Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav smo v zadnjem tednu pred volitvami, zaprti v mehurček razkazovanja preteklih dosežkov trenutnih županov na eni strani in novih obljub s figami v žepu ostalih tekmecev na drugi, je Gašper Andrinek v Petkovi centrifugi ta mehurček poskušal razpočiti in pogledati izven asfaltiranih in tlakovanih občinskih meja.
Poskušajmo vsaj za hip pogledati mimo starega dobrega hvaljenja o kilometrih novega asfalta
Poskušajmo pogledati zunaj predvolilnega mehurčka. Dejstvo je, da v življenju premalo časa posvečamo temam, ki bi jih res morali vzeti pod drobnogled, preveč časa pa zapravimo za to, da se le zamotimo in odmislimo vsakodnevne tegobe in se tako raje po službi zleknemo na kavč, pogledamo resničnostni šov ali predvolilno soočenje, kar je mogoče celo enako. Posplošujemo? Zagotovo.
Mimo nas vsak dan zdrvi kopica tem, ki bi jim morali posvetiti več časa, da bi lahko razumeli, kaj se dogaja v svetu. Ne moremo kar tako posploševati o nečem, kar ne razumemo, ter tako širiti histerijo in laži.
Jan Slaček, dijak Srednje ekonomske šole Maribor, razmišlja takole: “Največja nevarnost za naš način življenja prihaja od ljudi, ki trdijo, da ga varujejo. Ljudje, ki nas poskušajo prestrašiti v obrambo naše identitete, so ravno tisti, ki ga želijo podreti. Noben nacionalist ni nikoli želel braniti države, želel ji je vladati.”
Nacionalizem in egoizem v Evropi ne smeta imeti več mesta, je sredi tedna v Evropskem parlamentu spregovorila Angela Merkel.
Mogoče bi morali več časa posvetiti tudi skrbi drug za drugega. To lahko storimo tudi na kavču pri nas doma.
925 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Čeprav smo v zadnjem tednu pred volitvami, zaprti v mehurček razkazovanja preteklih dosežkov trenutnih županov na eni strani in novih obljub s figami v žepu ostalih tekmecev na drugi, je Gašper Andrinek v Petkovi centrifugi ta mehurček poskušal razpočiti in pogledati izven asfaltiranih in tlakovanih občinskih meja.
Poskušajmo vsaj za hip pogledati mimo starega dobrega hvaljenja o kilometrih novega asfalta
Poskušajmo pogledati zunaj predvolilnega mehurčka. Dejstvo je, da v življenju premalo časa posvečamo temam, ki bi jih res morali vzeti pod drobnogled, preveč časa pa zapravimo za to, da se le zamotimo in odmislimo vsakodnevne tegobe in se tako raje po službi zleknemo na kavč, pogledamo resničnostni šov ali predvolilno soočenje, kar je mogoče celo enako. Posplošujemo? Zagotovo.
Mimo nas vsak dan zdrvi kopica tem, ki bi jim morali posvetiti več časa, da bi lahko razumeli, kaj se dogaja v svetu. Ne moremo kar tako posploševati o nečem, kar ne razumemo, ter tako širiti histerijo in laži.
Jan Slaček, dijak Srednje ekonomske šole Maribor, razmišlja takole: “Največja nevarnost za naš način življenja prihaja od ljudi, ki trdijo, da ga varujejo. Ljudje, ki nas poskušajo prestrašiti v obrambo naše identitete, so ravno tisti, ki ga želijo podreti. Noben nacionalist ni nikoli želel braniti države, želel ji je vladati.”
Nacionalizem in egoizem v Evropi ne smeta imeti več mesta, je sredi tedna v Evropskem parlamentu spregovorila Angela Merkel.
Mogoče bi morali več časa posvetiti tudi skrbi drug za drugega. To lahko storimo tudi na kavču pri nas doma.
Naravna katastrofa, kakršne na naših tleh ne pomnimo, je razmahnila tudi solidarnost Slovencev neslutenih razsežnosti. Tudi če še niste sami prispevali kakšni humanitarni organizaciji, boste vključeni v sistem solidarnosti preko solidarnostnih sobot ali solidarnostnega prispevka. Da s solidarnostjo lahko premagamo vse ovire, smo v preteklosti že dokazali, ko smo pred političnim pogromom reševali Slovensko tiskovno agencijo, solidarnost in moč skupnosti še naprej potrebujemo pri reševanju RTV izpod političnih krempljev. Tako bomo s solidarnostjo in skupnimi naprezanji premagali tudi posledice ujm. Da nam razlogov za optimističen pogled v prihodnost ne bo zmanjkalo, pa lahko že danes za ogrevanje družno stiskamo pesti za najplemenitejše predstavnike domovine – športnike.
Številni se v teh dneh požrtvovalno trudijo odpraviti posledice obsežnih poplav. Obnova je verjetno že v fazi, ko bo treba natančno določiti obseg škode, tudi zato, da pravočasno dobimo obljubljena sredstva Evropske unije. Sanacija bo morala biti dolgoročna, da bi odpravili ali vsaj omilili škodo v poplavah, ki šele prihajajo. Že ta teden se je na primer nevihta znesla nad Zrečami.
Katastrofalne poplave so na površje spravile marsikaj, tudi najbolj osnovna vprašanja o naravi človeka. V Centrifugi o tem razmišlja Gorazd Rečnik.
Še en s frontalnimi napadi zaznamovan teden je skoraj za nami. Pred nami pa njegov pregled, bolj kot ne kronološki, od petka do petka. Ker če bi začeli na koncu, z današnjim (skoraj apokaliptičnim) dnevom, bi pri njem (in samo njem) tudi ostali. Tadej Košmrlj je … Ja, opral teden tokrat res ni prava besedna zveza.
Vreme je postalo prva in zadnja novica dneva. Neurja, nalivi, vetrovi, toča so ruvali drevesa, razbijali ceste, uničevali pridelek, trgali protitočno zaščito, razkrivali strehe, sprožali plazove in – da, tudi poškodovali ljudi. To je nova realnost, pravijo klimatologi, na to, da bo Slovenija lahko koridor za neurja, se bo treba navaditi.
Treba je rešiti Slovenijo. Tako je češko-francoski pisatelj Milan Kundera, od katerega se poslavljamo v teh dneh, naslovil svoje besedilo, ki ga je leta 1991 napisal za pariški Le Monde. Še vedno velja, da je treba rešiti Slovenijo. Rešujemo slovensko zdravstvo, pokojninski sistem, promet, kostanj pred Dramo, RTV … Treba pa je rešiti tudi svet. Kako neznosno težo ima reševanje, v centrifugi navihano opisuje Tatjana Pirc.
Sisteme, še posebej tiste, ki imajo velik vpliv na ljudi, pogosto vodijo posamezniki brez empatije. Poskušamo si nadeti rožnata očala, a na koncu pridemo do skupnega imenovalca, ki se imenuje diznifikacija.
Z grajskega hriba smo tudi letos poslušali topovske salve v počastitev tokrat že 32. rojstnega dne naše države. Ampak tokrat se nismo imeli časa razvnemati ob debatah o maslu in topovih, pa o napredku na nekaterih življenjskih področjih in nazadovanju na drugih, tudi o morebitnem stanju na mestu pri tretjih ne. Vso pozornost tistega prazničnega predvečera nam je vzel Wagner.
Ste se kdaj spraševali, kje se začne in konča mavrica? Ta raznovrsten naravni pojav že od nekdaj služi kot metafora in simbol številnim kulturam. Da skoraj nič ni črno-belo in da poleg številnih odtenkov sivine obstajajo tudi mavrične barve, dokazuje tudi teden, ki se končuje.
Če smo z izdatnim financiranjem zdravstvenih storitev razkrivali meje javnega zdravstva, smo veliko manj velikodušni, ko gre za prosveto ali upokojence.
Prvi polni junijski teden tega leta je bil kar bogat z bolj in manj pomembnimi dogodki. Saj veste, vsake oči imajo svojega malarja, tako da je pomembnost relativna. Za Aleša Smrekarja, ki je pripravil tokratno Petkovo centrifugo, je bil najpomembnejši ponedeljkov začetek vračanja v RTV normalnost. Če v tem ponorelem svetu sploh lahko govorimo o normalnosti. Ali o ugledu.
Čas teče in reke se ne da obrniti v svoji strugi, pomladni dan se neizogibno prevesi v poletnega. V toku s časom bredemo skozi iztekajoči se teden, oziraje se na leta, ki tečejo in niso drug drugemu enaka. Leto vlade, leto RTV, leto obljub … čakajoč dejanja, ki ne bodo le priložnostna gesta. Od najvišjega vrha sveta do razbeljenih afriških tal in vse do presvetlega in prezgodnjega neba.
Prosto po pokojnem pesniku Venu Tauferju: v naši zeleni vesoljski mlaki, živijo pravi vodenjaki … Uradujejo od Turčije do Rusije, tudi v Sloveniji jih imamo nekaj.
Glede na vreme, ne le zadnjega tedna, ampak celotnega maja, utegne ta Centrifuga pregoreti. O težavah, ki sta jih povzoročila dva sredozemska coklona predvsem na severovzhodu Slovenije, pa tudi viharnemu dogajanju na političnem prizorišču, kjer se politiki spet ukvarjajo le s preteklostjo in ne prihodnostjo.
Teden se je začel s tradicionalnim obredom kronanja Karla III., končal z največjim evrovizijskim televizijskim spektaklom, kamor se je uvrstila tudi slovenska skupina Joker Out. A maj ni samo mesec ljubezni, lepote in praznovanj. Sploh ne v Sloveniji, kjer se največkrat spremo prav zaradi praznikov, spomenikov in zgodovine. Golobova vlada se bojuje s političnimi tekmeci, predvsem pa z lastnimi obljubami in »časovnicami«. Zdaj ima na mizi še eno politično eksplozivno temo – novi spomenik osamosvojitve.
Minuli teden je imel dva obraza - najprej nedelovnega in praznično sproščenega, nato pa si je nadel bolj divjo in žal tudi krvavo podobo. Obdani smo bili z nasiljem. V Srbiji po dveh grozljivih napadih razmišljajo, kako bi se lahko orožja znebili, v Evropski uniji razmišljamo, kako bi ga lahko več proizvedli. Ob vseh dogodkih tedna, ki zelo realno in zelo boleče vplivajo na naša življenja, pa se bo na koncu v zgodovino verjetno vpisal le eden, ki nima nobenega vpliva na naš vsakdanji kruh in bodočnost.
Smo pred in po praznikih, času, ko gremo na oddih ali kaj postorimo v hiši ali stanovanju. A zunanji svet se seveda ne zmeni za naše načrte in se vrti naprej.
Tatjana Pirc pripoveduje o traktorjih na nebu in zemlji, obljubah, medvedih, interpelaciji, integraciji, sodnikih, piškotih, sapioseksualcih, predvsem pa o pogumnih, solidarnih in dobrih ljudeh.
Dalajlama je nastopal v eni od novic tedna, ko se je širnemu svetu opravičil, ker je po spletu zakrožil posnetek, v katerem otroku reče, naj mu posesa jezik. (Če se temu tako reče po slovensko.) In to je rekel v šali, logično. Sicer pa, ali nas sploh lahko še kaj preseneti. Pa to ni vprašanje, temveč trditev. Teden komentira Tadej Košmrlj.
Neveljaven email naslov