Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred zimskimi olimpijskimi igrami v Pekingu smo se spomnili prvega olimpijskega odličja za samostojno Slovenijo. Priborila nam ga je Alenka Dovžan, ena od t. i. "vražjih Slovenk", ki se z nostalgijo in prijetnimi občutki spominja podpore in navijanja sotekmovalcev. Olimpijski duh je bil takrat še pravi. Kaj to pomeni, pa v Petku brez pravila!
Pogovor z olimpijko, ki je neodvisni Sloveniji priborila prvo zimsko olimpijsko medaljo
Pred zimskimi olimpijskimi igrami v Pekingu smo se spomnili prvega zimskega olimpijskega odličja za samostojno Slovenijo. Priborila nam ga je Alenka Dovžan. "Vražja Slovenka" se z nostalgijo in prijetnimi občutki spominja bivanja v olimpijski vasi leta 1994 na Norveškem.
"Sem malo žalostna, da olimpijske igre niso več tisto, kar so bile. Norveška je bila res pravljica. Vsa tekmovanja so bila v krogu 15 km. Olimpijska vas je bila res prava olimpijska vas, kjer smo se športniki tudi družili, kar bi olimpijske igre navsezadnje tudi morale biti."
Za mlado majhno državo so takrat navijali tudi tekmovalci drugih dežel. Alenka pove, da med njimi izstopa "takrat je bil še princ Albert monaški, zdaj že knez".
"Je navijal za nas, smo veliko debatirali. Je rekel, da spremlja majhne države, ker je tudi sam iz majhne države. On je takrat v bobu nastopal. To so igre. Da se tudi športniki družimo, drug drugega gledamo, drug za drugega navijamo. Zdaj tega tako rekoč ni več. Zelo si želim, da ne bi samo kapital krojil olimpijskih iger."
229 epizod
Edina jutranja rubrika, v kateri se lahko znajde vse. In v kateri povemo (skoraj) vse.
Pred zimskimi olimpijskimi igrami v Pekingu smo se spomnili prvega olimpijskega odličja za samostojno Slovenijo. Priborila nam ga je Alenka Dovžan, ena od t. i. "vražjih Slovenk", ki se z nostalgijo in prijetnimi občutki spominja podpore in navijanja sotekmovalcev. Olimpijski duh je bil takrat še pravi. Kaj to pomeni, pa v Petku brez pravila!
Pogovor z olimpijko, ki je neodvisni Sloveniji priborila prvo zimsko olimpijsko medaljo
Pred zimskimi olimpijskimi igrami v Pekingu smo se spomnili prvega zimskega olimpijskega odličja za samostojno Slovenijo. Priborila nam ga je Alenka Dovžan. "Vražja Slovenka" se z nostalgijo in prijetnimi občutki spominja bivanja v olimpijski vasi leta 1994 na Norveškem.
"Sem malo žalostna, da olimpijske igre niso več tisto, kar so bile. Norveška je bila res pravljica. Vsa tekmovanja so bila v krogu 15 km. Olimpijska vas je bila res prava olimpijska vas, kjer smo se športniki tudi družili, kar bi olimpijske igre navsezadnje tudi morale biti."
Za mlado majhno državo so takrat navijali tudi tekmovalci drugih dežel. Alenka pove, da med njimi izstopa "takrat je bil še princ Albert monaški, zdaj že knez".
"Je navijal za nas, smo veliko debatirali. Je rekel, da spremlja majhne države, ker je tudi sam iz majhne države. On je takrat v bobu nastopal. To so igre. Da se tudi športniki družimo, drug drugega gledamo, drug za drugega navijamo. Zdaj tega tako rekoč ni več. Zelo si želim, da ne bi samo kapital krojil olimpijskih iger."
3D tiskanje hrane je zaenkrat prisotno v pop-up restavracijah in bolj eksperimentalnih kuhinjah visoke kulinarike, smo imeli pa tudi Slovenci svoje poskuse.
Prvi Teden restavracij so organizirali v New Yorku leta 1992, od takrat pa se je akcija razširila po vsem svetu. Bistvo je ponudba posebnih menijev v priznanih in dobro ocenjenih restavracijah po nižji ceni od običajne z obvezno vnaprejšnjo rezervacijo. Tokrat v "šoli okusov," kot to imenuje kulinarični kritik in selektor Tedna restavracij Uroš Mencinger, sodeluje 106 restavracij. Gostinci morajo biti vrhunsko pripravljeni, gosti pa predvsem radovedni, raziskovalni in svobodomiselni, kar, resnici na ljubo, večina največkrat ni.
Edina jutranja rubrika, v kateri se lahko znajde vse. In v kateri povemo (skoraj) vse.
Edina jutranja rubrika, v kateri se lahko znajde vse. In v kateri povemo (skoraj) vse.
Edina jutranja rubrika, v kateri se lahko znajde vse. In v kateri povemo (skoraj) vse.
Kaj ima čajna klobasa opraviti s čajem, polenta s pepelom ter zakaj muska pomeni namočena jed? Razlaga dr. Simona Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU.
Edina jutranja rubrika, v kateri se lahko znajde vse. In v kateri povemo (skoraj) vse.
Idrijski žlikrofi so vpisani v register nesnovne dediščine, od leta 2002 so na ravni Evropske unije zaščiteni kot 'Zajamčena tradicionalna posebnost' ter od leta 2010 kot zaščiten proizvod vpisani tudi v register pri Evropski komisiji. Najprej smo preverili, ali obiskovalci ljubljanske tržnice poznajo glavne sestavine te kulinarične posebnosti, potem pa smo se izdelave učili z 91-letno Marto Mikuž iz Črnega Vrha nad Idrijo.
Edina jutranja rubrika, v kateri se lahko znajde vse. In v kateri povemo (skoraj) vse.
Erik Toth in Mirna Buić sta si prvo edicijo Slovarja izolskega slenga zamislila še kot študenta antropologije in kulturologije. Letos, po desetih letih, je na vrsti že tretja izdaja, med najnovejšimi zbranimi besedami je interkuler.
Edina jutranja rubrika, v kateri se lahko znajde vse. In v kateri povemo (skoraj) vse.
Edina jutranja rubrika, v kateri se lahko znajde vse. In v kateri povemo (skoraj) vse.
"Slovenci več ali manj poznamo majolike," pove Mateja Kos, soavtorica razstave Slovenska majolika, kustosinja v Narodnem muzeju Slovenije. V Petku brez pravila pove še, od kod je tehnika izdelave teh posod pripotovala do nas in kako to, da smo Slovenci majoliko posvojili do te mere, da je postala mitološki predmet - v ljudskih pesmih recimo predstavlja veselo družbo.
Umetnik v naravi Miha Brinovec se ukvarja tudi z balansiranjem kamnov, včasih eno skulpturo balansira tri ure.
Edina jutranja rubrika, v kateri se lahko znajde vse. In v kateri povemo (skoraj) vse.
Edina jutranja rubrika, v kateri se lahko znajde vse. In v kateri povemo (skoraj) vse.
Pogovarjali smo se z Žigo Vaupotičem, ki je obiskal že približno 50 restavracij z Michelinovimi zvezdicami in vstopili v najmanjši slovenski muzej. Trafika - muzej za enega prikazuje stare predmete, ki so jih nekoč prodajali v trafikah, Aleksandra Berberih-Slana pa je izdala, da legenda o ljubezni, ki trafikantom najde pravega ali pravo, očitno še kar drži.
Pedoči ali klapavice so cenovno najbolj dostopne školjke, vsak junij imajo v Izoli tudi svoj praznik. Na enem grozdu klapavic, ki sega v morje od 3 do 8 metrov globoko, pridelovalci dobijo približno 20-30 kg prodajnih školjk. Školjkar Mitja Petrič jih letno pridela 200 ton, goji tudi ostrige in vrsto, ki je od njih vsaj 5-krat dražja, to so ladinke. Italijani jim pravijo morski tartufi. Priprava osnovne buzare s klapavicami je preprosta, še bolj enostavno je, da jih pripravimo na žaru.
Neveljaven email naslov