Kantavtorica in pesnica Sandra Erpe na novi plošči »Samote« raziskuje, kaj lahko glasba doda besedi in kaj se zgodi, če besedi odvzamemo glasbo. Štirinajst pesmi – sedem prebranih in sedem uglasbenih – nam naslika različne odtenke oddaljenosti med ljudmi: samoto, osamljenost, samost ...

Nova plošča s prebrano in uglasbeno poezijo

Kantavtorica in pesnica Sandra Erpe na novi plošči Samote raziskuje, kaj lahko glasba doda besedi in kaj se zgodi, če besedi odvzamemo glasbo. Štirinajst pesmi – sedem prebranih in sedem uglasbenih – nam naslika različne odtenke oddaljenosti med ljudmi: samoto, osamljenost, samost ...

»Vsekakor bi rekla, da gre za konceptualni album. Zanimal me je ta odnos med poezijo in uglasbeno poezijo: kaj lahko glasba doda besedi ali pa kaj se zgodi, če besedi vzamemo glasbo, mogoče je del albuma tudi tovrsten eksperiment.«

V ospredju pesmi ves čas ostaja besedilo, pa naj bo recitirano ali uglasbeno. Avtorica je obenem v posnetkih želela obdržati pristnost izvedbe, zato se je odločila za način snemanja brez nasnemavanja. Ob njej zaigrajo Jan Peteh (kitara), Andrej Marinčič (klavir, melodika) in Sašo Piskar (kontrabas), pri nekaj pesmih se kot gost pridruži še Jure Tori (harmonika).

Recitacije in uglasbitve se prelivajo ena v drugo ter tako sestavijo zgodbo, ki naj bi si jo vsak poslušalec interpretiral nekoliko po svoje:

»Če namignem, je plošča sestavljena tako, da vsaka recitacija poezije nekaj pove tudi o skladbi, ki prihaja za njo. Vsaka posebej delujeta, sta ločeni, ampak delujeta tudi kot celota in tudi kot celota nekaj povesta, skupaj. Rdeča nit plošče pa je samota v različnih odtenkih, samota v različnih oblikah in njeni bratje in sestre, kar pomeni osamljenost, samost, ki sta tudi mogoče ne nujno podpomenki samote, ampak definitivno sorodnici. Kaj želim povedati s ploščo? Vse to bi lahko strnili v en dan: od tega, ko se dan začne in s čim ga začnemo, pa do takrat, ko se konča, ker ga nekaj prekine, ker se je narisal le napol. Kaj ga prekine – ne bom zdaj konkretna, ampak mislim, da zadnja skladba dobro opiše, kaj ga prekine.«

»Kadar ustvarjam, ne izhajam iz 'happy place', oziroma v slovenščini, me neka pozitivna čustva, čustva radosti ne pripravijo do tega, ampak prav nasprotno, iz stiske prihajajo vse reči. Se mi zdi pa pomembno poudariti, da se teme skozi leta ne spreminjajo toliko, mi samo iščemo nov način izražanja v teh okvirih, ki so nam dani. In kadar mi to bolj ali manj uspe, sem seveda vesela.«