Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor smo si prejšnji teden ogledali predstavo Ljudožerci, ki jo je po besedilu Gregorja Strniše režiral Ivica Buljan. Kot pri mnogih Buljanovih predstavah zadnjega – skoraj – desetletja, je tudi tokrat pri oblikovanju prostora gledališke fikcije sodeloval duo son:DA*, natančneje: video podpisuje Toni Soprano, lučno oblikovanje: Sonda4.
To sta le dve od več različnih izpeljank iz besede son:DA*, pod katere imenom že skoraj dve desetletji delujeta vizualna umetnika Metka Golec in Miha Horvat. V gledališče sta vstopila po večletnem delu na področju raziskovanja in srečevanja različnih digitalnih tehnologij in vizualnih umetnosti.
»Svet digitalnih tehnologij, elektronskih zvokov in podob se zdi naravno okolje son:DE*. Njuno delo kaže – ne na fascinacijo z neskončnimi možnostmi novih tehnologij, temveč prej kritično in ironično distanco do tovrstnih fascinacij. Nenehno multipliciranje novih tehnologij in njihovih učinkov se spreminja v hrup, prav tako kot dejanski prostor poplavljajo električne žice, kabli in kupi strojne opreme, ki je hip pred tem pomenila inovacijski preboj. Dela son:DE* so pogosto namenoma preprosta in zamejena, v njih pa so večkrat uporabljene osnove tehnične možnosti, kar poudarja njihov občutek »undergrounda««. Tako je pred leti zapisal Igor Zabel v reviji flash art; verjamem, da se bomo duu son:DA* še posvetili z drugih vidikov, v današnji oddaji pa poslušajmo o njunem delu v gledališču. Kot smo že povedali intenzivno sodelujeta z režiserjem Ivico Buljanom, prav tako sta sodelovala pri zadnjih štirih predstavah kolektiva Beton LTD., na področju sodobnega plesa s Snježano Premuš ter z drugimi sodobnimi scenskimi umetniki na institucionalni in zunajinstitucionalni sceni. Vabimo vas k poslušanju pogovora s članom dua, Mihom Horvatom!
* Umetniški tandem son:DA je deloval med letoma 2000 in 20015; po tem avtorja Metka Golec in Miha Horvat delujeta samostojno, pod različnimi imeni: Toni Soprano, sonda3, sonda4, sonda13,…, in se tudi redno srečujeta v gledaliških sodelovanjih.
…
791 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
V slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor smo si prejšnji teden ogledali predstavo Ljudožerci, ki jo je po besedilu Gregorja Strniše režiral Ivica Buljan. Kot pri mnogih Buljanovih predstavah zadnjega – skoraj – desetletja, je tudi tokrat pri oblikovanju prostora gledališke fikcije sodeloval duo son:DA*, natančneje: video podpisuje Toni Soprano, lučno oblikovanje: Sonda4.
To sta le dve od več različnih izpeljank iz besede son:DA*, pod katere imenom že skoraj dve desetletji delujeta vizualna umetnika Metka Golec in Miha Horvat. V gledališče sta vstopila po večletnem delu na področju raziskovanja in srečevanja različnih digitalnih tehnologij in vizualnih umetnosti.
»Svet digitalnih tehnologij, elektronskih zvokov in podob se zdi naravno okolje son:DE*. Njuno delo kaže – ne na fascinacijo z neskončnimi možnostmi novih tehnologij, temveč prej kritično in ironično distanco do tovrstnih fascinacij. Nenehno multipliciranje novih tehnologij in njihovih učinkov se spreminja v hrup, prav tako kot dejanski prostor poplavljajo električne žice, kabli in kupi strojne opreme, ki je hip pred tem pomenila inovacijski preboj. Dela son:DE* so pogosto namenoma preprosta in zamejena, v njih pa so večkrat uporabljene osnove tehnične možnosti, kar poudarja njihov občutek »undergrounda««. Tako je pred leti zapisal Igor Zabel v reviji flash art; verjamem, da se bomo duu son:DA* še posvetili z drugih vidikov, v današnji oddaji pa poslušajmo o njunem delu v gledališču. Kot smo že povedali intenzivno sodelujeta z režiserjem Ivico Buljanom, prav tako sta sodelovala pri zadnjih štirih predstavah kolektiva Beton LTD., na področju sodobnega plesa s Snježano Premuš ter z drugimi sodobnimi scenskimi umetniki na institucionalni in zunajinstitucionalni sceni. Vabimo vas k poslušanju pogovora s članom dua, Mihom Horvatom!
* Umetniški tandem son:DA je deloval med letoma 2000 in 20015; po tem avtorja Metka Golec in Miha Horvat delujeta samostojno, pod različnimi imeni: Toni Soprano, sonda3, sonda4, sonda13,…, in se tudi redno srečujeta v gledaliških sodelovanjih.
…
V spomin Eki Vogelnik, gledališki in likovni umetnici, ki se je poslovila pred nekaj dnevi, vas vabimo k poslušanju pogovora, ki opisuje več kot štiri-desetletno umetniško pot Eke Vogelnik. Izrisuje jo njena izrazita avtorska poetika, ki zaznamuje slovenski kulturni prostor, v medijih gledališča, lutkovnega gledališča, filma, televizije, knjižne ilustracije, grafičnega oblikovanja, ter tudi pisane besede, v nekaterih proznih besedilih, radijskih igrah in pesmih. V pogovoru, ki smo ga posneli pred dobrim desetletjem, je Eka Vogelnik spregovorila o ustvarjanju in pedagoškem delu, o družini, od koder njena ustvarjalnost izvira in kateri sama daruje svoje talente, hčerki pa z lastnimi umetniškimi in izraznimi potmi to družinsko življenje nadaljujeta. foto: Miran Juršič
Ivan Peternelj je igralec, plesalec, koreograf in režiser, ki od sredine 90-ih let prejšnjega stoletja ustvarja v Slovenskem mladinskem gledališču in na zunajinstitucionalni sceni. Gledališke vloge oblikuje s pretanjenim posluhom za besedne in nebesedne vsebinske enote, ki jih v procesu razgradnje in ponovne sinteze oblikuje s komaj opaznim odmikom in pri tem ustvarja vselej nove in drugačne igralske izraze. Pri tem ga podpirata muzikaličnost in obvladovanje telesa, tako da nekatere njegove trenutke na odru opazujemo skoraj kot nesnovne. V kritikah beremo o njegovi kvaliteti povezovanja gibalnega in verbalnega instrumentarija, poleg tega pa tudi o izrazitih potezah humorja in hudomušnosti, strašljivosti, liričnosti, poetičnosti, o učinkovitem soustvarjanju odrskih atmosfer, komentiranju, ironiji, satiri, domišljeni obrazni in telesni mimiki, in tako naprej. Od kod izvira njegova ljubezen do gledališča, kako ga je pot vodila naprej, kakšno gledališče ima rad, kaj ga žene v režijo in tovrstno izpovedovanje avtorskih zamisli in še več, v pogovoru z Ivanom Peterneljem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Kaše, https://sigledal.org/
V drugem delu pogovora z režiserko Tjašo Črnigoj, soavtorico niza predavanj-performansov Spolna vzgoja II, ki je večkrat prepričala občinstvo in kritiško javnost in na festivalih doma in v tujini prejela več nagrad, se še poglobimo v omenjeno odrsko delo, dotikamo pa se tudi predstave Punce. Tematsko in oblikovno sledi predhodnemu delu, vendar poleg tematiziranja preteklosti angažirano gleda v prihodnost. Ob razmišljanju o njenem gledališkem delu, režiserka razkriva svoje poglede na ustvarjanje gledališča in njegovo poslanstvo v javnost. Vabimo vas k poslušanju!
Režiserka Tjaša Črnigoj je z ekipo igralk in drugih gledaliških umetnic ustvarila niz petih predavanj-performansov z naslovom Spolna vzgoja II, ki z različnih zornih kotov in skozi raznolike uprizoritvene prakse osvetljujejo pravico do seksualnega užitka kot temeljno spolno pravico v okviru človekovih pravic. Izjemen uspeh tega gledališkega dela, ki temelji na osebnih zgodbah in pogovorih s strokovnjaki z različnih področij, odražajo ne zgolj mnenja in zadovoljstvo gledalk in gledalcev temveč tudi nagrade občinstva in kritiške javnosti na letošnjih festivalih doma in v tujini. Pred mikrofonom zato tokrat gostimo Tjašo Črnigoj. Vabimo vas k poslušanju!
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
»Performativni dan rad išče teater in umetnost tam, kjer ju na prvi pogled ni. In to počne v ambientih, ki so vse prej kot »oder«. Zato se Trubarjeva 3 za en dan preoblikuje v večplastni teritorij, ki postane gledališče, a ne docela; ki spominja na galerijo, a ne povsem; ki ostane akademija, a še malo več.« Tako beremo v spremnem besedilu, ko se odpravimo na Performativni dan, ki je potekal v petek, 4. oktobra, v sklopu festivala AGRFT, Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Performativni dan je zasnovala doc. dr. Zala Dobovšek, predavateljica za predmet Performans, ki nam je podelila vodstvo, svoja razmišljanja, vprašanja in poglede, ki se odpirajo ob ustvarjenih performativnih dejanjih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz performansa Urše Majcen: Koža, foto: AGRFT UL
17. mednarodni bienalni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke 2024 je konec septembra v Ljubljano pripeljal izbor najbolj kakovostnih in inovativnih predstav evropske lutkovne produkcije. O festivalu, novih uprizoritvenih principih lutkarstva, pa tudi pomenu lutke smo se pogovarjali z Benjaminom Zajcem. Hišni dramaturg Lutkovnega gledališča Ljubljana, dramaturg, kritik in performer je bil eden od treh selektorjev letošnje edicije festivala.
V oddaji gostimo gledališko režiserko Nino Rajić Kranjac, eno izmed najbolj vidnih in najuspešnejših režiserk mlajše generacije. Njene predstave so s samosvojim gledališkim jezikom, raziskovalno naravnanostjo in družbenimi temami prepričale premnoge žirije pomembnih gledaliških festivalov kot sta to na primer Borštnikovo srečanje in mednarodni festival Bitef. V oddaji boste izvedeli, kako Nina Rajić Kranjac razmišlja o ustvarjalnem procesu, času in prostoru v gledališču. Vabljeni k poslušanju!
Mini teater, ljubko, majhno gledališče na eni izmed najlepših ulic v središču Ljubljane letos praznuje 25 let delovanja. Leta 1999 sta ga ustanovila Robert Waltl in Ivica Buljan z namenom, da bi okrepila ustvarjanje v postdramskem gledališču in gledališču za mlado občinstvo. Letno si predstave Mini teatra ogleda več kot 25.000 gledalcev, v četrt stoletja pa so tam skupno uprizorili kar 151 predstav. Gosta tokratne oddaje Oder sta ustanovitelja tega gledališča, Robert Waltl in Ivica Buljan.
Pisanje v sklopu delavnic dramskega pisanja je v zadnjem času eden od stalno navzočih in vse bolj priljubljenih pristopov snovanja izvirnega dramskega besedila. O prednostih tovrstnega ustvarjanja, pomenu za avtorice in avtorje, pa tudi o izkušnji mentoriranja in vprašanju avtorstva se pogovarjamo z dramatičarko, dramaturginjo in mentorico delavnic dramskega pisanja Simono Hamer.
Krpanje nevidnega je projekt Ivane Müller in Bojane Kunst. Gre za serijo javnih intervencij, performansov, kolektivnih akcij, s katerimi umetnici skušata vzpostaviti povezave med različnimi resničnostmi mesta, opozoriti na moč lokalnih skupnosti, ki tvorijo mesto, in navsezadnje ustvariti imaginarni zemljevid pokrpanega, »popravljenega« mesta. Projekt in predstava sta bila del nedavno končanega festivala Mladi levi, Bojana Kunst pa ju predstavlja v tokratni oddaji Oder. Foto: Nada Žgank
Ravnateljica Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel v tokratnem pogovoru spregovori o svoji repertoarni politiki, o izzivih vodenja osrednje slovenske gledališke hiše in aktualne selitve ob obnovi Drame na novo lokacijo.
V oddaji gostimo Tiborja Miheliča Syeda, kulturologa, glasbenika, nekdanjega direktorja Slovenskega mladinskega gledališča in trenutnega direktorja Kina Šiška. V oddaji se bomo posvetili delovanju in razvoju Slovenskega mladinskega gledališča v obdobju, ko je bil Tibor Mihelič Syed njegov direktor, premišljevali o vlogi tega gledališča v prejšnjih sezonah in danes ter se spraševali, kakšna je pravzaprav vloga direktorja gledališča z javnim repertoarjem in stalnim igralskim ansamblom, ki pa se po vsebini še vedno razlikuje od klasičnega dramskega gledališkega programa. Vabljeni k poslušanju! Foto Sandi Fišer, Mediaspeed
Kitajska opera se razlikuje od naše zahodne tradicije, saj pogosto vključuje tudi akrobacijo in značilno mimiko, poleg glasbenih in dramskih učinkov pa posebne pomene vnašajo tudi barve in prepoznavni liki. Med mnogimi različicami in oblikami je najbolj uveljavljena pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih. O kitajski operi se je Magda Tušar leta 2022 pogovarjala s sinologinjo Mino Grčar. Foto: Pixabay
Z arheologom dr. Božidarjem Slapšakom se pogovarjamo o antičnem gledališču, njegovi monumentalni arhitekturi, prelomnih tehničnih rešitvah ter družbenih in kulturnih ozadjih. Pred leti je v kraju Tespije v srednjegrški pokrajini Beociji, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in zarisal v prostor lokacijo nekdanjega gledališča. Dr. Slapšaka je leta 2019 pred mikrofonom povabila Magda Tušar. Foto: Pixabay
6. julija letos je minilo 100 let od rojstva gledališke igralke, režiserke, publicistke in prevajalke Drage Ahačič, preminule leta 2022. Rodila se je v Črnomlju, se nato šolala v Ljubljani, po kapitulaciji Italije pa je leta 1943 odšla v partizane. Tam se je kot članica kulturno-propagandnih skupin srečala z odrom in nastopanjem. O svojih gledaliških začetkih na osvobojenem ozemlju, nadaljevanju gledališke kariere, bivanju v Parizu in pozneje svojemu delovanju na polju pedagoškega dela v Pionirskem domu je leta 2003 pripovedovala Vidi Curk.
Merce Cunningham, je bil eden najvplivnejših koreografov 20. stoletja. Bil je prvi, ki je zagovarjal tezo, da lahko ples obstaja neodvisno od glasbe. Ples je razumel kot avtonomno, abstraktno umetnost, ki ne govori o ničemer drugem kot o samem sebi. V oddaji Oder je o znamenitem umetniku spregovorila dramaturginja in plesna teoretičarka Andreja Kopač.
V oddaji Oder lahko slišite pogovor s plesalko in koreografinjo Kajo Lin Jagodič Avguštin. Diplomantka Konservatorija za glasbo in balet se je našla predvsem v sodobni plesni zvrsti in ustvarila več samostojnih avtorskih predstav. Meni, da je ples nekaj najbolj naravnega in da se mu moramo enostavno prepustiti.
V začetku letošnjega leta je minilo 110 let od rojstva Vitomila Zupana, slovenskega pisatelja, pesnika, dramatika, prevajalca. Ob tej priložnosti bomo v oddaji Oder spregovorili o Zupanovi dramatiki. »Zupan vidi dramatiko kot prostor, ki mu skozi dramske osebe omogoča premišljevanja in sopostavljanja različnih življenjskih principov. Njegove osebe so vedno individualisti, posamezniki, kolektivizem mu je tuj, pri čemer ga ves čas zanima, kaj je bistvo človeka, kaj je na dnu, ambivalentnost znotraj človeka, njegova temna in svetla stran, angel in žival, zato prikazuje eksistencialno skrajno zaostrene situacije, v katerih se dramska oseba odloča med dobrim in zlim, med željo in močjo.« Tako med drugim zapiše dr. Mateja Pezdirc Bartol, ki je Zupanovo dramatiko raziskovala skozi prizmo oblakov in pištol. Pred mikrofon jo je pred devetimi leti povabila Staša Grahek. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: z razstave ob 100-letnici rojstva Vitomila Zupana, Slovenski gledališki inštitut 2014, vir:slogi.si
»Ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije, 22. novembra 1918, so se v Ljubljano vrnili vojaki, ki so oslepeli na bojiščih. Tri mesece kasneje so imeli prvi gledališki nastop.« Datirano s koncem prve svetovne vojne se začenja opis in popis gledališke dejavnosti slepih in slabovidnih v Sloveniji. V témo se je poglobil Dušar Brešar in popisal vso gledališko dejavnost nekaj več kot enega stoletja. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave A. Nicolai: Oh, te nore ženske, režija Alenka Bole Vrabec, zasebni arhiv Dušana Brešarja
Neveljaven email naslov