Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
790 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
V okviru 51. Borštnikovega srečanja je potekal simpozij na temo slovenske radijske igre. Poleg ustvarjalcev, ki so tesno povezani z Radiem Slovenija, s katerimi smo se v oddaji Oder že pogovarjali, sta se predstavila tudi neodvisna ustvarjalca Irena Pivka in Brane Zorman, ki v polje sodobne umetnosti umeščata tudi zvočno umetnost, ki je, če to umetnostno zvrst razumemo nekoliko širše, na več ravneh blizu radijski igri. Pred leti sta ustanovila zavod Cona, ki, kot piše na spletni strani: kreira in promovira sodobna umetniška dela v povezavi z družbo, tehnologijo, prostorom in zvokom. V Odru, oddaji o sočasnem gledališču, bosta spregovorila o razumevanju zvoka v povezavi s prostorom in časom ter okolja in pristope, ki oblikujejo poetiko njunih zvočnih del. Vabimo vas k poslušanju! foto: radioCona v projektu Reveil, angleške umetniške organizacije soundCamp, pri celodnevdnem oddajanju, ki zvezno od mikrofona do mikrofona ob jutranjem svitu potuje po celotni zemeljski obli. radioCona in KSEVT, Vitanje, 2. In 3. maj 2015, foto: www.radiocona.si
Besedilo O Brechtu in njegovi sodelavki Elisabeth Hauptmann, je Darko Suvin napisal leta 1998 in je objavljeno v knjigi Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma, ki smo jo z avtorjem Darkom Suvinom, svetovno priznanim brechtologom in Aldom Milohnićem predstavili prejšnji teden. Suvin se v eseju nanaša na knjigo Ni mi bilo mar za moj delež, delo Elisabeth Hauptmann z Brechtom, ki jo je leta 1997 napisala Sabine Kebir, nemška pisateljica, esejistka, literarna zgodovinarka in politologinja. Suvin pravi, da je v knjigi prikaz dela Elisabeth Hauptmann, „ki je zanesljiv in tako izčrpen, kot pa vsem sodeč dopuščajo dokumenti, ki so trenutno dostopni. Čeprav Sabine Kebir popisuje in komentira tudi življenjsko pot Elisabeth Hauptmann in navaja veliko pomembnih postranskih in zanimivih podrobnosti, je iz podnaslova razvidno, da se knjiga osredotoča na osebne in politične značilnostni njenega sodelovanja z Brechtom. Vabimo vas k poslušanju!
Na začetku jeseni je pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšel izbor teatroloških študij o Bertoltu Brechtu, ki jih je od zgodnjih 60.ih do 90.ih let preteklega stoletja napisal Darko Suvin, hrvaški akademik in svetovno priznani brechtolog. V uvodu k tej izdaji avtor poudari, da Brecht ni bil le dramatik in avtor pomembnih teoretskih spisov o gledališču, temveč tudi ali predvsem eden največjih pesnikov svojega časa. »Vse, kar je napisal,« pravi Suvin, »je imelo jasno poetsko obzorje in je podajalo nepričakovano ustvarjalno videnje bogate, toda begajoče in naposled krvave resničnosti človeških odnosov v njegovi – in moji – dobi, ki ga je tudi teoretsko povzel kot 'potujitveni učinek ali postopek, s katerim nas umetniško delo pripravi do tega, da pogledamo na svet okoli sebe s svežimi očmi, trezno in natančno.« Knjigo Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma je uredil Aldo Milohnić, ki smo ga povabili v studio, krater pogovor pa smo na predstavitvi posneli tudi z Darkom Suvinom. Vabimo vas k poslušanju! Aldo Milohnić, foto: Borut Kranjc
Plesni ansambel EnKnapGroup je letos prikazal dve novi sodobnoplesni deli. Prva premiera, diptih z naslovom Zamah na robu, je bila sredi maja, druga, Zasledovalci sreče, pa pred dobrim tednom dni. Slednje si žal še nismo ogledali, ker pa se v četrtek obeta ponovitev predstave Zamah na robu, bomo danes spregovorili o njej. Za začetek nekaj podatkov, v nadaljevanju oddaje pa vas vabimo, da prisluhnete pogovoru s koreografskim parom Guy Nader in Maria Campos, ki sta ustvarila prvi del diptiha Zamah na robu, koreografijo z naslovom Loop de loop. iz predstave Zamah na robu, foto: Andrej Lamut
Meta Hočevar je dipl. ing. arhitekture in redna profesorica za scenografijo v pokoju. Oblikovanju odrskega prostora in kostumografiji se je posvetila po letu 1972, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa tudi polju režije. Jurij Kobe je ob retrospektivni razstavi Prostori igre, leta 2005 v Mestnem muzeju Ljubljana med drugim zapisal: "V oblikovanju svoje scenografije je Meta Hočevar ubrala izrazito določeno smer. Nikakršnega spogledovanja ni pri njej z danes posebno mamljivo iluzijo realnega sveta, ki je navzoča v več likovnih zvrsteh. Odklonila je oblikovanje prostora na literaren način, ki kaj lahko zdrkne v ilustracijo in tedaj siromaši teatrsko dejanje, katerega osnovna značilnost je vendarle večplastnost, večpomenskost. Prav tako je zavrgla nezavezujoče, lahko bi dejali skulpturno, likovno opredeljevanje prostora, kot tudi gole odrske deske. /…/ Temu nasproti Hočevarjeva postavlja arhitekturne atribute označevanja prostora. Ne tako, da bi v sceno gledalca prenašala arhitekturne elemente, pač pa je vanjo vnesla arhitekturno dojemanje prostora: opredeliti prostor v kraj – Hočevarjeva ga imenuje ambient – dogodka pomeni prostoru neizprosno določiti koordinate; opredeliti pripoved oblik, smeri, razsežnosti in materialov v najbolj elementarnem pomenu." Kot scenografka, kostumografka in režiserka se je poleg slovenskega in jugoslovanskega prostora, predstavila tudi občinstvu v pomembnih evropskih in ameriških gledališčih ter na festivalih. Za dosežke na področju gledališke ustvarjalnosti je prejela številne nagrade. Kot redna profesorica na diplomskem in podiplomskem študiju na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, je kot predavateljica in vodja delavnic veliko nastopala tudi v tujini. Svoja razmišljanja o »dramaturgiji prostora« v gledališču objavlja v domačih in tujih strokovnih revijah, leta 1998 pa jih je strnila v knjigi Prostori igre (1998, Ljubljana, 2003, Beograd). Osebno z Meto Hočevar pa v tokratni oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! foto: osebni arhiv
Plesalka in koreografinja Katja Legin svoje raziskovanje in ustvarjanje razvija s kontinuirano prakso No!Training Lab-a, pri čemer se ji že več let pridružujejo še nekateri slovenski plesalke in plesalci, igralke in igralci, performerke in performerji. Po večfaznem delu so pred približno enim letom prvič predstavili projekt TIME OUT: Variacije na počasnost 1. Ustvarjalna ekipa se srečuje z romanom Milana Kundere Počasnost, v katerem iščejo predvsem notranje porive romanesknih likov, prizorov, fabulativnega ogrodja, in ugotavljajo, da je prav v odnosu počasnost-hitrost pri Kunderi, v predstavi pa še bolj, materializirano – vprašanje užitka. Drugo predstavo iz cikla TIME OUT: Variacije na počasnost 2, smo videli na letošnjih Mladih levih, konec tedna pa bodo v okviru Cofestivala v Kinu Šiška izvedli TIME OUT: Variacije na počasnost 3. Pred mikrofon oddaje Oder smo povabili Katjo Legin in soustvarjalko Natašo Živkovič. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave TIME OUT: Variacije na počasnost 2, foto: Sunčan Stone
Ta teden je še eden v vrsti tistih, ko bi se gledališki kritiki, a tudi drugi, ki imajo radi dobre predstave in premiere, najraje pomnožili, da bi si, na primer, v enem večeru, lahko ogledali več dogodkov. V oddaji Oder izpostavljamo tri, ki sicer niso premiere, vendar gre predvsem za enkratne dogodke znotraj trajajočih procesov ustvarjalnih kolektivov. Prvi, na katerega želimo opozoriti je tehnoburleska Tatovi podob, ki jo ustvarja kolektiv Feminalz. Pri ustvarjanju predstave Bolj čudno od raja sta se na pobudo Marka Požlepa pridružila pianist Igor Feketija ter režiser Jure Novak. Predstava je polna sentimenta, iz katerega vse izhaja in se vanj vrača. Ta hkrati predstavlja plodno podlago za potopitev v lasten spomin, izkušnje in druge osebne zapise, preko katerih se odpirajo vprašanj o bitju in bivanju. Po eni izmed ponovitev smo se pogovarjali z Markom Požlepom in Igorjem Feketijo. Sredi tedna v Stari mesti elektrarni – Elektro Ljubljana poseben dogodek predstavlja produkcijska hiša Pekinpah. Znani in uveljavljeni producent najavlja dogodek z naslovom: Prva Pekinpahova uprizoritvena razstava s premiero Ane Romih. Dogajanje bo podrobneje predstavil Žiga Predan. Vabimo vas k poslušanju! ob predstavi: Bolj čudno od raja, koncept in izvedba: Mark Požlep s soustvarjalci
Režiser Oliver Frljić v Slovenskem mladinskem gledališču deluje od leta 2010, ko je bila premierno uprizorjena po vsej Evropi razvpita in uspešna predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Po ne tako uspešni Klistirajmo srčka, je v lanski sezoni, v soprodukciji z gledališči s Hrvaške in iz Srbije, režiral predstavo Kompleks Ristić, ki je tako po besedah sodelujočih kot tudi po mnenju kritike posebnost v Frljićevem opusu. Njegovo najnovejše delo v Slovenskem mladinskem gledališču je predstava Naše nasilje in vaše nasilje, ki je bila premierno uprizorjena na Dunajskih slavnostnih tednih, po nekaj gostovanjih, ki so vsa močno odmevala v lokalni in širši javnosti, je od oktobra na rednem sporedu SLovenskega mladinskega gledališča. V studio smo povabili tri igralce ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, Dragico Potočnjak, Mateja Recerja in Blaža Šefa, ki s Frljićem sodelujejo od leta 2010, s katerimi se bomo pogovarjali o delu z Oliverjem Frljićem, o vidnih in nevidnih procesih znotraj ustvarjalnih postopkov ter o lastnem kredu, ki se znotraj teh sodelovanj razpira. Vabimo vas k poslušanju! Fotografija iz predstave Kompleks Ristić, foto: Nejc Saje, arhiv SMG
V prostorih Ministrstva za kulturo je od prejšnjega tedna na ogled mednarodna potujoča razstava Zgodovina Evrope - kot jo pripovedujejo gledališča, ki stavbno gledališko dediščino postavlja v zgodovinski in družbeni kontekst. Nastala je v sodelovanju Slovenskega gledališkega inštituta z Združenjem zgodovinskih gledališč Evrope, Perspectiv in bila doslej na ogled v Varšavi, Köbenhavnu, na Dunaju in v Münchnu, do začetka januarja bo v Ljubljani, potem pa bo od marca do septembra 2017 domovala še v Londonu. O Zgodovini Evrope - kot jo pripovedujejo gledališča je ob ogledu razstave več povedala kustosinja na Slovenskem gledlaiškem inštitutu mag. Tea Rogelj. Vabimo vas k poslušanju!
Barbara Pia Jenič je gledališka ustvarjalka, ki od sredine 90-ih let preteklega stoletja ustvarja senzorialno gledališče. Kot za zdaj še edina producentka te gledališke zvrsti v Sloveniji, z zavodom Senzorium ohranja senzorialno gledališče na slovenskih tleh in predstavlja eno izmed redkih točk razvoja in raziskave senzorialnega gledališča v Evropi in v svetu. Vendar pa Barbara Pia Jenič ne ustvarja le senzorialnih predstav, saj uvide iz senzorialnega gledališča prestavlja tudi v druge oblike uprizoritvenih praks. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o začetkih, razvoju, širjenju senzorialnega gledališča, o tem na kakšen način in s katerimi sredstvi nagovarja gledalca - obiskovalca in na čem temeljijo znanja in veščine, ki so potrebne za ustvarjanje te gledališke zvrsti. iz predstave Mi smo svet: Povodni mož, foto: Sunčan Stone
Mare Bulc je eden nabolj prodornih slovenskih gledaliških režiserjev, ki z delom v javnih in nevladnih gledaliških institucijah, tako strokovno kot širšo gledališko javnost in občinstvo nase opozarja že več kot desetletje. Zdi se, da izjemno spretno združuje lastna umetniška hotenja s hotenji občinstva, najsi gre za uresničenje (visokih) pričakovanj ali za presenečenja. Vabimo vas k poslušanju pogovora z Maretom Bulcem, o ustvarjalnem opusu zadnjih nekaj let! iz predstave: Novo mesto – Readymade, foto: Borut Peterlin
Recimo si, da nekatere stvari, predvsem tiste dobre, v spominu pustijo debelejšo sled in jim pozornost radi namenimo tudi nekaj časa po tem, ko smo jih doživeli… Naj bo danes to festival Mladi levi, ki se je sicer sklenil na začetku meseca, v naših oddajah pa smo se mu tudi že dosti posvečali. V snemalniku sta ostala zvočna zapisa dveh pogovor z avtorjema predstav, ki sta, skupaj z ostalimi festivalskimi dogodki, ustvarjala merilo kakovosti, ki si ga velja zapomniti. V tokratni oddaji bomo govorili o predstavah Hrepenenje traja dlje, ki jo je zasnovala in izvedla ameriška performerka Penny Arcade in smo jo gledali v gledališču Glej ter Suita št. 2, s katero je francoski kolektiv Encyclopedie de la parole, pod režijskim vodstvom Jorisa Lacosta, festivalsko dogajanje sklenil. Vabimo vas k poslušanju! Iz predstave Suita št.2, foto: Jose Caldeira
Začetek plesne in koreografske kariere Matjaža Fariča sega v osemdeseta leta, ko je po šolanju na mariborski baletni šoli in na dresdenski Palucca Schule ustanovil več plesnih skupin in ustvaril niz zgodnjih del. V začetku devetdesetih je začel ustvarjati tudi v gledališču, tako avtorske projekte, kot sodelovati kot koreograf z različnimi režiserji. Njegova kariera se je nadaljevala s serijo uspešnih predstav - kompozicij za plesni ansambel in solov, od preinterpretacij klasičnih baletnih del, do sodobnoplesnih in plesno-gledaliških predstav, za katere je bil mnonogokrat doma in v tujini tudi nagrajen; med drugimi z Župančičevo nagrado za predstavo Labodje jezero in avtorski projekt Solo (1994) ter nagrado Prešernovega sklada za predstavi Klon in Trilogija (1998). S skupino Flota, ki jo je ustanovil leta 1999, je kot hišni koreograf Cankarjevega doma uprizoril predstavo Terminal, ki je bila v tedniku Mladina razglašena za slovensko predstavo tega leta. Ob dvajsetletnici umetniškega delovanja (2006) je koreografiral predstavi Nemotelonemepesmi in Zakajbimekdoustavil in tudi to desetletje je zaznamoval z intenzivnim delom na plesnih in gledaliških odrih doma in v tujini. Faričeva kariera se je obogatila s študijem režije na AGRFT, tako da v zadnjem desetletju, poleg ustvarjanja sodobnoplesnih predstav, vse več sodeluje tudi z režijami v institucionalnih gledališčih. Pred enajstimi leti je ustanovil festival Fronta, ki v Mursko Soboto vsak konec poletja pripelje vrhunce sodobnoplesne umetnosti za vse generacije in pomeni še enega med preboji v smeri decentralizacije, razvoja ter razumevanja in dostopnosti slovenskega sodobnega plesa. Po večletnem plesnem premoru se Matjaž Farič na oder vrača s solom Rdeča – sled, ki bo premierno uprizorjen konec tedna v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Pred tem vas vabimo, da prisluhnete pogovoru o iskanjih, spoznanjih, ustvarjalnih poteh in postankih plesnega in odrskega umetnika Matjaža Fariča. Dancelab, Amsterdam, 1989, foto: Dinand van der Wal
Poletje se počasi izteka, na delovni mizi pa še vedno dvojna številka revije Maska, poletje 2016. Na naslovnici velik napis: Post – futuristični manifest, avtor: Franco Berardi Bifo. Manjši napisi izdajajo avtorje drugih člankov v reviji, v uvodniku urednice Amelie Kraigher pa med drugim beremo: Današnja umetnost in njene raziskave histerično hlastajo za nemogočimi obljubami o tržni vrednosti: izrekamo odločni »Ne!« korporativni miselnosti v umetnosti in njenem raziskovanju. Vzeli si bomo čas in prostor za to, da bomo pri svojem delu in delovanju lahko tvegali in sanjali. Če kaj, potem imata umetnost in znanstveno raziskovanje pravico do napake. Brez strahu si bomo dovolili predvsem to, da naši eksperimenti spodletijo. In spodletelo nam bo zmeraj znova in spodletelo nam bo vsakič bolje. Slavili bomo vsak intelektualni napor, ki bo zmogel zgostiti različne miselne hitrosti v vodomete raziskovalnih strasti. Pokazali bomo zobe atomizaciji našega dela in mišljenja: gradili bomo skupnosti za kreativni dialog enakih z enakimi, zgradili vzporedne oblike eksistence, kjer bosta pomembni ustvarjalna izkušnja in svoboda. Več o svojem besedilu in pričujoči Maski bo povedala urednica revije Amelia Kraigher, po tem pa vas vabimo, da prisluhnete poudarku iz vsebine, odlomkom iz besedila Stefana Aquiline: Dejanja priznanja: politične razsežnosti terminologije, ki je v prevodu Polone Petek objavljeno v reviji. Iz predstave Martyr red, Icarus Performance Project, foto: Matthew Wilson
Ta teden se na severovzhodu Slovenije začenjata dva festivala sodobnega plesa: Performa/Platforma v Mariboru in Fronta sodobnega plesa v Murski Soboti. Več o prvem, ki v središče vsebinsko postavlja pojem preprostosti, v pogovoru z umetniško vodjo Mojco Kasjak ter s festivalskima gostjama, plesnima ustvarjalkama mlajše generacije – Jasmino Križaj in April Veselko. O Fronti sodobnega plesa, katere letošnji moto pa je: Toliko talenta! To morate videti!, bo več povedal njen ustanovitelj in umetniški vodja Matjaž Farič, gostujoče delo pa bosta predstavila plesna ustvarjalca, prav tako mlajše generacije: Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Relikvija, foto: Evi Fylaktou, 11.Fronta sodobnega plesa
19. Mladi levi so se pretekli petek začeli s predstavo, z naslovom Noč krtov, oziroma, v angleškem jeziku: Welcome to caveland. Prostor, v katerega nas predstava s svojo domišljijsko fabulo postavi, je podzemlje, mnoštvo rovov, v katerih skupaj biva sedem krtov. Kar je za krte precej nenavadno, pravi režiser predstave Philippe Quesne, saj krti živijo samotarsko, ločeni drug od drugega. Kako je metaforo Krtove dežele zgradil in kaj je želel z njo povedati, smo ga povprašali po predstavi. Tudi dogodek Skupne sanje nas popelje stran od vsakdanje resničnosti, zgodil se je namreč na reki Ljubljanici, po kateri smo se, skupaj vozili z umetnico Mario Lucio Cruz Correia. Več o predstavah uvodnega festivalskega konca tedna v pogovorih z umetniki, v Odru, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
V petek, 19.avgusta se začenja 19. Mednarodni festival sodobnih scenskih umetnosti Mladi levi. Vedno sveži, drzni, do umetnikov in obiskovalcev gostoljubni festival bo letos trajal 9 dni, v tem času pa si bomo lahko ogledali predstave kolektivov in posameznikov iz različnih držav Evrope, ZDA, Brazilije in Indije. Organizator festivala je zavod Bunker, več o vsebinah in poudarkih pa bodov Odru, oddaji o sočasnem gledališču, povedale: Nevenka Koprivšek, direktorica zavoda Bunker ter programerki festivala Mojca Jug in Alma Selimovič. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Noč krtov, režija: Philippe Quesne, www.bunker.si
Matija Solce je glasbenik, režiser, lutkar in igralec. Doktoriral je na praški akademije DAMU, oddelek za lutkovno in alternativno gledališče, kjer tudi poučuje lutkovno animacijo. V scenskem ustvarjanju tesno povezuje glasbo in gledališče, tako da se njegovi koncerti pogosto spremenijo v interaktivne gledališke predstave ali pa njegove predstave postanejo glasbene kompozicije. S svojimi avtorskimi predstavami je že nekajkrat obšel svet in prejel več nagrad na mednarodnih lutkovnih festivalih ter zlato ptico za dosežke na področju scenskih umetnosti leta 2008. Ukvarja se tudi z organizacijo in vodenjem mednarodnih glasbenih in gledaliških delavnic in dogodkov različnih formatov in sodeluje z različnimi glasbeniki in drugimi umetniki po vsem svetu. V pogovoru pred mikrofonom Odra, oddaje o sočasnem gledališču, je poudarek na najnovejši predstavi Sedmina, Matija Solce pa je širše spregovoril o svojem razumevanju in pogledih na gledališko, lutkovno in glasbeno umetnost. Vabimo vas k poslušanju! foto: www.teatromatita.com
Osmega avgusta se v Mariboru začenja 27. Poletni lutkovni pristan, mednarodni festival lutkovnih uprizoritev. Naslov letošnjega je LES(E)NE ZGODBE; les je namreč osnovni material, iz katerega so bile in so še vedno izdelane lutke. Festival, ki bo potekal do 4.septembra, je po selitvi Lutkovnega gledališča Maribor v nekdanji Minoritski samostan dobil svoje stalno domovanje v starem mestnem jedru ob Dravi; tam gostujoči umetniki in umetnice naselijo tudi obrežje in druge prostore. Simona Kopinšek se je za oddajo Oder pogovarjala s Katarino Klančnik Kocutar, umetniško vodjo Poletnega lutkovnega pristana, ki bo jeseni nastopila tudi mandat direktorice Lutkovnega gledališča Maribor. na fotografiji Katarina Klančnik Kocutar; avtor fotografije Boštjan Lah
Topel poletni čas nas vabi ven, kjer se, namenoma ali naključno, srečamo tudi z različnimi oblikami umetniških intervencij v javnem prostoru. Eden dejavnih akterjev na tem področju je tudi slovenski režiser in prevajalec, pa tudi performer, Jaka Andrej Vojevec, Gledališki oziroma uprizoritveni umetnosti se dejavno posveča z več pozicij, ustvarja v javnem prostoru, v gledaliških institucijah in soustvarja zunajinstitucionalno gledališko produkcijo. Kot nastopajoči in kot avtor predstav ter delavnic sodeluje tudi v ustvarjanju žanra, ki ga imenujemo gledališče zatiranih. Več o naštetem, pa še o komediji in komičnem, v pogovoru v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Outopija, režija: A.J. Vojevec, foto: Jaša Jenull
Neveljaven email naslov