Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova pričenjamo s ciklom glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkrivajo njegovi prijatelji in soustvarjalci: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V prvi od petih oddaj se posvetimo snemanju legendarnega prvenca »Odpotovanja« (1973) ter skozi besede sogovornikov razkrivamo Pengovov tenkočutni odnos do glasbe in zvoka.

Prva oddaja iz cikla Tomaža Pengova

Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova začenjamo cikel dokumentarnih glasbenih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkrivajo njegovi prijatelji in soustvarjalci: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. Prvo izmed petih oddaj namenimo snemanju legendarnega prvenca Odpotovanja iz leta 1973 ter z besedami sogovornikov razkrivamo Pengovov tenkočutni odnos do glasbe in zvoka.

Ladje prostora – skladba se začne s kapljanjem vode, ki počasi preide v igranje kitare

Zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. V stanovanju na Prešernovi 1 v Ljubljani, točneje, v kopalnici tega stanovanja, se med kapljanjem vode in pokljanjem inštalacije stare hiše razlegajo zvoki kitarskih strun, ki se jim pridružuje zasanjan, liričen moški glas. Tako se pričenja zgodba o albumu Odpotovanja, prvi jugoslovanski kantavtorski LP plošči Tomaža Pengova. Snemal jo je Aco Razbornik (kasneje lastnik legendarnega studia Tivoli; Odpotovanja so tudi zanj pomenila začetek poklicne poti):

 »Na Prešernovo prideva, hiša stara, začne igrati pa komad skoraj do konca – in »pk« je naredilo, ker je bila inštalacija v hiši slaba in je počilo in spet od začetka … potem je tista voda šumela pa potem preden se je tisti kotliček umiril – čeprav akustika je štimala. Celo – potem je voda kapljala, veš, tam v banji. In sva tiste kapljice, ki tam kapljajo, sva dala na ploščo. To se je on spomnil, to se nisem jaz … da bi te kapljice – in sva jih potem posnela, še mikrofon je bil čisto moker, ker sem čisto zraven snemal, par centimetrov, tam ko pade dol na tisto banjo. No in to je bil potem začetek komada in je potem prešel v kitaro, je kitaro začel naprej igrati.«

Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu

Glasbena zgodba Tomaža Pengova se je odvijala, kamor koli ga je zanesla pot. Tista glavna ustvarjalna in idejna prepletanja pa so se dogajala predvsem v Ljubljani, v družbi podobno razmišljujočih kolegov v lokalu Šumi nasproti Drame. Pengovova edinstvena kantavtorska izpoved je prepričala tudi mlajše – gimnazijce, študente, kot sta bila brata Novak: pesnik Boris in kitarist Jerko.

»Kakšnega leta 73′ verjetno sem slišal po Radiu Študent celo ploščo Tomaža Pengova. Najprej sem slišal neko kitaro – sijajno igranje na kitaro, to mi je takoj padlo v oči – igranje, ki ni bilo podobno ničemur, kar sem do takrat slišal. Nakar je ta kitara zraven začela še peti v slovenskem jeziku. Sem rekel, kaj je pa to, ta kitarist je Slovenec?! Sem rekel, pa to ni možno, to je tako dobro … in takrat so pač povedali, celo ploščo so spustili skozi eter in so rekli, da je to Tomaž Pengov.«

Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu

 »Ogromno tega umetniškega iskanja se je pravzaprav dogajalo v prostorih, ki niso bili javni, ker so bili mnogi javni prostori enostavno nam zaprti. Šlo je za izjemno intenzivno umetniško udejstvovanje, ki je pa žal zelo slabo dokumentirano zaradi narave časa … in žal so tudi nekateri Tomaževi posnetki, predvsem tisti, ki so nastali v okviru skupine Salamander, na ta način žal bili izbrisani in jih je danes nemogoče najti.«

Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu

Skupina Salamander je nastala v sredini sedemdesetih let, v njej pa je krajši ali daljši čas ustvarjalo skoraj ducat glasbenikov. Jedro skupine so sestavljali Lado Jakša, Jerko Novak, Bogdana Herman ter dva ključna člana, ki sta tudi pisala pesmi: Tomaž Pengov in Milan Dekleva:

 »Tomaž si je izmislil ime ansambla Salamander. In kot umetnostni zgodovinar in človek, ki se je ukvarjal precej s preteklostjo in z miti, je pojasnjeval, da je salamander sicer simbol močerada, vendar je v nekaterih starih tradicionalnih mitih to poosebljenje ognja … Kot vsak simbol najbrž, tako si jaz zdaj razlagam, združuje ti dve nasprotji: vodo in ogenj. In v tem smislu je simbol neke dinamike, kar je glasba po definiciji.«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

Kitarist Jerko Novak takole opisuje Pengovov kitarski slog:

»Tomažev način igranja je bil popolnoma drugačen in njemu samosvoj in je pravzaprav popolnoma neponovljiv … Poleg tega je Tomaž imel dostikrat kitaro uglašeno pol tona nižje, recimo dvanajststrunko, ker jo je bilo težko igrati. Imel je kombinacijo strun, ki je noben kitarist ne uporablja … gor je imel jeklene strune, ki dajejo daljši izzven, so bolj neobvladljive, ampak predvsem cingljajo bolj in tako naprej, in seveda ta mogoče malo bolj konkretni zvok basa, to so pa dajale plastične strune … Klasični kitaristi v glavnem igramo v smeri stiskanja dlani, on je pa igral v obe smeri … recimo tako, kot španski kitaristi, ampak seveda na drugačen način. In zaradi tega zvenijo te njegove kitare izjemno bogato. Poleg tega, da je v to svoje igranje poleg ritma, kjer je bil neprekosljiv in izjemno natančen, je vedno vnesel neke drobne variacije, se pravi, nekdo bi rekel, da je njegovo igranje mogoče rahlo monotono, ampak ni. Ker so skoz drobne razlike, skoz neke variacije in neki drobni kontrapunkti zraven – in on je bil mojster tega.«

Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu

Tomaž Pengov je najprej snemal z Acom Razbornikom – Odpotovanja (1973), malo ploščo Napisi padajo/Črna pega čez oči (1978) in kasneje še Pripovedi (1988). Druga dva studijska albuma – Rimska cesta (1992) in Biti tu (1996) – je posnel z Borutom Činčem:

»Res je bil perfekcionist, ampak zelo mu je bila všeč atmosfera … ne samo ta melodija pa igranje, ampak tudi, kako to v zvoku in posnetku zveni, to mu je tudi veliko pomenilo …«

Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu

Podobno se spominja tudi Lado Jakša, ki je s Pengovom sodeloval kot glasbenik, pa tudi kot fotograf in oblikovalec:

»Pravzaprav sem jaz na podoben način gledal na svet in sva se o tem velikokrat pogovarjala … Se spomnim, ko sem prihajal k njemu na obisk tukaj nasproti hale Tivoli, da sem kdaj že na stopnicah igral inštrument, da bi on slišal, da bi prišel odpret, da mi ni bilo treba zvoniti – oziroma ker sem užival v tisti akustiki stopnic, ki so pogosto tako lepi, akustično nenavadni, zanimivi prostori – no, in to je tudi njega zanimalo, zato je bilo nekaj stvari posnetih tudi v takih ambientih. Tako da te vsebine so bile pravzaprav del razmišljanja nas vseh.«

Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu

Štiri studijske albume sta kasneje zaokrožila še dva – v živo posneti Koncert (2006) in zvočna knjiga Drevo in zvezda (2011). Nobena od kasnejših plošč pa ni dosegla slave prvenca:

»To je po mojem neke vrste prekletstvo, ali pa naravnanost sveta. Če ti narediš na začetku nekaj, kar je odlično, potem ti to ni dobra odskočna deska za naprej. Potem rabiš zelo veliko časa, da greš lahko naprej. Tisto, kar je močno in dobro, kot da te zadržuje – pa tudi včasih se pokaže, da si ljudje ne želijo nič več novega. Da si želijo, da ostaneš tam, kjer je bilo dobro. Tomaž ni veliko dal na to, kaj si ljudje želijo, ampak se je veliko ukvarjal s tem, kaj naj bi bilo to, kar bi preseglo začetek – ki ga pa on ni koval v zvezde. Bolj mi kot on.«

Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu

V prihodnji, drugi oddaji pa se posvetimo Pengovovi ljubezni do narave in načinu, kako se le-ta zrcali v njegovi poetiki.