Vlado Kreslin s svojim novim albumom »Kaj naj ti prinesem, draga« dokazuje, da mu idej za pesmi še zdaleč ne zmanjkuje. Plošča je – tudi po zaslugi različnih sodelovanj – zvočno in vsebinsko pisana, vendar vse pesmi nosijo značilni pečat Kreslinove melanholične poetike, ki se rada znajde nekje na pol poti med preteklostjo in sedanjostjo.

Nova plošča slovenskega kantavtorja

Vlado Kreslin s svojim novim albumom Kaj naj ti prinesem, draga dokazuje, da mu idej za pesmi še zdaleč ne zmanjkuje. Plošča je – tudi po zaslugi različnih sodelovanj – zvočno in vsebinsko pisana, vendar vse pesmi nosijo značilni pečat Kreslinove melanholične poetike, ki se rada znajde nekje na pol poti med preteklostjo in sedanjostjo.

Pesmi na plošči zazvenijo v izvedbi različnih glasbenikov; med drugim so pri ustvarjanju glasbe sodelovali Gal Gjurin, Mali bogovi, Saša Olenjuk, Danilo Ženko, Branko Bogunović – Pif, Žan Serčič, David Kovšca – Buda … Ena od pesmi, Tista zakartana ura, zazveni v dveh variantah, najprej z Malimi bogovi, nato pa v širši zasedbi – s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Moškim pevskim zborom Srečko Kosovel, aranžma za to različico pa je napisal Valter Sivilotti. Vlado Kreslin pravi, da mu je pri ustvarjanju pomembno predvsem občutenje, ki ga pesem prinaša; o glasbi tako pravi:

»Jaz sem tip, ki jo poslušam s srcem. Mislim, sem bolj emocionalen tip, nisem toliko razumski, ne, tako da jaz zmeraj vse skupaj poslušam. Oziroma imam probleme, ko v studiu, ko poslušamo že stotič kakšen komad, ne, ko se na primer miksa, ko se končuje posnetek – potem poslušamo, poslušamo – in vidim, da ti moji razni tonci, producent, pač tipi, ki so profesionalci, ki so v studiu – oni točno slišijo: napaka, to je napaka! Jaz se toliko vživim, da sploh tistega ne slišim! Toliko me zanese, o, kaj je dober komad, jaz že plavam tam nekje …«

Vlado Kreslin, pogovor za Pesem v žepu

Ustvarjalna glasbena pot Vlada Kreslina se približuje polovici stoletja, marsikatera od njegovih starejših pesmi danes že velja za ponarodelo. Še vedno pa ustvarja tudi nove:

»Zmeraj te skrbi, ali bo še kakšen navdih prišel, ali bo še kaj – mislim, to je malo – včasih dve, tri leta ne napišeš nobene pesmi in si, joj, kaj bom zdaj … Ampak potem se ti pa spet kaj posveti … Tako da je mogoče ravno v tem šarm: da se ne moreš prisiliti.«

Vlado Kreslin, pogovor za Pesem v žepu