Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Odrska zgodba s komičnimi elementi spregovori o razkrhanih družinskih vezeh, pri tem pa se poigrava z (ne)razumevanjem jezika in zanesljivostjo spomina. Drugi del trilogije Nezmožni umreti, ki nastaja v koprodukciji z Mittelfestom in v sklopu Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorizia, tako tematsko nadaljuje raziskovanje obmejnega prostora in njegove zgodovine.
Režiser: Janusz Kica
Prevajalka v italijanščino: Patrizia Raveggi
Dramaturginja: Martina Mrhar
Lektorica: Anja Pišot
Scenografinja: Karin Fritz
Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov
Avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar
Oblikovalec svetlobe: Marko Vrkljan
Oblikovalec zvoka: Gašper Torkar
Asistent režiserja: Jure Srdinšek
Asistentka scenografinje: Katarina Prislan
Igralska zasedba:
Radoš Bolčina, Francesco Borchi k.g., Urška Taufer, Aleš Valič k.g., Vesna Pernarčič k.g., Matic Valič k.g., Lara Fortuna, Gorazd Jakomini
Odrska zgodba s komičnimi elementi spregovori o razkrhanih družinskih vezeh, pri tem pa se poigrava z (ne)razumevanjem jezika in zanesljivostjo spomina. Drugi del trilogije Nezmožni umreti, ki nastaja v koprodukciji z Mittelfestom in v sklopu Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorizia, tako tematsko nadaljuje raziskovanje obmejnega prostora in njegove zgodovine.
Režiser: Janusz Kica
Prevajalka v italijanščino: Patrizia Raveggi
Dramaturginja: Martina Mrhar
Lektorica: Anja Pišot
Scenografinja: Karin Fritz
Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov
Avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar
Oblikovalec svetlobe: Marko Vrkljan
Oblikovalec zvoka: Gašper Torkar
Asistent režiserja: Jure Srdinšek
Asistentka scenografinje: Katarina Prislan
Igralska zasedba:
Radoš Bolčina, Francesco Borchi k.g., Urška Taufer, Aleš Valič k.g., Vesna Pernarčič k.g., Matic Valič k.g., Lara Fortuna, Gorazd Jakomini
Piše: Sašo Puljarević Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič O čem govori neka knjiga? Pisatelj Mohamed Mbougar Sarr v romanu Najskrivnejši spomin človeštva piše, da je edini možni odgovor na to vprašanje »o ničemer«. Kajti »mojstrovina nima nobene téme in o ničemer ne govori, prizadeva si zgolj nekaj povedati ali razkriti«. In »ta zgolj je že vse in ta nekaj je že vse«. Če torej vprašam drugače, kaj si Sarr prizadeva razkriti? Povedano zelo poenostavljeno, roman raziskuje zgodbo Elimana Madaga Dioufa, senegalskega pisatelja, ki v tridesetih letih prejšnjega stoletja pod psevdonimom T. C. Elimane v Franciji objavi delo z naslovom Labirint nečloveškega, potem pa nikoli ne objavi ničesar več oziroma izgine. V tem lahko prepoznamo motive iz življenja malijskega pisatelja Yamboja Ouologuema, ki mu je roman tudi posvečen, a narobe bi bilo trditi, da gre za nekakšno fikcionalizirano biografijo. Romanu je to predvsem plodno izhodišče, ustvarja poligon, prek katerega se prebije do osrednjega poudarka – narave in vloge literature. Kaj se je zgodilo z Elimanom, poskuša ugotoviti Diégane Latyr Faye, prav tako pisatelj iz Senegala, čigar raziskovanje, spoznavanje posledično določa tudi strukturo romana. A pri tem ne gre le za nelinearnost ali fragmentarnost, ki načeloma zaznamuje tovrstno raziskovanje, temveč za množico diskurzivnih pristopov (dnevnik, pripovedovanje drugih, pisma, literarne kritike …), ki vsak iz svoje smeri pokušajo dodati košček zgodbe odsotnega človeka, človeka, o katerem se ve zelo malo. Posledično je tudi Faye pogosto potisnjen vstran, reduciran na poslušalca, oziroma se kaže predvsem kot medij, ki urazmerja različne pripovedne strategije. In prav pripovedovanje je ključno, najsi bo to pripoved glavnega vira informacij o Elimanu senegalske pisateljice Sige D., njenega očeta ali njene prijateljice, pri čemer je tudi z obrtniškega stališča fascinantno, kako Sarru uspeva prepletati različne ravni pripovedi in nas lagodno voditi skozi prostor in čas. Vse od koloniziranega Senegala prek prve in druge svetovne vojne, še malo po Južni Ameriki, do sodobne Francije in Senegala. Podoba Elimana, ki v tej maniri raste pred nami, je precej kompleksna in, še pomembneje, nepopolna oziroma nujno odvisna od percepcije drugih, kako so njega in njegovo delo dojemali drugi pa eden odločilnejših razlogov za njegov poznejši molk. Čeprav mu kritištvo ni odrekalo slogovne spretnosti ali pisateljskega talenta, se je zapletalo predvsem z vprašanjem, ali takšno knjigo lahko napiše nefrancoski avtor; zaradi številnih, čemur bi danes rekli medbesedilnih navezav, pa so ga obtožili plagiata. S tem Sarr neposredno, posredno pa pravzaprav ves čas, odpira vprašanje položaja afriških frankofonskih avtorjev in avtoric. Eliman je namreč, kot nekje cinično piše Sarr, morda najuspešnejši produkt francoske kolonizacije, a je hkrati prav zato izpostavljen dvomom. Tovrsten položaj nepripadnosti ga vodi k temu, da si zatočišče in – naj se sliši še tako patetično – domovino poišče v literaturi. Pri tem ne gre za nekakšen eskapističen pobeg, temveč Sarrovi liki v odnosu do literature zavzemajo aktivno pozicijo, so pisatelji in pisateljice, s tem pa se izrišejo ključna vprašanja, in sicer kako literatura upoveduje resničnost, v kakšnem medsebojnem odnosu sta in kaj je lastno zgolj eni in kaj zgolj drugi. Elimane je namreč kritikom zameril predvsem to, da so se večinoma ukvarjali z zunajliterarnimi okoliščinami, medtem ko se je o njegovem delu razpisal le redkokdo. In pri tem tehtno vprašanje postavlja Siga D.: »So mogoče stvari danes drugačne? Mar govorimo o literaturi in njeni estetski vrednosti ali, nasprotno, o ljudeh, o odtenku njihove kože, o njihovem glasu, njihovi starosti, njihovih laseh, njihovem psu, kožuščku njihove muce, notranji opremi njihove hiše, barvi njihovega suknjiča? Ali govorimo o pisanju ali o identiteti, o slogu ali o medijskih platformah, na katerih je ta pogrešljiv, o literarnem ustvarjanju ali o kultu osebnosti?« A tovrstna trditev je spet lahko dvorezen meč. Ne gre za to, da bi bila literatura oropana družbene odgovornosti, še manj, da nekaterih tem ne bi prenesla, sploh ne, temveč se prej preizkuša v medijih, kjer ni doma. Ali pa jo bralstvo tlači tja? Ne vem. Skratka, gre za to, da literaturo ustvarja način, kako nekaj komunicira in zakaj ravno to. Sarr na to seveda ne ponuja odgovorov, se pa več kot uspešno podaja po poti raziskovanja. Kajti prizadeva si zgolj nekaj povedati ali razkriti in ta zgolj in ta nekaj je že vse.
Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Pesnik, pisatelj ter literarni in filmski kritik Muanis Sinanović je avtor štirih pesniških in treh proznih knjig ter prejemnik številnih nagrad – leta 2012 je prejel nagrado za najboljši prvenec, leta 2021 nagrado kritiško sito, lani pa še Stritarjevo nagrado. Po esejistično obarvanem delu Beat v svetu, v katerem Muanis Sinanović podaja kritičen pregled sodobne družbe in meri utrip velemest v dobi globalizma, v zbirki devetih kratkih zgodb Na senčni strani blokov v značilnem prepletu realističnega in nadrealističnega pripovednega stila obravnava notranje razdvojenega posameznika, ki mu urbano okolje zrcali lastno odtujenost. Podobno kot že v romanu Anastrofa se v pričujoči kratkoprozni zbirki podaja skozi podzemne predore nezavednega in išče nove, inovativne načine dojemanja prostora in časa. V zadnji zgodbi, ki ima naslov Pobeg, v zvezi s tem zapiše: “V času živim kot v prostoru na impresionistični sliki.” V zgodbi Razglednica iz mesta džeza, svojevrstnem literarnem kolažu impresionističnih vtisov in doživljajskih povzetkov, se glavni junak nahaja v mestu ogledal, o katerem pravi, da ga je helikopter prestavil iz hribov na jugu. Njegov pogled skupaj s pogledom partnerke “poševno potuje skozi steklo v nebo”, medtem ko njuni srci bobnata v ritmu džeza in otroci pod bloki z metanjem petard “poskušajo ujeti čas za rep”. V zgodbi Bronja in Brokat se spomini glavnih junakov zlijejo z groteskno podobo apokaliptičnega mesta, za katero se zdi, da je sestavljeno iz računalniških pikslov, ki le še prispevajo k občutku odtujenosti. Tako Brokat izreče: “Včasih se mi zdi, da se nahajam znotraj, da ga poseljujem, a sem vendarle v njem tujec. Odteguje se mi kot rep mačke v otroških igrarijah.” In duhovito doda: “Spomin se upodobi kot prostor. Kar je bilo, je hitrejše od tega, kar je.” Bronja mu odvrne: “Meni se včasih zdi, da so nekatera mesta sestavljena iz pikslov. In morda moje pozorno oko opazi, da kakšen piksel manjka. Je pa premajhen, da bi lahko napako ozavestila. Tam nekje je utripajoče prazno mesto, kjer bi moral biti on, vendar ga ni.” Inženir, ki se v zgodbi Inženirjeva naloga odpravi v neznano mesto, za katero se zdi, da je obstalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ob pregledovanju starih fotografij ugotovi, da ne more zamrzniti časa in da čas v resnici ne mineva, “temveč soobstaja v zavesti; preteklost ali prihodnost mu pripisujemo malo zaradi svojega omejenega ustroja, dosti pa tudi zato, ker slabe stvari potiskamo v tisto, čemur rečemo preteklost, dobre pa v tisto, čemur pravimo prihodnost…” Zdi se, da čas ne obstaja niti za štiri brezdomce, ki z vedno istimi frazami in gestami vandrajo po mestu, ne da bi vedeli drug za drugega, dokler se ne znajdejo v nekakšnem podzemnem minotavrovskem labirintu, ki daje vtis, kot da se nahajajo v pisateljevem nezavednem. Prvoosebni protagonist v zgodbi Potovanje v New Haven se znajde v tem mestu, ga primerja z Ljubljano, na koncu pa v domačem stanovanju ženi zastavi pomenljivo vprašanje, kdo sploh je in zakaj ga prenaša, nakar mu ona preprosto odgovori: “Ker imaš odgovor na vprašanje, kdo sem jaz.” Zdi se, da se Muanis Sinanović v zbirki Na senčni strani blokov prek nenavadnih dialogov loteva temeljnih eksistencialnih vprašanj, ob tem pa poskuša obuditi nek arhetipski spomin, ki ni vezan na specifična čas in prostor, temveč ju poustvarja skozi številne variacije dekonstruktivističnih preigravanj bolj ali manj znanih življenjskih scenarijev. Ob branju njegovih zgodb imamo občutek, kot da bi gledali nadrealistično nanizanko, stkano iz prebliskov “deja vu” in filozofskih uvidov. Čeprav je stil pripovedi sila realističen, na določenih mestih celo dokumentaren, se Sinanovićevi junaki že v naslednjem trenutku lahko znajdejo v nadčasovni dimenziji, nekakšni spominski črni luknji, iz katere se morajo – tako kot protagonist zgodbe Spomini Šefketa Ramadanija – rešiti z rekonstrukcijo nevronske mreže, ki spominja na “lise na starem filmskem traku, ki so močno vtisnjene v spomin, prežete z nekakšnim svetlobnim nadihom”: “Vendar pa so prizori za temi plastmi svetlobe povsem banalni: kos kruha, ki ga subjekt pograbi v trgovini, sosledje dreves med blokoma, množica, ki prečka cesto, vlaki, pogled skozi okno ponoči, lastna stopala med ležanjem v postelji, pomivanje kozarcev.” To faktografsko in fotografsko nizanje na videz nepomembnih detajlov, ki na prvi pogled ne prispevajo k psihološkemu orisu likov, ustvarja dramaturško uravnoteženo podlago zgodbe, za katero se zdi, da je pisana za bolj poetičnega in filozofsko navdahnjenega kot avanturističnega bralca.
Piše: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Že naslov zbirke pesmi Vinka Möderndorferja Samota in uvodna pesem z enakim naslovom povesta, kaj je vodilna tema. Samostojni uvodni pesmi sledijo trije cikli z naslovi: Vzdih, izdih, V tej deželi se ne bo dalo več živeti in Nekdo drug in na koncu še pesem Nemoč poezije. Pesmi so nastajale od leta 2018 do 2021 v Parizu in na ljubljanskih Prulah. Naslova Samota in Nemoč poezije nas pri branju ne smeta zavesti, pesmi v zbirki niso ubrane samo molovsko ali pesimistično. Celotno zbirko zaznamuje oddaljenost, ki je krajevna in časovna, torej stvarna: oddaljenost od domovine in preteklosti, a tudi od sebe samega, sedanjega. Oddaljenost, ki daje krajem, ljudem in dogodkom novo perspektivo, nov zorni kot, distanco v samoti, ki izostri pogled, poglobi ranljivost in ustvari otožne pesmi, polne modrosti. Spomini, ki so hrana samote, jo polnijo ne le s podobami preteklosti, polnijo jo tudi z neminljivim hrepenenjem po dotiku, božanju, po znoju in krvi, po bližini, ki je ni več. V samoti je tudi kesanje in obsojanje. Pesnikov jezik s svojo močjo, nazornostjo in eruptivnostjo tudi v tej zbirki pričara strast ljubljenja, strast razhajanja, moč hrepenenja in poželenja, vendar tokrat z dodatkom rahločutnosti in razumevanja, ki na skrajnih mejah burnih čustev navadno umanjkata. Kot bi slavospev ljubezni s polno močjo pel šele v zrelosti jeseni. „tisoč besed, milijarda besed / ne odtehta enega molka / kadar molčita dva / ki sta v življenju spoznala tišino.“ Tako kot Ciril Zlobec opeva ljubezen dvoedino, tudi Vinko Möderndorfer pojmuje ljubezen kot eno telo in ga poimenuje z besedama jazti. tijaz. Morda je prav resnična krajevna oddaljenost dodala pesmim drugega cikla takšno ostrino, bridkost, nemoč in jezo. Dom, domača ulica, mesto in domovina, zemlja sama, črna prst … niso več prostor za razkošje brstenja in cvetenja, za naravno minevanje in menjavanje letnih časov, za pesmi, za zaupanje. Ob krivicah, sredi sovraštva, ki se razrašča, pesnika motijo brezbrižnost, gledanje vstran, molčanje in izmikanje problemom sedanjosti, zato spregovori ogorčen in sam. To je „volčji čas samih bratov, ki pijejo iz lobanj kot iz zlatih čaš“. Njegov gnev kipi iz pesmi v pesem, puščice letijo na vse strani, toda svoje samobitnosti ne da. Zato izročilo, ki ga kot oče piše hčeri, izvira iz njegovih vrednot: ljubi strastno, bodi samosvoja, druži se s knjigami, kajti knjige so zveste, čakajo, so okna v preteklost, v sedanjost in prihodnost. Tam nekje med besedami me boš našla, zapiše. Njegovo razočaranje nad aktualnim stanjem v domovini vodi v apatijo, saj glas poezije ni slišan. Zato resignirano ugiba: »če po vseh besedah, ne preživi ena sama / iz katere nastane svetloba / potem je svet pokrajina peska.« Toda strast in vitalnost, ljubezen in upanje pesnika ne zapuščajo, radost in svetloba sta mu preblizu. Radost si želi dotika, »rada bi kipela srhljivo na vrhu kože, rada bi postala meso.« Takoj za besedo sta pesniku pomembna dotik in objem. Čeprav pesnik Vinko Möderndorfer ni zelo metaforičen in ne mističen, je virtuozen v postavljanju besed. Njegove pesmi so polnokrvne, zadevajo naravnost v srce in v srčiko pojavov in problemov. Tako kot je neutruden ustvarjalec na številnih področjih ustvarjalnosti, se tudi v pesmih dotika življenja v vseh pojavnih oblikah: svojega, bližnjega, tujega, skupnostnega in skupnega. Kritično in ironično, kadar si to zasluži, rahločutno in obzirno, kadar se za takšno izkaže. Pravzaprav po tem zadnjem hrepeni in si zanj prizadeva. Tako kot si nemoč poezije prizadeva dobiti nova krila za besede, dotike, objeme.
Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše Etnologinja, kulturna antropologinja in filozofinja Vanja Huzjan se že vrsto let sistematično posveča raziskovanju različnih vidikov otroštva ter gmotne kulture, vzgoje in družbenega položaja otrok skozi čas. Izkušnje, ki si jih je pridobila kot vzgojiteljica in pedagoginja, je dopolnjevala s študijem in jih leta 2020 strnila v doktorski disertaciji Gmotna kultura otrok v Ljubljani in okolici od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Svoje ugotovitve je še naprej objavljala v strokovni in znanstveni periodiki – med drugim je bila tudi soavtorica zbornika Govorica predmetov – ter jih nazadnje strnila v monografiji Materialni svet otroštva. V njej je dognanja svojih etnoloških raziskav, prvič pri nas tako poglobljeno, soočila z izsledki drugih avtorjev o sestavinah prehranske, oblačilne, bivalne in igralne kulture majhnih otrok v Ljubljani in na njenem obrobju. Čas, ki ga je raziskala, zajema prva štiri desetletja 20. stoletja, zaznamovana s prehodom iz predmoderne v moderno družbo. Slovenski prostor je bil pri tem nekoliko zamudniški. V prvem delu monografije avtorica s pregledom obsežne literature o filozofskih, socioloških, pedagoških in drugih teoretskih izhodiščih skozi stoletja najprej ilustrira razvoj pogledov na otroški svet in svet otrok. Izkaže se, da je otrok »od industrijske revolucije do danes prehodil pot velikih sprememb: bil je delovna sila v kapitalistični produkciji in potem postal sam del ogromnega porabniškega tržišča ter naposled objekt dela odraslih v obliki izobraževanja, otroškega varstva, socialnega skrbstva itn.« »Otroci,« še piše, »so vedno bili. Tudi vzgajali so jih v duhu vsakokratnih ideologij oziroma vsakokratne (re)produkcije družbenih razmerij, le njihova samoumevnost je postala razvidna šele v moderni dobi človeštva.« V 17. stoletju, času vznika radikalnih reformacijskih verskih skupin na Zahodu, na primer, so bili otroci, kot navaja, prva, a ne edina »skrb za moralistično-sadistično palico. Ljubkovanje, zabava in šala naj bi kvarno vplivale na nedolžno otroško telo.« Štela je le stroga vzgoja, »saj disciplina dobro vpliva na šibak otroški razum in 'umazano' dušo.« Tej praksi so ugovarjali le redki, med njimi češki filozof in pedagog Jan Komensky, ki je zavračal idejo o človekovi grešni naravi in telesno kaznovanje, angleški filozof John Locke pa je z mislijo, da je novorojeni otrok nepopisan list, začel spodkopavati dogmo o izvirnem grehu. Na Slovenskem, kjer je avstrijski Obrtni zakon šele leta 1859 omejil delovni čas otrok, je v obdobju, ki ga zajema Vanja Huzjan, imel podobno vlogo mladinski kriminolog in pisatelj Fran Milčinski. Nasprotoval je prisilnim delavnicam in poboljševalnicam za otroke, stare do 18 let, ter veliko prispeval k ustanovitvi Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljana. Ko avtorica s konkretnimi primeri osvetljuje gmotne življenjske razmere otrok v Ljubljani in okolici oziroma opisuje, kakšen materialni svet jih je obdajal in sooblikoval, opozarja, da je kulturo otroštva v prvi vrsti zarisovalo kulturno obzorje staršev oziroma drugega socializacijskega osebja. Ugotavlja tudi, da otroci v modernih meščanskih družinah v primerjavi z otroki revnega delavskega in kmečkega prebivalstva niso poznali ekonomskega izkoriščanja. In če so meščanski starši za svoje otroke naročali igrače tudi iz tujine, je bila kmečkemu otroku narava pogosto edina igrača. Družbena neenakost v obravnavanem času in prostoru se je zrcalila celo v treh posebnih poglavjih vzgojnega priročnika Kako vzgojim svojo deco. Eno je bilo namenjeno meščanskim, drugo kmečkim in tretje proletarskim otrokom. Podobno je tudi Angela Vode leta 1938 v znamenitem delu Spol in usoda razdelila otrokovo okolje na svet vaškega, delavskega in mestnega otroka, da bi poudarila vpliv okolja na odraščanje, Meščansko občutenje otroštva je bilo delavcem in nekvalificiranim priseljencem na obrobju prestolnice težko dosegljiv zgled. »Zaradi pogoste delovne odsotnosti staršev v večini delavskih družin,« še piše Vanja Huzjan, »ni bilo mentalnega prostora za občutenje otroštva, pač pa želja po čimprejšnji delovni opravilnosti otrok in njihovem lastnem zaslužku.« Hkrati je otrokov razvoj v prvih štirih desetletjih prejšnjega stoletja poleg razredne spremljala še spolna zaznamovanost. Čeprav so meščani, delavci in kmetje živeli na različne načine in otroke vzgajali z različnimi vzgojnimi prijemi, se je vse dogajalo v enakih patriarhalnih razmerjih, kjer so bile ženske povsem izključene iz političnega življenja in domačega odločanja. Avtorica pri tem v ponazoritev navaja besede Zofke Kveder iz leta 1938: »To je mogoče sploh usoda vseh žena, ki se poroče z možmi, pa z njimi niso istih misli in nazorov. In potem rode otroke, ki niso njihovi, čeprav so ustvarjeni iz njihove krvi in dojeni z njihovim mlekom.« V tako strukturirani družbi so bili otroci kajpada najšibkejši člen. Vanja Huzjan končuje svojo zanimivo študijo Materialni svet otroštva s hladno ugotovitvijo: »Otroštvo naj bi bilo vrednota 20. stoletja, vendar njegove vrednosti tedanji Ljubljančani niso uspeli spoznati.«
V filmu Psom in Italijanom vstop prepovedan Alain Ughetto prek namišljenega pogovora s svojo babico Cesiro, razkrije zgodbo svoje družine, ki izvira iz gorske vasice v Italiji, nekje od preloma stoletja do konca druge svetovne vojne. Slovenska premiera filma je bila 20. 9. v Kinodvoru v Ljubljani, septembra in oktobra pa ga bodo predvajali tudi v drugih kinih slovenske art kino mreže. Oceno je pripravil Igor Harb, bere Renato Horvat.
V mladinskem norveškem filmu Dancing Queen se vse dobesedno vrti okrog dvanajstletne Mine. Ta se prijavi na avdicijo za plesno skupino, čeprav ne zna plesati. Besedilo o filmu, ki otroke v prvi vrsti uči o tem, da je treba verjeti vase, je napisala Gaja Pöschl, bere Mateja Perpar.
V Prešernovem gledališču v Kranju so kot zadnji del trilogije "Ko moški jočejo" premierno uprizorili predstavo Zadnji Hamlet, ki je nastala v koprodukciji z Zavodom Bunker. Gre za avtorski projekt režiserke Lee Kukovičič in Wojteka Ziemilskega. Avtorski projekt ZADNJI HAMLET Koprodukcija z zavodom Bunker Premieri: 14. septembra 2023 (Bunker- Stara mestna Elektrarna, Ljubljana); 20. septembra 2023 (Prešernovo gledališče) Besedilo Lea Kukovičič in Wojtek Ziemilski Režiserka Lea Kukovičič Dramaturginja Sodja Zupanc Lotker Scenografinja Zuzana Scerankova Kostumografinja Olja Grubić Oblikovalka svetlobe Zuzana Režna Koreografinja Nataša Živković Avtorica videa Toni Soprano Meneglejte Avtor izbora glasbe in oblikovalec tona Rok Kovač Lektorica Irena Androjna Mencinger Oblikovalec maske Matej Pajntar Asistent scenografinje in tehnični sodelavec Martin Lovšin Producentki Ajda Koloini, Alma R. Selimović Jokavec Ciril Roblek *V besedilu so uporabljeni citati Williama Shakespeara (v prevodu Otona Župančiča in Janka Modra), Jelisavete Blagojević, Eda Atkinsa, bell hooks, Filipa Mramorja, Adama Mantheya Steena, Anna Jane Utermøhl Lund, Blanca, Jelice Zupanc Igrajo Miha Rodman, Živa Selan, Blaž Setnikar, Borut Veselko Foto: https://pgk.si/repertoar/zadnji_hamlet/688
Piše: Iztok Ilich Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič Ena največjih svetovnih popotnic vseh časov, kot znamenito Celjanko Almo Karlin spoštljivo imenuje njena prevajalka in življenjepiska Jerneja Jezernik, je 73 let po smrti še enkrat presenetila. Knjiga Peš po domačih krajih ni prevod katere od izvirnih nemških izdaj, temveč je nastala po treh tipkopisnih zvezkih s pisateljičinimi popotnimi dnevniki iz let 1934–1936. Bili so sicer zabeleženi med njenimi deli, vendar so veljali za izgubljene. Pri tem bi najbrž tudi ostalo, če se Thea Schreiber Gammelin, življenjska sopotnica Alme Karlin, ki je še po smrti svoje sestre po duši ostala v njuni hiški v Pečovniku nad Celjem, ne bi zavedala vrednosti njenih spisov. Ko je obiskovalki Dorothei Wisenberger Zwach v osemdesetih letih izročila rokopise Alminih dnevnikov, da jih pregleda in morda poskrbi za objavo, je namreč na ovoj zapisala, da pripadajo rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Obiskovalka iz Gradca je marca 2021 izpolnila obljubo in dnevnike poslala na označeni naslov s pripisom, da so pomembno gradivo za raziskovanje življenja velike popotnice in za zgodovino slovenske Štajerske. Ko je nepričakovana »najdba« prišla v prevajalkine roke, se je krog avtobiografskih del Alme Karlin z objavo manjkajoče knjige – po štirih desetletjih od izposoje oziroma skoraj devetdesetih od nastanka – srečno sklenil. Jerneja Jezernik je tudi tem spisom dodala spremno besedo in opombe, ki sproti pojasnjujejo različne podrobnosti, zlasti spremembe krajevnih imen in videza krajev, potrebne za razumevanje avtoričinih opisov. Pomagala si je tudi z informacijami, ki jih je našla v zapiskih Almine »sestre po duši« Thee Gammelin, in se po vrhu še sama podala po večini opisanih poti. Veliko pričevalno vrednost ima tudi Dodatek s predstavitvami v besedilih nastopajočih oseb ter z zbranim ilustrativnim gradivom, s katerim je pisateljica pospremila svoje dnevniške zapise. Največ je fotografij in reprodukcij razglednic, še bolj dragocene pa so njene risbe, skice in vinjete. Na veznih listih spredaj in zadaj sta dodana še zemljevida z vpisanimi obiskanimi kraji: spredaj so z avtoričino roko vpisani v nemščini, zadaj pa vneseni v zemljevid še v današnji slovenski obliki. Knjiga Peš po domačih krajih pomembno dopolnjuje svetovljansko potopisje, s katerim je Alma Karlin očarala milijone bralcev. In potrjuje, da pisateljica tudi doma ni strpela za štirimi stenami. V telesu je imela, kot je dejala, neke vrste hudiča, ki ji ni nikoli dovolil mirovati. »Vseeno, ali je pomladni veter govoril o nastajanju ali pa so jesenski vetrovi grozili z minevanjem, je človek prek svobodnih višin vedno hodil nekako osvobojen življenja,« je zapisala. Ustavile je niso ne nevihte ne neznosna pripeka, ne dirjanje za odhajajočimi vlaki ne druge neprijetnosti. In nič ji ni ušlo. V duhovite prispodobe je znala strniti prizore in doživetja, kot je bilo srečanje z gostilničarko na Svetini, podobno »hruški, iz katere je življenje iztisnilo že veliko soka, ne da bi ji zato vzelo ves okus …,« Alma Karlin se je na sprehod ali včasih več dni trajajočo turo le redko odpravila sama. Če ni bilo človeške družbe, je imela stalno pasjo spremstvo. »Ljudje podležejo svojim razpoloženjem, pes pa je čudovit sopotnik,« je bila prepričana. V prvem dnevniku je postavila svojevrstna spomenika Ludwigu Scheuu, z naravo povezanemu preprostemu možaku, ki jo je na mnogih, tudi nevarnih poteh spremljal in varoval kot dobri gorski duh Rübezahl, ter psičku Blackyju, živemu klobčiču volne, ki si ga je s prvim honorarjem kupila na Dunaju. Spoznanje ob neizogibnem slovesu od sladke živalce (»ljubezen se večinoma konča z ločitvijo«) jo je neizmerno potrlo, čeprav je o sebi zapisala, da ima »steklenico s svojimi čustvi praviloma dobro zamašeno, ker so čustva najstrožja zasebna zadeva, ki tujih ljudi prav nič ne zadeva ...« V prvem ciklu potopisov je Alma Karlin prišla tudi na avstrijsko Koroško ter do takrat italijanske Reke in južne Istre. V drugem delu je sicer stopil v ospredje Veliki pes, varuh Cerberus, kakor si je sama rekla prijateljica Thea, ko sta zaživeli skupaj, veliko spremembo pa je v njuno življenje prinesel grifon Joki – novi pravi pes za potepanje. Leta 1935 sta sami in v družbi odkrivali Gorenjsko in se vračali v že znane kraje v okolici. »Za obema ženskama v letih,« je zapisala Alma, ko je utegnila prisluhniti svojim mislim, »leži življenje kot globoko zarezana dolina – včasih sončna, včasih malce pusta, vendar le z malo sencami.« Več senc in z njimi temnih oblakov skrbi, negotovosti in odrekanja pa se pojavi v tretjem delu knjige. Leta 1936 sta si s Theo namesto poti v Dubrovnik lahko privoščili le Opatijo. »Evropa gre naproti svojemu zadnjemu poneumljanju,« je Alma slutila prihajajoče zlo. Ob vabilu v Salzkammergut sta z družabnico dolgo preštevali svoj drobiž, preden sta si drznili iti na pot ... Alma Karlin je umrla v velikem pomanjkanju, bolj zamolčana kot pozabljena. Noben totalitarni režim ne mara ljudi, posebno ne žensk, ki se mu ne podredijo, temveč so za svojo svobodo, neodvisnost in drugačnost pripravljene plačevati visoko ceno zavračanja, poniževanja in prezira.
Piše: Marjia Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Hrvaški filozof Goran Starčević v eseju Digitalna doba in novi barbari, ki ga je bil posvetil Primožu Reparju in Janku Rožiču, kritizira moderno tehnologijo. Izhaja s stališč nekaterih sodobnih filozofov, med njimi Hamvasa, Baudrillarda, Foucaulta, Benjamina, Bergsona in Wittgensteina, vrača se tudi h Kierkegaardu in Heideggerju. Kozmologija antičnega filozofa Parmenida, ki ga ima za očeta vseh filozofov, po njegovem mnenju temelji na mistični celovitosti biti in ideji o povezanosti vseh pojavov v svetu. Starčevićevo premišljevanje je eno najbolj pesimističnih te vrste in hkrati brezkompromisno opozarjanje na negativnosti, ogrožanje in škodljivost digitalnega sveta. Ta svet je, kot pravi, sistematiziran in kot črna luknja posrka vase vse sledi humanega sveta. »Požira um in občutke, kakor telo in dušo. Spontanost, osebnost in svobodna volja posameznika izginjajo v megli preteklosti na podoben način, kot so z današnje politične scene izginile ideje svobode, bratstva in enakosti, ki so bile še do nedavnega univerzalno geslo sodobnih demokracij.« Novi barbari so vzgojeni v naročju znanosti in tehnologije, človeški svet zanje ni več cilj, temveč je postal kvečjemu problem. Vladavina tehnike je vrhunec racionalizacije, na koncu se izkaže za univerzalno tehniko vladanja, njen namen se naznanja kot popoln nadzor nad življenjem in uniformnost. Starčević se sprašuje, ali imajo ljudje še pravico živeti v humanem svetu. V hiperrealnosti digitaliziranega življenja prepoznava nenasitno voljo do moči ter željo po globalni prevladi nad ljudmi in naravo. Človek opušča stare in dobro utečene meje analognega sveta, analogija čedalje bolj izginja, pravzaprav bi že bilo mogoče govoriti o njeni smrti, neizprosno se napoveduje kataklizma. Digitalna doba od človeka zahteva, da se izneveri svojim čutom, očiten je proces trivializiranja njegove duhovnosti. Goran Starčević vidi digitalni svet kot nestrpen svet, v katerem se stari prepiri nadaljujejo v virtualni smeri. »Digitalizacija sveta je tudi zaključek procesa popolne medializacije sveta. Na tem planetu ni več mesta, ki bi lahko ušlo nadzoru globalnih elektronsko-nevronskih možganov, ki prek digitalnega signala utripajo kot en sam, edinstveni digitalni organizem.« Človek je, tako trdi filozof, postal popoln idiot medijev. Zavladala mu je vladavina podob in prividov, tako imenovana imagokracija. Še več, dogaja se dokončen razpad družbe – nekakšna tribalizacija ali porajanje plemena, digitalna tehnologija pa je pri tem le katalizator tega procesa. Zgodbo o koncu zgodovine je zamenjala zgodba o koncu človeka, je prepričan avtor. Subjektivnosti danes ni več, kot edini možni absolut deificiranega sistema se košati funkcionalnost. Tudi v esejih Optimizem in pesimizem v provincialni funkciji ter Teatrokracija in družba spektakla Starčevića vznemirja konflikt med humanim in sistematiziranim svetom, tako rekoč boj med avtonomijo človekove eksistence in totalizirajočo logiko sistema. Umetni inteligenci očita, da deluje po binarni ali digitalni kodi, in pripomni: stroji ne bodo nikoli naučili misliti. Spomni nas, da se je Aristotel zavzemal za preudarnost kot vladanje v imenu modrosti, Parmenid pa za pot resnice, ki jo nosi neomajna želja po redu in pravičnosti. Preteklega, domnevno resničnega življenja ni več, tudi osebnost in eksistenca sta po avtorjevem mnenju izgubili svoj pomen. Filozof bi hotel vedeti, ali človek sploh še čuti potrebo po resnici in hrepenenje po svobodi. Morda so načrti in ideje o vsem tem obstajali le v filozofiji in književnosti, o nekdanjem pristnem in resničnem življenju, ki ga danes baje ni več, bi lahko podvomili, ali je v svoji celovitosti in prepričljivi pojavnosti sploh kdaj obstajalo. Goran Starčević svoj pesimizem privede do skrajnosti, tako rekoč pred obličje smrti. Njegovo filozofsko plodovito in ustvarjalno življenje se je zaradi bolezni izteklo leta 2015, pri komaj devetinštiridesetih letih. Grožnja digitalnega sveta je morda pritiskala nanj kot nekakšna absolutna brezizhodnost in strahovita dokončnost, v njem ni videl ničesar dobrega ali vsaj pozitivne priložnosti. Danes je mogoče slišati tako kritična in odklonilna stališča do moderne tehnologije, zlasti umetne inteligence, kot tudi pozdravljanje napredka znanosti in neizčrpnih informacijskih možnosti. Eno pa je gotovo: poti nazaj ni več. Prav racionalnost, o kateri ima Starčević povedati marsikaj kritičnega, bo odločilna in bo morala preudarno uveljavljati tisto, kar je za prihodnost človeštva sprejemljiv in uporaben dosežek združenih umov. Pohoda znanosti ni mogoče ustaviti, nikakor pa ne bilo primerno odriniti etike.
Piše: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Erudit, pisatelj, umetnostni zgodovinar, esejist, prevajalec in pesnik dr. Miklavž Komelj je v pesniški zbirki Med ustvaril zanimivo sliko območja vmesnosti, v katerem se družba še bolj razdeli. Te vmesnosti so mišljene kot razmisleki, tudi pomisleki, izraženi v štirinajstih pesmih. Naslovni predlog med zato ustvarja lok, s katerim pesnik ustvarja dialog med obema skrajnostma. Obenem pa je ta mèd lahko tudi méd – hrana, pogon – in je po večini zgoščen oziroma gost. Pri tem upoštevamo tudi oblikovno plat knjige, v kateri so tudi avtorjeva likovna dela. Igra z besedami je jasna in prepričljiva. Prispodobe kažejo tudi tisto, česar kdo mogoče ne želi videti ali sploh ne vidi. Vendar – mora. Najpomembnejše, tehtno in ključno v celotni zbirki je na ta način nenehno prevpraševanje, ki ves čas vznemirja in pušča veliko mest enkrat praznih, spet drugič na novo zasedenih. Čeprav na zavihku knjige piše, da gre za poezijo, ki je nastala iz zelo napetega zgodovinskega obdobja, se dvigne nad ta čas in jo je mogoče brati iz različnih vidikov. Mislim, da pesnik ne problematizira samo natančno določenega obdobja, ampak je bilo obdobje pandemije samo sprožilec celotnega, izjemno razmišljujočega cikla. Ta pa je zdaj nadčasoven. Če zbirko Med primerjam s Komeljevo predlani izdano Gorečo knjigo, lahko mirno rečem, da ji spet ne manjka intenzivnosti in tudi ne neposrednosti in prefinjenega dialoga z bralstvom. Soočanje z resničnim svetom in okoliščinami nastanka pesmi pa je v obravnavani zbirki veliko bolj drzno, celo nekoliko izzivalno in vznemirljivo. Čeprav zbirka govori tudi o pandemiji covida-19, Komelj poudarjs, da se taka apokalipsa dogaja ves čas. Pesniška zbirka smelo nasprotuje poročanju medijev, načrtovani paniki in vsem tistim, ki radi strašijo in ustvarjajo zmedo. Pa vendar ne gre za angažiranost. Dodelanost izraza, natančnost v odmerkih besed in izbrani citati ter njihovi ustvarjalci namreč mehčajo kritičnost. Zbirka Med si torej upa govoriti; pogosto sicer pogrešani iskrenost in nepredvidljivost sta v današnji umetnosti še kako pogrešani. Včasih je britev, ki zareže z besedami in prav zato pretrese – če parafraziram umetnika – nujna in manj škodljiva kot kaj drugega. V ogledalu ostaja dvom: »In kaj, če je svoboda / v tem, kar ne velja / za svobodo?« Pretresanje definicij in verjetje v zvestobo samemu sebi odpirata pomembno vprašanje o posploševanju in prehitrem zadovoljstvu z večinskim mnenjem: »Tvoja misel je čista, / če je tvoj duh res tvoj.« Zavezanost k zvestobi je kot rdeča nit, ki v zadnji pesmi Meja doseže poanto: »Resnična govorica je tista, ki vzdrži, da je njena resnica, kjer govorice ni. Brez razvozlavanja vozlov, brez iskanja poti domov. Tragedija je spev kozlov, ne spev bogov.« Pesmi v zbirki Med preveva veliko razmislekov o odločitvah in usmeritvah, ki ne nazadnje niso nikoli preproste. S premišljenim jezikom in izpeljavo pesniških sredstev Miklavž Komelj ustvarja miselne tokove in nam ponuja poglede, ki jih kot kritične opazovalke in opazovalci moramo najti. Ponujanje različnih literarnih svetov nam kaže dela in imena, ki jih verjetno premalokrat osvetlimo in se poglabljamo. Pomembna pa je tudi vmesnost, nekakšna zamrznitev: »Pot je nepremična. / Popolna statičnost.« Prav to je ključ, da lahko v posebni medenosti občutij uzremo še kaj drugega.
Piše: Ana Hancock Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič. Tatjana Plevnik, po izobrazbi pedagoginja, se je v svoji karieri ukvarjala s izobraževanjem. S pisanjem je začela po upokojitvi. Od leta 2016 je zmagala na natečajih LUD Literatura, KUD Sodobnost, AirBeletrina in programa Ars. Zbirka kratke proze Vabe je njena prva knjižna izdaja. Že podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug pove, da gre za zbirko samostojnih zgodb, ki jih je avtorica zasnovala z veliko mero kritičnosti, ironije in samoironije kot nekakšne literarne eksperimente. In res je vsaka zgodba kot bitje zase, celo eksotično bitje, ki ga je avtorica zasnovala in postavila na ogled, radovedno, kakšne poti bo ubralo v notranjih svetovih bralk. Ženski spol ni izbran naključno, saj avtorica nagovarja skoraj izključno žensko bralstvo. Morda bo kakšna izmed zgodb spodbudila naključno bralko k pisanju, kot piše na samem začetku zbirke: »Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.« Pisanje je tu poudarjeno dialog, saj je, kot piše, »naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura«. Tatjana Plevnik pa se v zbirki Vabe ne nanaša le na bralstvo, temveč vstopa v tudi dialog s priznanimi literati. Sestava zbirke je v glavnem takšna: poglavju, ki govori o literarnem ustvarjanju in se neposredno nanaša na bralke, sledi zgodba, nekakšen literarni eksempel, primer, ne nujno tistega, o čemer smo ravnokar brali. Vsaka zgodba je svet zase, v katerem avtorica ustvarja različna življenja, nekatera verjetna, druga možna nekoč v prihodnosti, tako kot v apokaliptični pripovedi z naslovom Ptice, rože, drevesa, nebo, otok, morje, polno rib, ki je del skupine treh zgodb pod skupnim naslovom Znanstvena fantastika. Za nekatere zgodbe se celo zdi, da bi jih avtorica lahko doživela, morda najbolj očitno zgodbi Jasnovidni pesnik in Slovo od hoochie mame, ki govorita o družabni sceni leta 68' in Radiu Študent, kjer je avtorica v tistem obdobju v resnici delala. A to niti ni pomembno, saj tudi izpovedna literatura nastane na »križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo«. Če so nekatere zgodbe bolj ali manj blizu tistemu, kar si bralstvo predstavlja, da se je avtorici morda v večji ali manjši meri tudi zgodilo, so druge vaja v možnem nekoč v prihodnosti, v fantastičnem, ki se prevesi v čisto znanstveno fantastiko, ali v raziskovanju psihologije posameznikov z družbenega roba, kot je na primer srce parajoča Let's shoot the moon, v kateri je za vedno zapečatena usoda vseh vpletenih: »Turoben večer je, navaden večer nesrečnega dne, ko bo mlad moški, pred katerim je še skoraj vse življenje, povzročil nesrečo.« Pogosti so tudi nepričakovani obrati na koncu zgodb. Literarni subjekti so vsi do zadnjega tako verjetni, da je vsaka zgodba okno v drug do podrobnosti izdelan svet. Vsak pripovedovalec in tudi literarni lik govori s sebi primernim jezikom, bodisi knjižnim jezikom ali slengom, prilagojen je tudi besedni zaklad, kar je najbolj očitno v sopostavitvi sodnika in njegove nedojemljive soproge v Čebulni sodbi. Menjavanje perspektiv je namreč eno izmed prapočel ustvarjalnosti. Nekatere zgodbe so eksperimentalne tudi po obliki, na primer Sto razlag pustote in Sedeminpetdeset poklonov družini očeta in mame, kjer je ob naštevanju pomenov vsak primer nastavek za gradnjo zgodbe. Enako bi lahko dejali tudi za celotno zbirko, saj je vsaka zgodba le nastavek za možne zgodbe, ki bi lahko sledile iz nje. Vabe Tatjane Plevnik so tako res vaba za pisanje.
Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so pripravili prvo premiero nove sezone. Absurdno komedijo Plešasta pevka francoskega dramatika Eugèna Ionesca je prevedel Srečko Fišer, režiral je Diego de Brea, ki je oblikoval tudi scenografijo in izbral glasbo. Kot pravi, ga je v igri zanimal: "človek … kot dezorientiran begunec, ki se zaveda svojega trpljenja, hkrati pa ne najde nekega višjega ali pa globljega smisla". Predpremiero Plešaste pevke si je ogledala Staša Grahek. Eugène Ionesco: Plešasta pevka La cantatrice chauve / The Bald Soprano, 1948 Komedija absurda Premiera: 15. september 2023 Prevajalec Srečko Fišer Režiser, scenograf in avtor glasbene opreme Diego de Brea Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka kostumografa Lara Kulaš Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Lena Hribar Škrlec, Jaka Lah, Matic Lukšič, Jana Zupančič (na posnetku) Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/plesasta-pevka/
Kriminalka z naslovom Smrt v Benetkah ni posneta po romanu Thomasa Manna, temveč po romanu Agathe Christie Zabava za noč čarovnic. Film je produciral, režiral in v njem nastopa v vlogi belgijskega detektiva Hercula Poirota irski cineast Kenneth Branagh. V filmu nastopa tudi Michelle Yeoh, ki je letos prejela oskarja za glavno vlogo v filmu Vse povsod naenkrat. Oceno filma je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
Pretekla življenja je naslov prvenca Celine Song, ki se je rodila v južni Koreji, zdaj pa živi in ustvarja v Združenih državah Amerike. V filmu spremljamo ljubezenski trikotnik Nore, Hae Sunga in Arthurja, ki jih izjemno upodobijo Greta Lee, Teo Yoo in John Magaro. Vse temelji na čustvenih niansah, ozadje zgodbe, navdihnjene z osebno izkušnjo avtorice filma, pa predstavljata Seul in New York. O filmu razmišlja Igor Harb, bere Lidija Hartman.
premiera: 12. september 2023 inormativne oddaje: 13.september 2023 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo z naslovom Galop, ki so jo ustvarjalci – besedilo zanjo sta napisala Ana Duša in režiser predstave Tin Grabnar - označili kot senčno predstavo. Več o sinočnjem premiernem dogodku Magda Tušar. režiser: Tin Grabnar Avtorica likovne podobe:Eva Mlinar Scenografka:Sara Slivnik Avtor glasbe:Mitja Vrhovnik Smrekar Kostumografka:Tina Bonča Oblikovalec luči:Gregor Kuhar Lektorica:Maja Cerar Lutkovni tehnologinji:Polona Černe, Zala Kalan Asistentka režiserja:Jana Nunčič Nastopajo:Miha Arh, Maja Kunšič, Iztok Lužar, Gašper Malnar
Piše: Miša Gams Bereta Igor Velše in Barbara Zupan Šest let po duhovitem proznem prvencu Hiša, v katerem gledališka in radijska režiserka, kolumnistka in producentka Ivana Djilas opisuje težave, s katerimi se spopada družina ob prodaji hiše, ki se je ne more privoščiti, je pred nami knjiga, ki se bere kot avtobiografski roman, v resnici pa je zbirka prirejenih besedil, objavljenih v letih 2014 do 2021 v reviji Mladina, in gledaliških listov, ki so nastala v okviru pogovorov o predstavah. V njih se avtorica prek avtobiografskih izpovedi iz vsakdanjega življenja loteva različnih aktualnih tem, kot so pridobitev državljanstva, udeležba na srbskih in slovenskih protivladnih protestih, družbeno delovanje na področju kulturne in širše politične scene ter ekonomska problematika sodobnega prekarnega delavca in staršev otroka s posebnimi potrebami in posvojitelja. Besedila so nanizana bolj ali manj kronološko – avtorica začne knjigo z opisom svojega odraščanja v Beogradu, ko je kot najstnica hodila mahat prijateljem in sošolcem, ki so dobili izseljenski vizum za Kanado, Avstralijo ali Evropsko unijo. Med njimi se nekoč znajde tudi njen oče, ki se z novo ženo odpravi v Slovenijo. Djilasova se brez dlake na jeziku loteva odraščanja v Beogradu ter pri tem opiše zgodovinske okoliščine, ki so njene prednike prisilile k pogostim selitvam po Balkanu in v Ameriko. Obregne se tudi ob nenehna vprašanja ljudi, ki jo zamenjujejo z vnukinjo Titovega sodelavca in kasnejšega disidenta Milovana Djilasa: “Včasih se sogovorniki ne dajo na hitro odpraviti: 'Ampak saj ste vsi Djilasi v sorodu? Djilasov že ni tako veliko.' Kaj naj rečem, pojma nimam. Enkrat mi je neki gospod poznavalec razlagal, da vsi Djilasi prihajamo s Kosova. Ampak če vprašaš nove ortodoksne Srbe, itak vsi tako ali drugače prihajamo s Kosova. Mogoče je res nekaj na tem, ker te moje drobne, temne mandljaste oči niso ravno tipično slovanske, prej bi rekla, da imajo kaj opraviti s petsto leti vladavine Turkov na Balkanu.” Med dogodki, ki ji ostajajo v spominu v času bivanja v Beogradu, so demonstracije, ki se jih je udeležilo 700.000 ljudi. Čeprav je večkrat želela odnehati, jo je naprej gnala želja po ureditvi političnih razmer in izboljšanju ekonomskega položaja mladih, ki so iz dneva v dan bežali iz Srbije boljšemu življenju naproti. Prijatelj iz Bostona, ki skupaj z ameriškim veleposlaništvom pobegne iz mesta, ji nekaj dni pred bombardiranjem Beograda izroči ameriški turistični vizum, vendar se odloči, da bo z očetovo pomočjo emigrirala v Slovenijo, kjer pa jo čaka dolgoleten boj z birokratskimi mlini za pridobitev državljanstva. V osrednji del knjige A si lahko vsaj enkrat tiho je Ivana Djilas umestila svoje poskuse usvajanja slovenskega jezika, za katerega pravi, da pomeni teritorij in pravico do življenja v neki družbi. Opisuje tudi občutke nemoči, ki jih je doživljala kot novinarka Mladine, ko je spremljala beograjske proteste proti nezakonitemu rušenju zgradb v soseski Savamala, ob gradnji t.i. Beograda na vodi. Ko motri trume prebežnikov, ki se prebijajo čez bolgarsko-makedonsko mejo proti Srbiji, ne more drugače kot da sredi avtoceste ustavi avto in poda simbolično vsoto temnopoltemu beguncu, čeprav se zaveda, da si zgolj lajša slabo vest, ker se je rodila z nekoliko boljšimi predispozicijami kot migranti, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda ali iz Afrike. Čeprav bralec ugiba, kakšne birokratske ovire in Sizifove muke je morala pretrpeti ob posvojitvi manj kot leto dni starega fantka iz Gane, v knjigi veliko več izvemo o težavah posinovljenca in gibalno oviranega prezgodaj rojenega sina v precej konzervativnem šolskem okolju. O posvojitvah pravi, da niso zaželena rešitev, saj nas “spominjajo na nemoč, da bi otrokom pomagali tam, kjer pomoč potrebujejo – v njihovem okolju”, na neplodnost nekaterih narodov. Na človeško pokvarjenost in na pripravljenost ljudi, da tudi največje tragedije izkoristijo za svoj blagor. Na togost birokratskega mehanizma in težave s prevzemanjem odgovornosti.” V besedilu s pomenljivim naslovom Čefurkin črnček se mudi pri asociacijah na besedo črnček in zamorec, v besedilu Kako vzgojiti feministična sinova pa pride do zaključka, da je treba otrokom ponuditi drugačne primere moškosti, kot smo jih poznali do sedaj. Dotakne se tudi gibanja Jaz tudi in pričevanj številnih študentk umetniških akademij po Balkanu o spolnih zlorabah ter opiše nekaj kočljivih situacij, ki jim je bila priča. O mukah, ki jih doživljajo starši kot zagovorniki otrok s posebnimi potrebami, priča več kot 25 objavljenih pisem specialnim pedagogom, psihologom, šolskim ravnateljem, učiteljem in direktorjem raznih rehabilitacijskih centrov, toplic in organizacij, v katerem izčrpno pojasnjuje položaj, v katerem se je znašel sin in z njim celotna družina, ter jih prosi, če bi sistem lahko prilagodili posameznikom in njihovim družinam. Da se vsak, še tako majhen trud izplača, govori tudi besedilo z naslovom Solzice od solzivca, v katerem opisuje obisk dveh policistov po podani prijavi zaradi sinovih zdravstvenih problemov zavoljo uporabe solzivca med protikoronskimi protesti. Čeprav Djilasova v knjigi priznava, da vsakdanji boj za človekove pravice in dostojanstvo ni lahek, pa je še kako pomemben v smislu vzgojnega nauka za mlade generacije, ki lahko na podlagi konkretnih primerov uvidijo, da je smiselno vztrajati pri zagovarjanju svojih stališč ne glede na ceno, ki jo pri tem plačajo. Jasen in duhovit stil pripovedi dopolnjujejo zabavne fotografije gledališkega fotografa Petra Uhana, na katerih lahko vidimo celotno družino v različnih komičnih situacijah. Res je, kar pravi Marcel Štefančič jr. v spremni refleksiji: bralec oz. bralka knjigo Ivane Djilas A si lahko vsaj enkrat tiho le s težavo odloži in se z zanimanjem vrača k že prebranim odlomkom, ki mu/ji še dolgo odzvanjajo v glavi.
Piše: Tonja Jelen Bereta: Barbara Zupan in Igor Velše Zbirka esejev Na kraju zapisano prinaša dvanajst esejev, ki jih je pesnik, pisatelj in esejist Aleš Šteger napisal v dvanajstih letih v prav toliko mestih po svetu. S tremi spremnimi eseji in poglobljenim razmišljanjem o krajih so s delu poklonili Péter Nádas, Alberto Manguel in Carolyn Forché. Šteger svojo esejsko pot začenja v izložbi znane ljubljanske veleblagovnice. Pri tem popisu je izjemno natančen in pronicljiv, saj se poglablja v dele dneva in akterje tistega decembrskega dne leta 2012. S socialnim čutom obravnava posameznike in posameznice, pri čemer pa ne izpušča takratnih okoliščin, na primer prazničnega razpoloženja in protestov hkrati. To mešanje živosti okoliščin in orisi ljudi pa so dodatno približani s fotografijami – neobdelanimi večkrat posnetimi na hitro, kar deluje zelo neposredno. Prav tako direktno deluje Šteger s komentarji, ki delujejo kot obžalovanje in slaba ravnanje. V primerjavi z drugimi eseji v knjigi Na kraju zapisano je prav »ljubljanski« najbolj razgaljajoč in intimen. O vlogi in pomenu pesnika avtor piše predvsem na osebni ravni, ne toliko kolektivni, kar počne v nadaljevanju obsežne knjige. Ta se nadaljuje z obiskom Minamisōme na Japonskem. Prav ta esej je po svoji tenkočutnosti in razmislekih o pomenu človeštva in o tem, kaj ga osmišlja, eden najboljših. Vprašanj o človekovem obstoju se loteva s konkretnimi primeri, vezanimi na tragedije Japonske. Te prenaša na obče, obenem pa poudarja upanje in boj, trdoživost ljudi. Seveda sta pomembna budnost in obstoj zapisanega: »Dokler bodo stale knjižnice, tako dolgo bodo ljudje kot skupnost imeli možnost biti budni (no, vsaj relativna večina). Ker obenem, ko si ogledujemo hrbte in platnice knjig, ko listamo, ne listamo le po znakih iz življenj tistih, ki so knjige napisali, ilustrirali, jih uredili, tehnično opremili, natisnili in izdali, marveč obenem vzpostavljamo drobna žarišča za vse druge, ki vede ali nevede obnavljajo isti ritual, ter jih utrjujemo v njihovem početju. To v tem osamljenem svetu daje moč in upanje. Še posebej v svetu, kjer je pod vprašaj postavljen vsakdanji človeški obstoj.« Ta citat je kot moto celotne knjige Na kraju zapisano, pri čemer umetnik z lastnimi vpogledi interpretira zgodovino posameznih mest in jih primerja s sedanjostjo. Pri tem zna ostro obsoditi zločine v času druge vojne in čistk, hkrati pa poudarja spoznanje o vnovičnem vzponu sovraštva proti kakršni koli tujosti in drugosti. To doseže s sočnim jezikom, odrezavimi kratkimi povedmi in seveda z ostrimi navedenimi primeri. In zato imajo pomembno mesto književna umetnost in knjižnice, ki naj bi človeku dajale upanje in smisel obstoja. Prav ljudje, ki mu podajajo zgodbe, so vzeti kot sli. Ključni vidiki, ki jih Šteger poudarja v esejih, so kritika kapitalizma, nenehna digitalizacija, širjenje strahu in otopelosti. Napisani so bili v večini pred koronskim obdobjem in krutim obleganjem Ukrajine. Večina esejev deluje celostno in poglobljeno, le zadnji esej je krajši in v primerjavi s prejšnjimi napisan preveč filmsko in nekoliko površno. Kot res izjemne eseje bi po preciznosti izraza in občutenja izpostavila še Šanghaj, Solovki in Beograd. Vendar avtor ni pozoren samo na prej naštete težave, gre tudi za obstoj manjših jezikov in tradicionalnih kultur. V esejih jasno pokaže svoje stališče do izginjanja kultur pod velikimi pritiski globalizacije. Kritičen pa ni le on, ampak tudi pogledi ljudi, ki jih srečuje na poti. Ti eseji so kot zemljevidi intimnih zapisov, ki prikazujejo mesta po svetu z vsemi njihovimi trpkostmi, in so hkrati esejistov razmislek o času-prostoru. Postopek opazovanja je dosežen. Šteger tako ni le opazovalec in opazovani, ki piše. V vseh esejih v knjigi Na kraju zapisano sta pomembna vzgib za sočloveka in poudarek na eksistenci posameznika in skupnosti. Ponujajo nam duhovni kompas, ki ga bralstvo nenehno potrebuje, ne glede na to, v katerem obdobju se očitno znajde. Pri tem pa niso pomembna samo fizična, temveč tudi mentalna potovanja znotraj sebe.
Piše: Katja Šifkovič Bere: Maja Moll Pisateljica Brina Svit je znana po pisanju, ki presega meje jezika. Avtorica, ki živi v Parizu, piše predvsem v francoščini in se sama prevaja v slovenščino, tokrat pa je slovenskemu bralstvu namenila privilegij, da avtofikcijski roman Uporni bicikli preberejo prvi. V Franciji bo namreč knjiga izšla šele v začetku prihodnjega leta. Brina Svit v novi pripovedi prevprašuje konvencionalnosti jezikovnih in kulturnih meja, predvsem pa ljubezni in spominjanja. Glavna junakinja Nastja v času pandemije covida-19 iz Pariza prispe k sestri v Ljubljano. Za prihod v času karantene in zaprtja se odloči, ker jo je zapustil dolgoletni partner. V mestu praznih ulic in kolesarskih protestov se sooči s svojo preteklostjo in postopoma začne odkrivati drugačno plat Ljubljane, ki se razlikuje od njenih spominov na mesto iz mladosti. Ko se vključi v proteste, odkrije moč kolektivne akcije in začne na novo začrtovati svojo življenjsko pot. Protagonistko romana bralci razumemo, saj Nastja kot glavni lik uteleša zapletenost in protislovja, s kakršnimi se v življenju spopadajo številni posamezniki. Njeni ranljivost in negotovost odsevata univerzalno človekovo stanje, Brini Svit pa je prek svoje junakinje uspelo ujeti bistvo tega, kaj pomeni premagovati izzive neprizanesljive sodobnosti, ukleščene v politično in družbeno razdvajanje. Nastja na nek način deluje tudi kot metafora za večje družbene premike, saj skozi njene oči dobimo pogled v kompleksnost kolektivnega delovanja in možnosti za spremembe. »Tukaj smo zato, da rečemo ne. Ne tej vladi in vsemu kar predstavlja. Ne temu svetu, ki gre po vodi,« reče. Pisanje Brine Svit je znano po introspektivni naravnanosti in tudi roman Uporni bicikli obeta razmišljujoče raziskovanje protagonistkinega notranjega življenja. Z liričnim in odkritosrčnim jezikom na vsaki strani romana odkriva plasti posameznikovega raziskovanja bolečine in želje po boljši prihodnosti, po prihodnosti, v kateri bo prostor za upanje. S prepletanjem Nastjinih izkušenj v Ljubljani s širšim političnim in družbenim kontekstom pandemije in protestov, Brina Svit ustvarja večplastno pripoved, ki je ljubezensko pismo Ljubljani in s katero se je znova izkazala za neusmiljeno in pozorno bralko človekove psihe ter za mojstrico sodobne književnosti.
Piše: Jera Krečič Bereta: Igor Velše in Barbara Zupan Pesniška zbirka 31-letne novinarke, igralke in radijske režiserke Valentine Plaskan Stena srca je neposredna. Po rdeče-beli naslovnici s prvim ciklom z naslovom Vojne takoj dobi novo, globljo razsežnost. Vse pesmi tega cikla so opremljene s QR kodo, prek katere jih bralci lahko slišimo v pesničini interpretaciji. »Pomembno je biti na pravi strani« so prve besede zbirke in se stopnjujejo skozi cikel, čeprav tretja pesem neposrednost in napetost v svoji drugačnosti ustavi in umiri. Ta namreč govori o intimni žalosti, ki razjeda notranjost lirskega subjekta in napoveduje osebnoizpovedni sredinski del zbirke. Družbena kritičnost, ki se s ciklom Vojne pojavi na začetku, na koncu zbirke pa predvsem s pesmima Jebite se! in Ne žugam, je neposredna in odločna. Pesničin glas je poln vzklikov in retoričnih vprašanj, odseva jezo in prizadetost ob družbeni situaciji, v kateri živi. Zaveda se, da poezija »ne žuga s sredincem leve roke« in je za bralce lahko le v vlogi ogledala – ozaveščanja in refleksije. Krik po spremembah je pogumen in iskreno odseva stisko mlade generacije, ki ji pesnica pripada. Stiska, ki zadeva ob »steno srca«, pa ni in ne more biti samo posledica političnih trenj, ki nas posebej zadevajo v zadnjih letih, ampak tudi notranjih bojev. Tudi v ljubezenski poeziji je pesnica s kratkimi verzi neposredna in z jasno metaforiko odkrita. Odpira bolečine neuslišane ljubezni, samote, hrepenenja, tesnobe, pa tudi družbenega pritiska in pričakovanj – vse to v prevladujočem občutku, da v svetu pritlikavcev nikoli ni »dovolj majhna, nikoli dovolj velika, nikoli pravšnja za ta svet«. Pogum, da pesnica v zunanjih bojih, ki postajajo notranji, in notranjih, ki postajajo zunanji, ostaja iskrena in s svojim izrazom ne želi ustrezati nobeni sprejemljivejši in bolj všečni različici sebe, nosi največjo moč in kvaliteto zbirke, čeprav berljiva poezija v preprostih podobah in lepi metaforiki bralcu vzbuja predvsem občutke sočutja. Poezija Valentine Plaskan v zbirki Stena srca nas s svojo neposredno družbeno kritičnostjo preseneča, a hkrati z osebno izpovednostjo dovolj stimulativno odvrne od presilovite artikulacije, za katero pa se pesnica zaveda, da iz verza v verz izgublja svojo moč. Poezija je namreč silno vpeta v sedanjost in v nas zbuja priokus grenkega obdobja epidemije, kar pesnica – novinarka priznava tudi v spremni besedi, kjer pravi, da bralec vstopa »med pesmi, ki so bile del učne ure, kako vzravnano hoditi pod težo trepetajočega časa med trepetajočimi ljudmi, ki ne prizanašajo. Med pesmi, ki so stkane iz zraka, ki ga skušamo svobodno, kot le gre, loviti med plastmi mask«. Pesniška zbirka Valentine Plaskan Stena srca je portret specifičnega časa, ki k vabi branju tukaj in zdaj.
V sarajevskem hotelu, ki od časov poznega socializma še ni doživel kakšne resne prenove, spletna platforma organizira srečanje hitrih zmenkov v živo. Med različnimi, delno naključno izbranimi pari sedita za mizo tudi človeka sredi štiridesetih let. Asja je priljudna ločena pravnica, ki jo je tja napotila mati, Zoran pa zagrenjen bančni uslužbenec, za katerega se izkaže, da že ima družino in da si Asje kot morebitne partnerice ni izbral povsem po naključju. Skozi debatne teme, ki jih po zvočniku narekujejo organizatorji, se izkaže, da ju povezuje dogodek iz obdobja obleganja Sarajeva v zgodnjih 90. letih. Koprodukcijski film Najsrečnejši človek na svetu je delo makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske in je nastal po scenariju Elme Tataragić, ki v precejšnji meri temelji na resnični osebni izkušnji. Celovečerec spretno izkorišča dramsko enotnost časa in prostora v ustvarjanju morečega razpoloženja – kar se začne kot blaga komedija nelagodja v slogu zgodnjega Formana, predvsem na račun zmenkarskih nerodnosti, se razvije v mučno psihodramo in razkriva globoko tragedijo v ozadju sodobne sarajevske družbe. Avtorici kot da, mimogrede, skozi izhodišča neobveznega klepeta v hotelu raziskujeta pereča vprašanja identitete v smislu verske opredelitve, spolnih izbir in narodnostne pripadnosti. Vprašanja, ki se po kratkem obdobju postmodernega »konca zgodovine«, kot kaže, v naše družbe vračajo v velikem slogu. Mojstrstvo filma ni le v spretnem vodenju pripovedi, ki vzdržuje napetost z natančnim odmerjanjem podanih informacij, ampak tudi v razvijanju značajev, pri čemer velja poudariti odlično igro obeh protagonistov, Jelene Kordić Kuret in Adnana Omerovića. Ob njuni pomoči in pa seveda z dinamičnim vizualnim pristopom režiserke gre pri filmu več kot samo za pripoved. Vzporedno z zgodbo se pred nami razpira tudi notranje življenje likov oziroma njihova ranjena psihična stanja. Film Najsrečnejši človek na svetu dopolnjuje posrečen dvojček s celovečercem Moški ne jočejo Alena Drljevića iz leta 1997. Lahko bi celo rekli, da gre za njegovo »žensko« različico. Neki krog ljudi se organizirano sreča v zaprtem prostoru, v katerem pridejo skozi razne delavnice na plano različne oblike posttravmatskih stresnih motenj in skoznje spoprijemanje s tragedijo medetničnih spopadov na področju nekdanje Jugoslavije v 90. letih. Eno od ključnih vprašanj tukaj se glasi – pri čemer se zavedam, kako grobo bo to zvenelo – koga danes vse to sploh še zanima? Film Najsrečnejši človek na svetu je dovolj inteligenten, da nam na to odgovori kar sam, skozi sklop sklepnih prizorov. Med njimi je tudi izjemno posrečena scena, ko Asja tako rekoč vdre na bližnji ples mladoletnikov, ki se zabavajo povsem po svoje. Isti prostor in čas, pa povsem drug svet; samo ena uničena generacija je vmes.
Neveljaven email naslov