Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
17. mednarodni bienalni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke 2024 je konec septembra v Ljubljano pripeljal izbor najbolj kakovostnih in inovativnih predstav evropske lutkovne produkcije. O festivalu, novih uprizoritvenih principih lutkarstva, pa tudi pomenu lutke smo se pogovarjali z Benjaminom Zajcem. Hišni dramaturg Lutkovnega gledališča Ljubljana, dramaturg, kritik in performer je bil eden od treh selektorjev letošnje edicije festivala.
790 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
17. mednarodni bienalni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke 2024 je konec septembra v Ljubljano pripeljal izbor najbolj kakovostnih in inovativnih predstav evropske lutkovne produkcije. O festivalu, novih uprizoritvenih principih lutkarstva, pa tudi pomenu lutke smo se pogovarjali z Benjaminom Zajcem. Hišni dramaturg Lutkovnega gledališča Ljubljana, dramaturg, kritik in performer je bil eden od treh selektorjev letošnje edicije festivala.
Posebnosti posameznih delovnih okolij in načinov dela na področju umetnosti in kulture prinašajo značilne vrste poškodb in obolenj. Da bi lahko te bolezni ustrezno obravnavali, pa tudi, da bi lahko zagotovili primerno preventivo, so potrebna – tako kot recimo v medicini športa – tako ustrezna specialistična znanja kot tudi specialistična zdravstvena enota. Pobuda za vzpostavitev slednje zasleduje zelo konkretna cilja: to sta sistemizacija specifičnih sprememb v zdravstvenem stanju in razvrstitve tovrstnih sprememb. Več o tem v tokratni oddaji Oder, v kateri pozdravljam avtorja pobude za ustanovitev specialistične zdravstvene enote za zaposlene v umetnosti in kulturi, dramskega igralca, slikarja in kiparja ddr. Borisa Mihalja, tudi predsednika Združenja dramskih umetnikov Slovenije.
O prisotnosti igralcev na odru, ki ni konvencionalna ali pa običajna. O različnih vrstah komunikacije v gledališču, o plastenju in ne ilustraciji življenja na odru … o razstavljanju gledališča. Pa tudi o odgovornosti ustvarjalca do zgodbe, ki se uprizarja, in do občinstva, ki uprizoritvi prisostvuje. Avtor fotografije: Jaka Varmuš
Koprodukcijska predstava dveh slovenskih gledaliških hiš in Cankarjevega doma o kaosu, naključju, biotehnologiji, algoritmih, dataizmu in drugih motivih v Hararijevih delih.
Ustvarjanje na presečišču glasbenih, uprizoritvenih in intermedijskih umetnosti; osvobajanje od vnaprej danih oblik, sintaks, ritmik in zvočnih spektrov; tveganje, živost, naključnost, nepredvidljivost, odprtost – s pravico do napake. Do procesno in raziskovalno naravnanih del. To je le nekaj stavkov, s katerimi lahko orišemo ustvarjalni pristop kontrabasista, elektrofonika in skladatelja Tomaža Groma, ustanovitelja in programskega vodje zavoda Sploh. Z njim tokrat o pristopu k ustvarjanju, ki ga ne pogojujejo pričakovanja in konvencije, pa tudi ne številke (občinstva, produkcijskih enot, …), pa tudi o improvizaciji, delu z mladimi in še čem. Tunel_foto: Jernej Babnik Romaniuk
»Vedno se mi zdi, da v radijski igri iščem prostor, širino za potovanje v svetove, ki so na meji z »realnim«, da iščem na nek način »subjektivno, senzorično izkušnjo«, ki bi povedala več, oz. da iščem »napako« v realnem svetu. S tega stališča so otroške radijske igre na nek način odličen material, ki pa je vendar na nek način »zamejen z neko varno linijo«, pove režiserka Ana Krauthaker, ki podpisuje tudi režijo radijske igre za otroke Ta pesem ozdravi ribo. Igro, ki je bila nominirana za prestižno nagrado prix Europa, je glasbeno opremil instrumentalist in skladatelj Luka Hočevar. Ob primerih izbranih radijskih iger za otroke, pa tudi za odrasle, bomo z Ano Krauthaker in Luko Hočevarjem govorili o izzivih umetnosti, ki – v svetu, dominantno usidranem v vizualnem – ustvarja zgolj dražljaje, ki jih prevaja slušna pot. Govorili bomo o zvoku, glasu, besedi, glasbi, načinih poslušanja. Slišali pa boste tudi odlomke iz radijskih iger Ta pesem ozdravi ribo, O kravi, ki je lajala v luno in Srečen. Na fotografiji z leve: Zoja Skoka, režiserka Ana Krauthaker, oblikovalka zvoka Sonja Strenar vir: RTVSLO foto:RTVSLO
Med Londonom, Tolminom in Ljubljano nastaja predstava Antigona. V mednarodni igralski ekipi, ki jo vodi režiserka Sanja Gregorčič, sodeluje tudi Gaja Višnar. Antigona je prevod in priredba Jovanovićeve Antigone (Balkanska trilogija) v angleški jezik, z mednarodno zasedbo igralcev iz Italije, Amerike, Britanije in Slovenije. Zgodba sledi klasičnemu antičnemu mitu o bratomoru in prepovedanem pokopu brata izdajalca, le da je postavljena v zasedeno Sarajevo v čas krvave balkanske vojne. Kraljeva družina se skriva v zaklonišču, kjer si Kreon, Jokasta, Antigona in Ismena prepevajo stari jugo rok in kjer prerok Tejrezias napoveduje prihodnost iz straniščne kolibe. Predstava nastaja v spomin na vojne dogodke na ozemlju nekdanje Jugoslavije in v trajen opomin, da je preteklo zgodovino nujno spoštovati in prenašati na nove rodove. Mlado ustvarjalko Gajo Višnar je pred mikrofon povabil Alen Jelen. Beseda bo tekla tudi o življenju in delu slovenske igralke v New Yorku. Na fotografiji: Gaja Višnar, igralka Fotograf: Jordan Matter Photography
Naš uprizoritveni prostor zaznamujejo zelo bogate, kakovostne in raznovrstne umetniške poetike, ki nastajajo v produkciji nevladnih organizacij. Številne – kljub pogosto težavnim produkcijskim razmeram, ki segajo od finančne do prostorske podhranjenosti – slavijo visoko letnico delovanja. Med njimi je tudi ŠKUC-Gledališče, ki je dan pred iztekom leta 2019 vstopilo v dvajseto leto svojega delovanja. Pred mikrofon smo povabili njegovega umetniškega direktorja, režiserja Alena Jelena. V pogovoru bomo navedli nekatere značilnosti gledališča ŠKUC, govorili pa bomo tudi o širših izzivih delovanja na področju neodvisne umetniške produkcije. Foto: Nada Žgank, predstava Rožnati trikotnik
»Lutka, osvobojena svoje figuralnosti in določujočih okvirjev, se transcendira v animirano entiteto, odprt medij raznih potencialov. S prelivnostjo v različna snovna stanja in umetniške oblike predstavlja sintezo raznolikih estetskih prijemov in tehnologije.« Gre za citat uvodnika zadnje številke revije Lutka, v kateri so zbrani članki avtorjev, ki se ukvarjajo z različnimi možnostmi gledališča animiranih form, ki jih srečujemo v lutkovnih gledališčih. Gostje oddaje bodo Ajda Rooss, ki sicer umetniško vodi Lutkovno gledališče Ljubljana, Maša Jazbec, ki se med drugim ukvarja z raziskovanjem lutkovne umetnosti in zelo izstopajoča umetnika s prepoznavnima poetikama na področju performativnih in uprizoritvenih praks, tudi lutkovna ustvarjalca Tin Grabnar in Matija Solce.
O (ne)sistematičnem uprizarjanju, objavljanju, izobraževanju in strokovnem usposabljanju, pa tudi o stanovskem povezovanju dramatičark in dramatikov smo se pogovarjali z dramatičarko Kim Komljanec.
V grških helenističnih mestih kulturne vrednote predstavlja tudi gledališče, zato še danes v antični mestni zapuščini raziskovalci večkrat poiščejo ostanke tisočletne gledališke arhitekture. S podobnim ciljem se je pred leti v srednjegrško pokrajino Beocija odpravil tudi prof. dr. Božidar Slapšak s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v kraju Tespije, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in v prostor umestill lokacijo nekdanjega gledališča.
16. aprila 1919 se je v državi Washington v Združenih državah Amerike rodil Merce Cunningham, eden najvplivnejših koreografov 20. stoletja. Bil je prvi, ki je zagovarjal tezo, da lahko ples obstaja neodvisno od glasbe. Ples je razumel kot avtonomno, abstraktno umetnost, kot naključno gibanje v prostoru in času, ki ne govori o ničemer drugem kot o samem sebi. Cunningham je v svoji dolgoletni plesni karieri ustvaril več kot 150 plesnih koreografij in oblikoval gib za več kot 800 prireditev. O njegovi plesni zapuščini in vplivu na celotno umetnost 20. stoletja bomo v oddaji Oder govorili z dramaturginjo in plesno teoretičarko Andrejo Kopač.
Potenciali obrobnega komedijskega žanra Oddajo oder tokrat posvečamo obrobnemu odrskemu žanru - stand-up komediji. Gre za popularno komedijsko zvrst, ki morda ne zahteva scensko in tehnično težavnih produkcijskih pogojev, se pa v različnih oblikah pojavlja tako v institucionalnih gledaliških predstavah, televiziji in serijah, zlasti pa v kontekstih popularne kulture. V studio gostimo izkušene stand-up komike Tadeja Toša, Boštjana Gorenca Pižamo in Lucijo Ćirović ter filozofinjo in teoretičarko Jelo Krečič. Foto: IMDb
Ena izmed gledaliških predstav, ki je v zadnjem času v gledališče privabila publiko in jo navdušila, je predstava Ali: Strah ti poje dušo, nenazadnje je pred nekaj tedni, ko se je končalo Borštnikovo srečanje, režiser Sebastijan Horvat prejel tudi posebno nagrado žirije za umetniško gesto, poleg tega pa so predstavo ljubljanske Drame, ki je sicer postavljena v zapuščeno industrijsko halo, člani Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, izbrali tudi za najboljšo predstavo v pretekli sezoni. Prestava, ki ruši stereotipe in se loti kopice predsodkov na družbeni in osebni ravni, je sicer nastala kot gledališka adaptacija znamenitega filma Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali. Gosta oddaje Oder sta Nataša Barbara Gračner in Iztok Drabig Jug, igralca, ki sta za vlogi starejše osamljene vdove in priseljenca iz Maroka, med katerima vzplamtijo močna čustva, tudi prejela nagradi za igro. Pred pogovorom omenjamo še grand prix letošnjega srbskega festivala Bitef.
V tokratnem Odru bomo ponovili oddajo, ki jo je Petra Tanko pred dobrim letom posnela z ustvarjalci predstave "še ni naslova". Predstava je bila na letošnjem 54. Borštnikovem srečanju razglašena za najboljšo uprizoritev pretekle sezone. O posebnostih predstave, ki traja skoraj 10 ur bodo spregovorili igralci Daša Doberšek, Anja Novak, Daniel Day Škufca in Stane Tomazin. Vabljeni k poslušanju!
Likovna dela Mare Kralj, za katera velja, da so nastala »pod patronatom« njenega moža Toneta Kralja, čeprav se je hotela izviti njegovemu ekspresionističnemu vplivu, poznamo zelo slabo, saj so izgubljena, v zasebni lasti, redka pa počivajo v galerijskih depojih. Po bivanju v Parizu se je njen slog nekoliko osamosvojil, saj je postajal barvit, realističen, bolj mehek in topel, kot je bil pred tem. Zvedava umetnica, ki je prehajala od keramike in kiparstva do slikarstva, je moževi senci uhajala tudi s slikanjem na belo svilo z belgijskimi barvnimi svinčniki, najbolj pa je živela za lutkovno gledališče, saj je po letu 1952 likovno zasnovala več kot 230 lutk, številne med njimi je izdelala sama. Zato v oddaji Oder predvsem o njenih marionetah in mimičnih lutkah iz pene in ljubezni do ustvarjenih lutk. Matjaž Loboda je denimo v starih zapisih našel besedilo, ki ga je zapisala Mara o sebi: “Danes se mi zdi, kot da so spomini na začetek dela z lutkami kot prelepe sanje, sanje o neki dobi iskanja najlepšega. Zelo rada slikam, vendar sem po duši in srcu predvsem lutkarica.” Poleg dramaturga in lutkovnega režiserja Matjaža Lobode bodo v oddaji z Univerzo za tretje življenjsko obdobje sodelovale raziskovalke študijskega umetnostnozgodovinskega krožka »Spoznajmo svoje mesto in domovino«, ki deluje v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje: umetnostna zgodovinarka in zgodovinarka mag. Olga Paulič, dr. Vesna Koželj Oblak in Mojca Slana.
Slovensko gledališče je profesionalno izredno razvejano ter na visoki ravni, posebej če poleg produkcije institucionalnih in neinstitucionalnih gledališč upoštevamo še vso scensko umetnost, ki letno nastane na domačih odrih. Dobra priložnost za vpogled v tovrstno ustvarjanje je gotovo festival kot je Borštnikovo srečanje, ki je ta konec tedna prešel v osrednji, tekmovalni del. O izzivih in priložnostih slovenskega odrskega ustvarjanja, bodo v oddaji Oder spregovorili umetniški direktor Borštnikovega srečanja Aleš Novak, selektor 54. Borštnikovega srečanja Matjaž Zupančič in Nika Bezeljak, mlada režiserka KUD Moment. Oddajo je pripravila Brigita Mohorič.
Ženski odbor Slovenskega centra PEN je nagrado mira za izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja letos podelil avtorici dramskih predlog za multimedijske projekte, režiserki in igralki Nedi Rusjan Bric. V utemeljitvi nagrade je bilo tako zapisano, da Neda Rusjan Bric »s svojim poglobljenim in hkrati priljudnim (so)avtorskim delom iz zgodovine tihotapi pomembne (v splošni slovenski zavesti manj poznane ali pozabljene) primorske osebnosti in družbene pojave v slovensko dediščino in tako prek gledaliških in filmskih del postavlja žive opomnike in spomenike državnega pomena«. V oddaji Oder se bomo z njo sprehodili skozi njene avtorske projekte, s katerimi je osvetlila nekatere pozabljene, prezrte ali zanemarjene tematike goriškega prostora.
Véliki praktik ter mislec gledališča in družbe Dušan Jovanović danes praznuje 80. rojstni dan. Gledališki režiser in dramatik, a tudi ustanovitelj in umetniški vodja gledališč, ki je obenem vrsto let poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se kot avtor podpisal pod številne eseje, kolumne, televizijske scenarije in še marsikaj, je ustvaril bogato nesnovno kulturno dediščino. Poleg slovenskih gledališč in Televizije Slovenija, jo hranita tudi Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter Radio Slovenija. Odlomki iz predstav, radijskih iger ter ohranjeni posnetki gledaliških vaj, med katerimi sta teatrologinja Ana Perne in dramaturginja Petra Tanko izbirali in jih za oddajo izbrali, predstavljajo sprehod med najvidnejšimi režijskimi in dramskimi dosežki, nagrajenimi z Grumovimi nagradami ter nagradami Borštnikovega srečanja, ki jih je v več kot petih desetletjih ustvaril Dušan Jovanović. Na fotografiji: Antigona (prem. 15. 10. 1993 v SNG Drama Ljubljana, rež. Meta Hočevar) – foto Tone Stojko/Arhiv SNG Drama Ljubljana; Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej
V Rimu se je začel 71. festival Prix Italia. Med finalnih sedem iger, ki se v kategoriji radijske igre potegujejo za prestižno glavno nagrado, se je uvrstila tudi igra Treba bi bilo peljati psa na sprehod po besedilni predlogi hrvaškega dramatika Tomislava Zajca. Ob tej priložnosti smo pred mikrofon povabili ustvarjalke radijske igre: tonsko mojstrico Sonjo Strenar, glasbeno opremljevalko Darjo Hlavka Godina, dramaturginjo in avtorico radijske priredbe Vilmo Štritof ter režiserko in avtorico zvočnega scenarija Špelo Kravogel, ki so razmišljale o priredbah besedil za radijski medij, načinih organizacije izkušnje in organizacije pomena v radijski igri, načinih poslušanja, ustvarjanju zvočnega reliefa igre in še čem.
Tema današnje oddaje je 100-ta številka Dokumentov Slovenskega gledališkega inštituta (prej muzeja), ki je izšla letos spomladi, v 56. letu izhajanja te publikacije. Dokumenti specialistično obravnavajo slovensko gledališko zgodovino, ki se je z ustanovitvijo, sprva revije, pozneje pa zvečine monografskih publikacij, tudi zares formirala. K pogovoru smo povabili dr. Štefana Vevarja, muzejskega svetnika na Slovenskem gledališkem Inštitutu, ki je izbral tudi tri zanimive odlomke iz besedil, objavljenih v Dokumentih leta 1967. Vabimo vas k poslušanju! na sliki: naslovnica revije Dokumenti: Sodobno poljsko gledališče, izsek
Neveljaven email naslov