Pogovor s Svetlano Mintchevo, strokovnjakinjo za cenzuro v umetnosti in direktorico programov pri Nacionalni zvezi proti cenzuri v Združenih državah Amerike

»Cenzura nikakor ne očisti družbe vsega, kar je v njej slabega. Cenzura očisti javni diskurz – iz njega izbriše pogovor.« Pove Svetlana Mintcheva in doda: »Če je načelo svobode govora sveto, mora cenzura nositi masko vzvišenih ciljev. Pretvarja se, da ščiti nedolžnost otrok, verska čustva, temeljne vrednote skupnosti. Najvišji cilj je, da postane samocenzura nekaj običajnega. Kot razkriva Freudova analiza sanj, je najvplivnejša vsebina nezavednega tista, ki je cenzurirana. Tako je tudi pri gledanju na kulturo skozi prizmo cenzure: cenzorjeve tarče razkrivajo najglobje obsesije družbe; na sramotilne stebre postavlja demonizirane druge, ki jih družba ustvarja, da bi se obvarovala pred samospoznanjem in spremembo.” O sodobni cenzuri na primeru sodobnih umetniških praks se je s Svetlano Mintchevo pogovarjala Saška Rakef.