Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na spodnji postaji tirne vzpenjače na ljubljanski Grad se začenja Lutkovna pot, ki z mehanično vodenimi lutkovnimi instalacijami simbolno povezuje Lutkovno gledališče Ljubljana in novi Lutkovni muzej na ljubljanskem Gradu. Slovesno odprtje Lutkovnega muzeja, v katerem bodo izpostavljeni mejniki slovenske lutkovne zgodovine, bo v torek, 26.maja zvečer, o novi instituciji pa se bomo že v torek popoldne pogovarjali z umetniško vodjo LGL Ajdo Rooss. Vabimo vas k poslušanju!
773 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Na spodnji postaji tirne vzpenjače na ljubljanski Grad se začenja Lutkovna pot, ki z mehanično vodenimi lutkovnimi instalacijami simbolno povezuje Lutkovno gledališče Ljubljana in novi Lutkovni muzej na ljubljanskem Gradu. Slovesno odprtje Lutkovnega muzeja, v katerem bodo izpostavljeni mejniki slovenske lutkovne zgodovine, bo v torek, 26.maja zvečer, o novi instituciji pa se bomo že v torek popoldne pogovarjali z umetniško vodjo LGL Ajdo Rooss. Vabimo vas k poslušanju!
»Pravljice ne živijo le v neštetih različicah različnih pripovedovalcev, ampak celo v mnogih različicah istega pripovedovalca.« Spremeni se poudarek, spremeni se pomen. Pretočna in živa se ne pusti ujeti v »v dokončne in enopomenske sodbe«. Pravljica, ki je kaj vredna. O pripovedovanju nekoč in danes, o občutku za zgodbo, njeno obliko in njeno sporočilnost pa več v oddaji Oder. Naša gostja bo pesnica, pisateljica in pripovedovalka Anja Štefan. Foto: Urška Boljkovac, LGL (iz lutkovne predstave Štiri črne mravljice po pravljici Anje Štefan)
Kako si delimo prostor in čas? Nekoč je bil človek pokopan tam, kjer je umrl. Je v pesmi Ograjen prostor zapisal Vojo Šindolić. »Sredi travnika, ob vznožju pečine, ob reki, v gozdu – tako si je delil prostor in čas z rastlinami in živalmi, svojimi tovariši na zemlji.« Kako si delimo prostor in čas? »Na eni strani imamo eno vrsto, to je človek, na drugi strani pa 7,77 milijona vrst, ki so živali. To je radikalna nesimetrija. Kajti te živali so si med seboj veliko bolj različne kot so nekatere te živali različne od človeka,« pove filozof Tomaž Grušovnik. O tem, kako si delimo prostor in čas, zvok, besede, tišino – bomo v tokratni oddaji Oder razmišljali na primeru radiofonske dokumentarne igre Glas šakala Pie Brezavšček, Tine Kozin, Barbare Krajnc Avdić, Saške Rakef, Petre Veber in Bojane Šaljić Podešva. Igra, zvočno jo je oblikoval Matjaž Miklič, brala sta Aleksander Golja in Ivan Lotrič, interpretacija poezije Vesna Jevnikar, Blaž Šef in Nataša Živković, bo kot performativna kompozicija za posameznico, prostor in zvok, premierno uprizorjena 31. decembra. Ura in lokacija izvedbe bo individualno usklajena s poslušalko/poslušalcem, v Odru pa lahko poslušate izbrane odlomke iz dela, ki jih bo pospremil pogovor z dramaturginjo Pio Brezavšček in skladateljico Bojano Šaljić Podešva. FOTO: Glas šakala (Petra Veber)
Po slovenskih gledališčih poskušajo slediti začrtanim programom, se povsem prilagoditi na razmere in poiskati alternative, ki jih bodo povezovale z gledališko publiko tudi v koronskem, posebnem in prednovoletnem času.
Čez tri dni bo minilo petdeset let odkar je umrl Stane Sever, veliki slovenski dramski igralec. Ob tej okrogli obletnici se ga spominjamo z zapisom režiserja Aleša Jana z naslovom Stane Sever v radijskem mediju. Program tedanjega radia Ljubljana, zdaj radia Slovenija, je obogatil z izjemnimi interpretacijami poezije, proznih del in dramskih vlog, kar desetletja po njegovi smrti hrani naš arhiv.
V spomin na dr. Zoro Konjajev, veliko strokovnjakinjo na področju pediatrije in vse življenje dejavno slovensko intelektualko, bomo v oddaji Oder poslušali pričevanja in spomine na Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju. Delovalo je med januarjem 1944 in sredino leta 1945, v Črnomlju. Doktorico Zoro Konjajev, ki je takrat delala kot bolničarka v civilni bolnišnici v Kanižarici ter igralko Ivanko Mežan, ki je aktivna še danes, in je svoje znanje pridobivala na odru Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju, smo pred mikrofon povabili leta 2014, po tem, ko je na Festivalu Borštnikovo srečanje potekal simpozij o partizanskem gledališču. Njuna pripoved je spomin na živo izkušnjo ustvarjalne vneme v najtežjih duhovnih in materialnih pogojih, ki pomeni temelj slovenskega gledališča in širše povojne kulturne krajine. Pogovor začenja dr. Zora Konjajev, ki opisuje začetne pogoje za ustanovitev gledališča in drugih državotvornih in institucij v Črnomlju in njegovi okolici konec leta 1943 in pozneje. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: udeleženci gledališkega tečaja v Črnomlju (1944). Foto: Vinko Bavec. Vir.: Arhiv CTF UL AGRFT
“Sodelujte v predstavi, ki se bo zdaj zdaj začela. In ko se boste vrnili domov, s svojimi bližnjimi igrajte v svojih lastnih igrah. Iščite tisto, kar zmeraj prezrete: tisto, kar je očitno. Kajti gledališče ni samo družabni dogodek, je način življenja. Vsak izmed nas je igralec, akter. Ni dovolj, da samo živimo v svetu, moramo ga dejavno spreminjati”, je leta 2009 zapisal Augusto Boal, brazilski režiser in dramatik. V petdesetih letih prejšnjega stoletja med diktaturo brazilske vojske začne Augusto Boal razvijati gledališke tehnike, s pomočjo katerih bi znotraj represivne družbene ureditve odprl prostor javnemu govoru in kritičnemu mišljenju. Opirajoč se na kultno knjigo edukatorja Paula Freiere 'Pedagogika zatiranih', razvije tehnike, ki temeljijo na kolektivnem ustvarjanju in aktivni participaciji občinstva – tehnike, danes poznane pod imenom Gledališče zatiranih. Le-te gledajočega spremenijo v delujočega; paradigmo odgovorov zamenjajo s paradigmo vprašanj; sprožijo kritično analizo družbe. V želji iniciirati spremembe. Ob izidu slovenskega prevoda knjige InExActArt: Autopoietsko gledališče Augusta Boala, priročnik za delo z metodo gledališča zatiranih avtorice dr. Birgit Fritz, lahko v Odru prisluhnete pogovoru z avtorico. Pogovor smo posneli leta 2010, ko je v Sloveniji zasejala prvo seme gledališča zatiranih. Z dr. Birgit Fritz se je pogovarjala Saška Rakef.
18. novembra 2020 mineva 90 let od rojstva Gregorja Strniše, slovenskega pesnika, dramatika, esejista in pisca besedil za popevke. Njegovo dramsko delo se skupaj z deli Daneta Zajca uvršča v vrhunec slovenske poetične drame, posebnost Strniševe poetike pa je metafizična razsežnost, ki pesniku ponuja izhod iz večnega boja človeških dualizmov, na prvem mestu dobrega in zla. Drama Ljudožerci, ki se dogaja v letu konca druge svetovne vojne v Trnovem v Ljubljani, je v tem pogledu najbolj radikalna, tudi podnaslovljena je: Mrtvaški ples. V oddaji Oder danes ponavljamo oddajo Od premiere do premiere, Ljudožerci, ki so jo v Igranem programu - takrat – Radia Ljubljana posneli leta 1988, po premieri Ljudožercev v Primorskem dramskem gledališču, danes Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Predstavo je režiral Mile Korun, ki je, skupaj z novogoriškimi igralci, pripravil tudi radijsko izvedbo. Mimogrede, Mile Korun je Ljudožerce režiral trikrat, poleg omenjene še uprizoritvi leta 1977 v Mestnem gledališču ljubljanskem ter v ljubljanski Drami, leta 2002. Urednik oddaj Od premiere do premiere je bil dramaturg Borut Trekman, ki je tudi avtor spremne besede. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv RTVSLO
Kako iz besedila izluščiti dramaturški ključ, ki določi izbiro lutkovne tehnologije? Kako sporočilo predstave prikazati z oblikami, barvami, uporabljenimi materiali? V tokratni oddaji Oder bomo spregovorili o celostnem oblikovanju lutkovne predstave. Naša sogovornica bo vizualna umetnica, scenografka, kostumografka in slikarka Agata Freyer, ki je oblikovala lutke za več kot 40 lutkovnih predstav, od marionet na žici do lutk tradicionalnega japonskega gledališča bunraku. Po poti Od skice do lutke – istoimenska razstava je bila leta 2015 na ogled v Bežigrajski galeriji – se je z Agato Freyer sprehodila Saška Rakef. Na fotografiji: lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer
Kako poiskati srednjo mero ali pravo mero, ko nas kaos nevednosti, pomešan z epidemičnim strahom, preobilje informacij, nepoznavanje in nezaupanje v relevantna znanstvena dognanja ali odločitve različnih oblasti, napeljujejo v razlage po načelih teorije zarot? S temi vprašanji so se v ozadju, za spuščeno gledališko zaveso ukvarjali že pred meseci na debatah mednarodnega gledliškega festivala Mladi levi, saj je polje umetnosti morda najbolj varen in svoboden prostor za pogovore in razmisleke o pravih merah in radikalnostih, tako v gledališču kot dejanskosti. Nekaj iskric tokrat v oddaji Oder, ki bo posvečena trem obravnavanim temam, o katerih so pred meseci svojo razmišljanja delili dr. Renata Salecl, Jure Novak, Miloš Kosec, Muanis Sinanović, Katarina Stegnar in Tjaša Pureber.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prva prejemnica je bila Elvira Kralj, prvi prejemnik Vladimir Skrbinšek. S tem znamenitim slovenskim igralcem začenjamo oddajo 50 let Borštnikovega prstana: Prejemniki. To je druga od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana. V njej lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemniki. Tudi tokrat pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, širijo pogled na gledališki in festivalski utrip preteklih desetletij. Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - gledališkega muzeja, avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. na fotografiji: Janez Škof v: Emil Filipčič, Psiha, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94. Foto: Tone Stojko. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prstan se po zgledu izjemne vloge, ki jo ima Ignacij Borštnik za slovensko gledališče – še posebej kot utemeljitelj slovenske gledališke igralske omike –, vsako leto podeljuje izmenično, kot navaja Pravilnik iz leta 1973, »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«. V prvi od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50. obletnici podeljevanja Borštnikovega prstana, lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemnicami, medtem ko drugo oddajo sestavljajo zvočni posnetki njihovih igralskih kolegov. Pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, prepletajo izbrane odlomke in vzpostavljajo živ stik med nesnovno kulturno dediščino in današnjim dnem. V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka. Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Klemenčič. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020. Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju med Tretjim programom RAS in Slovenskim gledališkim inštitutom - Gledališkim muzejem, avtorici obeh oddaj sta Petra Tanko in Ana Perne. Javno predvajanje na 55. Festivalu Borštnikovo srečanje je bilo 13. oktobra 2020, ob 14.05, v zgornji avli SNG Drame Maribor. na fotografiji: Vida Juvan (Borštnikov prstan 1977) in Elvira Kralj (Borštnikov prstan 1970, prva prejemnica nagrade) v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, režija Žarko Petan, Drama SNG v Ljubljani, sezona 1963/64. Avtor fotografije: Vlastja Simončič vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Po dolgih desetletjih iskanja ustrezne rešitve, se Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani končno nasmihajo lepši časi in s tem boljši pogoji za poučevanje umetnosti, zajetih v nazivu. Ob Aškerčevi cesti v Ljubljani, na mestu, kjer je bila do selitve Fakulteta za kemijo, so zgradili popolnoma novo stavbo – kar se je pokazalo kot finančno najustreznejša možnost – ki pa je ohranila vse elemente kulturne dediščine, ki so jo Ljubljani in Sloveniji zapustili Plečnikovi študenti v 30-ih letih minulega stoletja. Na gradbišču nove AGRFT smo se srečali s Tomažem Gubenškom, dekanom Akademije, in se pogovorili tako o novi stavbi kot tudi Akademiji kot ustanovi z določenimi zahtevami in nujnostmi. foto: arhiv UL AGRFT
Novi boji mladih v Klubu dolenjskih visokošolcev in sodobne gledališke vizije.
Gledališka revija Maska je prvič izšla septembra leta 1920, bila je prva gledališka revija v Kraljevini SHS in v Evropi. Žal je po letu dnu ugasnila, vendar se je sredi 80-ih, pod imenom Maske ponovno zbudila, leta 1991 pa si ponovno nadela izvirno ime Maska. Od leta 1985 do danes izhaja kontinuirano. 100-letnica ustanovitve sovpada z izdajo 200. številke Maske. O pionirskem letu in okoliščinah, ki so botrovale nastanku in zatonu revije, bomo v oddaji Oder poslušali besedilo Katarine Kocijančič s Slovenskega gledališkega inštituta. O pomenu in poslanstvu revije Maska v sedanjosti, pa sta spregovorili urednici Pia Brezavšček in Alja Lobnik ter Janez Janša, direktor zavoda Maska. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: slogi.si
V Prostorih igre je arhitektka, scenografinja in gledališča režiserka Meta Hočevar »spremenila generacije gledališčnikov in arhitektov, vseh, ki se z zadostno resnostjo ukvarjajo s prostori igre in vsakdana. Tako ne pretiravamo, če izjavimo, da so prostori igre Mete Hočevar spremenili zgodovino in fenomene slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča.« Takole je v izčrpni študiji k drugi dopolnjeni izdaji Prostorov igre zapisal dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič. Ta pomembna študija o prostoru v uprizoritvenih umetnostih, ki je prvič izšla leta 1998, pa je letos dobila nadaljevanje – knjigo Prostori mojega časa, ki je izšla v knjižnici MGL. O prostoru kot dramskem liku in vanj vpisanem pletu spominov in izkušenj se bom z Meto Hočevar pogovarjala Saška Rakef. Vabljeni k poslušanju. Na fotografiji: Meta Hočevar Foto: BoBo
Livija Pandur je gledališka umetnica, dramaturginja in režiserka, ki jo je zaznamovalo delo s svojim bratom, Tomažem Pandurjem. Pa ne zgolj v umetniških vidikih, tevmeč tudi v tem, da se ji je po bratovi tragični smrti odprla samostojna režiserska pot po različnih, prestižnih odrih in gledaliških hišah po vsej Evropi. S predstavo Alkestida, ki jo je lani režirala v Gledališču Marina Držića v Dubrovniku, so gostovali na letošnjem festivalu Ljubljana in ob tej priložnosti je Lidijo Pandur pred mikrofon povabila Martina Černe. Vabimo vas k poslušanju! Katarina Stegnar kot Alkestida v istoimenski predstavi Livije Pandur, mmc rtvslo.si, foto: Aljoša Rebolj
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Performans, ki zgodbo ustvarja na presečišču fiktivnega in realnega prostora … krajina okoli nas postaja scenografija … šumi našega vsakdana prodirajo v zvočno partituro in soustvarjajo umetniško delo … več o uprizoritvenih možnostih, ki jih geolokacijski večmedijski performans odpira v polju dramaturgije besedila, zvoka, prostora, v pogovoru z umetnico, arhitektko in scenografko Ireno Pivka in skladateljem ter intermedijskim umetnikom Branetom Zormanom. Foto: Cona
Režiser Mile Korun je konec oktobra 2018 praznoval častitljiv osebni jubilej – 90-letnico rojstva. Našemu pomembnemu ustvarjalcu, ki je v slovenskih gledališčih podpisal prek sto režij, zato posvečamo radijski poklon. V sodelovanju z Ano Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta smo ga sestavili z izborom zvočnih posnetkov. V Korunovem premišljevanju gledališča gotovo izstopa večkratna obravnava istih dramskih besedil. Tako se bomo tudi v oddaji osredotočili na zgodbo predstav iste dramske osnove. Od Hamleta kot ene paradigmatskih gledaliških predlog, ki se je je Korun režijsko lotil dvakrat, se bomo pomaknili h karakterističnemu dramskemu orisu slovenske doline … pa spet nazaj k Hamletu. Pohujšanje v dolini šentflorjanski ima v režiserjevem opusu posebno mesto. Da bi izvedeli zakaj in kako se je Korun v različnih obdobjih svojega režijskega ustvarjanja loteval znamenite slovenske farse, vas vabimo, da prisluhnete prepletu odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija. Na fotografiji: Mile Korun ob uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski v ljubljanski Drami leta 1965. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Lutkovno umetnost doživljam kot komorno glasbo, ki je ustvarjena enako genialno kot velika simfonija, zahteva pa veliko natančnejšo interpretacijo, da nas prepriča,« je v knjigi Vera v lutko zapisal lutkovni režiser in glasbenik Edi Majaron. Njegove lutkovne predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo ali celosten vtis na tekmovalnih festivalih, je prejemnik nagrade Prešernovega sklada Republike Slovenije za dosežke na področju lutkovne umetnosti in najvišje nagrade Republike Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju; a tisto, kar še posebej odlikuje ustvarjalni opus Edija Majarona, je njegova ne le visoka strokovnost, temveč tudi neizmerna iskrenost in predvsem vera v lutko in vera v umetnost. Ob prihajajoči 80. obletnici njegovega rojstva smo v oddaji Oder z njim spregovorili o glasbi in režiji v lutkovni predstavi. Vabljeni k poslušanju. Na fotografiji: violončelist in režiser Edi Majaron in Agata Freyer, lutkovna oblikovalka in pedagoginja
Neveljaven email naslov