Piše Iztok Ilich, bereta Renato Horvat in Višnja Fičor. En avtor, dve knjigi, bela in črna, z enakim naslovom, obe vseskozi prepleteni, a hkrati vsaka s svojo pripovedno optiko in tehniko! Bela, označena kot znanstveno branje, črna kot fantastična povest. Nobena ni ne prva ne druga, saj sta nastajali sočasno, veže pa ju tudi skupna naslovna tema – sodobni človek, ki se pred krizami vseh vrst vedno bolj umika v izolacijo. Antropolog Dan Podjed je na ta pojav postal pozoren med pandemijo koronavirusa, ki je leta 2020 nepričakovano in silovito posegla v življenje več sto milijonov Zemljanov. Začetne domneve, da gre morda le za pretiravanje medijev, je kmalu nadomestil strah, ki sta ga poglabljala stopnjevanje omejitev ter prepoved gibanja in druženja. Življenje se je večidel preselilo v zasebna bivališča, stiki s soljudmi, pa so se omejili na uporabo elektronskih naprav. Če je samota lahko koristna za npr. zbrano premišljevanje in raziskovanje, pa imata socialna izolacija in osamljenost lahko resne posledice za telesno in duševno zdravje, je prepričan Podjed, ki je na začetku samoosamitve iz varnega doma zaskrbljeno opazoval, kako se spreminjata njegova družina in tudi on sam. Opažanja je zapisoval v dnevnik in objavljal na spletu, nato pa skupaj s komentarji drugih na hitrico zbral in objavil v odmevni knjigi Antropologija med štirimi stenami. Leta 2021, ko agoniji s covidom-19 še ni bilo videti konca, je Podjed začel zbirati zgodbe ljudi, ki so na lastni koži občutili prostovoljno ali prisilno izolacijo. Po že preseženi pandemiji sta nato kot poglavitna razloga za prepletanje izolacije in krize, krizolacijo torej, stopila v ospredje stopnjevanje vojnih spopadov in degradacija okolja. Sočasno z znanstvenim razčlenjevanjem zaskrbljujočih posledic zapiranja v osamo v stanovanju, zaporniški celici ali popotresnem zabojniku je začel nastajati tudi roman, ki predstavlja, kot pravi avtor, »vzporedno resničnost« vsebinam, obravnavanim z znanstvenim interesom. Bela knjiga se torej ukvarja s temo z antropološkega vidika, medtem ko fantastična črna knjiga »v literarnem slogu predstavi sedanjost – ali morebitno prihodnost – človeka, ki je obtičal med štirimi stenami in se z drugimi pogovarja na daljavo«. Pri tem naleti na različne težave, kakršna je na primer avtorjeva slikovito popisana izkušnja ob zapiranju svojega profila na Twitterju in vključevanju v druga omrežja. Pomešani znanost in fantastika tako ustvarita 'znanstvenofantastično delo', katerega razsežnosti »se prelivata kot temno in svetlo v znaku tao oziroma dao«. In ker se večji del obeh knjig ukvarja s krizami in mnogoterostjo njihovih podob, ju je avtor povezal tudi z naslovom. Opustil je prvotni preveč pandemičen in omejujoč delovni naslov Ostani doma, saj je krizolacija bolj odprta za različne tako znanstvene in empirične kot fantastične in domišljijske interpretacije in premisleke o sedanjosti in prihodnosti. Prizorišče povesti je hiša 203, v kateri se – tako kot v ljubeznivem šansonu Franeta Milčinskega – godi sto stvari. Že tukaj pa se iskanje morebitnih vzporednic konča. V Podjedovi hiši 203 na Območju 244 šeste zemeljske regije so v bivališčih z zrcali namesto oken od zunanjosti pa tudi med seboj izolirani ena družina ter nekaj parov in posameznikov. Ko zboli deklica v dvojki in se sosedje z glasovanjem odločijo, da ji bodo pomagali sami, ker ne morejo priklicati zdravnika, postanejo skupnost. S tem pa le še pospešijo svoj konec, ki jim ga je namenil Zbor šestnajstih Nadljudi. Ti so v trenutku, ko so se vse krize prepletle v trajno krizo, stalno izredno stanje, ostali zgoraj, medtem ko je človeštvo sprejelo novi način življenja, katerega osnovno pravilo je bilo: ostani doma, spodaj, za vedno. V obeh polovicah Krizolacije lahko začutimo avtorjevo zaskrbljenost, da se na globalni ravni že dogaja delitev človeštva na milijardersko elito in amorfno gmoto. V deseterico najbogatejših Zemljanov, pripominja, se v zadnjih letih uvrščajo zgolj moški, ki večinoma živijo od zbiranja in prodaje podatkov. Skupno jim je, da se tudi sami v podzemnih skrivališčih »vse bolj izolirajo od sveta, ki so ga pomagali uničevati s predatorskim družbeno-ekonomskim sistemom«. Raje pogledujejo navzgor, proti vesolju, »kjer vidijo priložnosti za nove projekte, namesto da bi poskrbeli za sedanjost, za ljudi, ki so zaradi naravnih katastrof in drugih kriz obtičali v zabojnikih«. Dan Podjed v sklepnem razmišljanju o jutrišnjem človeku opozarja še na nevarnost pospešenega razvoja umetne inteligence, ki vodi v še eno past – v razgradnjo in atomizacijo družbe. In nadaljuje, da je smiselno izstopiti iz izolirane in personalizirane iluzije ter pogledati v realnost podnebne katastrofe, vojn, nasilja, pandemij in vsega drugega, kar ustvarja občutek trajne krize. »Ker lahko samo tako, da obdržimo ali si izborimo pravico do odklopa, preprečimo dokončno digitalno transformacijo človeka in družbe.«