Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
791 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Na večer pred kulturnim praznikom, bo v Cankarjevem domu v Ljubljani že tradicionalna Prešernova proslava, na kateri bodo podelili najvišja priznanja v umetnosti. Umetniški del proslave režira slovenski koreograf Edward Clug, v sklopu prireditve bodo uprizorili tudi krajšo verzijo njegovega baleta Povodni mož, ki se opira na slovensko mitologijo in pesniško zapuščino Franceta Prešerna. Avtor glasbe je skladatelj Milko Lazar, ki je Ani Rozman zaupal več o samem ustvarjalnem procesu pisanja baletne glasbe. Na fotografiji je prizor iz baletne predstave Povodni mož. Foto: SNG Maribor / Tiberiu Marta
Alja Lobnik, direktorica zavoda Maska, in Pia Brezavšček, glavna urednica revije Maska, sta soukurirali cikel YUFU, ki se je januarja odvil v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in v ustvarjalnem laboratoriju Krater v Ljubljani. Cikel YUFU je nadaljevanje večletnega projekta, ki je namenjen preizpraševanju termina jugofuturizem. Sokuratorki sta k sodelovanju povabili več umetnic in umetnikov, ki so premišljevali o tem, kako iz jugoslovanske dediščine črpati emancipatorni potencial za prihodnost, ne da bi pri tem zapadli v (jugo)nostalgijo. Vabljeni k poslušanju! foto: arhiv Maska
“Melkijad, kaj je to neprecenljiva dediščina?” Citiramo napis, ki ga je na družbenih omrežjih zapisal Tomato Košir, grafični oblikovec in prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2024, ob slovesu Jurija Součka, prejšnji teden. V spomin vélikemu gledališkemu, filmskemu in radijskemu ter televizijskemu igralcu se danes poklanjamo z Dokumentarno radijsko igro Igra. Igrati. Gledališče., ki jo je Petra Tanko v sodelovanju z Jurijem Součkom pripravila ob njegovi 70-letnici, leta 1999. Odlomke iz kantate Mladost, radijskih iger, poezij ter televizijske oddaje, povezuje Součkova bogata in duhovita pripoved. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Dekleva, 1999, zasebni arhiv
Bogomila Kravos je doktorica literarnih ved, teatrologinja in samostojna raziskovalka. Vse svoje življenje je dejavna na polju slovenske kulture v Trstu, tako na raziskovalnem, kritiškem kot ustanoviteljskem in organizacijskem področju. Med drugim je temeljito raziskala in popisala je zgodovino gledališkega ustvarjanja na tržaškem, in je v naši oddaji nastopila pred kratkim, ko smo se poklonili spominu na Štefko Drolc, ki je svoje formativno igralsko obdobje preživela prav v Trstu, in sicer med letoma 1948 in 1958. Ob tej priložnosti nam je Bogomila Kravos povedala tudi nekaj več o tem obdobju tržaškega gledališča. Tudi tokratna oddaja je deloma nastala v sodelovanju z Ano Perne, teatrologinjo in kustosinjo v Slovenskem gledališkem inštitutu – Gledališkem muzeju. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Carlo Goldoni, Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Tržaško ozemlje, režija: Jože Babič in Modest Sancin, premiera: 2. 7. 1955. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej. (Ambientalna postavitev.), izsek
Izraz »male umetnosti« se je v germanski jezikovni različici kleinkunst pojavil v 60. letih minulega stoletja na Nizozemskem, in označeval gledališko umetnost, ki se je ozirala stran od dramskih predlog in četrte stene. Zaznamuje jih ostra in neposredna družbena kritičnost, njihovo najmočnejše orodje je humor. Žanri, ki jih pojem male umetnosti združuje, obsegajo kabaret, improvizacijsko gledališče, novo burlesko, grotesko, stand-up, sodobni cirkus, klovnovstvo, intervencije v javni prostor in ulično gledališče ter dregovske, kvirovske in druge scenske dogodke. Ob knjigi Kaj je tu tako malega?, metodologije beleženja malih umetnosti, ki je izšla ob lanski izdaji festivala Platforma malih umetnosti v produkciji zavoda Emanat, se bomo o malih umetnostih pogovarjali z dr. Zalo Dobovšek, teatrologinjo, raziskovalko, predavateljico in Metodom Zupanom, novinarjem, kritikom, performerjem, ki je skupaj z Mašo Radi Buh souredil pričujoči zbornik. Vabimo vas k poslušanju! foto: Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli, foto: Nada Žgank, emanat.si
O ansambelski igri v Slovenskem mladinskem gledališču, o tem, kaj v sebi nosi pisatelj ali pisateljica in drugih razmislekih o gledališču in svetu, je pred mikrofonom oddaje Oder pripovedovala Draga Potočnjak. Vabimo vas k poslušanju 2. dela pogovora z igralko, dramsko pisateljico, pedagoginjo, ki meni, da mora biti umetnost vselej angažirana. fotografija iz predstave Vsi junaki zbrani, SMG, sez. 2014/15, foto: Miha Fras
Draga Potočnjak je igralka, dramska pisateljica, aktivistka. V Slovenskem mladinskem gledališču je bila zaposlena od konca študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo do upokojitve pred nekaj meseci. Ob tem je sodelovala z drugimi slovenskimi gledališči in ustvarila je nekaj vidnih vlog v filmih. Kljub formalnim spremembam ostaja na odru Slovenskega mladinskega gledališča aktivna umetnica. Odrske deske pa jo spremljajo tudi zunaj konkretnih gledaliških prostorov, saj se že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se posveča tudi pisanju dramatike. Številne njene drame so bile uprizorjene v slovenskih gledališčih, pa tudi zunaj naših meja, zanje pa je prejela tudi več nagrad, med njimi Grumovo nagrado za najboljše slovensko besedilo, za dramo Za naše mlade dame. V tem obdobju je napisala tudi več deset radijskih iger, ki so bile predvajane na naših programih. V svojem pisateljskem delu Draga Potočnjak mnogokrat razkriva dogajanja znotraj zidov poškodovanih družin, odrski izziv pa ji prinaša družbeno in socialno angažirano gledališče. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Vito Weis in Draga Potočnjak v predstavi Krize, r. Žiga Divjak, SMG, sezona 2022/23, foto: Matej Povše, izsek
Štefka Drolc, velika slovenska igralka, predstavnica takoimenovane moderne igre, se je v Ponikvi pri Šentjurju rodila 22. decembra 1923. Ob skorajšnji 100. obletnici njenega rojstva smo v njen spomin pripravili posebno oddajo Oder, ki naj še enkrat osvetli velike dosežke igralke, ki je za vselej zaznamovala slovensko gledališče in film. Pripravili smo jo v sodelovanju Tretjega programa Radia Slovenija, Programa Ars in Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja. Igralska umetniška pot Štefke Drolc se je začela v mariborski Drami, se nadaljevala in neizbrisen pečat vtisnila v Slovensko stalno gledališče v Trstu, večji del umetniškega angažmaja pa je udejanjila v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. Njeno ustvarjanje je bilo z roko v roki povezano z velikani slovenske, evropske in ameriške dramatike 20. stoletja. Oddajo začenjamo z odlomkom iz poetične drame Voranc, Daneta Zajca, ko je v uprizoritvi v režiji Mileta Koruna v ljubljanski Drami v sezoni 1979/80 ob njej nastopil Polde Bibič. na fotografiji: Štefka Drolc kot Catherine Sloperjeva v: Henry James – Ruth in Augustus Goetz, Dedinja, r. Jože Babič, SNG za tržaško ozemlje, 1951/52. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej, izsek
Plesalca in koreografa Branka Potočana ni potrebno posebej predstavljati. Spomnimo: na slovenski sceni sodobnega plesa je prisoten že od leta 1994 in v tem času je ustvaril blizu 40 avtorskih predstav, tako solov kot z večjimi zasedbami in sodeloval z različnimi režiserji v večini slovenskih institucionalnih gledališč. Za svoje delo je prejel več nagrad doma in na tujem. Poleg plesnega in koreografskega dela vodi tudi festival Rdeči revirji, ki se je v dvajsetih letih iz Hrastnika razširil na vse Zasavje, deluje kot pedagog na področju sodobnega plesa ter organizira delavnice sodobnega cirkusa in druga usposabljanja. Za plesno poetiko Branka Potočana je značilen liričen in melanholičen pristop, ki ga svetlí z odtenki humorja. Svoj plesni odrski jezik prepleta z elementi sodobnih cirkuških praks, v zadnjem času pa se posveča raziskovanju specifičnih negledaliških prostorov. Po dobrem desetletju ga je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: Roman Šipič, vitkar.si/po-sledeh.spomina/
V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je trenutno na ogled predstava Paradiž, katere avtor je italijanski režiser Mateo Spiazzi. Dogajanje je postavljeno v slovenski dom starejših občanov v manjšem slovenskem kraju. Posebnost predstave so gledališke maske, ki jih igralci nosijo ves čas predstave. Mateo Spiazzi ni neznanec slovenskih odrov. Doslej je režiral že kar nekaj predstav v ljubljanskem in mariborskem lutkovnem gledališču in za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Specializiran je za delo z maskami. Podobne predstave, kot je Paradiž, je režiral že po vsem svetu, zdaj pa je to gledališko poetiko prvič predstavil v SLG Celje. Z režiserjem se je nekaj dni pred premiero pogovarjala Ana Rozman.
Ob 100. obletnici rojstva Milana Butine, slikarja, likovnega teoretika in scenografa je v Slovenskem gledališkem inštitutu na ogled razstava o njegovem scenografskem opusu. V slovenskih gledališčih je ustvarjal v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja, na razstavi iz zbirk Inštituta pa so, poleg makete, njegovih slikarskega stojala, trinožnika in barv, na ogled njegove scenske skice oziroma scenografski osnutki. Ti odražajo tako razvoj avtorjevega likovnega jezika kot razumevanja ploskve in prostora in njunih razmerij. Po razstavi smo se sprehodili s kustosinjo mag. Teo Rogelj. Vabimo vas k poslušanju! na sliki. Sofokles, Kralj Edip, neizvedeno, 1961. Scenografski osnutek: Milan Butina; vir: Ikonoteka SLOGI, izsek
V času, onkraj časa je naslov knjige, ki se retrospektivno vrača v desetletno obdobje obstoja mednarodnega festivala sodobnega plesa: Cofestivala, in ga, kot je razvidno iz podnaslova: plasti. Publikacija v obzir vzame kronologijo, kuratorske prakse, ustvarjalne in produkcijske kontekste, prostore in presečišča. Gostje oddaje so: Nika Arhar, ki je uredila knjižno izdajo, Dragana Alfirevič in Rok Vevar, ki festival tematsko in kuratorsko oblikujeta. V tem tednu se začne nova edicija festivala.
Pred mikrofonom še gostimo Matejo Bučar, koreografinjo in plesalko, in se z njo pogovarjamo o sodobnoplesni umetnosti, ki jo ustvarja, v sodelovanju s plesalkami, plesalci, vizualnimi in zvočnimi umetniki in drugimi. O odkrivanju odrskih, gledaliških, galerijskih ali zunanjih prostorov in o poigravanju z njihovimi arhitekturnimi, slogovnimi in socialnimi danostmi in konvencijami; o novih in starih tehnologijah, ki služijo komuniciranju določenih zamisli ali sporočil z občinstvom; o posameznih delih in estetskih strategijah koreografskega opusa, ki ga je Mateja Bučar začela ustvarjati za začetku 90-ih let preteklega stoletja. Pogovor nadaljujemo in se s posebnim poudarkom osredotočamo na delo Zelena miza, nastalo leta 2015, o katerem je ob premierni uprizoritvi zgodovinski, filozofski in politični kontekst v svojem besedilu Koreografija za zeleno mizo prispevala Pia Brezavšček. Vabimo vas k poslušanju! foto: prizor iz urbane koreografije Zelena miza, izsek, vir: dum-club.si
Mateja Bučar je slovenska koreografija in plesalka, ki je svojo umetniško pot začela kot balerina v Operi in baletu SNG v Ljubljani, pozneje in vzporedno je bila članica Plesnega teatra Ljubljana. Baletno izobrazbo je pridobivala doma in v tujini, prav tako tehnike modernega in sodobnega plesa. Z letom 1992 stopi na samostojno umetniško pot koreografinje in plesalke. Od leta 1999 pod okriljem DUM, Društva umetnikov, so njena dela s področij sodobnega plesa in performansa uprizarjana v mednarodnem prostoru. Mateja Bučar je leta 2015 na Trinity Laban konservatoriju za glasbo in ples londonske univerze prejela doktorski naziv na področju teorije estetskih vprašanj v koreografskih praksah. Svoje umetniško delo ustvarja za različne notranje in zunanje ambiente. Več pa v pogovoru, ki ga bomo poslušali v dveh delih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Rdeči čeveljci / Rdeči oktober, LGL, 2021, foto: Jaka Varmuž, www.dum-club.si
»Prstan mora biti iz čistega zlata, težak je 24 gramov,…« se zamisli Branka Gombača spominja Tone Partljič. Do nedavnega je bila druga polovica oktobra v znamenju gledališkega praznovanja – v dolgoletnem rednem terminu je v Mariboru potekal festival Borštnikovo srečanje. Na njem se vsako leto podeljuje najvišje priznanje za življenjsko delo igralkam in igralcem v Sloveniji, Borštnikov prstan. Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, leta 2020, sta v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom – Gledališkim muzejem nastali oddaji, v katerih smo predstavili vse dotedanje prejemnice in prejemnike tega najvišjega odličja. Tokrat vam v oddaji Oder – 50 let Borštnikovega prstana, predstavljamo Prejemnice. Avtorici oddaje sta Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Vida Juvan in Elvira Kralj v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. Foto: Vlastja Simončič. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Danes je pred nami obsežna monografija Gledališče Möderndorfer, v kateri se avtor, Vinko Möderndorfer, posveča 106 uprizoritvam, ki jih je režijsko zasnoval v dobrih štirih desetletjih režijskega ustvarjanja. Njegovi zapisi so karseda raznovrstni – od razmišljanj o značilnostih in odrskih zakonitostih posameznega žanra ali zvrsti gledališča, razčlemb posameznih dram, zabeležk o rojevanju in razvoju gledališč, do zelo osebno obarvanih krokijev o soustvarjalcih (igralcih, dramatikih, skladateljih, kostumografih in scenografih, dramaturgih, umetniških vodjih, fotografih …) ter do spominov in utrinkov z vaj in gledaliških anekdot. Tu so še uvodni esej dr. Blaža Lukana, intervjuji, odlomki iz gledaliških listov, seznam vseh Möderndorferjevih gledaliških režij s pripadajočimi zasedbami ter popis njegovega ustvarjanja na drugih umetniških področjih. Monografijo izpopolnjuje bogata slikovna oprema, največji del zavzemaj fotografije uprizoritev, umetnikov, dodane so še kostumografske in mizanscenske skice, plakati, likovna dela, ki so navdihnila katero izmed postavitev. Vsebinsko in vizualno bogata ter obsežna monografija v dveh delih je izhodišče za pogovor z Vinkom Möderndorferjem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: mladinsko.com
Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana smo v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom pripravili radijski diptih Prejemnice in Prejemniki Borštnikovega prstana. V oddaji 50 let Borštnikovega prstana – Prejemniki boste slišali odlomke iz najvidnejših stvaritev igralskih velikanov, kot so Vladimir Skrbinšek, prvi prejemnik Borštnikovega prstana, prek Berta Sotlarja, Borisa Kralja, Poldeta Bibiča, Jurija Součka, Radka Poliča Raca, do Borisa Cavazze in drugih izjemnih slovenskih gledaliških umetnikov. Diptih oddaj sta pripravili Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janez Škof v: Emil Filipčič, Psiha, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94. Foto: Tone Stojko. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Nekje sem prebral, da traja življenje določene gledališke estetike, določenega gledališkega zagona, toliko kot traja življenje nekega psa. Približno deset let. Približno deset let traja gledališki dah.« Tako Vinko Möderndorfer, režiser, dramatik, pesnik, pisatelj in mislec začenja poglavje Življenje nekega psa, v knjigi Gledališče v ogledalu. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: https://veza.sigledal.org/
Nova gledališka dvorana – manjšega formata – na gradu Turjak obiskovalce vabi k ogledu razstave Mejniki gledališke igre. Bogato in skrbno izbrano fotografsko in zvočno gradivo, videozapisi in odlomki iz pisnih virov sestavljajo novo, stalno razstavo Slovenskega gledališkega inštituta. Gledališki igri na Slovenskem se približuje kronološko, od baroka do danes; primerjalno, z različnimi uprizoritvami Cankarjevih likov: Jermana iz drame Hlapci in Helene iz besedila Za narodov blagor; razkriva iskanja gledaliških ustvarjalcev od 60. let preteklega stoletja do danes, in osvetljuje pedagoške pristope nekdanjih in današnjih predavateljev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo UL. »Razstava Mejniki gledališke igre je nastala iz želje po približanju igralski umetnosti in si ne domišlja, da bo trdno zgrabila neujemljivo, kot tudi ne, da bo med mejnike zajela vsa raznovrstna pretekla igralska udejanjanja. Ponuditi želi izkušnjo občutenja gledališke igre. Zato je tudi pristop, ki ga ubira razstava, le eden izmed možnih,« je v uvodnem besedilu med drugim zapisala njena avtorica, Ana Perne, teatrologinja in kustosinja v Slovenskem gledališkem inštitutu. Skupaj z avtorico vas vabiva na radijski sprehod po razstavi Mejniki gledališke igre! foto: David Verlič
Željko Hrs je svojo profesionalno umetniško pot začel, in letos poleti, z upokojitvijo, tudi sklenil v Slovenskem mladinskem gledališču. Že od začetka osemdesetih let je bil eden od stebrov ansambla, ki je v tem času dosegel veliko mednarodno prepoznavnost. Sodeloval je tudi s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več v filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo, zgodovino in teorijo gledališča. Dramaturško je utvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Bil je mentor podiplomskim študentom na Goldsmiths Collegeu v Londonu in je docent za Zgodovino gledališča na Akademiji za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1981 pa študentsko Severjevo nagrado za odrski gib. V pogovoru Željka Hrsa spoznavamo kot razmišljujočega ustvarjalca, katerega stvaritve so vselej rezultati poglobljenega in temeljitega raziskovanja določene snovi. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Tomazin in Željko Hrs v predstavi Glengarry Glen Ross, SMG, 2014, foto: Nejc Saje
Neveljaven email naslov