Piše Miša Gams, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Roman Lucije Stepančič Kar od nekod je razdeljen na tri dele z naslovi Lili, Saša in Anja, časovno pa zajema dve obdobji: osemdeseta leta prejšnjega stoletja s širjenjem punka in obdobje trideset let pozneje, ko so bili protagonisti tedanje glasbene “scene” že vpeti v na novo vzpostavljena razmerja in socialne mreže. Če se bralec sprašuje, zakaj so naslove posameznih vsebinskih sklopov zasedle stranske protagonistke dogajanja, bi najbolj ustrezen odgovor dobil kar v naslovu romana – pojavile so se “kar od nekod” in še dodatno premešale že tako kompleksne odnose med vrstniki, katerih prijateljstvo je že v prvem delu romana postavljeno na preizkušnjo. Fantje, ki “furajo” podobo večno nezadovoljnih punkerjev in ki se v drugih dveh delih romana med drugim prelevijo tudi v švercerje z drogo in prostitutkami, pa kot veliki ljubitelji klasične glasbe ves čas prikrivajo, da jim punk služi le za imidž. Protagonist Klajderman, za katerega se v drugem delu knjige izkaže, da je pred smrtjo deloval kot učitelj klavirja, kot najstnik prizna, da mu punk v resnici ni všeč: “Domislil sem se, da je punk veličastna, avtentična glasba, pravcata askeza naše dobe, le poslušati se ga na žalost ne da.” Zdi se, da mu nenehno tekmovanje s pajdašem Tomindžerijem pomeni več kot nastopi na nudistični plaži in več kot dekleta, ki so mu bolj ali manj le pretveza za lastno homoseksualnost. Nekakšna dvoživka je tudi njegov učenec Jan, ki se ukvarja s pogrebništvom in fotografijo, saj živi s slikarko Anjo, zaljubljen pa je v sodelavko Sašo, za katero se izkaže, da je hči enega izmed članov tedanjega punk benda. Jan le s težavo prikriva, da bi Anjo najraje utopil v žlici vode, sploh ko izve, da njena starša zaradi dolgov ne moreta nič prispevati k selitvi in obnovi stanovanja: “Saj morajo nekje na svetu obstajati potresi in cunamiji, ki odnašajo nevšečne zaročenke? Če je na svetu ali v vesolju kaj pravice, jih lahko naročiš kar po telefonu in se zraven še zmeniš, da odnesejo res samo njo, ne pa na primer tudi laptopa. Nekaj bo vsekakor treba storiti, sicer bo tole trajalo do konca življenja.” Tako se eno izmed poglavij začne z globokim razmišljanjem o tem, ali bi si drznil Anji reči, da je med njima konec, ko pa sta ravnokar kupila tako lepo sedežno garnituro … Iz dneva v dan bolj opaža sorodnost med njim in Klajdermanom, ki ga kot truplo pripeljejo k njemu v pisarno pogrebnega podjetja: “Podoben sem mu postal, vsa ta sentimentalnost in svetobežnost, občutki, ki se prelivajo čez vse robove, in to tako poetično, da nimaš kam s tem. Pa ne, da me je izbral za svojega naslednika? Ali pa sem bil že ves čas njegov alter ego, ne da bi sploh vedel za to? Je vedel on? Tega ne bo mogoče nikoli izvedeti. Sem bil vedno tako vlažna duša, ki, tako kot voda, vedno najde najnižjo točko, da tam lahko udobno obupava?” Prav zaradi prepleta poetičnih refleksij, lucidnih sanj in bizarnih miselnih utrinkov nas roman Lucije Stepančič Kar od nekod spomni na roman Breta Eastona Ellisa Ameriški psiho, čeprav bralec le s težavo sledi razmišljanju (pre)mnogih junakov, ki jih pisateljica le na grobo psihološko skicira. Tu in tam sicer načne neko temo – kot so na primer problematika prekarnih delavcev, nezavedna občutja homoseksualnosti, nerazrešeni medgeneracijski odnosi – vendar le navrže posamezne kosti za glodanje kot nekakšne povezovalne člene, pri katerih se rdeča nit sestavlja le z nizom absurdnih naključij, ki delujejo precej neverjetno. Zanimiva je tudi primerjava med pokopališčem in nudističnim kopališčem, na katerem so brisače druga ob drugi v podobnih linijah kot nagrobniki – medtem ko se “prvi nastavljajo fizičnemu soncu, se drugi nastavljajo večnosti”. Jezik Lucije Stepančič je – podobno kot v njenih prejšnjih romanih in kratkoproznih zbirkah – sila dinamičen, sočen in igriv, vendar ji dramaturška konstrukcija tokrat pošteno “zaškriplje”. Ko pričakujemo zaplet med osebama, se pozornost nemudoma preseli drugam, tako da zaradi števila stranskih junakov sčasoma lahko izgubimo zanimanje za branje. Tudi pričakovanje vznemirljivega opisa intimnega zbližanja med femme fatale in njenim sodelavcem nas pusti hladne, čeprav inovativnemu razpletu ni mogoče oporekati: “Prišlo ji je. Prišlo mi je. Obležala sva v tistem seksi somraku od spuščenih žaluzij, šele takrat sem opazil, da sva vse to uganjala v prisotnosti premnogih sobnih rastlin, ki so se držale, kot da imajo o vsem videnem svoje mnenje, popolnoma izoblikovano in seveda tudi popolnoma nezmotljivo.” Lahko bi rekli, da se Lucija Stepančič v pripovedi Kar od nekod osredotoča na drobne detajle, ki se marsikomu ne zdijo zanimivi, in zaradi tovrstnih mikrosenzacij zanemarja širšo sliko. Ta se razpre šele čisto na koncu romana, ko počasi sestavimo mozaik najrazličnejših povezav med protagonisti, ki se spotikajo drug ob drugega. Sporočilo romana je morebiti prav v tem, da je ukvarjanje s kakršno koli umetnostjo lahko le krinka za sebične interese in da je treba včasih zamenjati časovno in prostorsko perspektivo, da se odnosi pokažejo v pravi luči.