Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Andrej Lutman,
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Pesem z naslovom Božič 3027 gre takole: »tiho pretiho sneži / brezvetrje brez ljudi / na razlomljeni svet / v lastno nesrečo ujet // zvezda večerna bolšči / v prazno zemljo v temi / v prahu brez časa in sanj / v brezdušju razrušenih stanj.« Pesem je brez ločil, brez velikih začetnic in – kratka je. Kaj le bo čez tisoč let? Povzema prevladujoče, tisto kar vlada celotni zbirki in tudi življenjski izpovedi slovensko-avstrijskega pesnika. Kolikšno pa je tisočletje vnaprej ali vnazaj? Odgovor: nepredstavljiva doba zajema enovito pesniško skušnjavo, da je pesnik tudi slutilec dobe, ki se kar ponavlja. Lev Detela je ob svoji 85-letnici enako ihtavo in pritajeno hkrati postavil v ospredje izzive slovenščine, kot je to počel od zbirke Atentat pred skoraj šestdesetimi leti. Ob takšnih ugotovitvah še stranski rokav, dodaten vetrolov, pomislek: morda pa bi si zaslužil knjigo, v kateri so sicer pesmi izpred enega leta, morda dveh, knjigo ki bi bila vezana v radioaktivne zaplate padlih delcev vesoljskih predmetov, morda pa vsaj v usnje ali celo marmor. A ne. Knjiga, ki je izšla ob podpori mariborske mestne občine, je pravzaprav knjižica, pomensko natančno opremljena z motivom osamelega drevesa, ki mu botruje še en osamelec v megleni daljavi. Drevo je sicer nagnjeno zaradi vetra, a nikakor izruvano; torej kljubuje. In tudi slutnja, izpovedana v navedeni pesmi, ga ne upogne do tal, ga ne zlomi, ga ne prisili k pomiku v zemljo. Skromnost se pari s ponosom. Zbirka se začne s Prologom, s pesmijo, v kateri je verz: »poznam pisatelje brez knjig«. Odvzeto, a vendarle določujoče, je tisto ontološko dejstvo, s katerim se Lev Detela poenači, celo poisti. Naslednje pesmi so razdeljene v štiri razdelke, bralska izkušnja pa je zaključena z Epilogom, v katerem je prvi verz: »razložite mi prosim.« Povzetek tako izpostavljenega ošvrka prek pesmi bi bil: zbirka V vetru je eno samo spraševanje o odsotnem. Seveda se nemudoma pritaknejo miselni vzorci o prisotnem, o tistem, o čemer naj bi pa se le izrekalo, o čemer pa naj bi pesnik docela nazorno pesnil, da bi se ga ja razumelo. Enega od dokaj verjetnih odgovorov prinaša konec pesmi z naslovom Deset naglavnih vprašanj: »zakaj rečemo zato / čeprav je zatorej zategadelj / zatajil tembolj?« Ob navedenih verzih še eno vprašanje: je zdaj kaj bolj jasno, pojasnjeno. Je, zelo nedvoumno in vzdržno: pesnik je vladar izreke, hegemon diskurza, lastnik vsaj lastnih besed. Ha, je pa vseeno veter tisto, kar dopušča, da se pomeni in smisli, stihi in njih nalomi sesipnejo in spnejo določen delež razumevanja, ki ga listje v vetru razprostre v vseh letnih časih vsaj že nekaj tisočletij tja, ter od prej. Vsaj par, ki ga sestavljata Tonja Jelen in Vinko Ošlak, je bil deležen takšnega listja. Prva je napisala spremno besedilo z naslovom Vse se začne ..., v katerem izpostavlja Detelovo nagnjenost k premisleku o nestabilnosti in nejasnosti ter ugotavlja, da je pesnik tisto, kar je vedno bil in bo: glasnik. Drugi pa v spremnem besedilu z naslovom Nekaj besed ob pesmih Leva Detele obširno umešča pesnikovo zvestobo resnici, resničnosti in resnicoljubnosti s poudarkom na dejstvu, da ne zmore ugotoviti pesnikove dejanske starosti oziroma mladostnosti. Knjižica se konča s pregledom Detelovega življenja in ustvarjalnih dosežkov, ovenčanih s kopico nagrad. Da pa vsaj nekaj o tej knjigi ostane nedorečenega, poskrbita verza iz pesmi O skrivnostih življenja: »na žalost mi manjka nekaj besed / da bi vam vse povedal.«
Piše Andrej Lutman,
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Pesem z naslovom Božič 3027 gre takole: »tiho pretiho sneži / brezvetrje brez ljudi / na razlomljeni svet / v lastno nesrečo ujet // zvezda večerna bolšči / v prazno zemljo v temi / v prahu brez časa in sanj / v brezdušju razrušenih stanj.« Pesem je brez ločil, brez velikih začetnic in – kratka je. Kaj le bo čez tisoč let? Povzema prevladujoče, tisto kar vlada celotni zbirki in tudi življenjski izpovedi slovensko-avstrijskega pesnika. Kolikšno pa je tisočletje vnaprej ali vnazaj? Odgovor: nepredstavljiva doba zajema enovito pesniško skušnjavo, da je pesnik tudi slutilec dobe, ki se kar ponavlja. Lev Detela je ob svoji 85-letnici enako ihtavo in pritajeno hkrati postavil v ospredje izzive slovenščine, kot je to počel od zbirke Atentat pred skoraj šestdesetimi leti. Ob takšnih ugotovitvah še stranski rokav, dodaten vetrolov, pomislek: morda pa bi si zaslužil knjigo, v kateri so sicer pesmi izpred enega leta, morda dveh, knjigo ki bi bila vezana v radioaktivne zaplate padlih delcev vesoljskih predmetov, morda pa vsaj v usnje ali celo marmor. A ne. Knjiga, ki je izšla ob podpori mariborske mestne občine, je pravzaprav knjižica, pomensko natančno opremljena z motivom osamelega drevesa, ki mu botruje še en osamelec v megleni daljavi. Drevo je sicer nagnjeno zaradi vetra, a nikakor izruvano; torej kljubuje. In tudi slutnja, izpovedana v navedeni pesmi, ga ne upogne do tal, ga ne zlomi, ga ne prisili k pomiku v zemljo. Skromnost se pari s ponosom. Zbirka se začne s Prologom, s pesmijo, v kateri je verz: »poznam pisatelje brez knjig«. Odvzeto, a vendarle določujoče, je tisto ontološko dejstvo, s katerim se Lev Detela poenači, celo poisti. Naslednje pesmi so razdeljene v štiri razdelke, bralska izkušnja pa je zaključena z Epilogom, v katerem je prvi verz: »razložite mi prosim.« Povzetek tako izpostavljenega ošvrka prek pesmi bi bil: zbirka V vetru je eno samo spraševanje o odsotnem. Seveda se nemudoma pritaknejo miselni vzorci o prisotnem, o tistem, o čemer naj bi pa se le izrekalo, o čemer pa naj bi pesnik docela nazorno pesnil, da bi se ga ja razumelo. Enega od dokaj verjetnih odgovorov prinaša konec pesmi z naslovom Deset naglavnih vprašanj: »zakaj rečemo zato / čeprav je zatorej zategadelj / zatajil tembolj?« Ob navedenih verzih še eno vprašanje: je zdaj kaj bolj jasno, pojasnjeno. Je, zelo nedvoumno in vzdržno: pesnik je vladar izreke, hegemon diskurza, lastnik vsaj lastnih besed. Ha, je pa vseeno veter tisto, kar dopušča, da se pomeni in smisli, stihi in njih nalomi sesipnejo in spnejo določen delež razumevanja, ki ga listje v vetru razprostre v vseh letnih časih vsaj že nekaj tisočletij tja, ter od prej. Vsaj par, ki ga sestavljata Tonja Jelen in Vinko Ošlak, je bil deležen takšnega listja. Prva je napisala spremno besedilo z naslovom Vse se začne ..., v katerem izpostavlja Detelovo nagnjenost k premisleku o nestabilnosti in nejasnosti ter ugotavlja, da je pesnik tisto, kar je vedno bil in bo: glasnik. Drugi pa v spremnem besedilu z naslovom Nekaj besed ob pesmih Leva Detele obširno umešča pesnikovo zvestobo resnici, resničnosti in resnicoljubnosti s poudarkom na dejstvu, da ne zmore ugotoviti pesnikove dejanske starosti oziroma mladostnosti. Knjižica se konča s pregledom Detelovega življenja in ustvarjalnih dosežkov, ovenčanih s kopico nagrad. Da pa vsaj nekaj o tej knjigi ostane nedorečenega, poskrbita verza iz pesmi O skrivnostih življenja: »na žalost mi manjka nekaj besed / da bi vam vse povedal.«
Piše Veronika Šoster, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Iztoka Osojnika najbolj poznamo po poeziji, izdal je že več kot trideset pesniških zbirk, a tudi proza mu ni tuja, nazadnje smo lahko brali knjigo kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa. Je začetnik vrste umetniških gibanj in nenehen hodec po obrobju, kjer njegova neverjetna ustvarjalna energija brbota in se bohoti brez raznih zunanjih omejitev. Znan je po medbesedilnosti in raztegovanju okvirjev, zato ne preseneča, da se je tokrat podal v vode vohunskega romana in ga napisal čisto po svoje. Roman Vohun nas vodi v skrivnostni svet Amisa Kosygina. Nanj prvič naletimo v trenutku, ko si nekaj zapisuje v svoj vohunski notes, zato si lahko mislimo, da se bo zgodba nadaljevala v smer vohunskih operacij, skrivnih sporočil in razkritih zarot, kar sicer se, a nikakor ne tako kot v klasičnem vohunskem romanu. Avtor namreč začne nagovarjati bralca oziroma bralko in se sproti odloča, kam bo zapeljal pripoved, obenem pa vohunjenje prepusti kar bralki, ki je tako ali tako najbolj zavzeta opazovalka dogajanja v romanu. Ali pa morda ravno on vohuni za bralko? Ta obrat je sicer napovedan že z naslovnico, kjer je nekaj črk avtorjevega imena obrnjenih na glavo, pa tudi s tonom pripovedovalca, ki je hudomušen in razigran in se zagotovo ne boji satire. Pri nas seveda že imamo poskuse satiričnega vohunskega trilerja, serijo o Spencerju S. Spencerju Jureta Godlerja, vendar je Osojnikov Vohun nekaj povsem drugega, izziv za literarne sladokusce in vse, ki se ne bojijo nevidnega črnila v nobeni obliki. Vohun pisatelju že takoj uide izpod nadzora, da ga mora zasledovati po ulicah, tačas pa nas vpeljuje v politične zarote in družbene analize najbolj pritlehnih vzgibov človeštva. Čakajo nas gosti in divjajoči odstavki in razmisleki o svetu, ki nas obkroža. Pripovedovalec pripoveduje o temah, kot so gentrifikacija, izkoriščanje delavstva, uničevalnost korporacij, onesnaževanje okolja, umetna inteligenca, komentira pa jih izvirno in neobremenjeno z raznimi sodobnimi agendami in trendi. To ni svet, ki bi nam bil odmaknjen, pravi Osojnik. Ko tako našteva razne dogodke in anomalije notranjega sveta romana, je, kot da bi brali rahlo izkrivljene novice – čeprav gre za pretirane dogodke in navidez šokantne naslove, ni to zares nič takega, vse se je že zdavnaj nagrmadilo na nas, blažene naivnosti o svetu je konec. Lahko vohunski roman sploh še obstane v takem kaosu in splošni informiranosti, ki je seveda tudi dezinformiranost? Vse to obravnava Osojnik, ki se ne ustavlja prav pogosto in ki mu sploh ni treba zajeti sape. Vmes sicer komentira, da so njegovi stavki zmršeni in da se bo moral malo tudi držati nazaj, zaveda se, da bralko obremenjuje z obilico podatkov, pa vendar mora naprej, da se vohun ne izmuzne. Kljub vsemu se Osojnik prepogosto zaplete v zastranitve, kar sicer tudi sam opazi in komentira, pa vendar bi si želela malenkost jasnejšo rdečo nit osnovne zgodbe, četudi je metazgodba. Poleg nenehnih pisateljevih komentarjev in prebijanja fikcijskih okvirjev zgodbe naletimo tudi na ogromno aluzij na literaturo in popkulturo, a so nekatera domača imena le rahlo spremenjena, da še vedno ostanejo prepoznavna. Zaradi tempa in politično nabite vsebine imamo ves čas občutek, da sedimo na sodčku smodnika, ki bo zdaj zdaj eksplodiral. Sočen in bogat jezik torej teče kot namazan, dogajanje pa je obloženo s podobami vohunskega sveta, ki se kar krešejo med sabo; imamo tajna obvestila, vohunske kanale, likvidacije, zarote. Osojnik vohunski poklic opisuje žmohtno in vabljivo, čeprav je usodno prepleten z vladnimi spletkami, žvižgači, javno moralo in še čim. Poklic, ki je v svojem bistvu politični, a se ga predvsem zaradi popkulture ves čas romantizira, kot da naj bi imel vohun neko višje poslanstvo, avtor postavlja v kontekst – gre za odposlanca, ki vohuni za nekoga, čigar morala je lahko več kot vprašljiva. Kje je torej pripadnost, kje integriteta in zvestoba? Kljub povedanemu pa ves čas opozarja, da to ne bo čisto pravi vohunski svet: »Upam, da je bralka do sedaj ugotovila, da to ne bo kaj prida vohunska zgodba. Tu ne bomo izvedeli nič o vohunih ali celo o napetih in zapletenih podvigih, v katerih je ta ali oni vohun svoje delo opravil z odliko ter svoji državi omogočil zmago tako na bojišču kot na diplomatskem parketu. […] Konec koncev gre za literaturo, karkoli že to pomeni.« Zazdi se, da tale vohun deluje pod pretvezo pisatelja, ali pa tale pisatelj pod pretvezo vohuna vohuni za nami. Kaj bo potem z vsem tem znanjem vendar ušpičil? Pripovedovalec opozori, da je treba delovati oprezno, kar zveni nadvse ironično, in kaže na samobitnost teksta, zaradi katere smo, vsaj tako se zdi, sploh tukaj. Vseeno nas v drugi polovici knjige popelje na izvirno vohunsko operacijo, skrajno tajno nalogo, ki pa jo mora opraviti kar pripovedovalec sam. Ko odnese smeti, namreč najde kuverto z navodili za vohunjenje na knjižnem sejmu, ki pa se hitro sprevrže v veliko bolj samonanašalno zadevo, kot bi si sprva mislili. Ko se nova velika vohunska uganka razreši in je misija – po Osojnikovo, seveda! – opravljena, sledi že nova, ki jo lahko razreši samo še vohunska beležnica gospoda Kosygina. Ki je verjetno obenem kar tale roman, ki je hkrati verjetno vohunsko poročilo o svetu, kjer po pripovedovalčevih besedah pustoši »hegemona globalna militaristična in merkantilna politika«. Kakšno mesto in vlogo ima v takem svetu še literatura in kaj vendar počne jezik, pa je tisto glavno, s pravim črnilom zapisano vprašanje.
Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. S slovenskostjo Trsta, torej z deležem in pomenom Slovencev v največjem pristanišču habsburške monarhije od konca 19. stoletja prek fašističnega obdobja »najbolj italijanskega mesta« do danes, so se ukvarjali številni raziskovalci, a še nihče tako temeljito kot politični geograf Milan Bufon. Po monografiji Ethnos in topos zdaj še v Tržaških Slovencih, kjer v seznamu Literatura in viri navaja več kot 120 bibliografskih enot. Avtor najprej pove, da se je obsežne raziskave lotil kot znanstvenik, ki želi s svojimi dognanji razkriti, popraviti in preseči mnoge sporne ugotovitve tudi politično in ideološko motiviranih piscev. K pisanju so ga spodbudile tudi življenjske zgodbe prednikov, v zadnjih desetletjih monarhije priseljenih iz slovenskega zaledja. »Ljudje, ki jim je v življenja nasilno vdrla zgodovina in jih kot poplavna voda odnesla s seboj ter zapisala izgnanstvu,« piše Bufon v posvetilu staršem, »se v iskanju vedno novega pristana niso nikoli premaknili iz svojega rodnega kraja.« Osrednja tema knjige Tržaški Slovenci je analiza in revizija popisa prebivalstva Trsta in okolice, ki ga je leta 1910 še zadnjič izpeljala habsburška oblast. Priseljevanje s Krasa, Goriške in Kranjske, iz Istre in z vzhoda današnje Slovenije je v tem času največ pripomoglo k pospešeni demografski rasti in spreminjanju narodnostne sestave Trsta ter do konca monarhije tudi »kompenziralo« sprotno asimilacijo. Večinoma italijansko opredeljeni popisovalci so namreč upoštevali predvsem »običajno uporabljani jezik«, ne pa etnične pripadnosti narodnostno vedno bolj zavednih Slovencev. Revizija popisa, opravljena na zahtevo političnega gibanja Edinost, je pokazala, da je bil delež Slovencev v posameznih okrajih vsaj za tretjino, ponekod tudi za dve večji od sprva zapisanega. Nadaljnje razčiščevanje je ustavila vojna, po njej pa so za Slovence in druge »tujerodne« napočili še težji časi. Milan Bufon z natančno analizo oziroma revizijo revizije ohranjenih popisnih pol ugotavlja, da je bilo Slovencev na popisanem ozemlju še precej več. V prvem delu knjige, Austria Felix, obravnava razvoj mesta do konca velike vojne, drugi, Citta italianissima, pa sega tudi v naš čas. S sodelavci je skrbno preučil popisno dokumentacijo za Trst in okolico in sproti komentiral ugotovljene razlike, jih dopolnil s preglednicami in pojasnili, kot so za današnje iskalce lokacij pommebna nekdanja ledinska imena ter spremembe imen okolišev in ulic. Pozoren je bil tudi na pogostost priimkov, število bivališč in številčnost gospodinjstev, marsikje tudi domačih živali, pa na vire preživljanja, šolanje ter vključenost v kulturna, športna in politična društva. Revizija revizije, ki jo je imenoval deitalijanizacija slovenskega prebivalstva, je v posameznih okrajih odkrila še 5 do 18 odstotkov več Slovencev, delež Italijanov pa se je ustrezno znižal. Bufona je poleg dejanskih sprememb povsod zanimalo tudi subjektivno zaznavanje razlik med večinskim in drugim največjim delom tržaškega prebivalstva, za kar je med drugim okrivil asimilacijsko vlogo italijanskih občinskih šol v predmestju. Razmere na začetku 20. stoletja pri Sv. Ivanu je ponazoril kar z odlomkom iz spominov Vladimirja Bartola: »Bivanje sredi napredujočega in napadalnega tujstva je postajalo zmerom bolj nelagodno.« Po koncu prve vojne so nove italijanske oblasti uvedle izredno stanje in pretrgale vse vezi z nastajajočo Državo SHS. Slovenci, ki so na mirovni konferenci v Parizu ostali brez podpore, so že pred nastopom fašizma zapuščali Trst. Do popisa leta 1921 jih je v Jugoslavijo in na zahod odšlo blizu 45.000, priselilo pa se je 60.000 Italijanov iz notranjosti. Požig Narodnega doma in uničevanje drugega imetja Slovencev sta še pospešila spreminjanje etnične sestave. Mnogi Slovenci, ki so ostali, so se povezali v ilegalne organizacije TIGR, Borba in druge na eni ter komunistične protifašistične skupine na drugi strani ter kljubovali fašističnemu terorju. »Idealiziranje narodnostno čistega mesta, ki ga je s posebnimi zakoni udejanjal fašizem, ni bilo povsem odpravljeno vse do današnjih dni,« piše Bufon, V drugem delu avtor povzema burno vojaško in politično dogajanje med vojno in po njej, ko je po umiku partizanske vojske iz Trsta nastala začasna razmejitev vzdolž Morganove linije na Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško upravo na njeni zahodni in jugoslovansko na vzhodni strani. Korak v prid slovenskih izobraževalnih in kulturnih organizacij je napovedal leta 2001 sprejeti zakon za zaščito slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ki pa se je začel uresničevati šele dve desetletji pozneje. Medtem je desna večina na lokalni politični ravni še naprej zavračala vse, kar bi, kot poudarja Bufon, »spominjalo na tam živeče Slovence in njihovo z mestom povezano zgodovino«. Raziskava v nadaljevanju obravnava šolstvo ter resnično rabo slovenščine v Trstu in okolici do danes. S terensko raziskavo potrjene ugotovitve kažejo, da je današnje skupno število Slovencev na Tržaškem mogoče oceniti na 25.000, od tega 15.000 v občini Trst – pri čemer se jih le tretjina, od tega polovica z univerzitetno izobrazbo, doma pogovarja samo v slovenščini! Od leta 1910, ko je v mestu živelo skoraj 50.000 Slovencev, je delež oseb, ki so bolje ali slabše obvladovale slovenščino, iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov, pri današnji generaciji pa se z vpisovanjem v slovenske šole znova povečuje. To je za Bufona »spodbuden znak družbene oziroma medetnične integracije v tradicionalno večjezičnem in večkulturnem mestu«. Za njeno spodbujanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v mestu bi morali bolje poskrbeti obe sosednji državi. Le tako, sklepa avtor, bi lahko preprečili, da ne bi današnji prebivalci »nekdaj največjega slovenskega mesta v njem ostali zapisani le kot folklorni relikt neke davne, mitične preteklosti«.
Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič, prevedli Alojz Gradnik, Brane Senegačnik in Matej Venier. Razkošna dvojezična izdaja sonetov velike italijanske renesančne pesnice Vittorie Colonna, ki je izšla zgolj dve leti po izidu integralnega prevoda Petrarcovega Canzoniera, na svojevrsten način potrjuje, da zgodovinski dialog z veliko poezijo ni nikoli zaključen, posredno pa tudi, da še danes nista mrtva ne sonet ne petrarkizem. Če so provansalski trubadurji, Petrarca in njegovi posnemovalci, petrarkisti, odločilno vplivali na naš način doživljanja in ubesedovanja ljubezenskega čustva s povzdigovanjem ljubljene osebe, njene lepote in kreposti ter z opisovanjem omahovanja zaljubljenca med trpljenjem in blaženostjo, se ne zdi nič manj očitno dejstvo, da se je evropski način čustvovanja od nekdaj najbolj organsko pretakal skozi sonet. Na temeljno zaznamovanost evropske lirike s sonetno formo in njeno neminljivost pri nas najbolj vztrajno opozarja poznavalec in tudi sam mojster soneta Boris A. Novak. V monografiji Sonet iz leta 2004 je izrisal teorijo in zgodovino te pesniške oblike in podal ugotovitev, da je »sonet od svojega nastanka v 13. stoletju vse do danes nedvomno krona evropske poezije.« Po njegovih besedah prvenstvo med vsemi pesniškimi oblikami sonetu prinaša njegova »zgoščena oblika, kjer mora biti vsaka beseda pretehtana, medsebojni odnosi med besedami pa morajo vzpostavljati kompleksno pomensko mrežo.« Čeprav to še zdaleč ni edina možnost, se je pri nas po Prešernovem zgledu uveljavila predvsem najbolj kanonična in zahtevna oblika soneta: dve kvartini, dve tercini, jambski enajsterec in oklepajoče ženske rime. Ključna lastnost soneta je tako zgoščena zvočnost, ki nastane kot posledica izjemno utesnjene oblike, in ki s tem paradoksalno stopnjuje tudi čustveno energijo in težo eksistencialnega sporočila, položenega v pesem. Po drugi strani pa sonet ni nikoli poznal nikakršnih motivno-tematskih omejitev in lahko enako učinkovito oklepa tako energijo religioznih čustev kot humorja, satire itn. Medtem ko so druge srednjeveške oblike izumrle, je sonet preživel vse zgodovinske svetovnonazorske in estetske pretrese in postal svojevrsten podaljšek in katalizator novoveške evropske subjektivitete – kot bi ta v njem našla svoje naravno okolje in primeren okvir, skozi katerega lahko na potencirano dramatičen in visoko estetiziran način pretoči svojo senzibilnost, od sublimnega do banalnega in distanciranega. Zdi se, da je podobno zavedanje o moči soneta prevevalo tudi dobo, v kateri je ustvarjala Vittoria Colonna, saj je samo v 16. stoletju nastalo na sto tisoče petrarkističnih sonetov. Čeprav se tudi njeni soneti ne motivno ne oblikovno niso izognili Petrarcovemu vplivu, Vittorio Colonna od nepregledne množice Petrarcovih epigonov ločujeta nenavadno močan avtorski pečat in avtentičnost eksistencialne izkušnje, vtisnjene v sonetno formo. Čisti in iskreni glas pesničinega lirskega jaza presune in očara takoj na začetku: »Na tisti dan, ko mi v srce vstopila / je ljubljena podoba, kot da imela / bo mnogo let tu dragi dom, žarela - / »Je človek? Je božanstvo?« sem dvomila. // In v enem hipu duša podarila / ji sladko je svobodo, zagorela / v pozabi sebe je tedaj vesela, / za zmeraj njeni volji se uklonila.« V teh verzih lahko jasno opazujemo, kako k učinku neposredne izpovednosti, s katerim se pesnica v hipu približa sodobnemu bralcu, pripomore stroga sonetna forma, ki pesničin navdih brzda in mu preprečuje, da močna čustva, ki generirajo njene verze v času, ko je pesniško otroštvo čustev že davno minilo, nikoli ne zdrsnejo v patos, kliše, pozo ali zgolj artizem, ampak gre ves čas skrajno zares. Osrednje čustveno gibalo, okrog katerega so začeli nastajati soneti Vittorie Colonna, pesnice, ki je pisala približno petindvajset let, pa ni toliko bivanjska groza kot skorajda neutolažljiva žalost zaradi izgube ljubljenega moža. Pesnica je namreč začela pisati ljubezensko liriko, ki kasneje sublimira v vzvišeno duhovno poezijo, šele po soprogovi smrti. Vittoria Colonna se je rodila v plemiški družini blizu Rima in njena poroka s Ferrantejem d'Avalosom, pescarskim markizom, je bila dogovorjena že v otroštvu. Poročila sta se, ko je bilo Vittorii 19 let. Njen mož je služil kot visoki častnik v habsburški vojski v okviru Svetega rimskega cesarstva in umrl leta 1525 za posledicami ran sicer zmagovite bitke pri Pavii, v kateri so Habsburžani pridobili nadzor nad severno Italijo. Vittoria je nato kot vdova – njene pesmi so znane tudi kot »vdovske pesmi« – večinoma živela po samostanih, vendar se ni nikoli zaobljubila. Bila je naklonjena reformacijskim gibanjem, ki so se hitro širila po Evropi, obiskovala je na primer krožek spiritualov. Umrla je leta 1547, ko so se že razplamtela protireformacijska preganjanja; ravno tega leta se je moral v izgnanstvo umakniti Primož Trubar. Vittoria Colonna kot umetnica ni bila ambiciozna kot njen veliki predhodnik Petrarca in je svoje delo le nerada posredovala javnosti. Ena redkih izjem je rokopisna zbirka 103 duhovnih sonetov, ki jih je osebno podarila Michelangelu Bounarottiju. Z njim jo je povezovalo tesno prijateljstvo, in tudi on ji je posvetil več sonetov. Kljub takšni drži in odmaknjenemu življenju je pesnica že za življenja široko zaslovela, iz njene korespondence pa je razvidno, da si je dopisovala s številnimi najvplivnejšimi osebnostmi svojega časa, pridigarji, literati in slikarji. Nekaj časa je bil njen mentor Pietro Bembo, najvišja jezikoslovna in literarna avtoriteta takratnega časa, Ludovico Ariosto pa je v svojem epu Besneči Orlando o njenem pesništvu zapisal: »Slog mili, ki ne zmorem ga preseči.« Opus Vittorie Colonna je ohranjen v 60 rokopisih, poleg tega so do sedaj odkrili tudi 22 tiskanih izdaj z njenimi pesmimi, objavljenih pred letom 1547. Za pesničinim hrbtom pa je na dvorih in v pesniških in učenjaških krogih od Italije do Francije krožilo še na desetine neavtoriziranih rokopisnih zbirk. V Sloveniji smo veliko pesnico prvič spoznali leta 1940, ko je Alojz Gradnik za antologijo Italijanska lirika prevedel šest njenih sonetov in ti so kot poklon Gradnikovi neminljivi prevajalski veščini vključeni tudi v pričujoči izbor. Knjiga skupno prinaša 112 sonetov, kar je približno četrtina pesničinega opusa. Soneti so razdeljeni v tri tematske sklope: Ljubezenski verzi, Duhovni verzi in Epistolarni verzi, poleg tega izbor spremljata tudi poglobljena biografska in literarno-teoretična študija profesorice Patrizie Farinelli in zanimivo daljše razmišljanje Braneta Senegačnika o temeljnih izzivih prevajanja pesniških besedil. Vittoria Colonna, ki se je pesniško izoblikovala v živahnem okolju neapeljskega petrarkizma, je po tematskem obratu od ljubezenske lirike k duhovni poeziji, ki se je zgodil okrog leta 1536, obveljala za začetnico nabožne poezije, pisane v petrarkistični tradiciji. Patrizia Farinelli ob tem piše, da je pesnica od poveličevanja moževe osebe in smrti prešla k poveličevanju Kristusa in odrešenjskega pomena njegove smrti. Oba tematska loka se pretresljivo stikata v motivu sonca: v ljubezenskih pesmih je sonce, pisano z malo začetnico, najpogostejša prispodoba za ljubljenega, v duhovni poeziji pa pesnica kot Sonce z veliko začetnico imenuje Kristusa v vlogi tolažnika in odrešenika. Vendar lahko iz vsebinske dramaturgije duhovnih pesmi razberemo, da pot od enega k drugemu »soncu« nikakor ni bila lahka, in tudi pozneje njena sicer iskrena in živa vera niha med občutji popolnega zaupanja, milosti, vere v posmrtno življenje in ponovno snidenje z ljubljenim do občutij najgloblje žalosti, popolne resignacije in celo misli na samomor: »Lastna bi roka od bolesti gnana / storila to, a želja, da sestala / bi skoraj tam se, jo je zadržala.« O bolečini, ki jo preživlja, skozi celotno zbirko pretresljivo pričajo številni verzi: »Odkar je sonce moje skrilo lice, / narave red se je premaknil z mesta, / če bol ne skriva čutom mi resnice.« Zaradi globoke kontemplativne intoniranosti in vztrajnega priklicevanja Božje navzočnosti duhovne pesmi Vittorie Colonna pogosto spominjajo na molitev in številne med njimi pravzaprav lahko beremo kot čudovite molitve v obliki sonetov. Tukaj še bolj kot v ljubezenskih pesmih, kjer pogosto posnema Petrarcovo besedišče in skladnjo, pride do izraza njena avtorska avtentičnost, saj v pesmi izvirno vnaša resnoben evangeljski ton ter temu primerno pozorno odmerja retorične učinke, zelo pogosta je na primer raba enjambementa. Sklenemo lahko, da se kot celota opus Vittorie Colonna v bralčevo zavest trajno vtisne zaradi svoje izpovedne iskrenosti, še bolj pa zaradi privzdignjenosti in nenavadnega dostojanstva sloga, ki njeno poezijo upravičeno uvršča med vrhove evropske renesančne lirike.
Film Kneecap, postavljen v svet irskega rapa, je na festivalu Sundance prejel nagrado občinstva, kar ne preseneča, ker gre za film s sporočilnostjo, ki je dragocena za naš čas, zagovarja namreč svobodo izražanja in drznost, to sporočilo pa je vendarle podano nevsiljivo in začinjeno z veliko jedkega humorja. O filmu Kneecap razmišlja Gaja Pöschl, besedilo bere Lidija Hartman.
Piše Urban Tarman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Komaj je minilo leto dni od uničujočih poplav in plazov in že lahko beremo novo knjigo Nataše Kramberger z zapisi o vremenskih skrajnostih in pripetljajih, ki so v zadnjih letih izzvali njeno kmetijo v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Avtorica se je pred leti nenačrtovano preselila iz Berlina v okolje, v katerem je odraščala: na približno tri hektarje veliko posestvo z zapuščeno kmetijo brez elektrike in vode, ki jo je pred upokojitvijo kupila njena mati z idejo, da jo bo spravila v red. Ko za to ni našla ne časa ne denarja, jo je predala hčerki. Kot se je pozneje izkazalo, hčerki pisateljici ni predala samo nepremičnine, ampak tudi nepričakovan poklic ekološke in sonaravne kmetovalke, ki o svojih bojih in ljubeznih z zemljo in živalmi zdaj pripoveduje v kolumnah in knjigah. Avtobiografsko in esejistično zasnovana knjiga Po vsej sili živ nadaljuje delo, ki si ga je Nataša Kramberger zastavila v prejšnji knjigi Primerljivi hektarji, v kateri je opisovala svoje spoznavanje z ekološkim kmetovanjem v obdobju intenzivnih podnebnih sprememb, ko se utečena pravila, kot opaža, postavljajo na glavo. To je fokus njene nove knjige: zavzeto, srčno in svojsko potegniti črto pod opažanja in nakazati njihov mednarodni in transgeneracijski kontekst. Knjiga je v tem smislu rezime njenih prvih sezon kmetovanja, osvetljen z izkušnjami drugih ljudi, razmisleki s potovanj in spominskimi prebliski. Referenčni osebi sta na tem mestu njena mati in babica. V knjigo denimo vstopimo s prizorom, polnim simbolike: kako sta posušeni smreka in bukev na zadnji zimski dan in na začetku osme sezone kmetovanja pod sabo skoraj pokopali njeno mater. In nato trpko in pikro ugotavlja, da sezone danes niso več krog, ampak »spirala, s katerimi v fotokopirnicah spenjajo seminarske naloge o globalnem segrevanju«. Spomni se babice in njene napovedi, da podnebne spremembe prinašajo lakoto. Zaradi intenzivnih sprememb so zmedene tudi živali in rastline. Avtorica opisuje, kako se čebele novembra, ko je toplo za kratke rokave, izčrpavajo s preleti, čeprav tedaj ni nobene hrane; opisuje, kako so na nenavadno toplo veliko noč mlade slive bliskovito pognale poganjke, teden dni zatem pa jih je osmodila pomladna pozeba. Takšne izjeme s svojo pogostostjo in zaostrenostjo postajajo naša »nova normalnost«. »Karkoli sem postorila na zemlji, se je v skoraj istem trenutku izmaličilo v svoje nasprotje,« … skrušeno ugotavlja. »Ženska iz vasi Jurovski Dol v Sloveniji in ženska iz vasi Kanak v Nigru nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani. Povezani sta bili, ker sta videli, kar je bilo mogoče videti z odprtimi očmi, slišali, kar je bilo mogoče slišati s pozornimi ušesi, in pogrešali, kar je bilo mogoče pogrešati z natančnim zavedanjem, koliko lepega je v toku enega samega človeškega življenja izginilo s sveta. Kaj je bilo in česa več ni in kaj točno to pomeni za vse, ki smo še vedno tu.« Nataša Kramberger brez dvoma zapisuje »času neprimerna premišljevanja« v obdobju, ko so kmetje po Evropi protestirali proti napovedanemu »zelenemu prehodu« in ko so bili – z drugimi besedami – zaradi strahu pred kratkoročnimi stroški prisiljeni protestirati proti svojim dolgoročnim interesom. Kot realistično ugotavljajo avtoričini sosedje, bi vsak kmet izbral ekološko kmetijstvo, če bi mu hektarski donosi omogočali poplačilo njegovega dela in dolgov. »Predaleč je prišlo,« pravi sosed, »brez špricanja in umetnih gnojil ni več možno«. Toda težavnost njenega novega poklica, ki ga je na še višjo stopnjo povzdignila z ekološkim pristopom, je ne vodi v dantejevski sklep, da »naj vsak, ki vstopa, up opusti«. Nasprotno. Na »napako v setvenem koledarju«, ko se zdi, da je »krog postal spirala«, ki grozi s splošno lakoto, človek lahko odgovori s kolektivnim, bolj skromnim in dolgoročno naravnanim delovanjem. Kajti »lakota se hrani s požrešnostjo in poteši z darežljivostjo,« piše. »Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali nad množico možnosti, ki jih vsako jutro, vsako popoldne in vsako noč v mislih, besedah in dejanjih preigravajo, preizkušajo in predajajo naprej množice … src na odprtih dlaneh. Množice skupnosti, prepletenih in čvrstih, samoniklih in ustvarjalnih, iz vasi Kanak v Nigru, vasi Jurovski Dol na Štajerskem, iz Berlina, Brandenburga, s Krasa, Sardinije, iz Indije, Kitajske, Latinske Amerike, množice teles, ki se skušajo izogniti možnosti, ki je tam, tukaj, vsak dan, zdaj videti najbolj možna od vseh, tako možna, da se ji je treba upreti z vsemi možnostmi. (…) Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali, koliko možnosti obstaja, da se upremo možnosti lakote.« Knjiga Nataše Kramberger Po vsej sili živ vpelje v razmislek politično razsežnost s sklepom, ki je tako očiten, da ga je z lahkoto mogoče spregledati: če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo. Kmetijstvo je z družbenim razvojem tudi v Sloveniji postalo industrijska panoga, čeprav imamo z številnimi manjšimi družinskimi kmetijami najbrž boljše priložnosti. Toda pričakovani donosi manjše kmetije silijo v okoljske kompromise in povečano produktivnost, saj »šteje hrana na krožniku in ne skrb za naravo«. Dejstvo, da je knjiga relativno kratka in kot takšna postavlja vprašanje, ali se je založbi po lanskih ujmah mudilo v novo izdajo, ne zmanjšuje pomembnosti in kakovosti zapisanega. Kliče pa k razširitvi pisateljičinega opusa, ki z osebno izkušnjo in izbrušenim slogom gradi mostove med medsebojno pogosto nerazumljenima podeželjem in mestom. Pisanje prevevajo močan občutek povezanosti z naravo, odprtost za presežno in skrivnostno ter ostre in angažirane misli, ki bralca spodbujajo, da pretrese svoj odnos do vse bolj očitnih sprememb v naravnem okolju. Da sam postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.
Piše Leonora Flis, bere Lidija Hartman. Carlos Pascual je v slovenski prostor vnesel svežino latinskoameriške kronike, žanra, ki se naslanja na dokumentarno podlago in jo domišljeno spaja s fikcijo, včasih tudi takšno, da je na meji fantastičnega. Kronika ali testimonio je pravzaprav oblika literarnega ali narativnega novinarstva, ki pa ima, v latinskoameriški preobleki, malo drugačno, bolj fikcionalizirano podobo. Pascual je avtor več knjig in tudi kolumn v Dnevnikovi prilogi Objektiv. Največ bralcev in bralk je v Sloveniji brez dvoma dosegel prav s temi članki, vsekakor pa so odmevne tudi njegove knjige. Roman V pričakovanju Kitajcev je njegova peta knjiga. Prejšnja dela so nosila drugačne žanrske oznake: knjiga O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (2015) je označena kot knjiga esejev, Debeli zidovi, majhna okna (2017) so potopis, z Nilskimi konji v puščavi je Pascual še enkrat vstopil v esejistiko, knjiga Nezakonita melanholija iz leta 2022, ki je prejela nagrado novo mesto short (od 2023 nagrada Maruše Krese), pa je dober primer kronike. V knjigi V pričakovanju Kitajcev nas Carlos Pascual seznani, da gre za prvi del romanesknega diptiha Nao, “fikcije, ki je osnovana na resničnih dejstvih”. Pred nami je torej prvi zvezek zapisa o življenju Lucia Artura Navarra, glavnega protagonista romana, ki se lahko, kot pravi junak, razplete v svarilno priliko. Izvemo, da Lucio nekoč prijatelju Carlosu Pascualu v nekem baru v Bratislavi obljubi, da bo svojo življenjsko zgodbo spravil v knjižno podobo. Skozi zgodbo se občasno kot lik pojavi tudi Pascual in zdi se, da se Lucio in Pascual tu in tam zlijeta v en lik, da je nagovor enega drugemu pravzaprav notranji monolog ali bolje dialog. Poleg Lucia se v romanu pojavi precejšnje število oseb, ki se prek različnih situacij in dogodkov znajdejo v njegovi bližini. Lucio je sin vplivnega mehiškega odvetnika, ki je tudi povezan s tem, da Lucio nekega dne prejme klic nekega Kitajca, ki mu ponudi delo podpredsednika mehiško-kitajske finančne družbe Nao International. To je iztočna točka za osnovno dogodkovno premico, za dogodke pred tem in po sprejemu tega delovnega mesta. Delo s Kitajci je za Lucia vsekakor pomembno, vendar z razvojem zgodbe spoznamo veliko različnih vidikov njegovega življenja, ki ga oblikujejo v odraslega moškega. Pripovedni način ni preprost, pisatelj se je odločil za menjavanje prve in tretje pripovedne perspektive in tudi za vnos misli Lucijevih prijateljev in prijateljic v obliki nekakšnih dnevniških navedb, ki delujejo kot izjave prič in podrobneje orisujejo Lucijev značaj. Roman je deloma kronološki, vendar se lahko v enem samem odstavku ali pa celo stavku včasih preselimo iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost, pripovedni čas se iz sedanjega v hipu spremeni v preteklik ali v prihodnjik. Zdi se, da je pripovedovalec (kadar je tretjeosebni) skoraj vsevedni, spet drugič pa vidimo, da mu ne moremo zaupati, saj izraža dvom o tem, kako se bo zgodba razvila. Lucio je poročen z Američanko Tiano, slikarko, ki jo je spoznal v Bostonu, zdaj pa živita v Mehiki, v manjšem mestu Oaxtepec [uahtepèk]. Ko Lucio sprejme službo v finančni družbi, se mora preseliti v Ciudad de México, Tiana pa ostane v njuni hiši, kjer ima tudi svoj atelje. Lucio v prestolnici stanuje pri prijateljih Danu in Stacy, ki sta, poleg Tiane, tudi stalnici zgodbe. Pisatelj nas z Lucijevo potjo seznanja skozi različne, tudi nevarne pustolovščine, obenem pa nas uči o zgodovini Mehike in delno Kitajske. Avtor sopostavlja sedanjost, preteklost in prihodnost, hitro menjava scene in dogajalno ozračje, to pa je za bralca lahko naporno. V primerjavi s prejšnjimi deli uporablja kompleksnejšo sintakso, ki terja veliko pozornosti. Vrinjeni stavki so polni detajlov in opisov, ki zahtevajo stoodstotno osredotočenost. V knjigi so mestoma uporabljeni tudi španski izrazi, kot so na primer argamasa, palapa, equipal in podobno. Prevajalka Mojca Medvedšek, ki gotovo ni imela lahkega dela, je na koncu knjige dodala tudi opombe, kjer tuje besede razloži. Knjiga V pričakovanju Kitajcev se bolj kot s Kitajci ukvarja z razmišljanjem in doživljanjem Lucia (in Pascuala), ki išče svojo pot skozi življenje, Kitajci in z njimi povezano dogajanje pa so okvirna pripoved. Zgodba zaradi razmeroma zapletene stavčne strukture in zgoščenega dogajanja ne omogoča hitrega in lahkotnega branja, ponuja pa barvito in razplasteno slike mehiške realnosti v preteklosti in danes.
Piše Jure Jakob, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Pesmi v peti pesniški zbirki Anje Zag Golob Watson uvaja moto "cave canem", kar je citat napisa z ohranjenega mozaika v preddverju tako imenovane hiše tragičnega poeta v petrificiranih Pompejih. Napis, ki je slovenskemu bralcu v variacijah na temo "pozor, hud pes" gotovo domač, saj ga je mogoče videti skoraj na vsakih drugih dvoriščnih vratih naših mestnih, predmestnih in podeželskih domov. S tem uvodom Anja Zag Golob nakaže, da bo motiv psa središčni motiv zbirke in da je Watson bržkone pasje ime. Ob tem pa vsaj še duhovito opomni, da naj bo bralec med branjem, med postopanjem po dvorišču teh verzov čuječ in spoštljivo pozoren. Čeprav zbirka ni zelo obsežna, naštejemo 32 srednje dolgih do kratkih pesmi, je semantično tako zgoščena, pod tako visoko napetostjo, da brez temu primerne pozornosti tu resnici na ljubo nimamo kaj početi. Semantično zgoščenost teh pesmi je mogoče opredeliti vsaj po dveh plateh. Prva zadeva pesniške postopke, s katerimi so pesmi oblikovane. Vse pesmi so nenaslovljene oziroma naslovljene številčno v skladu z zaporedjem, po katerem se v knjigi pojavijo, in skoraj vse (izjema so pesmi 1, 18 in 32) so kitično nečlenjene, verzi se od začetka do konca zvrstijo v eni sapi – v intenzivnem, nalomljenem ritmu, ki sledi semantičnim lomom. Ti so ustvarjeni z za to zbirko gotovo najbolj značilnim retoričnim sredstvom – verznim lomom besed oziroma znotrajbesednim enjambementom. Z njim je dosežena izrazita polisemija pesmi, saj je mogoče, pravzaprav potrebno pesem brati po različnih pomenskih pramenih, na katere se cepi in v katere se razveja. Anja Zag Golob bralca tako na izviren, avtorsko suveren način z znotrajbesedilno destabilizacijo pomena in večpomenskostjo uvede v eksistencialni prostor načelne odprtosti in nepristajanja na dokončne pomene in odgovore. V tej pesniški drži je veliko igrivosti, duhovitega ludizma, tudi zajebantstva in nagajanja iz upornosti, ki hoče biti videna in slišana. Vse to ni samo sebi namen, neobvezno in poljubno spretno opletanje z jezikom, temveč zaveza in stava, ki izvira iz nerazpoložljivo osebne danosti. O tem denimo govori pesem 27, ki se začne z verzi "pes je to tem / no med drevesi in gladi / no pes pas ne / pričakovane z / mračitve". Verze pa lahko preberemo tudi takole: "pes je to temno med drevesi in gladino / pes / pas nepričakovane zmračitve." Malo pozneje nadaljuje: "to je / pes brez / pogojna zaveza / nost ne ne / hnemu nes / končnemu pre / obražanju las / tne biti". Oziroma: "to je pes, brezpogojna zavezanost nenehnemu neskončnemu preobražanju lastne biti." Še nekaj verzov naprej pa izpostavljeno beremo, da je to temno (v zadnjih verzih pesmi tudi goltajoče) brezpogojno in neskončno preobražanje lastne biti tudi "vir šepet / anja nemir brez / končna kot misli / iz / vir dotik / anje". Oziroma: "vir šepetanja, nemir, brezkončna kot misli, izvir, dotikanje." Obstaja neki zavezujoči "vir šepetanja", iz katerega se napaja napeta energija Watsonovih pesmi. Ob njem se kalijo kot nož ostre in odločne misli verzov in ta vir ne nazadnje kaže, kam se naj vse skupaj usmeri: ven iz inercije in solipsizma, v drugega, v drugo, med druge, v svet. S tem pa smo že pri naslednjem vidiku semantične zgoščenosti zadnje zbirke Anje Zag Golob. To so izrazito medbesedilne pesmi, polne literarnih in splošnokulturnih referenc. Pesmi, ki z briljantno jezikovno veščino ne ustvarjajo le znotrajjezikovnih, estetsko vznemirljivih in presenetljivih pre-obratov, ki so jezikovno kompetentnemu bralcu v čisti užitek, temveč z gosto in pogosto prav tako presenetljivo zastavljeno mrežo referenc zategujejo intelektualno tehtne in tudi eksistencialno zahtevne vozle, ki bralca silijo, da se ustavi, razmišlja in – še razmišlja. In se domisli, ko zatipa kraj in konec svojega miselnega obzorja, da bi se bilo dobro vživeti tudi v miselno obzorje drugega človeka, mogoče drugega časa, dobe, v obzorje drugače razporejenih resničnosti in bitij – mogoče kar v obzorje psa. Ampak ne le psa, kajti pes v tej zbirki ni le Watson, Floki ali Reks, temveč predvsem meta-fora, prispodoba, ki je hkrati hec in božanje, zaušnica predvidljivosti in slavospev viharju, nagobčnik truda in discipline, vedno vlažni gobček svobode. Čeprav je vsaka od dvaintridesetih pesmi avtonomna in povedna, bi ob že izpostavljeni 27. in 6. pesmi (tu je pes "meta/ fora") izpostavil vsaj še pesmi 1 in 3. Pesem 1 je likovna pesem in sijajno preprost, skoraj šolski primer performativne moči pesniškega jezika, saj na dvojen, besedno-likovni način uprizarja čudežno moč (pesniške) govorice, ki z enim imenuje drugo: pes, ki seveda ni vran, v pesmi "dobesedno", resnično postane vran. Pesem 3 pa bi mogoče lahko označil kar za izpovedno-programsko: "pes je jaz / moja lirična narava" … pravita prva dva verza, in s tem brez dvoma eksplicirata, kajti pes je metafora in torej pesem, kako je pesnica v svoji temeljni plasti seveda zavezana le slednji, tvegani svobodi kreacije. Je pa ta, ustvarjalna svoboda namreč, potem ko se ozremo na zaključek pesmi 3, bolj podobna utrdbi (s katero se pesnica brani pred raznoraznimi pošastmi tega sveta) kot pa razbremenjeni prostosti. V tej ambigviteti izzveneva tudi prevladujoči ton zbirke. Ob vsej radoživosti, ki veje iz jezikovnih vragolij in imaginativnega obilja, kljub humorju, topli telesnosti, ki jo seva figura vseprisotnega psa, navzlic učinku dražestne taktilnosti, ki mi ga je sprožilo vrato-lomje besed, je z dna skoraj vsake pesmi mogoče postrgati grenko usedlino; to so vendarle pasje pesmi. Ni le svet pogosto pasji, tudi vsak pri sebi je, in človekova usoda se tako hitro znajde na psu. Watson je dobra zbirka ne le za zagatno vroče poletne tedne, njen rok trajanja je neomejen. Dobro bi bilo, če bi vanjo kdaj pokukali tudi vsi tisti, ki imajo svoje mestne, predmestne in podeželske domove skrbno obdane z ličnimi ograjami in diskretno zavarovane z opozorilnim "cave canem".
Srhljivi triler Zbiralec duš med oboževalci žanra velja za presežek zadnjih let, pri ustvarjanju filma pa je sodelovalo nekaj zelo zanimivih imen v svetu filma – na primer igralec Nocolas Cage in režiser filma Osgood Perkins, sin Anthonyja Perkinsa, ki je igral morilca v slovitem Psihu Alfreda Hitchcocka. Tudi Igorja Harba je film Zbiralec duš navdušil. Njegovo recenzijo bere Renato Horvat.
Piše Andrej Lutman, bere: Igor Velše. Pisatelj Dušan Čater v svojem osmem romanu z naslovom Dežela ZOO opisuje življenje splavarjev, glavnina dogajanja je postavljena v Savinjsko dolino pred začetkom druge svetovne vojne. Roman ima tudi pojasnjevalno oznako: povest o dobrih in slabih ljudeh. Tej oznaki je mogoče dodati še eno, izhajajočo iz naslova in iz tematike: dežela zaostrenih osebnih odnosov. Celotno delo je namreč zgrajeno na osebnih zaostritvah, ki jim botrujejo značajske poteze likov, in pa na vseh vplivih, s katerimi karakterne lastnosti drastično izstopajo. Večinoma moška družba, ki si zagotavlja eksistenco s splavarjenjem lesa in preprodajo trgovskih artiklov, je namreč precej odvisna od vina in žganja. Takšna zmes povzroča, da se moškost, določena s fizično močjo, kar je seveda osnova za težaško delo, prelevi v moškost, ki presega nadzor. Soočita se dva načina druženja: govor, ki meji na preteče samogovore ali celo prehaja v šikaniranje, izzivanje, žaljenje in obračunavanje z udarci rok in nog. Predvsem zadnje je v knjigi povsem sprejemljiv način dokazovanja moških resnic, saj se orožniki ob pretepih sploh ne pojavljajo, pač pa tovrstne zadeve rešujejo bolj ali manj vešči zdravilci. Surovost, ki je osnovni način medčloveških odnosov, se tvorno sprosti le ob potovanjih po reki. In v takšno moško druščino pride ženska, meščanka, izobraženka, ki naj bi se omožila z najbolj izstopajočim splavarjem, s starejšim potomcem osrednje splavarske rodbine. Zgodi se tudi, da njegov mlajši brat pride na vojaški dopust, pa se med bodočo svakinjo in njim zgodi tisto, kar načrtovano poroko onemogoči. Druga ženska oseba, ki je povezana z vojakom na dopustu, je pripadnica nomadskega romskega plemena, ki se je začasno naselilo na enem od posestev. Osrednja napetost v romanu se tako vzpostavi med bratoma. Prvi velja za nasilneža, drugi za mevžo. In da je napetost še globlja: vojak na dopustu se poroči z Romkinjo, naslednik splavarske tradicije pa ostane sam oziroma ga čakajo le še ženske, ki ob reki skrbijo za razbremenjevanje spolnih napetosti splavarjev. Eden od izstopajočih ženskih likov je tudi mati Romkinje, ki se ukvarja z vsemi pregovornimi dejavnostmi: od zdravljenja z zelišči do uročanja. Napetosti, ki niso odvisne le od značajskih posebnosti osrednjih likov, sprožijo tudi tako imenovane višje sile, kot so novice o bližajoči se vojni in bolezen živali, ki naj bi tudi prišla od drugod, a se izkaže za lažno oziroma drugačno, ozdravljivo. V zaprtem krogu podeželja pravzaprav ni osebnega miru, so pač preteče vsakdanjosti, ki dajejo povesti kljub besedišču, s katerim pisatelj poustvarja občutje preteklosti, nadih brezčasovnosti. Še pomembnejša sestavina tega pisanja pa je oživljanje skoraj že pozabljenih izrazov za početja in predmete, povezane s splavarjenjem Roman Dežela ZOO tankočutno poustvarja občutje, ki je prežemalo svet tik pred drastičnimi spremembami. Pisatelj Dušan Čater s svojim pristopom do zgodovine in tradicije pne napetosti tudi ob dojemanju resničnosti in objektivnosti. Resnica najmočnejšega pač ni vedno najboljša, saj s tem oblast izenačuje z vednostjo. Najmočnejši, najizkušenejši in najstarejši sin ni nosilec zaveze s ponovitvami početij, ki naj bi utrjevale edino možnost za preživetje. Ob tem načinu podajanja pisatelj poseže v domene neorealizma. V romanu ni izrecneje izpostavljen moralni imperativ, kljub okrutnosti ni izpostavljanja vesti ali obžalovanja. Na sublimni ravni romana se tako soočita dogodek in njegova interpretacija, toda v nekakšni pomiritvi je mogoče razbrati, da gre dogodek v pozabo, interpretacijo pa se pač preinterpretira, celo zanika. Zasebne resnice ostajajo na ravni čenč, tako imenovane objektivnosti pa tako rekoč ni. In spet k naslovu romana: tričrkje ZOO seveda najprej asociira na živalski vrt, na kletke ali vsaj omejen prostor za bivanje. Za slutnjo razbitja takšnega nespremenljivega stanja se izkaže nosečnost Romkinje, pridružita se še konotativnost in simbolnost reke in nomadstva. In pretočnost nadvlada nad začasnimi rešitvami in resnicami.
Piše Jera Krečič, bere Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Skozi šivankino uho 25-letne Erike Primc, študentke slovenistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije, odstira notranji svet opazovalke, iskalke, spraševalke. Čeprav je sestavljen iz štirih delov, se prvi trije izrazito ločijo od četrtega, v katerem opazovalka, iskalka, spraševalka začne stopati po poteh Najdevanja, kakor je naslov četrtega, tudi po številu pesmi najdaljšega dela. Prvi sklop, sestavljen iz treh poglavij (Izlupinjanja, Brazgotinjanja in Iskanja), se v izrazito osebnoizpovednih formah postopoma pomensko vzpenja od doživljanja resničnosti zunanjega sveta do notranjega. Nenaslovljene pesmi prvega poglavja Izlupinjanja so impresije vsakdana, večinoma izpraznjenega, v katerem opazujemo položaj pesnice – opazovalke, ki motri življenje drugega in tudi sebe, čeprav se pozicija opazovalke na trenutke razume kot obsojajoča. Zadnja pesem prvega poglavja da slutiti pesničino pot iskanja iz izpraznjenega sveta, in sicer v presežnem. Drugo poglavje, Brazgotinjanja, v devetih prav tako nenaslovljenih pesmih postavlja v težišče pesničin notranji svet, v katerem prevladujejo občutja votlosti, omejenosti in tesnobe. Njeno notranje orožje proti temu so črke, prebrane ali napisane, ter iskanje zaupanja v preživelo svetlobo. Tretje poglavje z naslovom Iskanja nadaljuje odkrivanje smisla v izpraznjenem svetu, v katerem se pesnica otepa ničevosti in zlaganosti. Ob vprašanju, kaj je tisto, kar bo odrešilo svet, premišljuje, da sta to iskrena lepota ter hvaležna in ponižna drža do življenja. Pesmi četrtega poglavja Najdevanja se v marsičem razlikujejo od prejšnjih, in sicer najprej v odločnosti in polnosti, pa tudi v dolžini. Gre za dvajset nagovorov Bogu, ki bi jih lahko imenovali kar molitve, saj ga pesnica v njih neposredno nagovarja v drugi osebi ednine. V teh hvalnicah, prošnjah, molitvah, zahvalah razkriva lastno bolečino, ranljivost, nezaupanje in dvome – tako o Njem kot o svetu in sebi. V začetku četrtega poglavja pesmi pripovedujejo o procesu graditve vere in zaupanja. Ta je večkrat opisan s stopnjevanjem: od nevednosti, temine, razočaranja nad praznostjo sveta k vednosti, razumevanju, življenju in svetlobi, Bogu. Bog je v pesmih ljubeč oče, tolažnik, priprošnjik, predvsem pa sogovornik, ki mu pesnica prinaša svojo vsakdanjost – neolepšano, takšno, kot je. Nekatere pesmi premišljujejo citate iz Svetega pisma, ki jih pesnica interpretira iz svoje perspektive. Ta se na eni strani obrača navzven, na izpraznjen in grešen svet, in na drugi navznoter, vase – stičnost obojega, sveta in nje same, pa je v tem, da oba potrebujeta Božjo ljubezen, ki ozdravlja. Pesnica se čudi nedoumljivi in silni Božji ljubezni, poskuša jo razumeti. Išče jo v delčkih vsakdanjih predmetov, v človeškem dotiku, v sebi in v lastni ranljivosti. Iz nje se napaja, v njej najde uteho in se zanjo zahvaljuje. Pričujoče molitve so pravzaprav nihanja med prošnjami in zahvalami, kjer je kontemplativnost poudarjena s ponavljanjem – celega refrena, besed ali skladenjskih vzorcev. Religiozna poezija Erike Primc, kot jo je označil avtor spremne besede Andrej Lokar, je sveža in z iskreno izpovednostjo odstira notranji svet mlade kristjanke 21. stoletja, ki – tako kot sleherni, verni ali neverni – po svoje in poglobljeno išče pot k svetlobi in ljubezni.
Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Naslov esejistične zbirke Gorazda Kocijančiča Kontrarevolucionarni spisi zveni provokativno, a čeprav se zdi, da se vpisuje v slovenske kulturne boje, v resnici govori o obratu, ki ga je v svetovni red vnesel institucionalni odziv na epidemijo koronavirusa. Res je sicer, da se v enem spisu ta poveže z dogajanjem v času druge svetovne vojne, ko avtor filozofsko obravnava Kocbekovo zbirko novel Strah in pogum ter primerja stanje duha, ki ga popisuje, s stanjem duha med epidemijo. Po svoje je na knjižici privlačno to, kar je številnim privlačno pri knjižicah Slavoja Žižka: filozofska tradicija, ki kot živ tok konceptov in referenc steče skozi aktualno dogajanje. Vendar Kocijančič misli skozi drugo paradigmo, skozi svoj krščanski anarhizem, ki je bolj ontološka pozicija kot dnevnopolitična. Ko presega dihotomije na leve in desne, tega ne počne iz neke sredinske, vsakdanje pozicije, temveč iz radikalnega filozofskega razmisleka o metafizičnih temeljih, na katerih take dihotomije sploh slonijo. Globoko poznavanje filozofije, teologije in mističnih tradicij, ki ga je izkazal pri mnogih drugih delih, se še zmeraj kaže v obvladanem, posvečenem slogu, ki želi komunicirati z bralci brez trikov in tudi brez olajšav. V naš intelektualni prostor vnaša filozofske reference, ki niso znane, a vsekakor izhajajo iz živih in gibkih miselnih tokov. Podobno kot presega dihotomijo na leve in desne, odpravlja in presega tudi dihotomijo na cepilce in proticepilce. V dialogu s sprotnim filozofskim mišljenjem v mednarodnem prostoru etične pozicije v odnosu do obvladovanja epidemije pojmovno razdela in prikaže prepričanja o samem bistvu človeka in sveta, na katerem temeljijo. Prav to je ključna stava Kocijančičevih spisov: ukrepi proti zajezitvi koronavirusa, ki so bili sprejeti in zapovedani, niso nekakšna samoumevna in naravna reakcija, temveč izhajajo prav iz temeljnih prepričanj o tem, kaj sta človek in svet ter kakšno je razmerje med njima. Niso zgolj stvar tehnokratov in znanstvenikov, temveč vsakega človeka posebej. In le s tega vidika jih je tudi mogoče razumeti. Biti lev ali desen, biti cepilec ali proticepilec v tem pogledu pravzaprav ne pomeni nič – gre le za banalne, nepremišljevane nalepke, s katerimi se slepimo, da nam ne bi bilo treba zares misliti in se avtonomno soočiti s situacijo, ki je v resnici nova in ima daljnosežne posledice za družbo. Tudi s tega vidika v enem od spisov, ki so odgovor na kritiko Kocijančičevega pisanja, kakršno je izvedla znanstvenica, mislec pokaže bedo scientističnega pogleda na svet. Ta zapovedujoča pozicija znanosti kot edinega arbitra človeških zadev se pred vednostjo in globino, ki jo izraža Kocijančičevo pisanje, naravnost osmeši v svoji površnosti in moraliziranju. Kontrarevolucionarni spisi Gorazda Kocijančiča so najbrž preveč filozofski, da bi nagovorili množice, ki jih tema zanima, in v svojih poantah premalo mainstreamovski, da bi ji bolj načitani bralci dali nalepko modnega radikalnega mišljenja, kot pogosto označujejo splošno mnenje, ki ga potrjujejo pisci z avro genija. Vendar pa bo globoko nagovorila razgledane bralce, ki jim branje v prvi vrsti ne predstavlja eskapizma ali načina za vključevanje v različne družbe, temveč proces opolnomočenja za boje v »areni življenja.«
Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase. Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert. Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi. Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …
Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da je Quentin Dupieux eden najpomembnejših sodobnih filmskih režiserjev. S svojim metafilmskim pristopom namreč ves čas zastavlja na prvi pogled neopazna, a pomembna filozofska vprašanja o naravi resničnosti in filma samega. To pa počne na dostopen način, z domiselnim absurdnim humorjem, ki se odraža tako na ravni vsebine kot dialoga. V filmih imajo ljudje kot psihološka bitja postransko vlogo. Pogosto so samo ozadje na življenju predmetov. Recimo avtomobilske gume, ki se odpravi na morilski pohod, usnjene jakne, ki nagovarja lastnike k zločinom, elektronskega penisa … Pri njem najdemo časovne zanke, akcijske junake, ki potrebujejo dopust in druga vsakovrstna čudaštva. Večinoma kratki celovečerni filmi vsebujejo vse od nujno potrebne globinske kritike družbe do ontologije. Predvsem pa nov način pogleda na film in to, kaj film v današnjem svetu pomeni in kaj bi lahko pomenil. Postvaritev človeka nas prisili, da na družbene odnose pogledamo bolj odmaknjeno. Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav se sprva zdi, da je film Drugo dejanje v svojih zastavkih bolj konvencionalen. Uporablja namreč v svetu uprizoritvenih umetnosti že uveljavljeno podiranje četrte stene, oziroma prestopanje iz uprizorjenega sveta v resničnega. Igralci prenehajo igrati svojo vlogo in se začnejo pogovarjati o samem snemanju, ki poteka. Vendar se stvar zaplete, saj se izkaže, da snemanje usmerja umetna inteligenca. In se nato še dodatno zaplete, ko film vpelje novo metaraven. Dupieux na glavo postavi tipično moralizatorsko razumevanje umetne inteligence. Ta s svojim algoritemskim načinom analiziranja človekovega ravnanja temu zleze pod kožo in sestavi film, v katerem pridemo v zakulisje industrije, ki je polna hinavščine. Poniževanje statistov, narcisistična tekmovalnost, spolna agresivnost in tudi lažne, koristoljubne obtožbe, hinavska samokritika, ki ponikne v trenutku, ko prispe boljša ponudba, svetohlinsko zagovarjanje visokih idealov, ki je samo fasada, politična korektnost, za katero se skriva privilegij, in nekorektnost, za katero se skriva nizkotnost. Vendar gre film v svoji analizi še dlje, ko pokaže, da ima celo sama satira v resnici kratek domet, saj se s svojim karikiranjem človeškega značaja ne dotakne globinsko, kar omogoča ohranjanje moči in obupnih medčloveških odnosov, le na bolj subtilen način. Nastavljeno ogledalo je mogoče, kljub temu da ga opazimo, zlahka spregledati, saj smo preveč vpeti v družbene odnose, ki z navideznim udobjem ovirajo globljo samorefleksijo. Laž skratka ni samo v videzu, temveč tudi v kritiki videza. Sama kritika je še en videz, ki je namenjen temu, da se ne bi dotaknili samih ciničnih temeljev civilizacije. Večpomenski naslov Drugo dejanje med drugim nakazuje na to sekundarno, kritično dojemanje sveta. Končni prizor vzvratnega pogleda ob vožnji po zapuščenih železniških tirih tako simbolizira tudi zapuščenost naših povezav s svetom in drugimi ljudmi. Dupieux je še vedno svež in prepričljiv.
Piše Veronika Šoster, bere Igor Velše. Pred nami je že šesta knjiga v seriji Primeri inšpektorja Tarasa Birse, s katero med domačimi avtorji in avtoricami kriminalk že od leta 2016, ko je izšlo Jezero, kraljuje Tadej Golob. Ponovno se izkaže za odličnega izbiralca prizorišč za umore in dogajanje samo, saj se tokrat po jezerskem biseru in razgreti poletni prestolnici podajamo prav na vrh – na Triglav. Prav zato tudi tako nadahnjen naslov romana, Oj, Triglav, moj dom. Avtor je sicer izkušen plezalec in alpinist, ki pozna mnoge poti in smeri pa tudi nevarnosti, ki na nas prežijo v gorah, zato so bila pričakovanja velika, in s tega vidika se zagotovo uresničijo. Golob nas skupaj s Tarasom in preiskovalno ekipo že čisto na začetku prestavi v dogajanje, med pohodnike, ki prestrašeno in brezglavo bežijo pred razbesnelo nevihto, ki ne skopari s smrtonosnimi strelami. Med spontano reševalno akcijo, pri kateri Tarasu pomaga njegov nekdanji soplezalec, naletita na truplo. Pozneje se izkaže, da je umrli pred udarom strele prejel še usodni strel v glavo – iz pištole. Kar bi moral biti izlet, se tako sprevrže v iskanje morilca. Preiskavo otežuje predvsem kaos, ki se je razvil med nevihto, saj se nobena od prič zares ne spomni, kje je kdo bil in kaj je počel, prav tako pa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo vse je bil ob pravem trenutku na kraju zločina. Zagonetka se skozi roman počasi razpleta, ekipo pa moti predvsem dejstvo, da ne najdejo pravega motiva za umor. Umorjenega gorskega tekača, ki se je sicer poklicno ukvarjal z razvojem elektrificiranja prevoznih sredstev, namreč nihče od prisotnih naj ne bi poznal. Golob tako sestavi privlačno morilsko uganko, ob tem pa spretno omenja razne gorske podatke in dejstva, Taras kot iz rokava stresa različne razdalje med posameznimi točkami in se nasploh izkaže za pravega poznavalca. Udaren začetek se kmalu prevesi v bolj umirjen osrednji del romana, v katerem spremljamo pogovore s pričami, raziskovanje umorjenčeve preteklosti in zasebnega življenja ter na žalost tudi ogromno prostočasnih dejavnosti in drugih manj pomembnih reči, ki jih počne ekipa s Tarasom na čelu. Nikoli ne zmanjka časa za kakšno kavo, sprehod, odhod do plezališča, tek na Rožnik, malico, postanek na črpalki in podobno. Neverjetno je, da se avtor od prve knjige dalje glede nepotrebnega balasta, ki zaustavlja akcijo in ruši napetost, ni niti malo izboljšal, temveč še kar vztraja pri natančnih opisih stvari, ki se izkažejo za popolnoma nepomembne za rešitev primera. Nič čudnega, da potrebujemo skoraj dvesto strani, da pridemo do prve približne osumljenke. Na trenutke res ne bi škodilo več proceduralnosti, da bi dobili pravi občutek, da ekipa preiskuje, zaslišuje, raziskuje. Golob poskuša biti aktualen z izbiro poklica umorjenega, ki je razvijal nekakšne zmogljivejše sončne celice, a ne gre nikamor dlje od tega, prav tako ne zaslišuje zares njegovih sodelavcev, konkurence, družinskih članov, vse ostaja v ozadju. Zaslišanja se absurdno dogajajo kar pri ljudeh doma ali na njihovih delovnih mestih, eno izmed prič pa kar malo pozabijo oziroma njegovi mami naročijo, naj jih pokliče, ko se bo pojavil, kar deluje že rahlo komično. Seveda poskuša Golob ustvariti pristno občutje, kar pomeni čim manj pretiravanja z akcijo in šokantnimi dogodki, ki bi v tem okolju delovali pretirano, a kljub temu bi lahko spletel gosto mrežo osumljenih in nam žrtev bolj živo narisal pred oči– tako pa se z umorjenim sploh ne moremo zares povezati, zanj nam je skoraj vseeno, kot je vseeno preiskovalcem, ki si raje vzamejo čas za še eno kavico iz avtomata kot za brskanje po njegovem življenju. Triglav je seveda atraktivna izbira, tudi simbolno zelo močna, a to ni dovolj. Lahko pa je tudi preveč, sploh vseh teh poti in razdalj in mogočih smeri, ki jih kar naprej naštevajo in premlevajo. Še Brajc v nekem trenutku pripomni, da mu od vsega tega že brenči v glavi, kako ne bi bralcu. Se pa v samo zgodbo romana spretno vpisujejo pretekli primeri, ki Tarasa še vedno mučijo, mu visijo za vratom in ga nasploh spravljajo iz tira. To sta predvsem dve osebi, zaenkrat oproščeni zločina, najprej Jure Krep iz Kome, za katerega se bojijo, da bo Taras z njim obračunal, potem pa še Klara Zupet, njegova zaresna antagonistka, ki mu povzroča kar nekaj preglavic. Tudi sicer se avtor z liki trudi bolj kot s potekom zgodbe, sploh Taras in Tina sta zrasla in se razvila, veliko več je zaupnosti, iskrenih pogovorov, pa tudi ljubosumja. Čeprav je Taras v Komi deloval precej zdelano, se predvsem v drugi polovici Triglava zdi, da je že bolj podoben sebi, je tudi bolj razigran, celo nespameten in ironičen, kar je krasno opazovati. Njegove pikre opazke pripoved popestrijo, pa tudi zapletejo. Osterca in Brajca poskuša Golob čim bolj ločiti med sabo, kar mu uspeva z vpeljavo nekaj zgodbenih okljukov, ju pa še vedno zaznamujejo preveč podobna govorica in odzivi. Tadej Golob je očitno končno prepoznal potencial lika Tine, ki je prvič samostojno zaživela šele v televizijski upodobitvi Nike Rozman, in ji poskuša dajati več odgovornosti, več časa na papirju, pa tudi več poudarka. Še vedno pa roman trpi za šovinističnimi opazkami in slabo karakterizacijo ženskih likov. To se najbolj subtilno pokaže pri odzivu na odkritje, da je v del primera vpletena tudi droga GHB oziroma t. i. droga za posilstvo. Tina se na odkritje odzove precej naivno, po informacije se zateče celo k svojim starim zapiskom, da bi si osvežila spomin, in kot da ne bi bila mlada ženska, ki je na zabavah in v klubih ves čas soočena z možnostjo, da ji bo nekaj podtaknjeno v pijačo, kot da se kot kriminalistka z nekaj izkušnjami še ne bi srečala z žrtvami te droge … Namesto da bi avtor temo obravnaval kot še kako resnično grožnjo in pokazal na ta družbeni problem, ki ironično korenini globoko v sovraštvu do žensk, priložnost zamudi. To ni kurioziteta, tega ne gledamo le v filmih ali serijah, ampak to dejansko živimo. Primer zagotovo ni dovolj zapleten za tako debel roman, začetna napetost pa se v balastu izgubi. Roman Tadeja Goloba Oj, Triglav, moj dom pač ni kriminalka, ob kateri bi si grizli nohte od nestrpnosti in divje obračali strani, temveč bolj takšna, ob kateri je vedno čas za še eno kavo iz avtomata. Zanimivo torej, da se tempo v zadnjih nekaj poglavjih tako pospeši, da je sledenje vsem novim informacijam in razrešitvam že težko, in sprašujem se, zakaj ni mogoče tega bolje razporediti skozi ves roman, namesto da avtor na koncu rokohitrsko vse poveže in razreši. Dobimo pa odgovore na kar nekaj odprtih vprašanj, zato se zdi, kot da bi to lahko bil sklepni roman v seriji, ki je kljub pomanjkljivostim brez dvoma dala pravi zagon sodobni slovenski kriminalki.
Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Zgodovinarka dr. Mateja Ratej, sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, preučuje predvsem družbene razmere med svetovnima vojnama in najvplivnejše nosilce takratnega dogajanja. Ob pisanju monografije o dr. Antonu Korošcu, predsedniku Slovenske ljudske stranke in tako najvplivnejšem človeku v katoliški cerkvi, ki je držala roko nad večino slovenskega prebivalstva, jo je posebej pritegnilo žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojna, kakor je tudi podnaslovila svojo monografijo Rožengrunt. Delo ima tako po vsebini kot po naslovu veliko skupnega s pesniško zbirko Daneta Zajca Rožengruntar iz leta 1975. Menda naj bi bila to žival s človeškimi lastnostmi. Lahko pa bi bil tudi človek z živalskimi lastnostmi. Na podlagi sodnih spisov, hranjenih v arhivu mariborskega in delno murskosoboškega okrajnega sodišča, in nekaterih drugih virov je rekonstruirala okrog trideset umorov, ki so se na območju Slovenskih goric, Haloz in okolice Maribora zgodili med kmečkim delavstvom, znanim pod imeni kočarji, viničarji in bajtarji, v Slovenskih goricah želarji, v Halozah gormani in Prlekiji kajžarji. Glavni vzrok za umore so bile večinoma življenjske razmere. Kmečki delavci brez lastne zemlje, po agrarni reformi pa so je dobili največ 1,5 ha, kar nikakor ni bilo dovolj za preživetje zelo številnih družin, so bili ekonomsko odvisni od bogatih lastnikov v mestih. Veliko kočarskih deklet se je zato poročilo s precej starejšimi moškimi, ki so imeli zemljo, nato pa so se jih na različne načine poskušale čimprej rešiti. Ena že leto dni po poroki. Načini so bili kruti – od gnojnih vil, motik, železnih palic in drugega orodja do zastrupljanja z arzenikom, ki so ga uporabljali kot strup proti mišim in podganam in so ga zato imenovali mišnica. Znani so primeri, ko so materi pri umoru pomagali tudi otroci. Teh pa je bilo v kakšni družini tudi tri vrste. Poleg zelo težkih življenjskih razmer je bil vzrok za takšne ženske reakcije največkrat nasilje, kot so posilstvo, pretepanje ali verbalno nasilje. Bil je primer, ko je ženska prenašala pretepanje, moža pa je pokončala, ko je začel pretepati še otroke. Veliko manj nasilja bi seveda bilo, če ne bi bilo zelo prekomernega pitja, zlasti domorodne šmarnice, ki so si jo lahko privoščili, kajti sortno vino je bilo le za ”gospodo”. Pri vsakem nasilju je bil umorjeni moški prikazan v lepši luči kot ženska, čeprav je bil lahko hud pijanec, samo da je pridno delal, kar je bilo med ljudmi edino merilo. Temu ustrezna je bila tudi zakonodaja, ki je za enake zločine moškim dosojala neprimerno nižje kazni. Dr. Vesna Leskošek piše, da ženske ”niso bile kaznovane le za kaznivo dejanje, ki so ga storile, temveč tudi zato, da so to storile kot ženske, ki bi morale ohranjati podrejenost in odvisnost od moških”. Dejanje zoper moža pomeni ”osnovno kršitev 'naravnega reda', za katero ni opravičila. Vzeti življenje gospodarju lahko kaže le na njeno sprijenost in 'bestialnost'”. Zato ne preseneča, da je bilo ženskega nasilja največ po prvi svetovni vojni, ko so vračajoči se moški spet hoteli vzpostaviti partriarhat, kot ga je propagirala Cerkev ne glede na to, da so se ženske s prevzemom moških del v času vojne emancipirale. Bistvo knjige pa je zadela recenzentka Maja Širovnik: ”Mateja Ratej ne piše kronologije, ona piše zgodbe, ki si prizadevajo v sicer brezciljno kronologijo vnesti občutek perspektive in smisla. Rožengrunt je zgodovinska (in faktično preverljiva) pripoved o tem, zakaj so ženske odhajale z agrarnih območij in zakaj se jim tam, kamor so se priselile, ni godilo bolje. Pripoved o tem, kako so živele, zakaj so umirale in kako sta bila z življenji in konci povezana spolno nasilje in moški odnos do abortusa. In nazadnje najpomembnejše: zakaj so nasilje trpele, zakaj so ga izvajale, zakaj so v skrajni sili ubijale in kako v našteto umestiti njihov socialni (ter z geografijo zvezani) položaj. Pomembna sta ta zakaj in kako.” Monografija Mateje Ratej Rožengrunt tako prek nasilja govori o patriarhalnosti, prekarnosti in klerikalnosti v tedanji družbi, iz katere je mogoče potegniti marsikatero podobnost v današnji čas.
Nizu filmov, v katerih strašijo morski psi, se je pridružil še eden z naslovom Nekaj je v vodi. Film je režirala Britanka Hayley Easton Street. Oceno je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Peter Rezman je med slovenskim bralstvom znan predvsem kot pisec proze o rudarskem življenju, čeprav je pesnil že na začetku svojega ustvarjanja. Leta 2022 je objavil zbirko kratke proze z naslovom Velunja, v kateri se je spustil v zelo sproščeno, ludistično, občasno že pretirano nonšalantno govorico, v kateri sta odsevala eksistencialna navezanost na rodne kraje in svojevrstna melanholija. Melanholičnost in igrivost sta tesna družabnika tudi v zbirki Stare pesmi pišem. Zmotno bi bilo reči, da gre za avantgardno govorico, takšna izjava bi namreč zamenjevala zgodovinske avantgardne postopke s pišmevuharskim pristopom Rezmana in njegovi govorici pripisovala namene, ki jih ni. Na srečo se Rezman ne pretvarja, da so in lahko se prepusti čisti igrivosti pri sestavljanju besed, razstavljanju verzov in drugih načinih igranja s formo. Pesmi v zbirki težijo k popolni demistifikaciji sodobnega pesnjenja, tudi tako, da ohranjajo oziroma neposredno aludirajo na znake tipkanja, ostajajo nedokončane in podobno. Prosti verz je pretiran do skrajnosti, včasih satirično razlomljen. To je lahko dvojni rez, ki bi se obrnil v napačno smer, če v pesmih ne bi bilo nobene alternative. Vendar pa nas s svojo hudomušnostjo, včasih precej subtilno, prepričajo in tudi v na videz povsem nepoetičnem se razkrivajo poetične prvine besed. Obenem nas presenetijo s tem, ko včasih povsem spremenijo ton in zaidejo v neposredno, na videz prozaično nežnost, katere globina vznika iz majhnih stvari. Čeprav tudi te pesmi težijo k nekakšni antipoetičnosti, je vendarle opazen Rezmanov čut za majhne podrobnosti v razporeditvi besed, ki pesniške trenutke tudi porodijo. Tudi satirični elementi so bolje osmišljeni kot v Velunji, saj pogosto vstopajo skozi stranska vrata in so dvoumni, tako da sploh ni nujno, da jih kot take prepoznamo. Tako je denimo nanašanje na pesnike, za katere bi poznavalci literarnega polja lahko sklepali, da Rezmanu niso najljubši, na primer Tone Kuntner ali Uroš Zupan, vendar skozi blag satirični podton hkrati nastopajo v svojstvenem dialogu, ki prepoznava občečloveške sorodnosti. Prepričljivi so eksistencialni elementi s čimer Rezman spaja banalnost provincialnega potrošniškega vsakdana z globljimi problemi medosebnih odnosov. Tako ima pesem, ki obravnava bolečino odnosov med očeti in sinovi, naslov Old Spice. Ime deodoranta dobi v tem kontekstu povsem nov pomen, ne da bi izgubilo osnovnega, pri čemer lahko aludira na senčno stran možatosti, ki jo izpostavljajo reklame za omenjeni produkt. V isti pesmi lahko prepoznamo duhovito poigravanje s formo. Kar bi lahko bilo kitica, če bi bil med povedma medvrstični razmik, je lahko zdaj, ko ga ni, tudi poglavje. Na ta način lahko droben zapis o medgeneracijskih odnosih hkrati deluje kot pesem ali pa droben roman v nekaj mikropoglavjih in povedih. Obenem pa je prevprašano danes pogosto razmeroma arbitrarno razmerje med poezijo in prozo. Podobno kot pri omenjeni knjigi tudi zbirka Stare pesmi pišem dobi volumen na podlagi številnih skic, drobnih zapisov. Če so v Velunji po več strani zasedale poševnice in drugi znaki, ki jih najdemo na standardiziranih tipkovnicah, tokratna knjiga bolj organsko deluje kot daljša zbirka zapisov in skic. Knjiga Stare pesmi pišem je zakladnica aluzij na banalne detajle življenja v zadnjih desetletjih, ki spominjajo na drobne najdene predmete, kakršne najdemo na zapuščenih krajih na obrobjih mest. Ti predmeti – aluzije pa nas skozi zgodovino lastnega vsakdana spominjajo na izgubljene trenutke in nerazrešene odnose običajnih ljudi onkraj navideznega blišča kulturniškega življenja in mistificiranih in estetiziranih življenj tako imenovanih velikih pesnikov.
Piše Simon Popek. bere Igor Velše. Če bodo po najnovejšem delu Salmana Rushdieja kdaj posneli film, ga bodo verjetno naslovili 27 sekund. Toliko je namreč trajalo intimno srečanje med slovitim piscem in njegovim napadalcem, ki je 12. avgusta 2022 v mestecu Chautauqua v zvezni državi New York žrtev petnajstkrat zabodel in mu skoraj vzel življenje. Napadalec, ki ga Rushdie v knjigi Nož dosledno imenuje s kratico A, mu je vzel desno oko in poškodoval dobršen del telesa, ni mu pa mogel vzeti volje do življenja in pisanja. Literarnih dosežkov v tem primeru objektivno ne moremo kritizirati, pisec je bil v obdobju okrevanja. Pa vendar – Nož ne premore običajne avtorjeve elegance in emotivne prepričljivosti, lahko pa smo zadovoljni, da je – nepolni dve leti po incidentu – sploh nastal in prišel v javnost. Rushdie, hvala bogu (sic!), ni izgubil smisla za humor, čeprav pri zapriseženem ateistu ni vedno jasno, ali gre v posamičnih instancah za demonstracijo njegove nečimrnosti in narcisoidnosti ali za hudomušno opazko, npr. ko mu morajo, močno krvavečemu, med nudenjem prve pomoči na mestu zločina razrezati obleko. Bi še kdo drug v trenutkih, ko mu življenje visi na nitki, tožil nad uničeno obleko prestižne znamke!? Z memoarsko literaturo, kamor lahko uvrstimo Nož, ima Rushdie že nekaj izkušenj; desetletje pred napadom je objavil knjigo Joseph Anton (to je bil njegov psevdonim v letih skrivanja), v kateri je popisal svoja leta na begu pred morebitnimi napadalci po Homeinijevi fatvi. Obenem je bila to knjiga o ločevanju od žensk v njegovem življenju, med nastajanjem se je ločil od dveh življenjskih sopotnic. V tem smislu je Nož, malce paradoksalno, bolj optimistično delo, morda tudi zato, ker je po dobrih desetih letih skrivanja v New Yorku začel živeti razmeroma normalno življenje. V knjigi seveda popisuje grozljivi napad in težavno okrevanje, toda hkrati govori o ljubezni, življenju, ponujeni drugi priložnosti. V prvi polovica knjige (Angel smrti) ponudi detajlno kroniko napada, srečanje z bodočo ženo Elizo in mukotrpno okrevanje. Druga polovica (Angel življenja) govori o vrnitvi domov, novi normalnosti, morebitni pomiritvi in predvsem o srečanju z atentatorjem, ki pa se v resnici nikoli ne zgodi. Prav poglavje z naslovom A, imaginarno Rushdiejevo srečanje z napadalcem, ki je med nastajanjem knjige v zaporu na severu zvezne države čakal na sodni proces, je najbolj intriganten del Noža; Rushdie v njem snov novelizira, iz svojega napadalca ustvari literarni lik. Reference se iskrijo in množijo; napadalca intelektualno poniža, ga pomiluje, racionalno mu skuša razložiti njegove fanatične verske zablode. Toda kako verskemu blaznežu, za katerega obstaja samo ena knjiga in ena beseda (in Netflix!), razložiti smisel sveta, smisel umetnosti? Rushdie vztraja pri pomembnosti in neuničljivosti umetnosti, ki da mora izzivati pravovernost ter hkrati sprejemati argumentacijo, kritiko, celo zavrnitev, ne sme pa sprejemati nasilja. Nasilje je bilo za Rushdieja tako nedojemljivo in neuresničljivo, da je ob bliskovitem napadu v Chautauqui, kjer naj bi s kolegi pisci, ironično, debatiral o varnosti in zaščiti preganjanih pisateljev, preprosto stal, opazoval napadalca in ni ponujal skoraj nobenega odpora. »Ti si torej to. Tu si,« si misli ob približevanju napadalca. In trenutek zatem, »zakaj zdaj, po vseh teh letih?« Drži, od Homeinijeve fatve do napada na Rushdieja so minila več kot tri desetletja, ko se po številnih travmatičnih dogodkih temeljito ni spremenil le svet, temveč tudi odnos do islama in verskega fanatizma. Rushdiejev forte je bil od nekdaj mešanje zelo osebnega in zelo političnega, tega pa Nož, žal, ne ponuja v zadostni meri; vsebuje sijajna poglavja in tista, ki bi se jim lahko izognil. Kar pa ne more biti kritika, Nož je knjiga, ki jo je treba prebrati.
Piše Tonja Jelen, bere Lidija Hartman. Pesnica, scenaristka, glasbenica in pisateljica Cvetka Bevc se posveča raznovrstnim temam – tabujem, prezrtim in zgodovinskim osebam in ranljivosti. V romanu Sara, ples in roža se ukvarja s številnimi kompleksnimi vprašanji in jih osvetljuje iz več vidikov. Delo se posveča najrazličnejšim teminam človeka in krutim zgodovinskim dejstvom, pa vendar iz njega vejeta tiho upanje in nenehna sla po življenju. Kljub poetičnemu naslovu in občasno tudi jeziku to ni roman, ki bi nas pustil sanjariti. Že na začetku avtorica začrta kar nekaj travmatičnih zgodovinskih dejstev. Sintetično-analitična pripoved izhaja iz dogajanja med drugo svetovno vojno in letalske nesreče na Korziki. Pri tem se zgodbe vseh likinj in likov premišljeno prepletajo, prekrivajo in sestavljajo. Osrednje mesto imajo ženske – avtorica jih psihološko in sociološko dodobra predstavi, pozorna je na njihov razvoj in izbire poti ter na okolje, iz katerega izhajajo in v katerem živijo, ter opozarja na njihovo šibkost v primeru nasilja, o čemer je na primer pisala že v romanu Ptiči. Kljub temu pa jih Cvetka Bevc prikazuje kot polnomočne ženske, ki v življenju morajo ostati trdne. Justina, Magdalena in Bruna se spretno upirajo stereotipom o moški nadvladi in postopoma se izrisujejo podobe žensk, ki so bile med vojno sposobne skrbeti za druge, jih negovati in delati. Pa tudi ljubiti. Kajti ljubezen je med vojno drugačna. Lahko je tudi kaznovana. Vmes se ves čas pojavljajo preizkušnje. Brusijo predvsem Justino in jo skorajda spravljajo v norost, saj se nenehno sooča z izgubami, a jo tudi vedno znova vračajo v življenje – roman je polnokrvno postavljen v različna obdobja. Zanimivo mesto imajo Justinina hči in vnukinji, ki pa so v primerjavi s prej omenjenimi ženskami manj uresničene, izpopolnjene in svobodne. Pri tem je prefinjeno predstavljen in premišljen tudi vidik feminizma. Premišljena je tudi izbira imen potomk, torej Zarje, Marte in Sare. Prav slednja je tista, ki bi lahko prinašala novo sporočilo in upanje. Tudi zaradi rož in njene preproste vere v življenje. Kaj pa nas drugega vodi v življenje, če ne strast in drobec naivnosti? Jezikovno zelo dodelan roman Sara, ples in roža teče na več ravninah, pri čemer ne zanika niti zaklinjanja, urokov, modrosti različnih ljudstev in (slovenskih) pregovorov. Tudi zaupanja v slaba občutenja ne. Kar nekaj misli v romanu si je vredno izpisati, saj so lahko bogato vodilo ali napotek za življenje. Z romanom Cvetka Bevc tudi ponazarja, da ni vse v znanosti, pač pa tudi v občutjih in (temnih) silah. Te so nenehno na preži in nas begajo ali usmerjajo po najrazličnejših poteh. Osnova vsemu pa je življenjski krog, tako ljudi kot tudi rož. Pisateljica je lepoto narave, plesa in jezika spretno prepletla z manj prijetnimi dogodki, a prav lepota bivanja se pogosto pojavlja v finih detajlih in v nekaterih likih vzbuja eros in upanje. Med pripovedjo o dogajanju se občasno pojavljajo monologi pisateljice. Pojasnjuje, kje piše in kdo ji pripoveduje. To deluje kot delovni proces in tudi sam roman bi lahko razumeli kot študijo ljudi, ki se po nekem ključu razdružijo in na koncu spet srečajo. Upoštevanje zgodovine in povezanih vprašanj ter natančni opisi krajev so kot stvarnost oziroma tekstura, na kateri teče zgodba. Pri tem je s posebno simboliko srečevanj in globokim pomenom izrisana podoba Ljubljane, zlasti glavne železniške postaje. Sara, ples in roža je obširen roman, ki se študiozno loteva tudi motiva Lepe Vide, trgovanja s človeškimi organi, izkoriščanja, razmerja med podeželjem in mestom, genskih bolezni in drugega. Cvetka Bevc je napisala odlično delo, ki se ne nazadnje ukvarja z življenjem. Pomislimo, kaj vse se lahko skriva za podobo likinje, ki jo naključno srečamo v manjšem mestu? Niz odločitev, dogodkov, trpka usoda …, torej življenje.
20. julija 1969 je ameriška vesoljska odprava Apollo 11 pristala na Luni, Neil Armstrong in Buzz Aldrin pa sta obveljal za prva človeka, ki sta po razbrazdani lunini pokrajini naredila nekaj korakov. O tem ali se je to dejansko zgodilo ali so morda prve korake po Luni posneli kar v studiu, obstajajo deljena mnenja. Tudi film Pelji me na luno se posveča temu vprašanju – sicer v preobleki romantične drame. Več o njej v besedilu Gorazda Trušnovca. Bere Matjaž Romih.
Neveljaven email naslov