Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
791 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Vabimo vas k poslušanju gledališke glasbe Mitja Vrhovnika Smrekarja. Vrhovnik Smrekar je za gledališče začel skladati v zgodnjih 90-ih letih minulega stoletja, njegove začetke pa zaznamuje sodelovanje z režiserjem Matjažem Pograjcem in s skupino Betontanc. Pozneje se je glasbi za gledališče popolnoma posvetil in dandanes sodeluje z najvidnejšimi imeni slovenske in mednarodne gledališke srenje, med njimi z Matejo Koležnik, Ivico Buljanom in Janezom Pipanom. Ti so v uvodu oddaje na kratko povedali nekaj misli o sodelovanju z Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem, ki je leta 2017 prejel nagrado Prešernovega sklada za področje scenskih umetnosti. Takrat je bila oddaja, ki jo bomo zdaj slišali, posneta. Prevod je bral Jure Franko, zvočno jo je oblikoval Miha Klemenčič, avtorica oddaje je Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: osebni arhiv
Kdo so kulturni delavci? Nekateri pravijo, da so paraziti. Drugi menijo, da so vir slovenskega obstoja, moči in samozavesti - da so varuhi in izraz identitete naše skupnosti. Kulturni delavci v večini opravljajo umetniško, nematerialno oziroma kognitivno delo. V kontekstu poznega kapitalizma, ki ga zaznamuje sprememba načinov produkcije in delovnih razmerij, lahko model kulturnega delavca beremo kot idealni model neoliberalnih delovnih pogojev, ki ga zaznamujeta fleksibilnost produkcijskih razmerij in prekernost delovnih pogojev. Več v pogovoru s samostojnimi kulturnimi delavkami Niko Arhar, Pio Brezavšček, Katjo Čičigoj in Jasmino Založnik. Oddaja je radijska priredba performativnega avtoreferencialnega predavanja Koreografija kalkulacij, posneta je bila poleti 2012.
V oddaji bomo prisluhnili Nevenki Koprivšek, direktorici zavoda Bunker, Tiborju Miheliču Syedu, direktorju Slovenskega mladinskega gledališča in Juretu Novaku, režiserju in performerju in članu umetniškega sveta Gledališča Glej. S sogovorniki smo z različnih vidikov spregovorili o gledališču v času pred-, po- in ob-koronskih ukrepov, čas izzivov in ovir pa razgalja tudi mnoge druge nedoročenosti v kulturnem modelu, ki mora biti gledališču, umetnikom in umetnicam ter drugim umetniškim in neumetniškim sodelavcem v podporo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Helena Grahek
Odgrniti zastirko konformizma, videti in poslušati prikrite zgodbe in odrinjene, spregledane ljudi, žrtve, ki jih meljejo izkoriščevalski, represivni politični sistemi, raziskati, zbirati dokumentarno gradivo, pogledati v obraz resničnim dejstvom in jih postaviti pred gledalca. Žiga Divjak je eden izmed najbolj prodornih režiserjev mlade generacije, ki mu ni težko pogledati v ozadje videza in najti prave vzvode za dejanska, največkrat prikrita in zamolčana stanja na terenih borb za življenje in preživetje.
»O enotni poetiki v Gleju ne moremo govoriti. Ta je odraz teama ustvarjalcev, ki je zbran okoli določenega projekta. Glej je s svojo specifično naravo le žarišče, vozlišče ali stičišče smeri, ki se določajo znotraj projekta, in če so dovolj močne in provokativne – določajo tudi Glej. Iz identifikacije Gleja z določenimi predstavami pa se lahko sčasoma oblikuje spet avtonomna in zavezujoča poetika. Glej kot pojem je mrtev. Glej so ljudje v njem in njihova Podoba je vsakič hkrati že Podoba Gleja samega.« Tako je leta 1986 razmišljala članica Glejevega upravnega odbora Marinka Poštrak. In prav zato, ker so gledališče ljudje, ki ga ustvarjajo, glasbeno obarvana rojstnodnevna čestitka ob 50-letnici Gleja ne zajema le izbora avtorskih skladb, temveč vključuje tudi spomine njenih ustvarjalcev. V studio sta jih povabili urednica oddaje Oder Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja ter se skupaj ozrli na bogato zgodovino najstarejšega neinstitucionalnega gledališča v slovenskem prostoru, ki bo Abrahama dočakalo točno v četrtek, 25. 6. 2020. fotografija iz predstave Iz principa, foto: Nada Žgank
»S tankočutnostjo na pot ozaveščanja o bolezni in njenem zdravljenju« je članek o uprizoritveni umetnosti in delu lutkovnega ustvarjalca, glasbenika in bolnišničnega vzgojitelja Andreja Adameka naslovil psiholog David Gosar. V članku zapiše, da je zelo pomembno, kako otrok in njegovi svojci razumejo bolezen, da je od tega odvisno tudi to, kako uspešno bo njeno premagovanje ali vsaj prilagajanje nanjo. V oddaji Oder bomo govorili o tem, kako lahko v tem procesu pomaga umetnost. Delo z lutko v bolnišničnem okolju nam bo predstavil Andrej Adamek. Zaustavili se bomo ob lutkovnih predstavah Kaja mora v bolnišnico in Brina ima epilepsijo. Spregovorili o pomenu simbolne igre in pripovedovanja zgodb, pa tudi o vidiku soudeležbe otrok v predstavi ter tistih drugih vprašanjih, ki jih razpira ustvarjanje za to specifično, ranljivo ciljno skupino. Na fotografiji: Lutkovni ustvarjalec in bolnišnični vzgojitelj Andrej Adamek z lutko Brino, ki jo je izdelala lutkarica Mateja Šušteršič
V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Poglavitni namen je dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) »predmiselnega kaosa«, v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba »turškega loka« kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski »živec«, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Maj Pavček
Sodobno gledališče, kot ga doživlja in vidi Mala Kline, delujoča v polju uprizoritvenih umetnosti kot plesalka in koreografinja, tudi kot filozofinja in primerjalna komparativistka, je v samem bistvu, kot pravi »način, kako biti skupaj«. Potemtakem je njegova vrednost širša od načina učinkovanja na realnost ali več kot le način spreminjanja družbenega. Meni, da je gledališče kot stroj, ki misli in apelira na gledalca, da bi ta lahko nekaj na novo premislil in izkusil ter to ozavestil. V njenem prvem obsežnejšem teoretskem knjižnem delu Gledališča potencialnosti: med etiko in politiko vizionarsko odpira prostore gledališča prihodnosti.
Slovenske organizacije s področja umetnosti in kulture so na evropskih razpisih izredno uspešne. Tudi na področju uprizoritvene umetnosti so evropska sredstva pomemben vir sredstev za delovanje in razvoj, povezana in pogojena pa so z mednarodnim sodelovanjem, z vpetostjo v širši evropski prostor. Gledališča in meje se odpirajo, organizacije, umetniki in odločevalci pa so postavljeni pred zares velik izziv: kako misliti, ohranjati in razvijati mednarodno sodelovanje v prihodnje. Naši gostji sta producentka Alma Selimović iz zavoda Bunker in Mateja Lazar iz Motovile, Centra za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, ki je od leta 2014 z dejavnostmi svojega Centra Ustvarjalna Evropa v Sloveniji aktivno vpeta v izvajanje ukrepov EU na področju kulture. Z njima se bom pogovarjala Saška Rakef. Na fotografiji: Velika pričakovanja (Beton Ltd.) Avtorica fotografije: Nada Žgank
Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, je besedilo, ki ponuja vpogled v družbene mehanizme, ki trejo posameznika in ga obtežijo s krivdo. Delo je hkrati retrospektivno in slogovno zelo dinamično izpeljano, ponuja več možnih bralnih tokov. V okviru 50. Tedna slovenske drame je bilo spoznano za najboljše besedilo mladega dramatika/dramatičarke.
Gledališče je prostor srečanja med uprizoritvijo in gledalcem. Ta misel v teatrologiji ni nova. Novum pa je zagotovo teatrološki pogled, ki ni usmerjen izključno na oder in v uprizoritev, temveč za izhodišče analize gledaliških fenomenov vzame predstavo kot dogodek med gledalcem in igralcem. Ta radikalen obrat v razumevanju recepcije v gledališču, v monumentalni znanstveni študiji Fenomenologija gledališča, razvija eden vodilnih nemških teatrologov Jens Roselt. V Odru smo predstavili Roseltovo teorijo predstave; na njegovo študijo gledališke komunikacije pa smo pogledali tudi skozi prizmo radikalnih sprememb gledaliških paradigm in spreminjajoče se vloge gledalca v gledališču 20.stoletja. Naš gost je bil avtor spremne besede h knjigi Fenomenologija gledališča, režiser in izredni profesor teorije gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, prof. Janez Pipan.Oddaja je bila posneta januarja 2015. foto: Arhiv MGL/oblikovanje naslovnice Eva Mlinar
V svojem referatu se režiser in upokojeni profesor lutkarstva Edi Majaron ukvarjaj z vprašanjem govora lutke in razmišlja o usklajenosti vizualne, gibalne in zvokovne ravni, ki naredi lutko tudi razvidno, prepoznavno. Lutkovno gledališče ima svoje zakonitosti, ki niso pomanjšana kopija dramskega gledališča. Del čarobne moči lutke ali ene od zakonitosti, je tudi govor. Drugačen od odrskega dramskega govora. Ustrezen pač videzu in gibu lutke.Vabljeni k poslušanju oddaje Oder. Oddajo je pripravil Alen Jelen. Na fotografiji: violončelist in režiser Edi Majaron in Agata Freyer, lutkovna oblikovalka in pedagoginja (foto:osebni arhiv)
»Vsak prostor spremenimo v gledališče« je njihov slogan. In čeprav veliko nastopajo v dvoranah, je Gledališče Ane Monro posebej znano kot ulično gledališče. V 80. letih prejšnjega stoletja sta ga začela igralec Andrej Rozman Roza in kipar Marko Kovačič. Danes je to ustvarjalna ustanova, ki med drugim ponuja izobraževanja, sodeluje v številnih mednarodnih projektih in organizira festivale. Le kdo ne pozna Ane Desetnice, festivala uličnega gledališča, ki vsako poletje polni ulice slovenskih mest? Tudi v času izolacije v Gledališču Ane Monro ne počivajo – pripravili so projekt Ana pod oknom. In kdo ve, morda predstavo uprizorijo prav pod vašim. Ob tej priložnosti je vodjo gledališča Gorazda Osojnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Na fotografiji: Gledališče Ane Monro
Včeraj bi se moral zaključiti 50. Teden slovenske drame, vendar ga je doletela podobna usoda, kot mnoge druge prireditve, ki so jih onemogočile posebne razmere. Nagrade Slavka Gruma za najboljše novo slovensko dramsko besedilo, kot ostale nagrade, tudi še niso podelili, poznamo pa ime nagrajenke. Tjaša Mislej je bila izbrana z absurdno socialno dramo Naše skladišče. Nominirana so bila še dramska besedila Ize Strehar, Simone Semenič, Katarine Morano, Žige Divjaka in Simone Hamer.
Združenje dramskih umetnikov Slovenije je vsako leto tradicionalno ob začetku Tedna slovenske drame izročilo stanovska odličja. Letos, ko je festival zaradi izrednih razmer prestavljen, so nagrajence razglasili na svetovni dan gledališča. V oddaji Oder smo vam predstavili letošnje lavreate. Z njimi se je v oddaji, ki je potekala v živo, pogovarjal Alen Jelen.
Alenka Kraigher se je leta 2009 preselila v New York in leto zatem že nastopila ob zvezdniku Willemu Defoeju v predstavi Idiot Savant v The Public Theatru. Predstavo je režiral Richard Foreman s katerim je Alenka Kraigher pozneje sodelovala še v predstavi Old-Fashioned Prostitutes. Že takoj na začetku svoje igralske kariere je prejela odlične kritike. Alenka Kraigher je v Ljubljani diplomirala filmsko režijo na AGRFT. Z igralko se je pred časom pogovarjal Alen Jelen.Foto: osebni arhiv
Gledališča so v grških helenističnih mestih predstavljala kulturne vrednote, zato še danes v antični mestni zapuščini raziskovalci večkrat poiščejo ostanke tisočletne gledališke arhitekture. S podobnim ciljem se je pred leti v srednjegrško pokrajino Beocija odpravil tudi profesor dr. Božidar Slapšak s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v kraju Tespije, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in v prostor umestill lokacijo nekdanjega gledališča. Več o svojih odkritjih in arhitekturi antičnega gledališča je povedal v pogovoru z Magdo Tušar.
»Če pomislimo, da ima otrok pravico do hrane in varnega zavetja, do izobrazbe in igre, potem lahko dodamo tudi, da ima otrok na poti do svoje uresničitve pravico tudi do kulture in umetnosti. Tako spoznava življenje ne le racionalno, pač pa skozi različne zaznave in čustva na načine, ki mu ponudijo življenje bolj polno in lepo, kot če so za umetnost prikrajšani,« v članku z naslovom Otroci za zdrav in optimalen razvoj potrebujejo umetnost zapiše dr. Tina Bregant. Različnim vidikom razvejanega in kompleksnega področja gledališke produkcije za otroke in mlade bomo pozornost namenili tudi v ciklu oddaj Oder, ki bodo na sporedu enkrat mesečno. V uvodni oddaji bomo osvetlili stanje v širši krajini performativnih praks, namenjenih najmlajšemu občinstvu, predstavili bomo nekaj primerov dobrih praks kulturnovzgojnih projektov in se dotaknili tako umetniških kot tudi produkcijskih izzivov tega pomembnega področja ustvarjanja za najmlajše. Gostji: mag. Mojco Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta in medijska psihologinja, mag. Martina Peštaj, urednica Otroškega in mladinskega programa na Televiziji Slovenija. Nekje drugje, LGL, foto Jaka Varmuž Nagrada za najboljšo otroško predstavo na 18. festivalu uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade Zlata paličica, Ljubljana, 2019
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma si je mogoče ogledati predstavo 2020. Po motivih besedil Yuvala Noaha Hararija jo je na oder postavil režiser Ivica Buljan, nastala je v koprodukciji Cankarjevega doma, ljubljanske Drame in Mestnega gledališča ljubljanskega. Med trinajstimi igralci nastopa tudi Nina Ivanišin, članica ansambla Drame v Ljubljani, ki je letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada za igralske dosežke v zadnjih treh letih. Tadeja Krečič jo je povabila pred mikrofon, razgovorili sta se o predstavi 2020, pa seveda o nagradah, filmskih vlogah in še marsičem.
»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal,« v knjigi Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše klasična filologinja, teoretičarka, znanstvenica in aktivistka gledališča Florence Dupont in nadaljuje: »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost.« O knjigi, ki odpira veliko novih linij za raziskovanje, se je z avtorico spremne besede, dr. Svetlano Slapšak, pogovarjala Magda Tušar.
Neveljaven email naslov