Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bogata razstava, ki prikazuje telesno rojstvo lutke iz dvodimenzionalnega likovnega dela – skice
Še pred rojstvom nove predstave se mora v lutkovnem gledališču zgoditi Rojstvo lutke, so zapisali v Lutkovnem gledališču Maribor in obiskovalcem ponudili vpogled v proces nastajanja predstav od začetne ideje likovne podobe, ki jo v obliki skic, načrtov in vizualizacij v hišne lutkovne delavnice preda avtor likovne podobe, vmesne stopnje, do končnega izdelka - lutke ali drugega vizualnega elementa predstave. Izbranih je nekaj več kot 10 predstav, katerih osnutki so v ideji in tudi likovni govorici tako močno povedni in dodelani, da bi lahko bili tudi samostojna umetniška dela, risbe, ilustracije in podobno. Po razstavi, ki so jo odprli sredi aprila, nas je popeljala Katarina Klančnik Kocutar, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor. Vabimo vas k polsušanju!
791 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Bogata razstava, ki prikazuje telesno rojstvo lutke iz dvodimenzionalnega likovnega dela – skice
Še pred rojstvom nove predstave se mora v lutkovnem gledališču zgoditi Rojstvo lutke, so zapisali v Lutkovnem gledališču Maribor in obiskovalcem ponudili vpogled v proces nastajanja predstav od začetne ideje likovne podobe, ki jo v obliki skic, načrtov in vizualizacij v hišne lutkovne delavnice preda avtor likovne podobe, vmesne stopnje, do končnega izdelka - lutke ali drugega vizualnega elementa predstave. Izbranih je nekaj več kot 10 predstav, katerih osnutki so v ideji in tudi likovni govorici tako močno povedni in dodelani, da bi lahko bili tudi samostojna umetniška dela, risbe, ilustracije in podobno. Po razstavi, ki so jo odprli sredi aprila, nas je popeljala Katarina Klančnik Kocutar, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor. Vabimo vas k polsušanju!
Tokratni Oder namenjamo predstavi Mama, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj. Gre za večplastno in pretresljivo dramsko besedilo, ki govori o bolečini in osamljenosti mame, ki se spopada s sindromom praznega gnezda. Dramo je napisal francoski dramatik, pisatelj in režiser Florian Zeller, po mnenju britanskega časopisa The Guardian »najbolj fascinanten dramatik našega časa.« Mama je prvi del Zellerjeve družinske trilogije Mama, Oče in Sin. Gre za tematsko nepovezana dela, ki obravnavajo klasične družinske teme na neklasičen način. V slovenskih kinodvoranah lahko prav zdaj gledamo njegov film Oče z Anthonyjem Hopkinsom v glavni vlogi. Dramo o dementnem očetu smo lahko gledali tudi leta 2018 v SLG Celje, prav tako pa je na odru Miniteatra lani zaživela drama Sin, ki bo kmalu dobila tudi svojo filmsko različico. O prvi gledališki izvedbi Mame na slovenskih odrih smo se pogovarjali s prevajalko Suzano Koncut, režiserjem Ivico Buljanom ter glavno igralko Darjo Reichman.
V oddaji Oder bo tokrat gost slovenski igralec Radko Polič Rac, ki bo še enkrat, pred predvajanjem zvočne knjige, pripovedoval o epizodah življenja, ki so se napisale v intimi ali v umetniškem svetu. Nedavno je namreč na Radiu Slovenija snemal interpretacijo vsebine knjige z naslovom Rac, ki je po njegovem pripovedovanju, v obliki biografskega romana, nastala v sodelovanju z avtorico Petro Pogorevc, čez nekaj tednov pa bo predvajana v radijskem mediju.
"Iz nenehnega srečevanja in križanja različnih principov, ki definirajo njeno delovanje, tako internih kot eksternih, tako kreativnih kot kulturnopolitičnih, tako individualnih kot skupinskih, ravno raste in se krepi njena več kot četrtstoletna potenca, ki ji ni videti, da bi kakor koli uplahnila," je o plesni skupini EN-KNAP, od leta 2007 EN-KNAP Group, med drugim zapisal dr. Blaž Lukan. Njegovo besedilo z naslovom Ples, ki razločno misli tako svoj pretekli kot prihodnji korak, je v celoti objavljeno v monografiji EN-KNAP 1993 – 2020, ki smo jo predstavili z gostova Iztokom Kovačem in Stojanom Pelkom, urednikom knjige. Vabimo vas k poslušanju radijske priredbe besedila. foto: EN-KNAP 1993 – 2020, foto: Andrej Lamut, vir: www. spanskiborci.si
Pozornost v oddaji Oder danes namenjamo Iztoku Kovaču, plesalcu in koreografu in njegovemu umetniškemu ustvarjalnemu delu s skupino EN-KNAP, pozneje preimenovano v EN-KNAP Group. Pred časom je izšla monografija EN-KNAP 1993 – 2020, besedilno in slikovno bogata knjiga, ki priča o umetniško razmreženi poti plesne skupine in plesnega ansambla, ki sodobni ples misli in udejanja lokalno in globalno. " EN-KNAP pod taktirko Iztoka Kovača je namreč vse prej kot običajen umetniški projekt. Zgodovina umetnosti in zgodovina gledališča imata in bosta imeli z njim neizogibne težave zavoljo dveh vseskozi nasprotujočih si tendenc, ki sta mu imanentni: po eni strani nenehno preizpraševanje lastne umetniške pozicije in razvoja lastne sodobnoplesne estetike, po drugi strani nenehni in tenkočutno intimni dialog s svetovno zgodovino sodobnega plesa. Moč estetike EN-KNAP je natanko v tem, da oba fokusa svojega delovanja prepleta in zbližuje do njune nerazčlenljivosti, da njegova produkcija navzven deluje izjemno čvrsto, kakor da ne bi vznikala na polju napornega in nadvse težavnega formiranja lastnega estetskega izraza. /…/ Center kulture Španski borci so EN-KNAP omogočili, da se njegovi antagonizmi razplamtijo do skrajnosti in da navidezna prostorska umeščenost in omejitev razkrivata njegovo preseganje vsake in vsakršne meje." dr. Uroš Grilc Več o knjigi in skoraj treh desetletjih kontinuiranega dela Iztoka Kovača in EN-KNAP Group pa v pogovoru z Iztokom Kovačem in urednikom knjige Stojanom Pelkom. Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Lamut, www.spanskiborci.si
Počitniško razpoloženje v oddaji Oder podaljšujemo z daljšim poročanjem o 16. festivalu Fronta, ki se je zadnji avgustovski teden odvijal v Murski Soboti. Oddajo dopolnjujemo z intervjujem z Anjo Quickert, nemško režiserko, ki je v sodelovanju s skupino Laibach uprizorila muzikal Wir sind das Volk, ki smo si ga v začetku septembra lahko ogledali v Kinu Šiška. Katarina Stegnar v muzikalu Wir sind das Volk, foto: Kaja Brezočnik, www.kinosiska.si
Na Novi pošti v Ljubljani je nedavno kolektiv igralcev premierno uprizoril predstavo Solo. Režirala jo je Nina Rajić Kranjac, za katero mnogi trdijo, da je vodilni glas nove generacije.Tokrat v oddaji Oder o delno avtobiografski predstavi, ki se prepleta s fiktivnimi vložki. Gre za prelomno predstav režiserke, ki v svojem desetem projektu različne pozicije in dogajalne prostore združuje v hibridno gledališko formo, preskuša kaj gledališče kot medij dopušča, kako ga širiti, si postavljati nove in nove izzive.
Ob menjavi dolgoletnega direktorja berlinskega gledališča Volksbühne Franka Castorfa, leta 2017, ki ga je nasledil dotedanji kurator in direktor galerije Tate Modern v Londonu, Chris Dercon, so bili gledališki krogi po vsej Nemčiji bili ogorčeni in vladalo je splošno mnenje, da bo ta odločitev pomenila radikalen prelom s produkcijskim modelom in politiko slovitega levo usmerjenega berlinskega gledališča. Jeseni 2017, je umetniška skupina Staub zu Glitzer zasedla stavbo – pri tem pa oznanila kolektivno direkturo in spremenila Volksbühne v performativno-diskurzivno prizorišče za razprave o gentrifikaciji -, s čemer se je situacija dodatno zaostrila. Vendar pa je okupacija trajala le nekaj dni, saj je skvoterje kmalu izselila policija. Več o zasedbi gledališča Volksbühne in njenem emancipatornem potencialu pa v besedilu Andreja Mirčeva: Okupacija gledališča Volksbühne ali manjkajoča figura proletariata. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.textezurkunst.de
»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal,« v knjigi Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše klasična filologinja, teoretičarka, znanstvenica in aktivistka gledališča Florence Dupont in nadaljuje: »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost.« O knjigi, ki odpira veliko novih linij za raziskovanje, se je z avtorico spremne besede, dr. Svetlano Slapšak, pogovarjala Magda Tušar.
Serijo Dramaturška križišča, v kateri smo se pogovarjali s slovenskimi dramaturginjami in dramaturgi, smo nadgradili z besedilom Nekaj dragocenega, ki ga je napisala dramaturginja Diana Koloini. Objavljeno je kot predgovor h knjigi Dramaturgija in predstava britanskih avtoric Cathy Turner in Synne K. Behrndt, ki je v prevodu Eve Mahkovic v knjižici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2011. Diana Koloini v spremnem besedilu situacijo, ki jo v knjigi opisujeta britanski avtorici, primerja s situacijo in razumevanjem dramaturga pri nas, obenem pa po lastnih teoretskih in praktičnih izkušnjah, opazovanju in premisleku izrisuje podobo, delo in naloge, če povzamemo z eno besedo: mesto dramaturgije in dramaturga v produkcijskem krogotoku gledališke umetnosti. Besedilo je bilo za potrebe radijskega medija nekoliko prirejeno in okrajšano, izvirnik pa je mogoče najti v navedeni knjižni izdaji. Oddajo smo posneli decembra 2014.
Zalo Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja, je docentka za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Doktorirala je z disertacijo Gledališče in vojna: temeljna razmerja med uprizoritveno umetnostjo in vojnami na območju nekdanje Jugoslavije v 90. letih 20. stoletja, poleg teoretskega dela pa je Zala Dobovšek redno angažirana tudi kot dramaturginja in soustvarjalka različnih gledaliških predstav. Pogovor je bil v seriji Dramaturška križišča posnet leta jeseni 2014. Vabimo vas k poslušanju! foto: Damjan Švarc
Prestopi, mednarodni festival neodvisnih uprizoritvenih umetnosti, se v Mariboru letos odvija petič. Od 29. maja naprej prinaša presenečenja v urbanem vsakdanu, težko pričakovane uprizoritve, druženja v mestu, pogovore, razmisleke, poezijo, ples, lutke in še marsikaj drugega. O tem se je Oder Aleksandra Saška Gruden pogovarjala s članom programske ekipe Zoranom Petrovičem. Vabljeni k poslušanju! foto: Grega Salobir
V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Glavni namen so dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) "predmiselnega kaosa", v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih, ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba turškega loka kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski živec, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi januarja 2020. Vabimo vas k poslušanju. foto: Maj Pavček
Alja Tkačev, samosvoja umetnica in oseba, v kateri so se spajali mnogi talenti: bila je igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov, ustvarjalno energijo je širila v vse medije: gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega, je v letih 1962 – 1991 snovala dnevniške zapiske, ki jih odslej lahko prebiramo v izboru z naslovom Igralka s svinčnikom. Gre za 183 enot dnevniške proze o dnevnem dogajanju, doživetjih in razmišljanjih, ki jih je Alja Tkačev poimenovala Tabu. Magda Tušar je pred mikrofon povabila teatrologa Primoža Jesenka in slavista Mihaela Glavana. Vabimo vas k poslušanju! Alja Tkačev kot Ona v Človeškem glasu Jeana Cocteauja, Komedijantski atelje, 1958, izsek foto: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej
Festival radikalnih teles Spider je junija potekal v svoji jubilejni 10. izvedbi. Zaporedje števk 1 in 0 so razumeli kot osnovo binarnega sistema, tega pa kot bazo digitalnosti, ki predstavlja podstat konceptu letošnjega festivala. Pod geslom "Spet, a nikdar enako" so umetniki iz lanskoletne izvedbe letos dobili ponovno priložnost tematizirati radikalno telo. O tem, kako so se tega lotevali in kaj nam je letošnji Spider ponudil je več zbral Matic Ferlan. Vabimo vas k poslušanju! "Brina - kinestetični spomenik", Leja Jurišić, Bara Kolenc in NO1 na 10. Festivalu Spider foto: Matija Lukić, Spider 2021
V Mariboru v s svojem drugem tednu in tekmovalnem delu poteka osrednji slovenski gledališki dogodek Borštnikovo srečanje. Tokrat že 56. po vrsti, ki zaradi prekinitve ob epidemiji predstavlja nerealiziran program iz leta 2020. Selektor tekmovalnega programa Rok Bozovičar je vanj vključil osem predstav od 110 kolikor si jih je ogledal v gledališki sezoni 2019/20. V oddaji Oder bo o poudarkih letošnjega festivala, programu in novostih spregovoril Aleš Novak, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje. Pred mikorofon ga je povabila Aleksandra Saška Gruden. Vabimo vas k poslušanju! foto: Boštjan Lah
Dramaturg, umetniški vodja, esejist in gledališki premišljevalec Lojze Filipič (19. 6. 1921–21. 4. 1975) je s svojim delom pomembno zaznamoval slovensko gledališče v desetletjih po drugi svetovni vojni. Velja za utemeljitelja moderne dramaturgije in idejnega očeta Tedna slovenske drame, v okviru katerega se podeljuje tudi po njem poimenovano Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji. Leta 1955 je v Celju zasnoval Prvi festival slovenske in jugoslovanske sodobne drame in ta pobuda je neposredno vplivala na nastanek jugoslovanskega festivala Sterijevo pozorje v Novem Sadu ter Tedna slovenskih gledališč, danes imenovanega Festival Borštnikovo srečanje. Leta 1972 je v poslanici mariborskemu festivalu med drugim zapisal: »v času vsesplošne odtujenosti in podrejanja človeka tehniki in civilizaciji stroja ohranjati in gojiti pristne in žive stike med ljudmi, med občinstvom in gledališčem, med dvorano in odrom ter dvorano in oder in vse ljudi v dvorani in na odru združevati v nerazdeljeno in nerazdeljivo celoto človeške skupnosti in v skupno doživetje«. Filipičev pogled, slog, njegovo omiko in tenkočutnost obujamo v zvoku odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija ter misli iz besedil, ki pričajo o zavzetem gledališčniku in velikem humanistu. Oddaja je nastala v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom - Gledališkim muzejem, v soavtorstvu Ane Perne in Petre Tanko. Lojze Filipič v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. foto: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej
Ob stoti obletnici prve uprizoritve na odru Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, bodo tudi letos 9. junija premierno odigrali dramo Pelikan, Avgusta Strindberga, ki je bilo prvo uprizorjeno besedilo v tem gledališču. Ob pomembnem jubileju smo se o dinamiki Šentjakobskega gledališča v perspektivi stoletja pogovarjali z umetniško vodjo Mojco Kreft in direktorjem gledališča Milanom Golobom. Vabimo vas k poslušanju! foto: http://www.sentjakobsko-gledalisce.si/
Plastocen – zgodovinska, geološka doba, katere predstavniki so se imenovali plastiščarji. Plastiščarska civilizacija je prešla več faz, najznačilnejša med njimi je zadnja, ko je med materiali za izdelavo orodja in drugih bolj ali manj uporabnih predmetov prevladovala plastika. Po njej so plastiščarji dobili ime, več o tej civilizaciji pa na vodenem ogledu po gledališki razstavi Gledališče človeštva: Plastocen, z režiserjem Jako Andrejem Vojevcem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Naga Žgank, Mladi levi 2020
V Učinkih odtujitve se ukvarjam s performansom, nastalim znotraj specifične oblike politične ekonomije, ki je naznanila namero, da preseže delitev na produktivno in neproduktivno delo, na industrijsko in estetsko delo. To politično ekonomijo je nemogoče ločiti od sodobne performativne kulture, ki je na Zahodu še kako dobro poznana, obenem pa se od nje tudi pomembno razlikuje …. Performans ni bil prosto lebdeča umetnostna paradigma, ampak praksa, ki je povezovala. Pod samoupravljanjem raznovrstne človeške akcije in odločitve, te pa so vselej specifične in nikoli proste ideologije. – Branislav Jakovljević: Učinki odtujitve
Neveljaven email naslov