Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že več kot tri tedne potekajo polemike o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško. Tokratni vrhunec je odločitev slovenske vlade, da izbiro novega slovenskega arbitra prepusti kar sodišču samemu. Hrvaška pa nič. Arbitraža je uradno ne zanima več. Ljubljanski Univerzitetni klinični center, daleč največja bolnišnica pri nas in tudi eno od naših največjih podjetij, je ta teden dobil novega upravnika oziroma vršilca dolžnosti. Iz tujine pa lahko žal poročamo le o katastrofah.
Že več kot tri tedne potekajo polemike o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško. Tokratni vrhunec je odločitev slovenske vlade, da izbiro novega slovenskega arbitra prepusti kar sodišču samemu. Hrvaška pa nič. Arbitraža je uradno ne zanima več.
Ljubljanski Univerzitetni klinični center, daleč največja bolnišnica pri nas in tudi eno od naših največjih podjetij, je ta teden dobil novega upravnika oziroma vršilca dolžnosti.
Iz tujine pa lahko žal poročamo le o katastrofah: o zločinih fanatikov tako imenovane Islamske države, o eksplozijah podtaknjenih bomb ali nesrečah in o vnovičnem zagonu jedrskih elektrarn na Japonskem. To sicer ni katastrofa sama po sebi, vendar temu na Japonskem marsikdo nasprotuje ...
916 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Že več kot tri tedne potekajo polemike o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško. Tokratni vrhunec je odločitev slovenske vlade, da izbiro novega slovenskega arbitra prepusti kar sodišču samemu. Hrvaška pa nič. Arbitraža je uradno ne zanima več. Ljubljanski Univerzitetni klinični center, daleč največja bolnišnica pri nas in tudi eno od naših največjih podjetij, je ta teden dobil novega upravnika oziroma vršilca dolžnosti. Iz tujine pa lahko žal poročamo le o katastrofah.
Že več kot tri tedne potekajo polemike o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško. Tokratni vrhunec je odločitev slovenske vlade, da izbiro novega slovenskega arbitra prepusti kar sodišču samemu. Hrvaška pa nič. Arbitraža je uradno ne zanima več.
Ljubljanski Univerzitetni klinični center, daleč največja bolnišnica pri nas in tudi eno od naših največjih podjetij, je ta teden dobil novega upravnika oziroma vršilca dolžnosti.
Iz tujine pa lahko žal poročamo le o katastrofah: o zločinih fanatikov tako imenovane Islamske države, o eksplozijah podtaknjenih bomb ali nesrečah in o vnovičnem zagonu jedrskih elektrarn na Japonskem. To sicer ni katastrofa sama po sebi, vendar temu na Japonskem marsikdo nasprotuje ...
Kaj je skupnega vsem napadalcem, ki so v zadnjih tednih sejali smrt in strah po stari celini? Vemo, zakaj so se radikalizirali? Vsi po vrsti so mladi ljudje z roba družbe, socialno in ekonomsko izključeni. So mladi brez perspektive, že vnaprej obsojeni na neuspeh. Bo sedanja mlada generacija namesto družbenih in ekonomskih sprememb zahtevala zgolj poceni zabavo, in tehnologijo? Bomo res le še nemo zrli v ekrane svojih pametnih telefonov, na tviterjih tekmovali v cinizmu, lovili Pokemone, na spletnih forumih pa bojevali male vojne ničevosti? Bomo še opazili zgodbe ljudi, usode narodov in, nenazadnje, se bomo zavedali posledic svojih dejanj in znali na svet pogledati širše, kot pa to omogočajo kamere samsungov in iphonov?
Med tem, ko se je življenje v Sloveniji zaradi počitnic skoraj ustavilo, ko so gneče le v prometnih zastojih na cestah proti morju in pred prodajalnami sladoleda so oči svetovne javnosti umerjene predvsem v Turčijo in ZDA. V prvo zaradi grotesknega vojaškega prevrata in v drugo zaradi še bolj grotesknega predsedniškega kandidata in njegove žene, naše Melanije iz Sevnice.
Poletje se lahko zares začne, konec je nogometnih evforij in večerov z razpravami v stilu “žoga je okrogla”. Pa nismo ostali brez žoganja. Nekoč neopazni in premišljeni branilec Miro Cerar postaja izpostavljeni in učinkoviti napadalec. Na oblast je prišel z iskreno vsebino, zdaj počasi vse bolj postaja prisiljena forma. Še malo, pa bo začel loviti pokemone … Če bo moral biti novi finančni minister skorajda hudičev vajenec, pa ima čarovnikov vajenec Evald Flisar problem s čarobnim dviganjem tistega nečesa, ki naj v profesionalnih debatah ne bi smelo igrati ključne vloge. A naši domači problemi so zares majhni, ko se ozremo v svet. Francija se je obvarovala napadov med evropskim nogometnim prvenstvom, na praznični dan padca Bastilje pa se je v četrtek zvečer v Nici zgodil teroristični masaker.
Medtem ko se ta teden končujejo nogometne igre, sta tudi politika in širše upravljanje države že nekaj časa vse bolj le igra in predstava za javnost. In dlake z jezikov vse prevečkrat odpadejo šele takrat, ko ni več odgovornosti položajev. V Luki Koper ostaja več vprašanj kot odgovorov. Pa priokus zgrešenih komunikacij in nejasnih strategij. In čeprav so politiki že nekaj časa veliko bolj menedžerji kot državniki, je razkorak med tema vlogama ta teden doživel novo dno. Izjava Ne jamram, iščem rešitve pa je, kot kaže, dobila dodatek: vlada dela naprej, čvrsto in normalno. Kar koli že to pomeni.
S celine gledamo na otok. Nikamor drugam kot na britansko otočje, kjer se že ubadajo s prvimi posledicami referendumske odločitve o izstopu iz Evropske unije. Kako bo ta potekal, pa ni povsem jasno nikomur. Pogajanja naj bi trajala leta. V Sloveniji pa je glavni dogodek zaplet glede imenovanja novih nadzornikov Luke Koper. Spor se je z demonstracijami že prenesel na ulico.
V pričakovanju izzidov britanskega referenduma za ostanek ali izstop iz EU se je ves teden ovijal v negotovosti. Raziskave so nakazovale na tesen izid, ki si ga z gotovostjo ni upal napovedati nihče. In odločili so se v prid Brexita. Vnovič je zmagal populizem. Prihodnost je negotova, tako za Veliko Britanijo kot tudi za EU, ki je s tem dobila jasno sporočilo … in jasno sporočilo je dobila tudi demokracija. Gotovo je le eno – lažje se je EU priključiti kot iz nje izstopiti. Vsaka podobnost med dvema zakoncema je zgolj naključna.
Tudi tokrat seveda ne moremo mimo najpomembnejše postranske stvari na svetu, ki je v minulih dneh prikovala pred zaslone milijone nogometnih navijačev. Začelo se je obetavno in spektakularno sredi Pariza. A že prvi večer je sledila streznitev, soočenje z realnostjo. Šport je tudi posel in kjer je denar, je tudi politika.
Pred skorajšnjim 25-tim rojstnim dnevom države lahko ugotavljamo, da je psihično in fizično zdravje kar precej načeto, kar se kaže tudi v srhljivih zdravstvenih epizodah. In medtem, ko se politiki igrajo v svojih peskovnikih, varuh človekovih pravic opozarja, da na pragu revščine živi vsaki sedmi Slovenec. Kljub vsemu pa je med državljani še vedno slišati, da dobro na dovolj dolgi časovni premici vedno zmaga.
Delitev na leve in desne je v Sloveniji že taka folklora, da bi si zaslužila posebno zaščito. Tako kot piranska sol, nanoški sir, šebrejski želodec ali prekmurska šunka. Če je taka delitev v političnem prostoru prisotna skoraj povsod po svetu, smo jo pri nas raztegnili še na mnoga druga področja. In tako imamo leve in desne medije, leve in desne tajkune, leva in desna društva, celo leve in desne umetnike. In seveda levo in desno interpretacijo zgodovine.
V Petkovi centrifugi bomo teden zavrteli nazaj – vse od petka 13. do zmage nad fašizmom in nacizmom. Evrovizija, aretacija prodajalca mesa, ki je novačil ljudi za klanje v Siriji, zastrupljanje okolja po nareku kapitala in novinarska avtonomija – to bo nekaj poudarkov, ki se bodo znašli v bobnu našega velikega pralnega stroja. Denarja ne bomo prali, bomo pa preizkusili trpežnost rdečih jopičev, zaradi katerih je odstopila podpredsednica državnega zbora. Ne gre za prisilne jopiče, čeprav bi tudi ti občasno prišli prav nekaterim politikom.
Grenko sladki so bili prvomajski prazniki – kot tudi sam praznik dela: na eni strani grenka razmišljanja o položaju delavcev, na drugi praznovanja in veselje ob kresovih. Tako je bilo tudi vreme – izmenjaje dež, sneg in sonce. Predvsem sneg je v nasadih, na njivah in parkih povzročil pravo razdejanje, razpad varstva potrošnikov in okolja v Evropi pa po razkritju pogajalskih izhodišč sporazuma TTIP med EU in ZDA napovedujejo pri Greenpeacu. Slovenjo pa spet razdvajajo referendumi oz. zgolj obeti le teh.
Spektakularno se je poslovila ministrica za kulturo, tudi seja preiskovalne komisije za banke je bila pravi spektakel. Vznesene besede o uporu, pogumu, tovarištvu in solidarnosti bomo tehtali po praznikih. Pogosto se spektakli , ko vzide sonce delovnega dne, spremenijo v debakle …
Zdrava pamet jo je iz naših krajev podurhala, še preden smo sploh opazili, da jo imamo. Ne, to ni še ena v vrsti ciničnih pripomb, to je misel, ki si jo misli vsakdo, ki le količkaj kritično gleda na družbeno in politično dogajanje v naši podalpski kurji zaplati. Primerov je vse več, v današnji Centrifugi bomo osvetlili le nekatere.
Peremo tedensko perilo. O protestnih shodih, izidu nove knjige, ki se imenuje Bela knjiga, nogometnih sporih in Tomažu Pandurju.
Ne zaupamo nikomur, velikokrat z razlogom. Spoznamo se na vse in sodimo o vsem, malo manjkrat z razlogom. Smo vrhunski poznavalci znanosti, medicine, prava, sociale …, največkrat brez znanja in pravih informacij. In politika in politiki zato še lažje manipulirajo z nami. Tudi mediji nismo nikakršne izjeme. Odzvem dveh nesrečnih dečkov starim staršem in njuna namestitev v rejniško družino, je žalosten primer splošne vsevednosti in nezaupljivosti. Vendarle gre za otroke, tu se strinjamo, in igranje z njihovo usodo res ne sme postati resničnostni šov. Žal je nekaj epizod že neizbrisljivo posnetih …
Iskanje pravice v tednu od velikonočnih praznikov do dneva norcev. Pravice pa nikjer. Haaško sodišče je predsednika Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja oprostilo v vseh devetih točkah obtožnice, v katerih je bil obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti na Hrvaškem, BiH in Vojvodini med letoma 1991 in 1993. Sodni senat je večinsko presodil, da tožilstvo obtožb ni dokazalo onkraj razumnega dvoma. So v imenu političnih ciljev dovoljena vsa sredstva? Bi se zločini v nekdanji Jugoslaviji zgodili brez političnega projekta Velike Srbije? Ne nazadnje so bili tudi odzivi na razsodbo sodišča odvisni prav od nacionalne in ideološke usmerjenosti: ogorčenje na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, v Srbiji zadržanost, med radikalci zmagoslavje, v nesrečni Srebrenici celo z grožnjami namenjenimi Bošnjakom in bučnim proslavljanjem.
Evropska unija, ki že skoraj deset let drsi iz krize v krizo, je v minulih dneh znova reševala samo sebe. Še en prelomni vrh, še ena usodna pogajanja. Za slovensko vlado je majavi kompromis iz bruseljske tržnice olajšanje. Za 35 tisoč beguncev na grško madžarski meji pa katastrofa. In še: spet trenja v vladni koaliciji, zakaj je sindikalist Zoran Petrovič pravi slovenski funcionar, kdo praznuje 8.marec in kateri Slovenec ruši internet.
Neveljaven email naslov