Andraž Hribar se s svojo šesto ploščo "Čas je" vrača k rokerskim koreninam, kar napove tudi v naslovni pesmi: "Čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo prijeme, niso še za staro šaro moje najstniške dileme …" V pesmih se vseprisotni ljubezenski tematiki pridruži odziv na svet, ki nas obdaja, besedila pa so nastala v sodelovanju z njegovim očetom Milanom Hribarjem. Zaradi različnih glasbenih sodelovanj album zazveni večplastno, obenem pa povsem nevsiljivo vzpostavi povezavo med avtorjevimi glasbenimi vzori in sedanjostjo.

Večplastno glasbeno raziskovanje

Andraž Hribar se s svojo šesto ploščo Čas je vrača k rokerskim koreninam, kar napove tudi v naslovni pesmi: "Čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo prijeme, niso še za staro šaro moje najstniške dileme …" V pesmih se vseprisotni ljubezenski tematiki pridruži odziv na svet, ki nas obdaja, besedila pa so nastala v sodelovanju z njegovim očetom Milanom Hribarjem. Zaradi različnih glasbenih sodelovanj album zazveni večplastno, obenem pa povsem nevsiljivo vzpostavi povezavo med avtorjevimi glasbenimi vzori in sedanjostjo.

Naslovna pesem »Čas je« po Andraževih besedah pripelje rdečo nit:

»… Ta moment, ki se vleče skozi vse pesmi, ampak mogoče je pri drugih rahlo bolj prikrito, namreč: čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo po žepih med drobtinami spominov kakšno staro trzalico. Ali pa: čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo prijeme, niso še za staro šaro moje najstniške dileme. Pravzaprav tukaj se je nekje začela ta plošča … Žerjavica se je tu razpihala. Recimo, da sem tu ugotovil, da si res želim narediti spet eno lepo poprock ploščo.«

K ustvarjanju šeste plošče je povabil ekipo prekaljenih glasbenikov, sam pa je seveda odigral kitare. Ob njem med drugim zaigrajo Neža Buh - Neisha (hammond, klavir, el. klavir), Matej Tekavčič in Miha Koren (baskitara), Dorian Granda (bobni), Primož Malenšek - Pimps (tolkala), Tomaž O. Rous (sintetizatorji, programiranje) … Produkcijo albuma je zaupal Dejanu Radičeviću, vsem naštetim pa je Andraž pustil precej proste roke:

»Človeka med ustvarjanjem nekako samo nese. Jaz se vedno lotevam projektov na izjemno odprt način. Ne želim nikogar omejevati, v bistvu producentu pustim, da ga pelje po svoje, glasbeniki razpenjajo svoja jadra, vnašajo svoje karakterje, svojo energijo … Sploh pa če povabiš k sodelovanju ljudi, ki imajo svojo zelo močno izoblikovano glasbeno osebnost, je celo dobro, da jim pustiš delovati ali pa igrati, da izzvenijo nekako po svoje.«

Dejan Radičević in Tomaž O. Rous sta pripomogla k slojeviti zvočni sliki posameznih pesmi, pri čemer kakšna od njih spomni na pesmi skupine Prah, v kateri je v 70-ih letih ustvarjal Andražev oče Milan Hribar – ti vplivi so se v pesmi prikradli povsem podzavestno.

»Jaz moram priznati, da nisem razmišljal o tem, da bi se bližal zvoku Praha, ampak če zdaj pomislim, je dejansko Miha Kralj kot pionir elektronske glasbe takrat ogromno naredil o tem. Tudi tam se pojavlja ta slojevitost zvoka …«

Milan Hribar je obenem avtor polovice besedil na albumu; oče in sin se skozi besede izražata vsak na svoj način – Milanova besedila so romantične pripovedi, Andraževa pa bolj ekspresivna:

»Mogoče ravno to daje eno tako barvitost ne samo najinemu sodelovanju, ampak mogoče tudi najinemu odnosu. Ker je zelo zanimivo, da sva ne glede na to, da sva oče in sin, zelo dobra prijatelja.«