Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Teden, ko naj bi zadnjim dvomljivcem in ignorantom ter upornikom brez razloga postalo jasno, da gre zares in se nam piše zelo slabo. Komentira Aleš Smrekar.
Teden, ko naj bi zadnjim dvomljivcem in ignorantom ter upornikom brez razloga postalo jasno, da gre zares in se nam piše zelo slabo
Da se nam piše zelo slabo, če ne bomo stopili skupaj, nas je v pretekli teden vpeljala profesorica doktorica Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu.
"Danes je pravzaprav čas, ko ne moremo biti več, če parafraziram, človek človeku virus. Danes je čas, ko moramo definitivno pokazati, da zmoremo biti človek človeku človek. Zdravje oziroma življenje je eno samo, privoščimo ga ne samo sebi, privoščimo ga tudi bližnjim."
Klicni center spet deluje, vprašanj je ogromno, tako kot je tudi stisk ljudi vse več. Ampak, ali sploh še znamo biti človek človeku človek? Pričakovali bi, da bomo v teh odločilnih dneh, ko je okužen že vsak 33. Slovenec, znali preseči vse tisto, kar nas v vsakdanjem življenju razdvaja. Vsi. Sploh pa politiki vseh vrst, levi, desni, sredinski … In v tem zelo občutljivem trenutku bi pričakovali, da bo predsednik vlade vsaj v tednu, ki ga je sam označil za odločilnega v boju za omejitev širjenja koronavirusa, ugasnil svoj račun na Twitterju ali pa se vsaj vzdržal komentarjev, pa mu očitno to ne gre. Zdaj je krivca za katastrofalno epidemiološko sliko našel v osrednjih slovenskih medijih. Tudi ali pa predvsem v naši hiši, ki je v sredo praznovala svoj dan. Na ta dan pred 92 leti je začel redno oddajati Radio Ljubljana, zdaj Radio Slovenija.
925 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Teden, ko naj bi zadnjim dvomljivcem in ignorantom ter upornikom brez razloga postalo jasno, da gre zares in se nam piše zelo slabo. Komentira Aleš Smrekar.
Teden, ko naj bi zadnjim dvomljivcem in ignorantom ter upornikom brez razloga postalo jasno, da gre zares in se nam piše zelo slabo
Da se nam piše zelo slabo, če ne bomo stopili skupaj, nas je v pretekli teden vpeljala profesorica doktorica Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu.
"Danes je pravzaprav čas, ko ne moremo biti več, če parafraziram, človek človeku virus. Danes je čas, ko moramo definitivno pokazati, da zmoremo biti človek človeku človek. Zdravje oziroma življenje je eno samo, privoščimo ga ne samo sebi, privoščimo ga tudi bližnjim."
Klicni center spet deluje, vprašanj je ogromno, tako kot je tudi stisk ljudi vse več. Ampak, ali sploh še znamo biti človek človeku človek? Pričakovali bi, da bomo v teh odločilnih dneh, ko je okužen že vsak 33. Slovenec, znali preseči vse tisto, kar nas v vsakdanjem življenju razdvaja. Vsi. Sploh pa politiki vseh vrst, levi, desni, sredinski … In v tem zelo občutljivem trenutku bi pričakovali, da bo predsednik vlade vsaj v tednu, ki ga je sam označil za odločilnega v boju za omejitev širjenja koronavirusa, ugasnil svoj račun na Twitterju ali pa se vsaj vzdržal komentarjev, pa mu očitno to ne gre. Zdaj je krivca za katastrofalno epidemiološko sliko našel v osrednjih slovenskih medijih. Tudi ali pa predvsem v naši hiši, ki je v sredo praznovala svoj dan. Na ta dan pred 92 leti je začel redno oddajati Radio Ljubljana, zdaj Radio Slovenija.
Haaško sodišče je s svojim zadnjim dejanjem poskrbelo, da bo najhujši še živeči zločinec ostal za zapahi. Za mnoge je to slaba tolažba, saj za njim ostajajo mnogi, ki razmišljajo podobno kot on. Tudi pri nas smo vedno bolj ksenofobični in bi se najraje zaprli v stekleno kupolo. Je strah pred neznanim sploh še mogoče premagati, se v tokratni Petkovi centrifugi sprašuje Andrej Šavko.
Na Martinovo pred dvema letoma je vlada Mira Cerarja na naši meji s Hrvaško začela postavljati ograjo, ki se ji je takrat reklo tehnična ovira. Vsak, ki je to tehnično oviro videl, ji je rekel ograja. Pri nas se stvarem pogosto – prepogosto – ne daje pravih imen. Za to, da stvarem daš pravo ime, je potreben ščepec poguma in kanček iskrenosti. Za vse ostalo imamo pri nas pravo.
Poleg skrivanja pred sodno pošto, to je gotovo najosnovnejša prvina te nove igre in jo bodo kmalu obvladali že najmlajši še pred maturitetnim esejem, se v Sloveniji skrivamo predvsem pred odgovornostjo.
V dopustniški teden in v naše razmišljanje bi moralo zarezati pol tisočletja staro dejanje, ki je bridko predrugačilo dotedanjo Evropo.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Tadej Košmrlj se z bogatimi političnimi izkušnjami dolgoletnega vodenja svoje pisalne mize sprašuje, na katerega konja stavit v nedeljo
Razburjalo nas je veliko dogodkov – od preložene odcepitve Katalonije do neznatne radiacije neznanega izvora in seveda Bore Đorđevića, ki je ob rob kapi spravljal stanovalke doma starostnikov v Mariboru. Še najmanj so nas vznemirjale volilne kampanje, saj so v obdobju "resničnostnošovovske" politike kakršna koli pričakovanja na rekordno nizki ravni. Politični oportunizem, ponižna drža pred velikimi, izguba zgodovinskega spomina – to je le nekaj od simptomov, ki kronično najedajo politične elite. Ker so brez hrbtenice, jih ni bilo težko spraviti v pralni stroj.
Miha Švalj centrifugira nasilje ob katalonskem referendumu, slovenske odzive nanj in prva predsedniška soočenja.
Smo v napornem obdobju in čaka nas še napornejši čas. Predvolilni čas – čas poln obljub, nasmehov in stiskov rok našim ljudem ter čas metanja polen pod noge in dokazovanja o tem, kdo od političnih nasprotnikov je večji pacek. Obeta se nam torej en velik šov, ki ga je nakazala že referendumska kampanja za drugi tir. A roko na srce šovov, takšnih in drugačnih, smo se že nekako navadili.
Magna v slovenščini pomeni velika. Magna Charta je listina svoboščin. Magnifico pa bi lahko bila ocena uspeha slovenskih košarkarjev. A pri pretirani evforiji rado pljuskne čez rob. Bedaki so zamešali junake, čefurje, Janeze, vesoljce, birokrate in Tončke v težko prebavljivo kislo juho. Ekologi so se vdali pritiskom vlagateljske evforije, arheologi so v Hočah odkrili najmanj Stari Rim. Združeni narodi v New Yorku se glede na raven razprav ne zdijo ravno oddaljeni 7 tisoč kilometrov, afriško državo Nambijo je res težko uGaniti, osamosvojitveni plebisciti pa so lahko vsaj tako populistični, kot so ideje o prepovedi atomske bombe. Kaj pa če bo Republika Katalonija v finalu evropskega košarkarskega prvenstva čez četrt stoletja premagala Kraljevino Španijo? Ampak kot uči slovenski tirorizem, prihodnost včasih pripelje tudi na slepi tir … Tedenski komentar Luke Hvalca.
V tokratni centrifugi Miha Žorž raziskuje, kako lahko ob športni evforiji pameten človek govori neumne stvari in poskuša razumeti, zakaj poslanec Žan Mahnič v poslanske klopi prinesti več bojnega duha naperjenega proti našim južnim sosedom.
Po poletnem zatišju sta intenzivne pozive k spoštovanju mednarodnega prava vnovič slišali obe strani
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
V glavnih vlogah: sodnice in sodniki, Anton Rop, posojilojemalci, ki so pred leti najemali kredite v švicarskih frankih, Igor Bavčar, Magna, Mitja Viler, neznani telovadec z Golovca in še mnogi drugi. Nauk zgodbe: Nikar ne podcenjujte neznanih telovadcev!
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Narava pošilja nedvoumna sporočila. Na izredne vremenske razmere smo se počasi že navadili. Po peklenskem vročinskem valu, s primernim imenom Lucifer, je ohladitev sicer prišla, a z neurji. Spet takšnimi, kot jih ne pomnijo niti najstarejši.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Sprava in morala sta si blizu in daleč hkrati. Se vključujeta, a hkrati prepogosto tudi izključujeta. Vedno znova spoznavamo, da sprava žal ni zgolj človeško in pietetno vprašanje. V Srebrenici najbolj pretresljivo pričajo, da zemlja ne prenese skrivnosti. Drugačnih mnenj pa ne prenesejo na Kitajskem, v Turčiji, Rusiji … No, nekateri slovenski župani celo oporekajo inženirskim definicijam pločnika, država pa ne zna definirati in ovohati niti smradu. Ker je zahteven medij. Aktivno-pasivne sodnijsko-tožilske zgodbe dueta Janković-Kangler se ob vseh spravno-moralnih dilemah zdijo kot melodija morja in sonca. Ja, dolga bo še pot do sprave. Tukaj doma. Tedenski komentar Luke Hvalca.
Neveljaven email naslov