Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
796 epizod
796 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Ob veliki pregledni razstavi NSK Od Kapitala do kapitala, Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v ljubljanski Moderni galeriji, se bomo danes posvetili gledališki skupini tega kolektiva. Dragan Živadinov je leta 1983, skupaj z Edo Čufer in Miranom Moharjem, ustanovil Gledališče sester Scipion Nasice. Leta 1987 pride do samoukinitve Gledališča sester Scipion Nasice, na njegovih temeljih se ustanovi Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se v zgodnjih 90-ih preoblikuje v Kozmokinetični kabinet Noordung. Toliko v kratkem uvodu v obširnejši pogovor, pri katerem se mi bo pridružil mag. Bojan Andjelković, interdisciplinarni umetnik, pisatelj in filozof. Nekdanji kulturni in odgovorni urednik Radia Študent ter vodja Odprte radijske raziskovalne platforme RADAR. Na Fakulteti za humanistične študije v Kopru pravkar končuje doktorat o gledališki in postgravitacijski umetnosti Dragana Živadinova. Izhodišče najinega pogovora je njegovo teoretsko delo na temo: NSK/Gledališče kot Država in NSK/Gledališče kot vojni stroj, nomadsko in anarhokozmistično gledališče Dragana Živadinova. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: http://www.krstpodtriglavom.org/
Ta petek, 15.maja, bo v ljubljanski operni hiši praizvedba slovenske operne novitete, ki jo kot libretistka podpisuje Svetlana Makarovič, glasbo je napisal skladatelj Milko Lazar. Deseta hči, ki temeljni motiv jemlje iz ljudskega slovstva, se v tokratni operni oziroma operatorni - kot jo imenujejo ustvarjalci - izvedbi vsebinsko in oblikovno širi in prestopa ustaljene meje opernega gledališča, pri tem pa tudi uveljavljene produkcijske načine. O operatoriju Deseta hči in njegovem nastajanju smo se pogovarljali s skladateljem Milkom Lazarjem, režiserjem in scenografom Roccom ter dramaturginjo Tatjana Ažman. Vljudno vas vabimo k poslušanju! foto: Darja Štravs Tisu /SNG Opera in Balet Ljubljana
12. januarja 1944 je Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda izdal Odlok o ustanovitvi Slovenskega narodnega gledališča in o imenovanju njegovega vodstva in članstva, v katerem je definiral tudi njegovi glavni nalogi: »da v času naše osvobodilne borbe posreduje narodnim množicam gledališko umetnost in z nalogo, da iz samih ljudskih množic dvigne nove talente.« S tem je vodstvo odporniškega gibanja, ki je na osvobojenem ozemlju delovalo kot izvršna oblast, ustanovilo gledališko institucijo v odporniškem gibanju. Slednje ločuje Osvobodilno fronto slovenskega naroda od vseh ostalih odporniških gibanj v II. svetovni vojni, kjer so tudi obstajala različna frontna gledališča, ne pa tudi gledališke institucije. To dejstvo na splošno velja kot dokaz visoke stopnje omike partizanskega gibanja ter pomembne vloge gledališča v II. svetovni vojni in po njej na Slovenskem. Vendar pa je zanimivo, da je Matej Bor, eden najvidnejših partizanskih dramatikov, l. 1977 v televizijski oddaji Gledališče sredi pušk, poudaril, da je bila kultura neločljivi del osvobodilnega boja, da se je preko kulture uresničevala torej tudi priprava na preobrazbo družbe, ki je sledila l. 1945. Je torej Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju gledališče upora »par excellence« ali pa je prav dejstvo, da je šlo za institucijo, pomenilo njegovo politično in ideološko instrumentalizacijo? Bi bilo v tej luči bolje govoriti o gledališču upornikov? S tem vprašanjem je na simpoziju o gledališču upora, ki je potekal v okviru 49. Borštnikovega srečanja, svojo razpravo začel dr.Gašper Troha. Izhodišče njegovega raziskovanja je kritični pogled na razumevanje in uveljavljeni termin gledališča upora, pri nas poznanega kot partizansko gledališče. Svoje razmišljanje je utemeljil na njegovem repertoarju in na podobnostih s pojavom vzpona državno podprtega gledališča v Veliki Britaniji med drugo svetovno vojno. vir foto: www.partizanskogledalisce.si
Sinoči je bila v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju, druga ponovitev: NOORDUNG:: 1995-2015-2045 | Biomehatronični projektil NOORDUNG:: 1995-2045. V spremnem besedilu beremo: Mi:: Dunja Zupančič, Dragan Živadinov in Miha Turšič, smo 20. aprila 1995, ob 22.00 uri, skupaj s štirinajstimi igralkami in igralci (Milena Grm – syntapiens/umbot, Mateja Rebolj, Romana Šalehar, Maruša Oblak, Marinka Štern, Mojca Partljič, Iva Zupančič, Damjana Černe, Uroš Maček, Mario Šelih, Marko Mlačnik, Robert Prebil, Borut Veselko, Jonas Žnidaršič) uprizorili gledališki biomehatronični projektil NOORDUNG::1995-2045. Perspektiva gledalčevega pogleda je bila iz kupole vertikalno navzdol. Prva ponovitev predstave, NOORDUNG::1995-2005-2045, je bila deset let kasneje na isti dan, ob isti uri, z istimi igralci ter z istim tekstom uprizorjena v Zvezdnem mestu, v središču za usposabljanje kozmonavtov. Druga ponovitev bo deset let kasneje na isti dan, ob isti uri, z isto metodo v KSEVT, v Vitanju. Tretja ponovitev bo leta 2025, četrta bo leta 2035 in zadnja, peta, bo leta 2045. Če bo kdo od igralcev ali igralk v desetletnem intervalu umrl, ga bomo v njegovi mizansceni nadomestili z daljinsko vodenim abstraktom, znakom. Če bo umrla igralka, bo njeno repliko nadomestila melodija, če bo umrl igralec, bo njegovo repliko nadomestil ritem. Leta 2045 bo v gledališkem biomehatroničnem projektilu NOORDUNG::1995-2045 na odru samo še štirinajst znakov, substitutov za telesa igralcev, ter glasba, ki bo nadomestila njihove replike. Leta 2045 bo Dragan Živadinov substitute z vesoljskim plovilom prepeljal v ekvatorialno orbito ter jih namestil na štirinajstih točkah okrog planeta Zemlja. Znak bo tako v realnem vesolju postal umetniški satelit, umbot. Vsak od štirinajstih umbotov bo na planet in v globino vesolja pošiljal „syntapiens“ informacije o igralcu ali igralki! Leta 2011 nas je zapustila Milena Grm. Mi:: Dunja Zupančič, Dragan Živadinov in Miha Turšič, se zavzemamo za abstraktno gledališče v pogojih gravitacije nič, za absolutni nič! O petdesetletnem projektilu NOORDUNG 1995 – 2045 in njegovi drugi ponovitvi smo se za Oder, oddajo o sočasnem gledališču, pogovarjali z Draganom Živadinovom, Mihom Turšičem in Mariane Wagner. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Noordung 1995-2015-2045, foto: Dunja Zupančič
Koreografinja in plesalka Tanja Zgonc je že več kot trideset let dejavna in priznana na svetovni in slovenski plesni sceni. Pripravila je dvajset avtorskih predstav in prejela številne nagrade, med drugimi tudi nagrado Prešernovega sklada za predstavo Kagami odsev. Plesala je v uspešnih predstavah Plesnega Teatra Ljubljana in sodelovala je s številnimi priznanimi režiserji v Sloveniji in tujini ter postavila koreografije/odrski gib v preko sto gledaliških predstavah. Od leta 2002 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo poučuje področje plesne in gibne izraznosti, od leta 2012 kot redna profesorica. Z butom se Tanja Zgonc ukvarja že dobri dve desetletji, izpopolnjevala se je pri vodilnih mojstrih kot so: Kazuo Ohno, Yoshito Ohno, Ko Murobuschi, Carlotta Ikeda in Tadashi Endo. Je koreografinja butohistka, ki je s preobrazbo različnih plesnih tehnik in gibalnih metod z metodologijo buta razvila lastno sistematiko in avtorski princip giba, predvsem hrbta. Zadnja leta kot vodilna predavateljica vodi delavnice po metodi butoh v svojem specifičnem jeziku v Evropi, ZDA in tudi na Japonskem. foto: Miha Sagadin, vir: arhiv PTL
V nizu Dramaturških križišč se bomo danes srečali z Mojco Kranjc, dolgoletno dramaturginjo v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana, urednico in prevajalko. Mojca Kranjc je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala in zaključila študij filozofije in primerjalne književnosti. Pozneje je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo diplomirala iz dramaturgije. V ljubljanski Drami je zaposlena od leta 1988, pred tem je bila krajši čas dramaturginja v - takrat še - Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica, še prej pa nekaj let vodja odnosov z javnostmi v ljubljanski Drami. Kot zunanja urednica sodeluje z različnimi založbami in gledališkimi festivali. Zlasti iz nemščine prevaja prozna, esejistična in dramska dela. V pogovoru z Mojco Kranjc, v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču, skozi njeno delo preseva tudi delovni ustroj dramaturginje v nacionalnem, repertoarnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! foto: Ajda Schmidt
Vsako leto na pomladni solsticij, torej 21. marca, svet obeležuje svetovni dan lutk. Tokratna oddaja Oder v osišče postavlja pojem slovenskega marionetnega gledališča in odstira pogled na njegove posebnosti. Še posebej na manj znano, a tudi v svetovnem merilu eno najbolj tehnično dovršenih marionetnih vodil oziroma t. i. vage, ki jo podpisuje prav Slovenec, Ciril Jagodic. Osrednji del oddaje je namenjen pogovoru z dramsko igralko mag. Alenko Pirjevec, sicer dolgoletno članico Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki se je na svoji poklicni poti tehnologiji marionet in omenjenih vodil podrobno posvečala tako na teoretični kot povsem praktični ravni. Avtor oddaje je Klemen Markovčič.
Dvanajst držav. Petnajst jezikov. 30 zgodb. V obmorskem mestu Herne Bay v Veliki Britaniji je potekal 1. mednarodni festival radijske igre The Winter's Tales - Zimske zgodbe. Na festivalu, katerega tema je bila 'z odra v eter', je med sodelujočimi radijskimi igrami prvo nagrado dobila radijska igra Hilda francoske avtorice Marie Ndiaye v režiji Alena Jelena in v izvedbi Nataše Barbare Gračner, Gregorja Grudna in Vesne Pernarčič. Festival je odprl zanimiva vprašanja stičišč med radijsko in gledališko umetnostjo - o nekaterih izmed njih smo spregovorili z režiserjem nagrajene igre Hilda, Alenom Jelenom, ter s članom festivalske žirije, režiserjem Jušem Zidarjem.
Med 19. in 21. februarjem je v Ljubljani potekala 7. Gibanica, bienale slovenske sodobne plesne umetnosti. O dogajanju smo sproti veliko poročali, tokratni Oder pa se bo nanjo ozrl s premislekom o slovenskem sodobnem plesu v današnjem trenutku in njegovo geografsko umeščenostjo, o tem in o nekaterih predstavah smo se pogovarjali z dr. Bojano Kunst, ter s pogovorom o nagradah Ksenije Hribar, ki jih je Društvo za sodobni ples Slovenije tokrat drugič podelilo najvidnejšim ustvarjalcem na področju sodobnega plesa. O tem več v pogovoru s članico strokovne komisije za nagrade Ksenije Hribar, Sabino Potočki. Vabimo vas k poslušanju! prejemniki nagrad Ksenije Hribar na 7. Gibanici, foto: Nada Žgank
Slovenski plesalec, koreograf in režiser Matjaž Farič je pred dobrim mesecem dni predstavil najnovejše odrsko delo, z naslovom No more solo. V njem, s skupino plesalcev različnih generacij, na novo interpretira svoj Solo, predstavo, nastalo leta 1993, ki je na njegovi ustvarjalni poti pomenila poseben korak. "Zelo osebna izkušnja, v katero sem prelil vse svoje znanje, sposobnost in občutljivost. O tem težko govorim, ker se povedano brez plesa sliši zelo banalno,” je avtor zapisal ob zdajšnji ponovni uprizoritvi. O predstavi No more solo smo se v oddaji Oder pogovarjali z Matjažem Faričem, plesalko in koreografinjo Uršulo Teržan, tokrat gledalko, po telefonu pa se nam je pridružila tudi Katja Legin, ki je v No more solo nastopila kot plesalka in soustvarjalka. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Matej Kolaković
Kako verz organizira besedilo? Kako določa dramaturško-režiserski koncept? Kakšen je odnos med uprizarjanjem verza in pravorečjem? Kako se igralska interpretacija vpenja v metrično shemo? Verzificirani govor ni le najvišja in najzahtevnejša oblika govornega izražanja na odru; nanj se nanaša tudi večina vprašanj odrskega jezika. O nekaterih izmed njih smo ob primeru Levstikovega Tugomerja in Homerjeve Iliade govorili z lektorico Tatjano Stanič.
Rosana Hribar in Gregor Luštek sta unikaten umetniški par slovenske plesne scene. Doma iz Novega mesta, že dobro desetletje ustvarjata skupaj, tako v avtorskem dvojcu, kot v predstavah drugih koreografov in gledaliških režiserjev. Nagrado prešernovega sklada sta prejela za avtorsko plesno stvaritev Duet 014 ter za umetniško zasnovo in realizacijo plesnega projekta Korak v dvoje po Pii in Pinu. Za Duet 014 v utemeljitvi piše: "Umetniški projekt, za katerega lahko rečemo, da izraža in predstavlja ognjemet neskončnega bogastva in pestrosti pristnega, naravnega odnosa med moškim in ženskim bitjem, Rosano in Gregorjem." Projekt Korak v dvoje po Pii in Pinu pa je po zapisu žirije iz poklona v spomin Mlakarjevima skozi ustvarjalni vrtinec in prepletanje najrazličnejših plesnih zvrsti in energij "prerastel v očarljivo lepo in ganljivo umetniško zaokroženo delo,..., v odo plesno-gledališki umetnosti". Prav pred kratkim, konec decembra, sta Hribarjeva in Luštek že odplesala novi duet, z naslovom Duet 016. Pogovor, ki ga boste slišali v ponovitvi oddaje Oder, pa je nastal ob premieri Dueta 012, februarja 2010. Vabimo vas k poslušanju!
Oddajo Oder posvečamo umetnostnemu zgodovinarju, režiserju, profesorju gledališke zgodovine in neutrudnemu popularizatorju kulturne dediščine na Dolenjskem dr. Marku Marinu. Dolgoletni zaslužni profesor ljubljanske Univerze se je v petinosemdesetem letu starosti poslovi letošnjega januarja. Dr. Marin se je uveljavil na različnih področjih: pri proučevanju gledališke zgodovine na AGRFT, pri prizadevanjih za uveljavitev gledališke zgodovine kot univerzitetne in znanstvene discipline, v Mednarodni zvezi za gledališke raziskave – FIRT; kje je opravljal visoke funkcije, in s številnimi predavanji na tujih univerzah. A dr. Marinu je bilo delo s študenti dramaturgije, gledališke in radijske režije ter dramske igre vrsto let največja okupacija in veselje. Bil je eden tistih profesorjev na AGRFT, ki je s svojim širokim znanjem, predvsem pa z veliko ljubeznijo do gledališča, vzgojil številne gledališke ustvarjalce. V oddaji Oder bomo obudili spomin s ponovitvijo portreta Marka Marina, ki ga je ob njegovi sedemdeset letnici zvočno izrisal Jurij Popov. Redaktor oddaje je Alen Jelen.
Prvi ep Evrope, njen pratemelj in izvor. Začetek oblikovanja evropskega človeka, nedosegljiv književni vrh, eno samo klanje ter napoved vseh prihodnjih klanj ... V Odru bomo spregovorili o lliadi, epu, ki zaznamuje začetek grške kulture in nam ne glede na skoraj tritisočletni časovni zamik v daktilskem heksametru pripoveduje zgodbo preteklega, pa tudi sodobnega sveta. Naši gostje so bili režiser Jernej Lorenci, dramaturga Eva Mahkovic in Matic Starina ter lektorica Tatjana Stanič. Foto: Peter Uhan, vir: Cankarjev dom
Gledališče je prostor srečanja med uprizoritvijo in gledalcem. Ta misel v teatrologiji ni nova. Novum pa je zagotovo teatrološki pogled, ki ni usmerjen izključno na oder in v uprizoritev, temveč za izhodišče analize gledaliških fenomenov vzame predstavo kot dogodek med gledalcem in igralcem. Ta radikalen obrat v razumevanju recepcije v gledališču, v monumentalni znanstveni študiji Fenomenologija gledališča, razvija eden vodilnih nemških teatrologov Jens Roselt. Ob izidu njegovega dela v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega smo v Odru predstavili Roseltovo teorijo predstave; na njegovo študijo gledališke komunikacije pa smo pogledali tudi skozi prizmo radikalnih sprememb gledaliških paradigm in spreminjajoče se vloge gledalca v gledališču 20.stoletja. Naš gost je bil avtor spremne besede h knjigi Fenomenologija gledališča, režiser in izredni profesor teorije gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, prof. Janez Pipan. Foto: Arhiv MGL/oblikovanje naslovnice Eva Mlinar
V današnji oddaji bomo pozornost namenili 20-letnici delovanja gledališča Muzeum. Zasnovano je bilo aprila leta 1994 z namenom raziskave petih posameznih področij umetnosti in razmerij med njimi: likovna umetnost, arhitektura (prostor-čas), dramatika (zgodovina), glasba (zvok), gib (gesta). V obdobju 1994–2014 se je zvrstilo 44 projektov, katerih strukture preizprašujejo povezave in meje med posameznimi področji umetnosti in humanistike. Muzeum, zavod za umetniško produkcijo posredovanje in založništvo (1995), je spodbujal prve avtorske raziskovalne projekte, ki so vstopili v gledališče s področja arhitekture, likovne umetnosti, plesa, gledališke in likovne teorije, in od leta 2000 sodeloval kot partner v številnih mednarodnih projektih, od leta 2004 tudi v treh evropskih projektih. V pogovoru s pobudnico, ustanoviteljico, producentko in umetniško vodjo gledališča Muzeum, igralko in režiserko Barbaro Novakovič Kolenc, teatrologom dr. Tomažem Toporišičem in vizualno umetnico, filmsko režiserko ter generacijsko sodobnico Barbare Novakovič Kolenc Emo Kulger, bomo osvetlili poetiko gledališča in zavoda Muzeum in jo kot prepoznavno umestili v čas in prostor slovenskega gledališča preteklih dvajsetih let. Fundus ZP SS, foto: Matic Sonnewald
11. januarja bo oddaja Oder, oddaja o sočasnem gledališču, praznovala šesti rojstni dan. To v ustvarjalno – produkcijskem smislu pomeni kontinuirano ukvarjanje z gledališčem, iskanje vznemirljivih in izvirnih tematik, ki se v pogovorih z enim ali več sogovorniki v domačem in tujih jezikih, ali z branimi besedili referenčnega teoretskega gradiva, na radijski način pretočijo v ušesa mnogih zvestih in naključnih poslušalcev. V šestih letih neprekinjenega ustvarjanja je nastalo preko 300 izvirnih oddaj, ponovitve najdragocenejših gledaliških trenutkov, ujetih na radijski mikrofon, pa so bile tako redke, da bi bili prsti dveh rok najbrž ravno pravo število, morda kakšna več, kakšna manj. Ob tej priložnosti vam danes v poslušanje ponujamo ponovitev 100-te oddaje Oder, oddaje o sočasnem gledališču, ki je v začetku decembra leta 2009, pomenila velik dosežek, saj se je v slabem letu oddaja šele izoblikovala v podobo, ki jo poznamo tudi danes. Približno pol leta, na začetku, je pri ustvarjanju Odra zelo dejavno sodeloval Tomaž Simon, dragi sodelavec, ki je septembra 2009-ega tragično preminil. 100-ta oddaja je bila posvečena njemu, vanjo je vključen tudi del njegovega pogovora. Tako se tudi ob tej priložnosti poklonimo njegovemu spominu, kot pravzaprav vsak torek, saj sta uvodna in zaključna glasba njegov izbor. Vabimo vas torej k poslušanju 100-te oddaje Oder, oddaje o sočasnem gledališču, ki v zvočnem kolažu odlomkov predstavlja »greatest hits« do tedaj ustvarjenih oddaj. fotografija iz predstave Show your face, rež. Matjaž Pograjc, vir: www.bunker.si
V cikel Dramaturška križišča tokrat vstopa Blaž Lukan, prominentni gledališki kritik, teatrolog in docent za področje dramaturgije na AGRFT. Tudi priznani pesnik, je avtor devetih pesniških zbirk ter devetih knjig o gledališču in scenskih praksah. O mnogoterih področjih delovanja, premisleku o njihovih razmerjih in povezavah ter aktualnem stanju v slovenskem gledališču, bo spregovoril v tokratnem Odru, oddaji o sočasnem gledališču. Foto: Maj Pavček
V cikel Dramaturška križišča tokrat vstopa Blaž Lukan, prominentni gledališki kritik, teatrolog in docent za področje dramaturgije na AGRFT. Tudi priznani pesnik, je avtor devetih pesniških zbirk ter devetih knjig o gledališču in scenskih praksah. O mnogoterih področjih udejstvovanja, premisleku o njihovih razmerjih in povezavah, bo spregovoril v tokratnem Odru, oddaji o sočasnem gledališču. Foto: Maj Pavček
Prejšnji teden smo v oddaji Oder poslušali besedilo z naslovom Nekaj dragocenega, v katerem Diana Koloini opisuje svoje videnje in razumevanje položaja dramaturga in dramaturgije v produkcijskem krogotoku gledališke umetnosti. Zdaj pa bomo v pogovoru z Diano Koloini spoznali njeno lastno pot dramaturginje, gledališke ustvarjalke zrele generacije, ki prepoznavne sledi pušča tako v nacionalnem gledališču kot na neodvisni sceni, kot umetniška vodja in dramaturška sodelavka v prepoznavnih režisersko-dramaturških dvojicah. foto: Klavdija Figelj
Neveljaven email naslov