Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ta teden smo od italijanskih policistov izvedeli, da uporabnike sintetičnih drog v Evropi zalagajo skrajneži islamske države. Dolgotrajna uporaba amfetaminov med drugim povzroča poškodbe notranjih organov in možganov, kaj pa džihadisti še primešajo zraven, je prepuščeno njihovi kruti domišljiji, za katero vemo, da nima meja. Brez meja pa je tudi, sicer veliko prijaznejša, morda celo preveč, domišljija predsednika Pahorja, ki se je ta teden z vlakom odpravil na Madžarsko. Medtem pa so Madžari postali lastniki še enega medija v Sloveniji, ki je padel v roke oligarha, ki je tesno povezan z vladajočo stranko Fidesz, katere predsednik ima zelo rad zemljevide velike Madžarske. Toda v Sloveniji se je dogajalo tako veliko, da za dogodke izven meja v Petkovi centrifugi ni prostora.
Tedenski komentar dogodkov je pripravil Gorazd Rečnik.
Vlada je sporočila, da pri vstopu iz tretjih držav ni treba v karanteno – na podlagi priporočil NIJZ in ministrstva za zdravje, toda po vseh preverjanjih takih priporočil sploh ni bilo
Odstopil je notranji minister, ki ni odstopil, ko se je brez upoštevanja ukrepov med vrhuncem epidemije s političnimi kolegi sprehajal ob južni meji. Medtem ko so navadnim državljanom veselo pisali kazni, je sam krivdo skušal prevaliti na snemalce in novinarje, ki po njegovem iščejo dlako v jajcu. To je minister, ki ni odstopil, ko so z ograjami v celoti ogradili Trg republike, ko je ob državni proslavi Ljubljani dal podobo policijske države; ki ni odstopil, ko so policisti popisovali ljudi, ki so s kredo izražali vladi nenaklonjena politična stališča, ko so v duhu posebne enote za predzločin v Spielbergovem Posebnem poročilu kriminalizirali ljudi zaradi 'bodočih kaznivih dejanj'. Minister, ki je incident na meji z Italijo, ko je slovenski vojak s puško ustavil sprehajalca, označil za umetno ustvarjenega, ni odstopil niti, ko so je policija grobo odstranila ljudi, ki so brali ustavo. To je minister, pod katerim so se v policiji dogajale kadrovske čistke. Minister, prej direktor televizije, ki prejema madžarske finančne injekcije, ni odstopil niti, ko so v prostore policije stopili pripadniki paravojaških enot in grozili policistom.
30. maja je vlada na svojem uradnem Facebook profilu objavila naslednji zapis:
Vlada je torej sporočila, da pri vstopu iz tretjih držav ni treba v karanteno – na podlagi priporočil NIJZ in ministrstva za zdravje. Toda po vseh preverjanjih takih priporočil sploh ni bilo. Zato sem na ministrstvo za notranje zadeve poslal zahtevo za dokument, iz katerega bi bilo razvidno, da sta nacionalni inštitut in ministrstvo za zdravje to res priporočila. A dokumentacije ni bilo, ministrstvo pa je svojo interpretacijo večkrat spremenilo. Najprej je na podlagi istega odloka sklenilo, da karantene za stalne ali začasne prebivalce Slovenije ni, čez nekaj dni je to interpretacijo spremenilo in karanteno spet uvedlo, in ponovno ukinilo. Policisti so se pritoževali zaradi pogostega spreminjanja interpretacije, ker to otežuje organizacijo dela na meji.
921 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Ta teden smo od italijanskih policistov izvedeli, da uporabnike sintetičnih drog v Evropi zalagajo skrajneži islamske države. Dolgotrajna uporaba amfetaminov med drugim povzroča poškodbe notranjih organov in možganov, kaj pa džihadisti še primešajo zraven, je prepuščeno njihovi kruti domišljiji, za katero vemo, da nima meja. Brez meja pa je tudi, sicer veliko prijaznejša, morda celo preveč, domišljija predsednika Pahorja, ki se je ta teden z vlakom odpravil na Madžarsko. Medtem pa so Madžari postali lastniki še enega medija v Sloveniji, ki je padel v roke oligarha, ki je tesno povezan z vladajočo stranko Fidesz, katere predsednik ima zelo rad zemljevide velike Madžarske. Toda v Sloveniji se je dogajalo tako veliko, da za dogodke izven meja v Petkovi centrifugi ni prostora.
Tedenski komentar dogodkov je pripravil Gorazd Rečnik.
Vlada je sporočila, da pri vstopu iz tretjih držav ni treba v karanteno – na podlagi priporočil NIJZ in ministrstva za zdravje, toda po vseh preverjanjih takih priporočil sploh ni bilo
Odstopil je notranji minister, ki ni odstopil, ko se je brez upoštevanja ukrepov med vrhuncem epidemije s političnimi kolegi sprehajal ob južni meji. Medtem ko so navadnim državljanom veselo pisali kazni, je sam krivdo skušal prevaliti na snemalce in novinarje, ki po njegovem iščejo dlako v jajcu. To je minister, ki ni odstopil, ko so z ograjami v celoti ogradili Trg republike, ko je ob državni proslavi Ljubljani dal podobo policijske države; ki ni odstopil, ko so policisti popisovali ljudi, ki so s kredo izražali vladi nenaklonjena politična stališča, ko so v duhu posebne enote za predzločin v Spielbergovem Posebnem poročilu kriminalizirali ljudi zaradi 'bodočih kaznivih dejanj'. Minister, ki je incident na meji z Italijo, ko je slovenski vojak s puško ustavil sprehajalca, označil za umetno ustvarjenega, ni odstopil niti, ko so je policija grobo odstranila ljudi, ki so brali ustavo. To je minister, pod katerim so se v policiji dogajale kadrovske čistke. Minister, prej direktor televizije, ki prejema madžarske finančne injekcije, ni odstopil niti, ko so v prostore policije stopili pripadniki paravojaških enot in grozili policistom.
30. maja je vlada na svojem uradnem Facebook profilu objavila naslednji zapis:
Vlada je torej sporočila, da pri vstopu iz tretjih držav ni treba v karanteno – na podlagi priporočil NIJZ in ministrstva za zdravje. Toda po vseh preverjanjih takih priporočil sploh ni bilo. Zato sem na ministrstvo za notranje zadeve poslal zahtevo za dokument, iz katerega bi bilo razvidno, da sta nacionalni inštitut in ministrstvo za zdravje to res priporočila. A dokumentacije ni bilo, ministrstvo pa je svojo interpretacijo večkrat spremenilo. Najprej je na podlagi istega odloka sklenilo, da karantene za stalne ali začasne prebivalce Slovenije ni, čez nekaj dni je to interpretacijo spremenilo in karanteno spet uvedlo, in ponovno ukinilo. Policisti so se pritoževali zaradi pogostega spreminjanja interpretacije, ker to otežuje organizacijo dela na meji.
Vreme je postalo prva in zadnja novica dneva. Neurja, nalivi, vetrovi, toča so ruvali drevesa, razbijali ceste, uničevali pridelek, trgali protitočno zaščito, razkrivali strehe, sprožali plazove in – da, tudi poškodovali ljudi. To je nova realnost, pravijo klimatologi, na to, da bo Slovenija lahko koridor za neurja, se bo treba navaditi.
Treba je rešiti Slovenijo. Tako je češko-francoski pisatelj Milan Kundera, od katerega se poslavljamo v teh dneh, naslovil svoje besedilo, ki ga je leta 1991 napisal za pariški Le Monde. Še vedno velja, da je treba rešiti Slovenijo. Rešujemo slovensko zdravstvo, pokojninski sistem, promet, kostanj pred Dramo, RTV … Treba pa je rešiti tudi svet. Kako neznosno težo ima reševanje, v centrifugi navihano opisuje Tatjana Pirc.
Sisteme, še posebej tiste, ki imajo velik vpliv na ljudi, pogosto vodijo posamezniki brez empatije. Poskušamo si nadeti rožnata očala, a na koncu pridemo do skupnega imenovalca, ki se imenuje diznifikacija.
Z grajskega hriba smo tudi letos poslušali topovske salve v počastitev tokrat že 32. rojstnega dne naše države. Ampak tokrat se nismo imeli časa razvnemati ob debatah o maslu in topovih, pa o napredku na nekaterih življenjskih področjih in nazadovanju na drugih, tudi o morebitnem stanju na mestu pri tretjih ne. Vso pozornost tistega prazničnega predvečera nam je vzel Wagner.
Ste se kdaj spraševali, kje se začne in konča mavrica? Ta raznovrsten naravni pojav že od nekdaj služi kot metafora in simbol številnim kulturam. Da skoraj nič ni črno-belo in da poleg številnih odtenkov sivine obstajajo tudi mavrične barve, dokazuje tudi teden, ki se končuje.
Če smo z izdatnim financiranjem zdravstvenih storitev razkrivali meje javnega zdravstva, smo veliko manj velikodušni, ko gre za prosveto ali upokojence.
Prvi polni junijski teden tega leta je bil kar bogat z bolj in manj pomembnimi dogodki. Saj veste, vsake oči imajo svojega malarja, tako da je pomembnost relativna. Za Aleša Smrekarja, ki je pripravil tokratno Petkovo centrifugo, je bil najpomembnejši ponedeljkov začetek vračanja v RTV normalnost. Če v tem ponorelem svetu sploh lahko govorimo o normalnosti. Ali o ugledu.
Čas teče in reke se ne da obrniti v svoji strugi, pomladni dan se neizogibno prevesi v poletnega. V toku s časom bredemo skozi iztekajoči se teden, oziraje se na leta, ki tečejo in niso drug drugemu enaka. Leto vlade, leto RTV, leto obljub … čakajoč dejanja, ki ne bodo le priložnostna gesta. Od najvišjega vrha sveta do razbeljenih afriških tal in vse do presvetlega in prezgodnjega neba.
Prosto po pokojnem pesniku Venu Tauferju: v naši zeleni vesoljski mlaki, živijo pravi vodenjaki … Uradujejo od Turčije do Rusije, tudi v Sloveniji jih imamo nekaj.
Glede na vreme, ne le zadnjega tedna, ampak celotnega maja, utegne ta Centrifuga pregoreti. O težavah, ki sta jih povzoročila dva sredozemska coklona predvsem na severovzhodu Slovenije, pa tudi viharnemu dogajanju na političnem prizorišču, kjer se politiki spet ukvarjajo le s preteklostjo in ne prihodnostjo.
Teden se je začel s tradicionalnim obredom kronanja Karla III., končal z največjim evrovizijskim televizijskim spektaklom, kamor se je uvrstila tudi slovenska skupina Joker Out. A maj ni samo mesec ljubezni, lepote in praznovanj. Sploh ne v Sloveniji, kjer se največkrat spremo prav zaradi praznikov, spomenikov in zgodovine. Golobova vlada se bojuje s političnimi tekmeci, predvsem pa z lastnimi obljubami in »časovnicami«. Zdaj ima na mizi še eno politično eksplozivno temo – novi spomenik osamosvojitve.
Minuli teden je imel dva obraza - najprej nedelovnega in praznično sproščenega, nato pa si je nadel bolj divjo in žal tudi krvavo podobo. Obdani smo bili z nasiljem. V Srbiji po dveh grozljivih napadih razmišljajo, kako bi se lahko orožja znebili, v Evropski uniji razmišljamo, kako bi ga lahko več proizvedli. Ob vseh dogodkih tedna, ki zelo realno in zelo boleče vplivajo na naša življenja, pa se bo na koncu v zgodovino verjetno vpisal le eden, ki nima nobenega vpliva na naš vsakdanji kruh in bodočnost.
Smo pred in po praznikih, času, ko gremo na oddih ali kaj postorimo v hiši ali stanovanju. A zunanji svet se seveda ne zmeni za naše načrte in se vrti naprej.
Tatjana Pirc pripoveduje o traktorjih na nebu in zemlji, obljubah, medvedih, interpelaciji, integraciji, sodnikih, piškotih, sapioseksualcih, predvsem pa o pogumnih, solidarnih in dobrih ljudeh.
Dalajlama je nastopal v eni od novic tedna, ko se je širnemu svetu opravičil, ker je po spletu zakrožil posnetek, v katerem otroku reče, naj mu posesa jezik. (Če se temu tako reče po slovensko.) In to je rekel v šali, logično. Sicer pa, ali nas sploh lahko še kaj preseneti. Pa to ni vprašanje, temveč trditev. Teden komentira Tadej Košmrlj.
Oko za oko bo oslepilo svet, a v skladu z vseprevladujočo ideologijo sreče lahko propademo vsaj srečni. Centrifugo vrti Gorazd Rečnik.
Ta teden smo Slovenci pričeli in končali z razkazovanjem našega športnega okusa. Bolje rečeno ne-okusa. Nehote smo namreč razkrili, da nam šport kot tak, z vsemi vrlinami in umetelnostmi vred, ne pomeni kaj dosti, smo zgolj in samo navijači slovenskih tekmovalcev, pa še to najraje takrat, ko je uspeh čim bolj zanesljiv. V Petkovi centrifugi Damjan Zorc razmišlja tudi o reformnem pogumu in resnici. Vsi bi jo častili, dokler se ne obrne proti nam.
Inflacijo načrtovanih reform skuša vlada naslavljati z inflacijo strateških svetov. Ti pomagajo zadeve reševati z inflacijo časovnic. Ni povsem jasno, ali v njih res snujejo rešitve na področju zdravstva, prehrane, gospodarstva in sovražnega govora ali skušajo zgolj v javnosti z novimi časovnicami ustvarjati vtis, kako trdo delajo. Nazadnje je minuli teden zaživel že četrti strateški svet – za boj proti sovražnemu in sovraštvenemu govoru, v katerem so se znašli znani in vplivni nevladniki. In se po tihem začeli preobražati v – vladnike! Kot ugotavlja sogovornica v tokratni Centrifugi, bi lahko bila časovnica tudi beseda leta!
Življenje je včasih zelo podobno podeljevanju oskarjev. Največ časa preživimo v zakulisju, pred očmi se nam vrtijo filmi, spodbujamo poražence, ploskamo zmagovalcem, morda se kdaj celo znajdemo na odru, ker ga je treba počistiti, ali pa, če smo dobro odigrali kakšno stransko vlogo … V Petkovi centrifugi Tatjana Pirc podeli oskarje filmom Pravokotnik žalosti, Vlada, ki je šla na hrib in se vrnila z gore, JEKLO 2, Moč besede in samo ljubezen, Na RTV nič novega.
Neveljaven email naslov