Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat je teden, ki je za nami, oprala Tanja Starič
Tokrat je teden, ki je za nami, oprala Tanja Starič
Ste že naveličani političnih obrazov, starih in novih, ki se vsak dan pojavljajo na ekranih? Imate dovolj nizkotnega zmerjanja na vaših priljubljenih družbenih omrežjih? Ste v svoji ulici srečali že vse prvake političnih strank, ki ste jih doslej videvali le v medijih? In kljub temu še vedno ne veste, koga bi volili? Brez skrbi: niste sami. Teden pred začetkom volilnega molka je neopredeljena in neodločena skoraj četrtina slovenskega volilnega telesa.
Najprej o zmagovalcu. Po meritvah javnega mnenja ga že imamo. Že dva tedna je trdno na prvem mestu Janševa SDS. Težava je le v tem, da celo tisti, ki ankete pripravljajo, opozarjajo, da prav nič še ni odločeno.
Pa poglejmo torej tiste na drugem, tretjem in naslednjih mestih priljubljenosti. Med njimi najbolje kaže Marjanu Šarcu, za njim sta v igri še Dejan Židan in Miro Cerar. Prva težava je, da tekmujejo med sabo in da vsi segajo v isti volilni bazen. Druga pa, da je treba na volitvah najprej zmagati.
Scenarij, po katerem Janezu Janši – če bi seveda zmagal – ne bo uspelo sestaviti koalicije in bo za njim dobil priložnost drugouvrščeni, je nekoliko bizaren. Kajti po volilni nedelji vedno pride ponedeljek. O katerem je Janša na POP TV povedal takole:
"Tukaj stojijo nekateri , ki govorijo, da ne bodo šli v koalicijo z nami, smo to že doživeli na prejšnjih volitvah, so prvi, ki pokličejo v ponedeljek, nekateri že v nedeljo."
Zdi se, da bodo volitve tokrat v prvi vrsti test sprememb v družbi in šele potem priljubljenosti političnih strank. Teme, o katerih govorijo, so drugačne od prejšnjih. Kriza je izginila, o moralni prenovi tokrat niti besede. Pač pa zdaj brez zavor o predragih beguncih, nevladnih organizacijah, celo o pravicah žensk.
Slovenija je medtem za hip postala središče sveta s praznovanjem svetovnega dneva čebel. Mimogrede je Čebelarska zveza poslala koristen nasvet političnim tekmecem za čas, ko bodo upravljali državo.
"Če bi država funkcionirala tako, kot je delovala naša skupina od ideje do razglasitve, bi se v državi cedila med in mleko."
Mednarodna javnost je za nekaj trenutkov obstala. Ne zaradi trpljenja ljudi na Bližnjem vzhodu, odpovedi srečanja voditeljev ZDA in Severne Koreje ali brexita. Razlog je bila poroka britanskega princa in ameriške Pepelke, ki sta jo v neposrednem prenosu spremljali menda kar dve milijardi gledalcev.
Ali pa ljudje v negotovem svetu preprosto potrebujemo srečne konce. Slovenijo je na noge znova spravila košarka in zlati mladenič s polnim kovčkom nagrad. Luka Dončić. O Luki ni česa dodati. Vprašanje pa je, zakaj šport po večini navdušuje, povezuje, navdihuje, politika pa jezi, razočara in spravlja v malodušje. Kdor bi našel odgovor, bi dobil tudi letošnjo volilno bitko.
Zelo mogoče je, da se bodo politični zapleti po volilni nedelji šele prav začeli. A takrat državljani ne bomo imeli nobenega vpliva več.
925 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Tokrat je teden, ki je za nami, oprala Tanja Starič
Tokrat je teden, ki je za nami, oprala Tanja Starič
Ste že naveličani političnih obrazov, starih in novih, ki se vsak dan pojavljajo na ekranih? Imate dovolj nizkotnega zmerjanja na vaših priljubljenih družbenih omrežjih? Ste v svoji ulici srečali že vse prvake političnih strank, ki ste jih doslej videvali le v medijih? In kljub temu še vedno ne veste, koga bi volili? Brez skrbi: niste sami. Teden pred začetkom volilnega molka je neopredeljena in neodločena skoraj četrtina slovenskega volilnega telesa.
Najprej o zmagovalcu. Po meritvah javnega mnenja ga že imamo. Že dva tedna je trdno na prvem mestu Janševa SDS. Težava je le v tem, da celo tisti, ki ankete pripravljajo, opozarjajo, da prav nič še ni odločeno.
Pa poglejmo torej tiste na drugem, tretjem in naslednjih mestih priljubljenosti. Med njimi najbolje kaže Marjanu Šarcu, za njim sta v igri še Dejan Židan in Miro Cerar. Prva težava je, da tekmujejo med sabo in da vsi segajo v isti volilni bazen. Druga pa, da je treba na volitvah najprej zmagati.
Scenarij, po katerem Janezu Janši – če bi seveda zmagal – ne bo uspelo sestaviti koalicije in bo za njim dobil priložnost drugouvrščeni, je nekoliko bizaren. Kajti po volilni nedelji vedno pride ponedeljek. O katerem je Janša na POP TV povedal takole:
"Tukaj stojijo nekateri , ki govorijo, da ne bodo šli v koalicijo z nami, smo to že doživeli na prejšnjih volitvah, so prvi, ki pokličejo v ponedeljek, nekateri že v nedeljo."
Zdi se, da bodo volitve tokrat v prvi vrsti test sprememb v družbi in šele potem priljubljenosti političnih strank. Teme, o katerih govorijo, so drugačne od prejšnjih. Kriza je izginila, o moralni prenovi tokrat niti besede. Pač pa zdaj brez zavor o predragih beguncih, nevladnih organizacijah, celo o pravicah žensk.
Slovenija je medtem za hip postala središče sveta s praznovanjem svetovnega dneva čebel. Mimogrede je Čebelarska zveza poslala koristen nasvet političnim tekmecem za čas, ko bodo upravljali državo.
"Če bi država funkcionirala tako, kot je delovala naša skupina od ideje do razglasitve, bi se v državi cedila med in mleko."
Mednarodna javnost je za nekaj trenutkov obstala. Ne zaradi trpljenja ljudi na Bližnjem vzhodu, odpovedi srečanja voditeljev ZDA in Severne Koreje ali brexita. Razlog je bila poroka britanskega princa in ameriške Pepelke, ki sta jo v neposrednem prenosu spremljali menda kar dve milijardi gledalcev.
Ali pa ljudje v negotovem svetu preprosto potrebujemo srečne konce. Slovenijo je na noge znova spravila košarka in zlati mladenič s polnim kovčkom nagrad. Luka Dončić. O Luki ni česa dodati. Vprašanje pa je, zakaj šport po večini navdušuje, povezuje, navdihuje, politika pa jezi, razočara in spravlja v malodušje. Kdor bi našel odgovor, bi dobil tudi letošnjo volilno bitko.
Zelo mogoče je, da se bodo politični zapleti po volilni nedelji šele prav začeli. A takrat državljani ne bomo imeli nobenega vpliva več.
V Centrifugi govorimo o zgodnjem začetku volilne tekme, o političnih izdajah in zvestobi, o težavah, ki so se zgrnile na dve največji stranki – opozicijsko SDS in vladno Gibanje Svoboda. Povemo, zakaj predčasnih volitev za zdaj pri nas ne bo in zakaj v resnici ni pomembno, ali je Logar izstopil iz SDS v dogovoru z Janšo ali ne. Opozorimo tudi na vse tanjšo mejo med javnim in zasebnim, o korporacijah in blagovnih znamkah, ki vstopajo že tudi v vesolje. Tedenski pregled sta pripravili Tanja Starič in Mirta Berlan.
V ponedeljek je minilo leto dni od napada skrajnega palestinskega islamističnega gibanja Hamas na Izrael. V skrbno načrtovani barbarski teroristični akciji je množica napadalcev pobila približno 1200 ljudi. Izrael je odgovoril s teroristično akcijo, ki zdaj traja že več kot leto dni. Oziroma s tako imenovano kopensko operacijo, ob kateri pušča svetovno javnost in mednarodno skupnost – z izjemo Združenih držav Amerike, ki Izrael nepretrgoma podpirajo tako v diplomaciji kot z rednim dobavljanjem orožja – odprtih ust in v šoku.
Vojne so in vojne bodo. Za evfemizmi se lahko skrijejo največje grozote, evfemizmi zameglijo naš fokus. Slovenija igra všečno diplomatsko igro, zavzema se za mir, a hkrati ministrira pri interesih velikih sil. Manjšina je zmeraj odvisna od dobre volje oziroma interesov večine. Tako je v onesnaženem Anhovem, v zamejskem Celovcu ali v Slovenski Bistrici, kjer so na nove zdravnike čakali v dolgi vrsti. Iz Črnomlja pa se s polžjo vprego po železni cesti cijazijo s hitrostjo 10 kilometrov na uro. Pozdravljeni v preteklosti, dobrodošli v prihodnosti.
Nastopi, odstopi, sporazumi, vojna – nič kaj prijeten teden je za nami. Teden predvidljive nepredvidljivosti, v katerem pa je bilo nekaj malega prostora tudi za ljubezen - tisto pravo, večno.
Ko dogodki intenzivno prehajajo iz nadrealnega v resnično in ko se vse v trenutku lahko spremeni v eksplozivno napravo, se navadne požrte besede zdijo le kot pljunek v morje izločkov sadističnih manijakov. Najmočnejši pralni prašek že čaka v pralnem stroju, centrifuga pa je nastavljena na najvišje obrate. Stroj zaganja Gorazd Rečnik.
Evropskega komisarskega kandidata Tomaža Vesela bo treba zamenjati na vrat na nos, in to s kandidatko. Tudi tisti, ki jim za politiko ni prav nič mar, so zaznali občutek sramu. Dva dni prej je umrl nekdaj tako očrnjeni Bora Čorba in njegova inkriminirana pesem o dunajskih hlapcih se je pokazala kot povsem upravičena, celo preroška. Le nekdanji prestolni Dunaj je treba zamenjati z Brusljem, vse ostalo drži.
Najpomembnejši dogodek tega tedna je zagotovo začetek novega šolskega leta. V našem letošnjem primeru 2. september prinaša spremembe, novo upanje, pa tudi skrbi v Sloveniji, kjer radi dvomimo sami vase. Vnovič smo se spraševali zakaj eden izmed ključnih poklicev v vsaki civilizirani družbi, torej učiteljski, sploh v javnem osnovnem in srednjem šolstvu ni dovolj spoštovan, ni dovolj plačan in ni deležen dovolj pomoči pristojnih ustanov. Blejski strateški forum, nekakšno izložbeno okno slovenske diplomacije je sovpadal s prevzemom slovenskega predsedovanja varnostnemu svetu združenih narodov. Tam je največ prahu, predvsem domačega, dvignilo vabilo nekdanji podpredsednici izraelske vlade Cipi Livni. V Nemčiji pa so na deželnih volitvah v Turingiji največ glasov, več kot tretjino, dobili skrajno desni populisti alternative za Nemčijo, na Saškem pa so le za dober odstotek zaostali za konservativnimi krščanskimi demokrati. Vsi rdeči alarmi zvonijo tudi v volkswagnu in TEŠ-u.
Dolgo vroče poletje se počasi, ampak res počasi, poslavlja. Ko so nas v minulih mesecih znova povezovali in veselili športni uspehi, smo skoraj pozabili na tradicionalne domače politične spore, ki se zdaj vračajo. Vlada ima še zelo malo časa, da dokonča projekte, ki jih je napovedala, hkrati pa ima odprte skoraj vse fronte: sindikate, gospodarska združenja, zdravstvo, župane, opozicijo in tudi že nezadovoljne koalicijske partnerje. Na koga torej lahko še računa Robert Golob?
Trenutek našega časa zaznamujejo vojne, negotovost, strah pred prihodnostjo in nemoč posameznika. Pozivi k miru in končanju vojn odzvanjajo v prazno in medtem ko svetovni voditelji hočejo urejati svet vsak po svoje, se zdi, da se ta miselni vzorec prenaša tudi na slehernika. Vse več je ljudi, ki hočejo pravico vzeti v svoje roke in doseči svoje tudi z nasilniškim vedenjem. Objestnost in jemanje pravice v svoje roke tudi pri nas ni neznana disciplina. Vsak po svoje, vsi proti sistemu.
Na slovenskem političnem prizorišču je še vedno počitniško mrtvilo. V drugačnem miru je minil včerajšnji praznik Marijinega vnebovzetja. Žal ni miru po svetu. Kljub vojnam in napetostim so uspešno izvedli olimpijske igre v Parizu. Te so prinesle veselje in žalost, a tudi pomisleke o svetu in mestu športa v njem.
Če je namen Izraela, da nas navadi na brezbrižen odnos do podob smrti, mu je to v celoti uspelo. Zahod z ZDA na čelu pa je prvak v neolimpijski disciplini obračanja stran in praznih pozivov, zavitih v celofan zaskrbljenosti za človekove pravice. To so pravice človeka samo zato, ker je človek. Upanje in optimizem za mir, sta v teh časih prepuščena samo zasebnim odnosom in seveda športnemu dogajanju.
Začel se je spektakel vseh spektaklov, nad Parizom je vzplamtel olimpijski ogenj. Igre so ponudile strast, epska tekmovanja, čustvene odzive in občasne afere. Zdi se, da manjka le olimpijski mir.
Ameriška demokracija kot komedija, barbarstvo in civilizacija na izraelski način, Golobova in Veselova medijska ogrinjala, električni twingo na cvičkov pogon, Magnificova selitev na podeželski travnik. Važno je sodelovati, ne zmagati.
Izteka se teden, ki bi ga mnogi najraje kar takoj potlačili v podzavest in pozabili nanj. Zaznamovala sta ga dva zelo prelomna dogodka: v enem, ki še vedno odmeva po vsem svetu, je nekdo za laž ušel smrti. V drugem, ki je globoko ganil domačo javnost, pa je ta doletela osebo, brez katere življenje tu nikoli več ne bo enako.
Med Slovenci se meja, kdaj se ljudje prenehajo počutiti mlade, pomika vse bolj navzdol. Podobno se dogaja z mejo, kdaj se začnejo počutiti stare. Starost naj bi se začela že pri 57-ih letih. Povprečna pričakovana življenjska doba je več kot 81 let. Le zakaj se tako velik del življenja torej počutimo stare? Tokratni tedenski komentator Gorazd Rečnik predvideva, da tudi zaradi tega, ker se premalo smejemo svetovnim voditeljem.
Tedensko dogajanje je zaznamoval predvsem nogomet. Zakaj nogomet zagotovo ni, četudi menda najpomembnejša, postranska stvar? In zakaj je njegovo razumevanje kot nekakšen novodobni nadomestek za vojne zmota. Nogomet v bistvu simbolizira nekaj povsem drugega. Kaj? Več Igor Bergant.
Prvi teden letošnjega poletja smo preživeli. V prazničnem razpoloženju v več ozirih in ravneh, tudi občutki so se zmešali v čuden koktejl sladkih, grenkih in kislih priokusov. Teden komentira Damjan Zorc.
Evropsko prvenstvo v nogometu. V finalu sta Nemčija in Slovenija. Zelo je napeto. Na koncu se zmage s kar 11 proti 8 veselijo Slovenci. Sliši se kot prizor iz sanj. Ampak vse je resnično. Manjka samo ključen podatek. Izveste ga v tedenskem komentarju, ki ga je pripravil Gašper Andrinek.
O zmagovalcih in poražencih, o šaljivcih in skrajnežih ter novih in starih obrazih 720 članskega evropskega parlamenta.
Smo pred volitvami v Evropski parlament, pri nas pa bodo še trije posvetovalni referendumi. Predvolilna retorika je na vrhuncu, vprašanje pa je, ali bo taka tudi volilna udeležba. Precej visoka je bila na indijskih parlamentarnih volitvah, ki so potekale kar šest tednov. Tudi v Mehiki je veliko volivk in volivcev podprlo prvo predsednico države. V Gazi žal nič novega, še vedno se ne morejo dogovoriti o premirju. Slovenija pa je priznala Palestino.
Neveljaven email naslov