Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
791 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Pred obeleževanjem Dneva upora proti okupatorju se še enkrat spomnimo na partizansko gledališče, ki je bilo v času 2. svetovne vojne na področju nekdanje Jugoslavije izjemno živo in dejavno. Razna »frontna gledališča« so z nastopi, predstavami, glasbo in recitacijami dvigala moralo borcem in sejala seme človeškosti med prebivalstvom v težkih razmerah. Na improviziranih prizoriščih in v neobičajnih pogojih je bilo partizansko gledališče polno inovativnih in ustvarjalno edinstvenih rešitev, kombinacij in premislekov, ki jih v knjigi Gledališče upora v nekaterih poglavjih opisuje dr. Aldo Milohnić. Vabimo vas, da prisluhnete izbranim odlomkom! na fotografiji: XIV. divizija, vir: https://partizanskogledalisce.agrft.uni-lj.si/xiv-divizija/
»Naj živi teater!« pravi gost tokratne oddaje. Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani je tudi nagrajenec Prešernovega sklada in prejemnik več Borštnikovih nagrad. Lani je postal nosilec tantadruja za življenjsko delo, pred kratkim pa mu je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo eno najpomembnejših stanovskih nagrad – nagrado »Polde Bibič« za življenjsko delo. O spominih na ustvarjanje preko 120 gledaliških predstav, filmskih začetkih in študijskih poteh, pa o poetiki gledališke komunikacije in večletnem pedagoškem delu na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, v oddaji Oder - naš gost je režiser Dušan Mlakar. (foto: Dušan Mlakar © Peter Uhan, arhiv AGRFT/Drama Ljubljana)
Pomembna fascinacija lutkovne umetnosti je pravzaprav osredinjena na določenost neživosti, ki jo z lutkovno animacijo spremenimo v živo. Temu pa sledi vprašanje: Kako percipiramo neživo? O tem bo tekla beseda v tokratni oddaji, ko bomo pred mikrofonom gostili Tjašo Bertoncelj, dramaturginjo, urednico in gledališko kritičarko, specializirano za lutkovno umetnost oziroma umetnost animacije in v nadaljevanju poslušali njeno besedilo Pogoj neživega v lutkarstvu. Vabimo vas k poslušanju! foto: Gregor Kuhar
V tokratni oddaji se bomo posvetili zvočnemu gledališču in predstavili izsek iz dogajanja na Festivalu radijske igre za dojenčke, malčke ter ranljive skupine Poslušati skupaj, ki se je začel v nedeljo. Festival je del triletnega projekta B-AIR, kjer devet partnerskih organizacij iz sedmih evropskih držav pod vodstvom Radia Slovenija raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka. Slišali boste štiri zvočne avtoportrete dijakov Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, ki so se želeli izraziti in upodobiti sebe s pomočjo raziskovanja izraznosti na področju zvoka, slišanosti in slušnosti. Pri projektu so sodelovali dijaki Nika Lipuš, Melani Pyvovar, Klara Senica, Nail Perviz in Gal Kordič ter režiserka Ana Krauthaker, avtor glasbe Rudi Pančur, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, oblikovalka zvoka Sonja Strenar, strokovna sodelavka Maja Poljanšek in igralec Gregor Zorc. Pogovor je vodila Anamarija Štukelj Cusma. Vabljeni k poslušanju. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio
Teden dni pred mednarodnim dnevom gledališča in začetkom 53. Tedna slovenske drame se sprašujejo selektor festivala Rok Bozovičar, Vilma Štritof, selektorica 58. Borštnikovega srečanja in Tadeja Krečič, kakšno je slovensko gledališče ta trenutek in kaj nam prinašata največja gledališka festivala. Kritično in poznavalsko komentirajo postkoronsko dogajanje na naših odrih, izbora tekmovalnih predstav, najbolj izstopajoče značilnosti selektorskih odločitev v luči odsotnosti klasikov in menjave generacij med ustvarjalci.
Tokrat v oddaji gostimo enega najopaznejših slovenskih ustvarjalcev sodobnega plesa. Ustanovil je prvi stalni ansambel za sodobni ples pri nas, v svojih treh desetletjih delovanja pa je gostoval po vsem svetu. Večkrat nagrajeni umetnik je zdaj tudi dobitnik nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo. O plesni poetiki, ustvarjanju iz svojih lastnih korenin, koreografskem ozaveščanju gibalnih načel ter večnem iskanju svobode in transcendence se bomo pogovarjali s plesalcem in koreografom Iztokom Kovačem. (foto: Iztok Kovač v plesnem filmu "Vrtoglavi ptič" © Žiga Koritnik)
Katja Legin je v slovenskem prostoru in širše uveljavljena plesno-gledališka ustvarjalka, ki si je po šolanju v Veliki Britaniji ter začetnem angažmaju v plesnem ansamblu En-KnapGroup, začrtala samostojno umetniško pot. Na njej ustvarja lastna in kolektivna odrska dela, iz zadnjega obdobja so: Variacije na počasnost: Time Out, Zavezano, Oh, kako zelo običajno, sodeluje z različnimi plesnimi in gledališkimi umetnicami in umetniki, kot plesalka, performerka, dramaturška svetovalka, kuratorka in drugo. Zaključila je tudi podiplomski študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, med katerim se je ukvarjala predvsem s projekti, ki so se dotikali vprašanj improvizacije, živosti in performativnih kvalitet, teoretično je svoje raziskovanje zapisala v knjigi Dvojnosti: Performer in njegovo delo, ki je pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2012. Performans in improvizacija sta še vedno vodilna motiva odrskega ustvarjanja Katje Legin. foto: Marcandrea, www.krusce.si
V drugi oddaji, v kateri se srečujemo s Špelo Trošt, umetnico in producentko, ki je po opravljenem magisteriju iz dramaturgije študij nadaljevala in ga sklenila z doktorsko disertacijo z naslovom Genealogija pojma prisotnosti v uprizoritvenih umetnostih, vas vabimo, da prisluhnete sintezi tega raziskovalnega dela. V njem avtorica preko študij ključnih gledaliških reformatorjev dvajsetega stoletja ter nanašajoč se na filozofska dognanja v zvezi s pojmom prisotnosti, predstavi postopne metamorfoze prisotnosti telesa na stičiščih med gledališčem in performansom, body artom in post-organskim performansom. fotografija s performansa Moja pojavnost nima več ostrih robov, arhiv Zavod Sploh
»Efemeren dogodek, brez spomina, nepovraten potrošek energije, zaznamovan z neposredno prisotnostjo oziroma čisto prisotnostjo.« Vabimo vas k poslušanju pogovora z igralko in performerko, producentko pri društvu Via Negativa in zavodu Sploh, magistrico dramaturških znanosti in doktorico znanosti na področju filozofije in teorije vizualne kulture. S Špelo Trošt smo spregovorili o njenem življenju na odru, za odrom, nasproti odra, z odra k teoriji in s teorijo spet na oder. Pa tudi o ustvarjanju na filmu in videu ter njenim drugim profesionalnim pojavnostim. foto: arhiv Zavod Sploh
»Dramaturgija je danes bolj kot kdajkoli umetniško cvetoče polje, ki se po eni strani nenehno širi, po drugi pa ga poseljujejo različni diskurzi in prakse, izhajajoči iz drugih družbenih in kulturnih krogov. Hkrati s tem, ko opazujemo, kako se je dramaturgija izluščila iz drame, gledališkega odra, črne škatle in celo uprizoritve v najširšem umetniškem smislu, lahko sledimo tudi temu, kako nanjo vplivajo današnji mediji, kino, splet, upravljanje dela, izobraževalni sistem, popularna glasba, življenjski slogi, organizacija zaznavanja in pozornosti, kakor tudi finančna kriza, protesti, skupščine in samoorganizirane skupnosti, ki so se v zadnjih letih pojavile v Evropi.« V besedilu O krajinski dramaturgiji danes zapiše teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Z njo se je leta 2019 pogovarjala Saška Rakef, pogovor pa smo prepletli z odlomki iz besedila.
Tokratni gost oddaje je večkrat nagrajeni režiser, ki je režiral domala v vseh slovenskih gledališčih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot redni profesor poučuje na katedri za gledališko in radijsko režijo, pred kratkim pa je na odrske deske postavil predstavo Strah in beda Tretjega rajha, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma. O večni aktualnosti Brechtovega gledališkega sveta, nočni mori sedanjika, poziciji realnega v teatru in dramaturgiji prevare, smo v živo v studiu 3. programa - programa Ars, govorili z režiserjem Sebastijanom Horvatom.
Zala Dobovšek, dramaturginja in teatrologinja, znana tudi po svojem preciznem kritičnem pisanju, se je v času svojega doktorskega študija ukvarjala s temo vojne in gledališča. Svojo disertacijo je preoblikovala v knjigo, ki jo je lansko leto izdala pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. V knjigi Gledališče in vojna je avtorica raziskala gledališko produkcijo, ki je nastajala v obleganem Sarajevu, ter obravnavala predstave Oliverja Frljića, ki je travmo vojne tematiziral v obdobju, ko je ta že minila. Zala Dobovšek je poleg zgodovinske analize v svojo raziskavo vstopila tudi s teoretskega vidika. V oddaji Oder lahko prisluhnete njenemu razumevanju političnosti gledališča in njegovimi estetsko etičnimi razsežnostmi. Foto: MGL
" V njenem pisanju čutimo velik pisateljski talent. Anna se je zelo zgodaj zavezala pisanju. To je bila njena želja, njena ambicija, njeno veselje, njena nadarjenost, ki jo je čutila kot svoje osebno poslanstvo. Ob prebiranju dnevnika se nehote sprašujemo tudi o tem, koliko talentov, koliko Mozartov, Beethovnov, Michelangelov … koliko izjemnih pisateljev, slikarjev, lahko pokonča genocidna politika. Pa ne samo talentov, koliko življenj, in vsako življenje je vesolje, je izginilo zaradi nespametnega sovraštva, ki ga je generira prav politika. Ne samo včasih. Tudi danes." Tako je ob predstavi Dnevnik Ane Frank, kot je naslov tudi izvirnega dnevniškega zapisovanja deklice, ki je s skupaj s svojo družino in še eno judovsko družino mesece in leta preživljala utesnjena v skrivališču, napisal režiser predstave in avtor dramatizacije Vinko Möderndorfer. O napetih, razburljivih odnosih v stanovanju, ki je zamejeno v odrski prostor, upanju in strahu, da jih bodo nacisti odkrili, več režiser predstave Vinko Möderndorfer, ki je tako v Mini teatru na oder postavil enega najpomembnejših del o zatiranju Judov v prejšnjem stoletju. Z njim se je za oddajo Oder pogovarjala Magda Tušar. Režija in dramatizacija: Vinko Moderndorfer Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Meta Sever Video: Atej Tutta Lektor: Jože Faganel Igrajo: Anna Frank: Gaja Filač Margot Frank: Saša Pavlin Stošić Edith Frank: Medea Novak Otto Frank: Tadej Pišek Gospa Van Daan: Barbara Vidovič Gospod Van Daan: Aleš Kranjec Peter Van Daan: Timotej Novaković Gib: Uršula Teržan
Petro Pogorevc poznamo predvsem kot dramaturginjo v Mestnem gledališču ljubljanskem ter urednico knjižne zbirke Knjižnica MGL. V tokratni oddaji pa jo bomo še malce pobliže spoznali kot pisateljico in avtorico dveh biografskih romanov. Leta 2020 je namreč izšel njen biografski roman o Radku Poliču z naslovom Rac, dve leti kasneje pa še roman o Jožici Avbelj z naslovom Joži. Oba romana štejeta krepko čez 400 strani.
Vabimo vas, da prisluhnete še drugemu delu pogovora z Dragom Ivanušo, ki bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Tokrat bo njegova pripoved obsegala sodelovanja z drugimi glasbeniki in glasbenimi zasedbami, o srečanjih s publiko, pa skladanju za film, in se spet vrnila v gledališče, ko bo umetnik svojo pripoved anekdotično sklenil. Oddajo začenjamo s skladbo iz predstave Cement, ki jo je po besedilu Heinerja Müllerja režiral Sebastijan Horvat v Beograjskem dramskem gledališču. Pogovor je posnel Vladimir Jovanovič, zvočno uredil Franci Moder, pripravila jo je Petra Tanko. foto: Aleksandra Ivanuša, vir: dragoivanusa.com
Drago Ivanuša se gledališču in gledališki glasbi posveča od sredine 80-ih let preteklega stoletja in je do danes napisal glasbo za okoli 150 gledaliških in plesnih predstav in več kot 20 filmov, kot skladatelj, pianist in raziskovalec digitalnih zvočnih okolij se predstavlja tudi z lastnimi projekti ter z dueti. Redno sodeluje s Sebastijanom Horvatom, velik opus je soustvaril z Dušanom Jovanovićem, Meto Hočevar, Barbaro Hieng Samobor in še mnogimi režiserji dramskega in postdramskega gledališča ter sodeloval tudi z eminentnimi koreografinjami in koreografi sodobnega plesa, na filmu z Janezom Burgerjem, Matevžem Luzarjem, Janom Cvitkovičem in drugimi. Drago Ivanuša bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob svojem, izjemno obsežnem opusu pravi: »pa saj to sploh ni delo«. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matjaž Vrečko
Z današnjo oddajo se poklanjamo spominu na veliko osebnost slovenskega gledališča, dr. Lada Kralja, ki se je pred kratkim od tega sveta poslovil. Lado Kralj je bil teatrolog in univerzitetni profesor, gledališki režiser in ustanovitelj Gledališča Pekarna, enega izmed alternativnih gledališč, ki je ob, takrat že ukinjenem Odru 57 in Eksperimentalnem gledališču Glej, ustanovljenem dobro leto pred Pekarno, v naš prostor prinašal nove gledališke prakse ter predvsem premislek o tem, kaj je gledališče. Lado Kralj je leto in pol pred ustanovitvijo Pekarne preživel na študijskem bivanju v New Yorku, takrat središču progresivnega alternativnega gledališča, bil študent pri znamenitem režiserju in profesorju Richardu Schecknerju in svoja opažanja in spoznanja pozneje udejanjal v novoustanovljenem gledališču. Ivo Svetina, ki je bil prav tako njegov dejaven član, je pred šestimi leti izdal monografijo Gledališče Pekarna, (1971–1978), Rojstvo gledališča iz duha svobode: pričevanje. Izdala jo je Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Takrat smo Lada Kralja in Iva Svetino povabili pred mikrofon in danes vas vabimo k poslušanju ponovitve pogovora. Člani Gledališča Pekarna, vir: SLOGI
V Ljubljani je bil pred 70. leti ustanovljen Slovenski gledališki muzej, ki ga že kar nekaj let poznamo kot Slovenski gledališki inštitut. V tej ustanovi, v kateri so odprli tudi razstavo o dramatizacijah Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, saj mineva sto let od prve znane odrske priredbe celotnega besedila, so izpostavili, da je Bratko Kreft že takrat, leta 1952, v Glosi ob ustanovitvi Slovenskega gledališkega muzeja predvidel nadaljnji razvoj ustanove: »Skromno začenjamo svoj gledališki muzej, toda temeljni kamen je postavljen. Trdno sem uverjen, da bo iz tega kamna nekoč zrasel hram, ki bo muzej in inštitut. Šele takrat bomo smeli reči, da smo storili za razvoj narodne gledališke umetnosti vse, kar je zanjo poleg izdatne materialne podpore potrebno, kajti mesto gledališke umetnosti je pri vsakem kulturnem narodu v eni izmed najlepših kupol njegovega duhovnega hrama. Tako je bilo že pri starih Grkih, zakaj ne bi bilo tudi pri nas.« Gosta oddaje sta avtorja razstave, dramaturginja in kustosinja mag. Tea Rogelj iz Slovenskega gledališkega inštituta in Aldo Milohnić, izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predava zgodovino gledališča.
Igralec Marko Mandić je član ansambla Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, igral je v mnogih domačih in tujih filmih, občasno sodeluje tudi na Radiu Slovenija, intenzivno pa zadnji dve desetletji sodeluje tudi z režiserjem Bojanom Jablánovcem, v dolgoletni raziskavi pod okriljem Vie Negative. V seriji performansov/predstav Viva Mandić, Ekstrakt Mandić Mandić Stroj, Mandić Cirkus in Mandić Cirkus (oblečen), ki je te dni na sporedu Male Drame, raziskujeta in razgaljata mehanizme gledališke igre in igralsko osebnost. Več o njunem sodelovanju sta v pogovoru povedala Marko Mandić in Bojan Jablanovec in pri tem osvetlila tudi 20. obletnico Vie Negative, ki jo prav zdaj obeležujemo. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave MandićCirkus (oblečen), foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov