skupaj to, da se izraža dobesedno kot prva oseba, čeprav je ta načeloma krparija marsikaterih pripetosti in paradoksalno prav silno zatrjevanje istovetnosti jaza potrjuje njegovo neskladnost. Tako v liriki prek subjekta potencialno govori nekdo drug, dramatik razporeja lastne dobre in zle duševne silnice v replike zoperstavljenih akterjev in pisatelj učinkuje enovito, tudi ko svojim osebam dodeljuje govor iz raznolikih zornih kotov. Sinanović je v dosedanjih delih več kot dokazal, kako obvlada jezikovne registre iz vseh glavnih književnih zvrsti, da lahko pritegnite bralca v svoj literarni svet. Pri tem je bil suveren že v knjigah Beat v svetu in Na senčni strani blokov, kjer so se v kratkih zgodbah pojavljali nekateri elementi, ki jih je polno razvil v svojem zadnjem delu. V njem se lahkó razpirajo zanimive opozicije, med katerimi avtor spretno krmili svoje pisanje. Najbolj zaznavno je nasprotje med hedonizmom kot »iskanjem topline v začasnih užitkih« in verovanjem »v življenje, ki večje od tega zdaj«. Užitek, ki »nikoli ne more prinesti sreče kot take, zahteva le več samega sebe in vodi v bebavo odvisnost«, je deležen neusmiljenega sesuvanja. V tem kontekstu iz posplošeno imenovanih skupnosti najbolj štrlijo »liberalci s svojo žalostno svobodo slabe neskončnosti«, za katerimi »ne stojijo stoletja razvoja klasične kulture, temveč plitko s popkulturo spremešano barbarstvo premočnega birokratskega sloja, dinastije zlizanih kulturnikov in drugih zakotnežev, naseljeni v tej mali ubožni prestolnici, ki ves čas hlasta, da bi bil podobna kakšni drugi«. Na drugi strani je avtorjevo izpričano muslimanstvo ob spoznanju, da je »življenje prežeto s pripovednimi tehnikami, ki jim klasično pripovedništvo ni doraslo«. V tem pogledu je fikcijski esej Vse luči bližje prototipu Izpovedi svetega Avguština kot na primer Kureishijevemu Budi iz predmestja ali Rothovi Portnoyjevi tožbi, če se k primeru primakne še judovsko variiranje podobnih motivov. Omenjena romana med drugim premoreta tudi solidno zalogo erosa in komičnih plati junakovih spopadov z okolico, česar v Confessiones in v Vseh lučeh manjka. Tudi vloga Maje, poleg mame edine izpostavljene ženske, je predstavljena bolj površno. Pri tem ni jasno, ali morda zaradi spodobnosti ob občutljivi osebni snovi ali je pisec v njenem prikazu načelno zadržan kot deklariran musliman. Seveda se ženske v pripovednih tehnikah molitev znajdejo drugače kot v romanih; v Vseh lučeh se obrobno pojavijo še kot klošarke ali razvajene feministke, le-tem pa stojijo ob strani »nič kaj nedolžni domnevni feministi, ki radi stojijo za največjimi bedastočami o razmerjih med spoli«. Čeprav se mu beseda spol zapiše v množini, pripovedovalec neko svojo kolegico iz gledališča izziva z idejami Jordana Petersona o moškosti. Kar deluje nekoliko protislovno, saj se popularni konzervativec pojavlja ob vrednotenju intelektualcev iz malomeščanskega ljubljanskega okolja, kot je »bolj ko so levičarji, večji moralni zadrteži so in so pripravljeni kupiti vsako iz ameriškega akademskega sveta pripeljano načelo, pa naj je še tako nesmiselno«. V Vseh lučeh potemtakem esej na nivojih ljubezenske tematike prekriva in nadvladuje elemente zgodbe. Sinanović se skozi poldrugo stotino tiskanih strani spoprijema z vraščenostjo v okolje in s tozadevnim odklanjanjem v vseh pomenih pojma; lastnih obzorij od generacije, okolja od izražane drugačnosti, ljubezni od človekovih želja … Njegovo novo besedilo je odkrit in silovit prikaz, kako se v nezanesljivi družbi izbori lasten položaj in se ga zanesljivo zasede kot dragocen umetnik slovenskega jezika. V zaključnem poglavju, ko se mu vročica izpovedi umirja in s pomočjo vere unese v zrela spoznanja, poetično zapiše: »moja vloga v svetu je, da skačem v sredino ognja in se tam smejim«. In res je v srčiki tega pisanja ognjevitost, ki žge, peče ali greje, odvisno od tega, kako blizu se ji kdo prepusti. Vse luči Muanisa Sinanovića so odločno in močno besedilo o tavanju, zavračanju, žalosti, jezi, pomiritvi in soočanju z zrelostjo. In o ustvarjanju kot najboljši opremi v božji navezi in zdravilu za vrtoglavico nad prepadi zavratne sodobnosti.
Piše Martina Potisk, bere Igor Velše. Izraza »slemovska poezija«, angleško »slam poetry«, se je prvi spomnil ameriški pesnik Marc Kelly Smith, bolj ali manj pionirski pobudnik posebne pesniške prakse, ki se je pojavila in postala popularna v osemdesetih letih 20. stoletja. Gre za edinstveno, vsestransko videnje nastopanja pred občinstvom, ki povezuje uprizarjanje, nagovarjanje in varietejsko recitiranje ter temelji na neposredni pretočnosti. Njena posebnost so popestrene prireditve, prakticirane kot slemovska tekmovanja, ki so že nekdaj pritegovala pozornost javnosti. V devetdesetih letih 20. stoletja je tovrstna poezija pripotovala iz rodnega Chicaga na preostale celine, v Sloveniji je s svojo preprostostjo in pomenljivo pripovednostjo porasla predvsem v zadnjem desetletju. Dogajanje na slovenskih slemovskih odrih od leta 2016 dalje predstavlja tudi antologija s povednim naslovom Tri minute, pod katero se podpisuje producentka in urednica Petra Kolmančič. Izbor razkriva pesniške poskuse, ki so še posebej pripomogli k potrjevanju in popularnosti slemovske poezije pri nas. Med navedenimi slemerkami in slemerji so pričakovano v ospredju mlajši predstavniki in predstavnice, rojeni povečini v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, ki dandanašnji še zmeraj prizadevno pesnikujejo. Po svojih angažmajih in prisluženih priznanjih prevladujeta predvsem Nina Medved kot zanesljiva zmagovalka prvega slovenskega prvenstva v slem poeziji in nekdanja dolgoletna predsednica društva Slam zverine ter Matic Ačko kot zelo dober šesti na tradicionalnem evropskem prvenstvu v slem poeziji pred tremi leti. Med nekdanjimi »slemerji« najdemo tudi uveljavljene ustvarjalce »običajne«, neuprizorjene poezije; poleg produktivne Nine Medved velja izpostaviti še pesnike Kristiana Koželja, Pina Pograjca in Toma Vebra. V sicer smiselnem in skladnem izboru morda manjka le Eva Kokalj z najvišjo slovensko uvrstitvijo na evropskih slemovskih prvenstvih doslej, tretjim mestom. Slemovsko poezijo zaznamuje preprosta pripovednost, podvržena premočrtnosti, sporočanjski neposrednosti in razgibanim performansom »v živo«. Od tod nevarnost manka monumentalnega metaforičnega naboja in subtilnega slogovnega preigravanja. Namesto sekundarnega semantičnega sidranja prodirajo v ospredje prvinske konkretizacije, predirna dramaturgija preobrata, poteze pogovornega jezika in emocionalni toni. Slemovska poezija je poezija »na prvo žogo«, praviloma »na žogo presenečenja«; poslušalce naj bi predramila in pretresla. Vse to velja tudi za antologijo Tri minute. Slovenske slemerke in slemerji se večinoma predstavljajo z organsko in izrekanjsko prepričljivo poezijo. Poustvarjajo prenekatere idejne poante, a kljub prevladujoči osredinjenosti na določene »tri minute«, torej na »tukaj in zdaj«, ne opustijo pogleda z distance in odkrite družbenokritične drže. Pesmi ostajajo jasne, pristne in obenem melodične tudi takrat, ko naslavljajo manj privlačne plasti sveta; skozi sebstveno, nemalokdaj avtobiografsko podlago pesnice in pesniki posredujejo ponotranjene izkušnje in premisleke o perečih socialnih, etičnih, ekonomskih, ekoloških ali intimnih tematikah. Četudi tu in tam naletijo na temnejša obzorja, jim ne zmanjka taktnega humorja in ironije, kar nikakor ni zanemarljivo, ampak dobrodošlo. V antologiji Tri minute se najde prostor tudi za pregleden spremni zapis, v katerem urednica Petra Kolmančič podrobno piše o razvoju, pojavnih premisah ter prednostih in slabostih slemovske poezije. Vsekakor vredno branja.
Prevedla Kristina Jurkovič. Piše Jure Jakob, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. "Nisem človek, pesnik sem," je plodovit in na številnih področjih dejaven italijanski pesnik Franco Arminio izjavil na začetku nenaslovljene pesmi na 128. strani zbirke Prepusti pot drevesom. Končal jo je z verzi "Resničnost ni moj kraj, morda prav zato lahko prepoznam / nekatere njene poteze: zaradi menjavanja bližine in oddaljenosti." V tej, zanj sicer netipično lakonični in nekako analitični pesmi Franco Arminio zelo posrečeno povzema svojo pesniško in življenjsko držo in usmerjenost. Je namreč izrazito dvoplasten pesnik, v tej dvoplastnosti pa presenetljivo enoten, naravno homogen. Po eni strani je njegova poezija močno intimistična in samopreiskujoča, po drugi pa odprta, iskateljska navzven, v zunanjo resničnost naravnega in družbenega okolja tu in zdaj. Ta poezija je kot rokavica, ki je enako trpežna, uporabna pa tudi mehka in topla z obeh strani, naj bo obrnjena navzven ali navznoter. Pesnika, rojenega leta 1960, je zelo zaznamovala rodna Kampanija, dežela na jugu Italije, ki je bila zaradi težkih naravnih razmer vedno zaznamovana z revščino, leta 1980 pa jo je še posebej prizadel uničujoč in smrtonosen potres, po katerem si ni nikoli prav opomogla. Ljudje so se množično izseljevali, domove je začelo preraščati drevje, ogromno vasi je ostalo skoraj povsem praznih in stoletna kultura tradicionalnega, pretežno kmečkega načina življenja je izgubila tla pod nogami,. Arminio se kot časnikar, ki je začel pri lokalnih glasilih, pozneje pa prodrl v osrednje italijanske medije, kot režiser dokumentarnih filmov, neutruden organizator raznovrstnih kulturnih dogodkov in ne nazadnje tudi kot spletni komentator ves čas trudi ozaveščati javnost o socialnih in okoljskih tematikah, povezanih z degradiranim in siromašnim italijanskih jugom, posebej v krajih, ki jih je prizadel potres. Je torej nekakšen družbeni aktivist, preizkusil se je tudi v politiki, bil je kandidat za evropskega poslanca in za župana v rodnem kraju Bisaccia, kjer si je v nekdanji očetovi gostilni ustvaril dom in družino. Vendar je treba razumeti, da so vse te dejavnosti, v katere je Arminio vprežen, prej kot vse drugo različni odvodi primarno pesniškega angažmaja; izražajo globoko človeško, pogosto paradoksalno in protislovno zaznavanje resničnosti, ki pa je po drugi strani tudi zategadelj estetsko, etično in spoznavno celovitejše. Če to opombo strnem tako, da si pomagam s parafrazo na začetku omenjenih verzov, bi mu lahko v usta položil tudi izjavo: Nisem politik, človek sem. Resničnost je pač preveč kompleksna, predvsem pa nikoli povsem razpoložljiva, zato še tako dober politični program vedno ostane ujet v svojo strugo, ki ga obsoja na to, da v skladu z lastnim principom ne meneč se za kolateralno škodo po čim krajši poti nezadržno teče navzdol. Poezija, po drugi strani, nikamor ne odteka, temveč odpira. Odpira čutila zaznavanja, prostor človeškega odpira v predčloveško in nadčloveško. "Poezija je od svetnikov in zveri, / nikoli od natančnih in omikanih" je Arminio zapisal v dialoški pesmi Pismo Pasoliniju. Poezija ni srednja mera, mlačno povprečje, poezija so skrajnosti. Skrajnosti, ki v trepetajoči, večno nemirni roki življenja vedno znova začrtavajo prostor našega bivanja, njegovo dno in njegov višek. Skrajnosti pogosto vidimo v obliki nasprotij in nasprotja ponavadi dojemamo s formalno-logičnega vidika, v njihovi izključujočnosti; tako je nekaj bodisi visoko bodisi nizko, ne more pa biti oboje. No, v poeziji nasploh, v pesmih Franca Arminia pa še posebej, omejitve formalne logike ne veljajo. Za njegovo poezijo sta značilna prav poudarjeno združevanje nasprotij in izostren občutek za paradoksalne vidike bivanja in ambivalentne življenjske položaje. To kaže že kar prva pesem zbirke, tista, katere zaključni verz je pristal v njenem naslovu Prepusti pot drevesom. Beremo jo lahko tudi kot nekakšen moto, koncentriran pesniški program. Pesnik priklicuje v zavest, da je vsak človek smrtno bitje in da je hkrati – ne zaradi tega ali pa navkljub temu – vsak človek rojen za to, da življenje izkusi kot nekaj dobrega. Potem nadaljuje, kaj si zamišlja kot dobro, in k temu poziva. Dobro lahko zazna le tisti, ki je odprt, ki zna prisluškovati. Pri tem mora biti hkrati ponižen in pokončen, ustrežljiv in ponosen, občutljiv za milino in zmožen ostrine. Miroljuben namen ne izključuje borbenega duha, nepreračunljiv pogum ne izključuje prizemljenega občutka za to, kaj je res pomembno. Arminio seveda ne piše priročnikov za samopomoč in receptov za dobro življenje, temveč poezijo. Je pa res, da to ni poezija, ki bi se trudila ostati v čistih, snežno belih sferah brezinteresne estetske kontemplacije, ampak angažirana poezija. Angažirana v elementarno dobrem pomenu, brez trohice resentimenta, brez dlake sovraštva, zagrenjenosti in moralističnega izvzemanja lastne pozicije, kar vse se v podobne pesniške projekte pogosto tako rado in kar nekako samo od sebe od nekod pritepe. Na štiri razdelke razdeljena zbirka (Zaledje oči, Kratkost ljubezni, Pesnik z družino, Poezija v času spleta) je tematsko sicer še kar široka, toda prevladujoča vsebinska intonacija in formalni vzorec, s tem pa tudi prepoznavna značilnost teh pesmi je slejkoprej vokativ, poziv, nagovor. To so pesmi, ki te hočejo vznemiriti, ne pomiriti, pesmi, ki tako brezkompromisno resnicoljubno razgaljajo utečeno in predvidljivo, konformno in samozadostno, da se v najboljših variantah na višji ravni dotaknejo ravno območja miru, ki ga daje občuteno spoznanje, pesniška vednost. Verzi iz nenaslovljene pesmi na str. 45 pravijo: "Vedi, da te reši / le stiska. In vedi, da si rešen, / ko se razkrije tvoja bornost."
Priložnost, da postavi prvo premiero na začasnem velikem odru ljubljanske Drame, je dobil režiser veteran Paolo Magelli, pred leti redni gost več slovenskih odrov. Z vodstvom so se dogovorili za uprizoritev enega temeljnih del Maksima Gorkega Otroci sonca. Dramo o ruskem meščanstvu v obdobju, ko začenja izgubljati tla pod nogami, je prevedel Borut Kraševec, dramaturginja postavitve je bila Željka Udovičić Pleština. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in krstno uprizorili besedilo Nejca Gazvode z naslovom Radost; uprizoritev je režiral avtor besedila sam, nastala pa je v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj – tam je bila premiera teden prej. Vtise po ljubljanski premieri je strnila Staša Grahek. Radost, 2023 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 10. oktober 2024 (4. oktober 2024 v Mestnem gledališču Ptuj) Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenografka Urša Vidic Kostumografka Katarina Šavs Avtor glasbe Igor Matković Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka kostumografke Pia Gorišek Vokal na posnetkih: Saša Vipotnik in Gregor Strasbergar – Štras Za pomoč pri odrskem gibu se zahvaljujemo Lari Ekar Grlj. Nastopajo Mirjam Korbar, Matej Puc, Klara Kuk, Diana Kolenc k. g., Mojca Funkl, Nina Rakovec, Jernej Gašperin Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/radost/
Dokumentarec Bojevita kraljica noči režiserja Mateja Vraniča prikazuje življenje ene največjih evropskih sov – sove kozače. Recenzijo filma, ki bo zanimiv tako otrokom kot odraslim, je pripravila Miša Gams. Bere Maja Moll.
V koprodukciji s Stalnim slovenskim gledališčem v Trstu so v Prešernovem gledališču v Kranju pod režijskim vodstvom Igorja Pisona postavili na oder nedokončano dramo Woyzeck nemškega dramatika Georga Büchnerja v prevodu Mojce Kranjc in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Na sceni Annelise Neudecker je nastopilo osem igralcev iz obeh gledališč, na sinočnji kranjski premieri pa je bila Tadeja Krečič. Prevajalka Mojca Kranjc Režiser in avtor izbora glasbe Igor Pison Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Annelise Neudecker Kostumografinja Ana Janc Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske Matej Pajntar Igrajo: Miha Rodman, Blaž Setnikar, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko, Primož Forte, Tina Gunzek, Nikla Petruška Panizon, Nicola Ciaffoni k.g.
Neveljaven email naslov