Nezaresne igre gledališča odvzamejo čar zaresnim igram dejanskosti

V knjigi Zakaj gledališče, kriza in prenova avtor Jakob Hayner razmišlja o družbeni funkciji umetnosti danes, zmotah, neprevprašanih dogmah v gledališču, njegovem presežku v simbolnem, lastni estetski poziciji, ki se izmika nareku siceršnje koristnosti … Gledališče, pravi, igra svet, kriza gledališča pa je kriza tega sveta in njegove družbene ureditve.
O dotični knjigi v Odru razmišljata slovenski režiser Janez Pipan, ki je napisal obsežno spremno besedo, in dramaturginja Mojca Kranjc, ki je Haynerjevo delo prevedla.

Številni teoretiki so prepričani, da se gledališče najbolje znajde prav v krizah, lastnih in družbenih; gledališče bi nasploh lahko definirali kot umetnost krize. /... / Toda zdajšnja kriza se od vseh prejšnjih razlikuje po nečem bistvenem: gledališče je podvomilo o sebi oziroma tistih temeljih, na katerih je gradilo od samega začetka: zapustilo je svoje mesto v kulturi, tradicionalno ločeno od vseh drugih dejanskosti, in se podalo v življenje, kajti med umetnostjo in življenjem ne sme biti pregrad in prepadov /... /.

(iz spremne besede Janeza Pipana)