Nokturno žlahtnih duš je nova plošča šansonjerke Vite Mavrič. Izhodišče za njen nastanek so bile pesmi Arsena Dedića, Vita pa je album ustvarila skupaj s skladateljem in pianistom Jako Puciharjem. Minimalistični preplet šansona in jazza se vsebinsko dotakne izgubljenih in v spominih vedno znova prerojenih ljubezni.

Poslušamo novi album slovenske šansonjerke

Nokturno žlahtnih duš je nova plošča šansonjerke Vite Mavrič. Izhodišče za njen nastanek so bile pesmi Arsena Dedića, Vita pa je album ustvarila skupaj s skladateljem in pianistom Jako Puciharjem. Besedila je v slovenščino prepesnil Tomaž Letnar. Minimalistični preplet šansona in džeza se vsebinsko dotakne izgubljenih in v spominih vedno znova prerojenih ljubezni.

»Tale plošča se mi zdi trezna, zrela rekapitulacija življenja, bolečine, sreče obenem. Se mi zdi, da se z leti seštejejo ljubezni, rane, vse po vrsti. In tukaj je bil Arsen Dedić zelo dobro izhodišče za to razmišljanje … Potem se je pa začela ta raziskovalna pot, ki me je pripeljala še do najinih sopotnikov, kot je Brassens, Gino Paoli, Endrigo, tako da to je tak hommage eni poeziji, nekemu času, v katerem se jaz najdem, vidim v tem trenutku.«

Vita Mavrič, pogovor za Pesem v žepu

»Skrivnost ljubezni je v njenih ponovitvah. In da bi lahko razvijal svoj pogled na ta žanr, svojo lastno interpretacijo, moraš seveda v osnovi ogromno prebrati. In seveda sem se iskala zgolj znotraj besedil. Zato tudi celoten album ni samo Arsen, ampak izhajam iz njegovega odnosa do sopotnikov tega žanra, mojega odnosa – vedno se pa vse začne in konča z besedilom. Tukaj pa potem pot nadaljuje Jaka in da tisto pravo začimbo celi zgodbi.«

Vita Mavrič, pogovor za Pesem v žepu

Vita Mavrič in Jaka Pucihar sta v 25 letih sodelovanja nedvomno našla skupni jezik, ki na albumu Nokturno žlahtnih duš skozi premišljene, inovativne, a hkrati minimalistične aranžmaje ohranja pozornost na besedilih. Glasbeno podobo so pesmim poleg njiju nadeli še harmonikar Simone Zanchini, kontrabasist Matej Hotko, klarinetist Mate Bekavac, bobnar Gašper Bertoncelj in spremljevalna vokalistka Ana Bezjak.

»Mislim, da je tudi vsak od teh glasbenikov dal tisto osebno noto zraven, kar je pravzaprav pri džezu najbolj bistveno: da pustiš glasbenikom tudi nek oseben izraz, neko demokracijo, ki je velikokrat v glasbi ni, v kakšnih drugih žanrih … Seveda, ko imaš tako ekipo glasbenikov ob sebi, te zasrbijo prsti in na par mestih v songih smo hoteli tudi fantje malo pritisniti na gas, ampak Vita je bila žal ves čas zraven in čim smo mi hoteli malo bolj zadžezirati, so bili že – niti ne besede, ampak že pogled je bil tak, da smo vedeli, da pač delamo šanson in da se mora glasba dejansko prilagajati.«

Jaka Pucihar, pogovor za Pesem v žepu