Tako kot se na spremembe z iskanjem čim bolj optimalnih rešitev za preživetje prilagajajo živa bitja oziroma narava, tudi na področju pisanja programov poteka stalno iskanje najbolj učinkovitih rešitev za probleme - s selekcijo, reprodukcijo ali mutacijo, kiji strokovno pravimo gensko programiranje.

Za utemeljitelja področja veljata Hugo De Garis in John Koza

Tako kot se na spremembe z iskanjem čim bolj optimalnih rešitev za preživetje prilagajajo živa bitja oziroma narava, tudi na področju pisanja programov poteka stalno iskanje najbolj učinkovitih rešitev za probleme – s selekcijo, reprodukcijo ali mutacijo, ki ji strokovno pravimo genetsko programiranje.

Genetsko programiranje je temelje našlo v teoriji evolucije in tako kot se je evolucija začela s preprostimi bitji, se tudi pri genetskem programiranju najprej uporabi preproste programe. Programer se igra nekakšnega malega boga le s tem, da opredeli problem in kaj naj bo končni cilj programa, nato pa toku tako imenovane programske evolucije prepusti, da programi tekmujejo med sabo, in tako kot v naravi, preživijo le najboljši, torej tisti, ki so poiskali najboljšo rešitev za problem, ki smo ga zastavili.

Področje je razmeroma novo, s sistematičnim raziskovanjem genetskega programiranja so začeli šele v 90-ih letih. Kot Darwin velja za utemeljitelja teorije evolucije, tako Američan John Koza, ki je razvil trifazno genetsko programiranje, skupaj z Avstralcem Hugom De Garisom, veljata za nekakšna očeta genetskega programiranja.

Kljub temu, da morda ne bomo nikoli dočakali produkta, ki bi ga ustvarilo genetsko programiranje in bi ga lahko uporabljali v vsakdanjem življenju pa danes z uporabo genetskega programiranja in genetskega algoritma že rešujemo nekatere ovire oziroma vsakdanja vprašanja.