Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih »Rimska cesta« in »Biti tu«, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.
Četrta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih Rimska cesta in Biti tu, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.
»Tomaž je imel slovenski jezik za nekaj, česar se sploh ne bi smel vsakdo dotikati … Kadarkoli smo govorili o verzih ali pa o jezikih, je bilo popolnoma jasno, da je to zanj ne samo svet tišine, kadar razmišljaš o jeziku, ampak tudi svet svetosti. Tako kot muzika. Če bi ga kdaj kdo potegnil za jezik in bi ga vprašal: Tomaž, ali lahko vsak igra, ali lahko vsak poje iz srca, bi najbrž rekel: Mislim, da ne, čeprav ima vsak pravico.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Milan Dekleva je v spremni besedi k plošči Biti tu pesmi Tomaža poimenoval »Kantilene ranjenega sveta«. S slikovitimi podobami nas odpeljejo v neke oddaljene svetove, vendar v njih odzvanja tudi bolečina sedanjosti. Liričnost glasu Tomaža Pengova je še pred začetkom njegove poklicne glasbene poti prepričala člane skupine Mladi Levi, da so ga povabili k snemanju vokala za eno od njihovih pesmi: pretresljivo balado Oda Ireni z besedilom Dušana Velkaverha in glasbo Tomaža Habeta.
»Meni je žal, da ga je večina ljudi poznala kot človeka, ki je postal slaven (in to upravičeno), kot posebneža in kot lepotca. Tako kot mi je enako žal za nekaj slikarjev iz tistega obdobja, ki jih tudi ni več: da so jih bolj poznali po zunanjosti kot pa po krhki in mogočni notranjosti. Tomaž je zagotovo bil zelo nedostopen – na videz tega ni kazal. Bil je zelo nedostopen, zelo vase zaprt in to je hkrati po eni strani napajalo njegovo modro kri, po drugi strani pa mu je na en način onemogočalo razvoj. V nekem trenutku se je ustavil in se je dolgo, dolgo ukvarjal s tem, kar je že nastalo …«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Ko je bila druga plošča, Pripovedi, leta 1988 končno za njim, je nekaj pritiska javnosti vendarle odpadlo. Tomaž Pengov je počasi ustvarjal naprej in se znašel v studiu Boruta Činča.
»To smo celo glasbeniki tako v šali imenovali – obdobje snemanja, ki res dolgo traja med eno in drugo ploščo – en pigl. Ko je pri meni posnel Rimsko cesto, se je zgodil čudež, ker je Biti tu posnel tri leta zatem, se pravi manj kot pol pigla zatem … Glavna razlika med Rimsko cesto in to, da je pri Rimski cesti Tomaž imel že vse pripravljeno, preden je prišel v studio. Pri Biti tu pa večino tekstov sploh še ni imel. Imel je melodije in mi je zaigral in je rekel, ja, veš, Borut, tu pri tebi je en tak krasen štimung, tako da bi jaz kar tukaj pisal tekste. Sem rekel, ja, Tomaž, ni problem. In potem jaz sedim, on sedi zraven mene tam v snemalnici in piše, piše …«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
Na tretji in četrti plošči ob vokalu in kitari Tomaža Pengova zazvenijo tudi drugi inštrumenti, ki so jih prispevali Borut Činč, Bojan Drobež, Andrej Strmecki, Matjaž Sekne in Lado Jakša. Slednji nam takole razloži svoj pogled na Pengovovo glasbo.
»On recimo ni obvladal neke blazne množice akordov in s tem glasbenih barv in raznih dimenzij aranžiranja, ampak s temi par akordi je ustvaril neko tako razpoloženje, ki ga vsi tako cenimo, ker jih je znal na en poseben način postavljati drugače kot ostali …«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Na njegovo ustvarjanje je poleg glasbe vplivala tudi druga umetnost:
»Mislim, da je bil v splošnem smislu estet in ga je poleg glasbe zanimala beseda, literatura, slikarstvo, film … V enem takem širšem smislu estet pa etično res razmišljujoč in poduhovljen prijatelj naš.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Skozi pesmi je mogoče zavzeti tudi aktivno, kritično stališče do družbenega stanja, kar je večkrat storil tudi Tomaž Pengov. Leta 1978 je izšla njegova mala plošča Napisi padajo / Črna pega čez oči. Druga pesem ima Ježkovo besedilo, s prvo pesmijo, ki jo je pozneje spremenil v Obrazi padajo, pa se je Pengov postavil po robu uničevanju slovenskih napisov na Koroškem.
»Kaj je bila zanj politika? Nikakor ne pripadnost kakšni stranki ali kakšnemu človeku, ki jo je vodil. Tomaž je politično razmišljal o naravi in o človeku.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Tudi ko že ni več tako aktivno ustvarjal kot v svoji mladosti, je Tomaž Pengov vztrajal pri svoji kritični drži do sveta. Eno svojih poznih pesmi, Jebel Marra, je napisal za dokumentarni film o Darfurju iz leta 2008, Vojna za vodo Toma Križnarja.
»Po eni strani je hotel biti angažiran, ampak angažiran v tem smislu, da so ga bolele krivice – se spomnite Generalov ali pa Napisi padajo … Veliko takšnih tem je skušal uporabiti na nevsiljiv način, opozoriti, kaj se dogaja. Ampak to ni bil angažma na prvo žogo. To je bil eksistencialni angažma, ki je izhajal iz njegove stiske: da se ta svet zapira, da ljudje postajamo brezbrižni – to, kar še zmeraj čutimo danes kot vedno večjo težo ... Po drugi strani je pa upesnjeval tisto, čemur sem jaz rekel »magični eksistencialist«. Njegove pesmi so bile prizadete s tem, kar se je dogajalo v njegovi bližini. Niso bile abstraktne pesmi, ki bi govorile o nekih zelo oddaljenih, metafizičnih stvareh, ki so izven tega sveta, ampak je prej bil neke sorte budist. On je stvari videl v svoji bližini, v imanenci tega sveta, to se pravi, tisto, kar človeka presega, je vedno v tvoji bližini, je vedno zraven tebe ali pa celo v tvoji duši. Se pravi, imanenca je transcendenca …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Karkol je zadnja pesem, ki jo je posnel Tomaž Pengov, in sicer za zvočno knjigo Drevo in zvezda (2011). Pesem nekoliko odstopa od njegovega siceršnjega sloga. Jezik je bliže tistemu, ki ga je srečeval v svojih priredbah ljudskih pesmi, v posameznih verzih in melodičnih utrinkih pa se zasvetijo drobci njegovih starejših pesmi.
Zadnja iz cikla oddaj o Tomažu Pengovu pa nas bo pospremila na pot.
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih »Rimska cesta« in »Biti tu«, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.
Četrta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih Rimska cesta in Biti tu, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.
»Tomaž je imel slovenski jezik za nekaj, česar se sploh ne bi smel vsakdo dotikati … Kadarkoli smo govorili o verzih ali pa o jezikih, je bilo popolnoma jasno, da je to zanj ne samo svet tišine, kadar razmišljaš o jeziku, ampak tudi svet svetosti. Tako kot muzika. Če bi ga kdaj kdo potegnil za jezik in bi ga vprašal: Tomaž, ali lahko vsak igra, ali lahko vsak poje iz srca, bi najbrž rekel: Mislim, da ne, čeprav ima vsak pravico.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Milan Dekleva je v spremni besedi k plošči Biti tu pesmi Tomaža poimenoval »Kantilene ranjenega sveta«. S slikovitimi podobami nas odpeljejo v neke oddaljene svetove, vendar v njih odzvanja tudi bolečina sedanjosti. Liričnost glasu Tomaža Pengova je še pred začetkom njegove poklicne glasbene poti prepričala člane skupine Mladi Levi, da so ga povabili k snemanju vokala za eno od njihovih pesmi: pretresljivo balado Oda Ireni z besedilom Dušana Velkaverha in glasbo Tomaža Habeta.
»Meni je žal, da ga je večina ljudi poznala kot človeka, ki je postal slaven (in to upravičeno), kot posebneža in kot lepotca. Tako kot mi je enako žal za nekaj slikarjev iz tistega obdobja, ki jih tudi ni več: da so jih bolj poznali po zunanjosti kot pa po krhki in mogočni notranjosti. Tomaž je zagotovo bil zelo nedostopen – na videz tega ni kazal. Bil je zelo nedostopen, zelo vase zaprt in to je hkrati po eni strani napajalo njegovo modro kri, po drugi strani pa mu je na en način onemogočalo razvoj. V nekem trenutku se je ustavil in se je dolgo, dolgo ukvarjal s tem, kar je že nastalo …«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Ko je bila druga plošča, Pripovedi, leta 1988 končno za njim, je nekaj pritiska javnosti vendarle odpadlo. Tomaž Pengov je počasi ustvarjal naprej in se znašel v studiu Boruta Činča.
»To smo celo glasbeniki tako v šali imenovali – obdobje snemanja, ki res dolgo traja med eno in drugo ploščo – en pigl. Ko je pri meni posnel Rimsko cesto, se je zgodil čudež, ker je Biti tu posnel tri leta zatem, se pravi manj kot pol pigla zatem … Glavna razlika med Rimsko cesto in to, da je pri Rimski cesti Tomaž imel že vse pripravljeno, preden je prišel v studio. Pri Biti tu pa večino tekstov sploh še ni imel. Imel je melodije in mi je zaigral in je rekel, ja, veš, Borut, tu pri tebi je en tak krasen štimung, tako da bi jaz kar tukaj pisal tekste. Sem rekel, ja, Tomaž, ni problem. In potem jaz sedim, on sedi zraven mene tam v snemalnici in piše, piše …«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
Na tretji in četrti plošči ob vokalu in kitari Tomaža Pengova zazvenijo tudi drugi inštrumenti, ki so jih prispevali Borut Činč, Bojan Drobež, Andrej Strmecki, Matjaž Sekne in Lado Jakša. Slednji nam takole razloži svoj pogled na Pengovovo glasbo.
»On recimo ni obvladal neke blazne množice akordov in s tem glasbenih barv in raznih dimenzij aranžiranja, ampak s temi par akordi je ustvaril neko tako razpoloženje, ki ga vsi tako cenimo, ker jih je znal na en poseben način postavljati drugače kot ostali …«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Na njegovo ustvarjanje je poleg glasbe vplivala tudi druga umetnost:
»Mislim, da je bil v splošnem smislu estet in ga je poleg glasbe zanimala beseda, literatura, slikarstvo, film … V enem takem širšem smislu estet pa etično res razmišljujoč in poduhovljen prijatelj naš.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Skozi pesmi je mogoče zavzeti tudi aktivno, kritično stališče do družbenega stanja, kar je večkrat storil tudi Tomaž Pengov. Leta 1978 je izšla njegova mala plošča Napisi padajo / Črna pega čez oči. Druga pesem ima Ježkovo besedilo, s prvo pesmijo, ki jo je pozneje spremenil v Obrazi padajo, pa se je Pengov postavil po robu uničevanju slovenskih napisov na Koroškem.
»Kaj je bila zanj politika? Nikakor ne pripadnost kakšni stranki ali kakšnemu človeku, ki jo je vodil. Tomaž je politično razmišljal o naravi in o človeku.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Tudi ko že ni več tako aktivno ustvarjal kot v svoji mladosti, je Tomaž Pengov vztrajal pri svoji kritični drži do sveta. Eno svojih poznih pesmi, Jebel Marra, je napisal za dokumentarni film o Darfurju iz leta 2008, Vojna za vodo Toma Križnarja.
»Po eni strani je hotel biti angažiran, ampak angažiran v tem smislu, da so ga bolele krivice – se spomnite Generalov ali pa Napisi padajo … Veliko takšnih tem je skušal uporabiti na nevsiljiv način, opozoriti, kaj se dogaja. Ampak to ni bil angažma na prvo žogo. To je bil eksistencialni angažma, ki je izhajal iz njegove stiske: da se ta svet zapira, da ljudje postajamo brezbrižni – to, kar še zmeraj čutimo danes kot vedno večjo težo ... Po drugi strani je pa upesnjeval tisto, čemur sem jaz rekel »magični eksistencialist«. Njegove pesmi so bile prizadete s tem, kar se je dogajalo v njegovi bližini. Niso bile abstraktne pesmi, ki bi govorile o nekih zelo oddaljenih, metafizičnih stvareh, ki so izven tega sveta, ampak je prej bil neke sorte budist. On je stvari videl v svoji bližini, v imanenci tega sveta, to se pravi, tisto, kar človeka presega, je vedno v tvoji bližini, je vedno zraven tebe ali pa celo v tvoji duši. Se pravi, imanenca je transcendenca …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Karkol je zadnja pesem, ki jo je posnel Tomaž Pengov, in sicer za zvočno knjigo Drevo in zvezda (2011). Pesem nekoliko odstopa od njegovega siceršnjega sloga. Jezik je bliže tistemu, ki ga je srečeval v svojih priredbah ljudskih pesmi, v posameznih verzih in melodičnih utrinkih pa se zasvetijo drobci njegovih starejših pesmi.
Zadnja iz cikla oddaj o Tomažu Pengovu pa nas bo pospremila na pot.
Zasedba Brencl banda se navdihuje pri tradiciji različnih narodov, ki jo na svoj način pregnete, napiše na novo in postavi na sodobni oder. Ta etno-kantavtorski glasbenobesedilni spoj se tako udejanja tudi v njihovi tretji studijski plošči »Korenine svetlobe«, ki nam jo predstavlja eden od ustanovnih članov skupine Andrej Boštjančič Ruda.
V Pesmi v žepu tudi tokrat ostajamo pri slovenskih kantavtorjih in poslušamo pesmi s treh starejših albumov: hrvaško-slovenskega kantavtorskega sodelovanja "Sjedoci - Priče" (1989) Arsena Dedića in Zorana Predina, prvenca ene ključnih slovenskih kantavtoric Ksenije Jus "Link der Wasser" (1998) in prvenca "Manj je več" (2009) ljutomerskega etno-rock glasbenika Sama Budne.
V Pesmi v žepu se nam predstavlja kantavtor Matej Krajnc s svojo novo ploščo Tihi dogovor. Pesmi na njej so pravzaprav uglasbena poezija, prepletena s številnimi referencami iz literarnega sveta.
Tokratno Pesem v žepu posvečamo pesnici, pisateljici, igralki, šansonjerki Svetlani Makarovič, ki je 1. januarja dopolnila 80 let. Poslušamo pesmi z njenih šansonjerskih plošč ter kakšno tako, ki se navezuje na njeno poezijo. Med pesmi vpletamo drobce pogovora iz nedavne oddaje Intervju, v kateri nam je pripovedovala o svojem ustvarjanju.
V Pesmi v žepu poslušamo nekatere pesmi s slovenskih kantavtorskih plošč in plošč uglasbene poezije z letnico 2018.
V Pesem v žepu prihaja legendarni kantavtor Adi Smolar s svojim novim, že šestnajstim albumom »Prav zdaj«. Na njem se loteva tematike življenja in smrti, ob tako resni vsebini pa za lažje sprejemanje v svojem slogu natrosi za dobršno mero humorja.
V Pesem v žepu prihaja duo Natriletno kolobarjenje s praho. Družbenokritična kantavtorska posebneža Jure Novak in Uroš Buh nam bosta predstavila svoj drugi album "Iz konteksta".
Tudi nežne pesmi so lahko družbenokritične in tudi v angažiranih pesmih se najde prostor za ljubezen. To med drugim dokazuje kantavtor Leon Matek s svojo tretjo ploščo »Srce imaš tako veliko«. Predstavlja nam jo v tokratni Pesmi v žepu.
Mladi primorski kantavtor Žiga Rustja se giblje na presečišču popa in rocka, s svojimi pesmimi pa skozi osebno izpoved ustvarja most med generacijami – tako v glasbi kot tudi sicer v življenju. Po prvencu »Z moje perspektive« (2014) tokrat v Pesem v žepu prinaša svojo drugo ploščo »Čas«.
Letošnji 16. Kantfest International 2018 je na oder Kulturnega doma Ruše znova prinesel slovenske in tuje kantavtorske pesmi, trije nastopajoči pa so prejeli tudi nagrade – zlato, srebrno in bronasto kanto. Festivalske utrinke, pogovor z zmagovalci in komentar člana strokovne žirije Adija Smolarja poslušamo v dveh zaporednih Pesmih v žepu. Tokrat je na vrsti drugi del.
Letošnji 16. Kantfest International 2018 je na oder Kulturnega doma Ruše znova prinesel slovenske in tuje kantavtorske pesmi, trije nastopajoči pa so prejeli tudi nagrade – zlato, srebrno in bronasto kanto. Festivalske utrinke, pogovor z zmagovalci in komentar člana strokovne žirije Adija Smolarja poslušamo v dveh zaporednih Pesmih v žepu. Tokrat je na vrsti prvi del.
Vse od leta 2003 se v Rušah odvija Kantfest, mednarodni festival kantavtorske glasbe. Na njem se predstavljajo bolj ali manj neznani ustvarjalci, ki se potegujejo za festivalske nagrade – kante. Dogajanje pokrivamo tudi na Prvem, kjer vam bomo v naslednjih dneh in tednih ponudili več festivalskih utrinkov in komentarjev. Še pred samim dogajanjem pa smo v Pesem v žepu povabili organizatorja festivala Petra Andreja, s katerim se je pogovarjal sodelavec RTV centra Maribor, urednik Gregor Stermecki.
Življenje, pa tudi minevanje vsak od nas doživlja nekoliko drugače. To se zrcali tudi v pesmih, ki smo jih izbrali za tokratno oddajo. Poslušamo preplet kantavtorstva, šansona in uglasbene poezije.
Nanine pesmi so pesmi, ki jih je za svojo vnukinjo Nano napisal Frane Milčinski – Ježek. Te dni so se zložile v glasbeno slikanico, ob spremljavi številnih glasbenih ustvarjalcev pa jih odpoje prav tista Nana, za katero so nastale: Nana Milčinski.
Člani skupine Čedahuči predstavljajo svojo drugo ploščo Svetilnik. Kam jih je vodila pot vse od Severnice (2014) pa do danes, katerim simbolom so sledili in kaj vse so odkrili v svojem iskanju desetih novih pesmi, nam v imenu benda zaupata Blaž Učakar in Matjaž Jakin.
Poslušamo drugi album zasedbe Orkestrada: "Utrip", ki nosi naslov po njihovi zmagovalni skladbi s Festivala slovenskega šansona leta 2013. Ploščo nam predstavlja pevka Rada Kikelj Drašler.
Poslušamo tretjo ploščo "Preden se zdani" prekmurske skupine Ethnotrip, ki po dveh albumih s priredbami ljudskih pesmi prinaša dvanajst novih, avtorskih pesmi. Predstavljata nam jih pevka Tjaša Šimonka in violinist Miha Kavaš.
S svojo zasedbo Buh in istoimensko kantavtorsko ploščo se nam v tokratni oddaji predstavlja multiinštrumentalist Uroš Buh.
V zadnji poletni izdaji Pesmi v žepu se ustavljamo pri šansonu in poslušamo dve plošči domačih zasedb: "Stroj za sušenje solz" skupine Počeni škafi in "Divji zahod" dua Drajnarjuva vampa.
Neveljaven email naslov