Drama Konklave režiserja Edwarda Bergerja, znanega kot avtorja vojnega filma Na zahodu nič novega, ki je bil lani nagrajen s štirimi oskarji, je priredba istoimenskega romana Roberta Harrisa, v katerem opisuje obrede ob smrti papeža in izvolitvi novega. V ospredju dogajanja je kardinal Thomas Lawrence – igra ga britanski zvezdnik Ralph Fiennes –, ki se po smrti svetega očeta znajde v vlogi organizatorja kardinalskih volitev za papeža, pri tem pa sam trpi globoke pomisleke glede nadaljnjega udejstvovanja v cerkveni organizaciji in dvomi, da bo sposoben nalogo, ki mu je dodelil pokojni papež, izpeljati do konca. Eden izmed najzanimivejših prizorov v filmu je brez dvoma njegov monolog na temo nevarnosti, ki jo prinaša dogmatična prepričanost. »Če bi bila le gotovost brez dvoma, ne bi bilo nobene skrivnostnosti in potemtakem nobene potrebe po veri,« izreče v trenutku, ko se bori s svojimi demoni in visokimi pričakovanji največjih cerkvenih dostojanstvenikov na svetu. Ko se v igri za naslednjega papeža znajdejo kardinali, za katere se izkaže, da so zaradi spolnih škandalov, političnih spletk, narcisoidnih in konservativnih izpadov neustrezni, se mora soočiti tako z možnostjo, da bo sam izbran za papeža, kot z izzivi, ki jih prinaša spodkopan ugled Katoliške cerkve. Ta razpada ne samo zaradi medsebojnih trenj in nadvse različnih pogledov na prihodnost te institucije, temveč se njeni zidovi krušijo tudi dobesedno, v seriji terorističnih napadov, ki pretresajo Rim in sam Vatikan. Po enem izmed napadov, ki ga skrajno desničarski kardinal Tedesco – igra ga odlični Sergio Castellitto – izkoristi za kritiko aktualne evropske migrantske politike in radikalnega islamizma, končno spregovori tudi skrivnostni mehiško-afganistanski kardinal Benítez (Carlos Diehz) z izpovedjo svoje izkušnje vojne, siromaštva in zatiranja v Kongu, Bagdadu in Kabulu. Razplet filma Konklave, ki vsebuje elemente drame, detektivke in trilerja, je precej nepričakovan in je v luči letošnjih olimpijskih iger in predsedniških volitev celo fantazmagoričen in utopičen. Film si zastavlja vprašanje, ali so tudi najliberalnejša stališča znotraj Katoliške cerkve sploh lahko življenjska ali sodobna – skupaj z vlogo, ki jo v njej igrajo ženske. Pri tem gre pohvaliti igro Isabelle Rosellini, ki v vlogi odločne sestre Agnes pokaže na nujnost diplomatskih veščin žensk v Vatikanu. Za te velja, da bi morale biti nevidne in neslišne, a včasih v ključnih trenutkih postavijo stvari na pravo mesto. Film Konklave bolj kot o vatikanskih političnih zarotah govori o izzivih prave demokracije in morda celo zastavlja pomislek, da jo je v praksi sploh mogoče izvesti.