Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ruska agresija na Ukrajino traja že mesec dni in vedno težje jo je razumeti, saj ne niza vojaških uspehov, temveč le opustošenje in smrt med civilnim prebivalstvom, ki množično, čeprav z veliko težavo zapušča svoje domove, saj ruska vojska onemogoča tudi vzpostavitev humanitarnih koridorjev. In če si sposodimo besede Marcela Štefančiča – da je »v času, ko obsojamo avtokrata, ki je napadel Ukrajino, treba kar najodločneje obsoditi tudi avtokracijo, ki je napadla nacionalko« – povejmo, da politična agresija na javno RTV traja že dlje časa. Za seboj pušča demontažo ustanove, razkroj odnosov, negotovost … Kot pove akademik dr. Slavko Splichal, je podrejanje celotnega javnega servisa eni opciji velika grožnja – ne le za javnost, za publiciteto, novinarstvo, ampak za temelje slovenske demokracije. Še bolj pomembno pa je za nas, ustvarjalce RTV vsebin, njegovo naslednje sporočilo: »Neodvisnost javne RTV je mogoče zagotoviti s političnimi, pravnimi in ekonomskimi sredstvi. Avtonomnosti novinarjev pa ne. Ker avtonomnost novinarstva je rezultat osebne integritete ter prizadevanja za ohranitev avtonomije in javne RTV.«
Avtor: Aleš Kocjan
Neodvisnost javne RTV je mogoče zagotoviti s političnimi in pravnimi sredstvi, avtonomnosti novinarjev pa ne
Ruska agresija na Ukrajino traja že mesec dni in vse težje jo je razumeti, saj ne niza vojaških uspehov, temveč le opustošenje in smrt med civilnim prebivalstvom, ki množično, čeprav z veliko težavo zapušča svoje domove, saj ruska vojska onemogoča tudi vzpostavitev humanitarnih koridorjev. In če si izposodimo besede Marcela Štefančiča, da je "v času, ko obsojamo avtokrata, ki je napadel Ukrajino, treba kar najodločneje obsoditi tudi avtokracijo, ki je napadla nacionalko", povejmo, da politična agresija na javno RTV traja že dalj časa. Za seboj pušča demontažo ustanove, razkroj odnosov, negotovost … Kot pove akademik dr. Slavko Splichal, je podrejanje celotnega javnega servisa eni opciji velika grožnja – ne le za javnost, za publiciteto, novinarstvo, ampak za temelje slovenske demokracije. Še bolj pomembno pa je za nas, ustvarjalce RTV-vsebin, njegovo sporočilo:
"Neodvisnost javne RTV je mogoče zagotoviti s političnimi, pravnimi in ekonomskimi sredstvi. Avtonomnosti novinarjev pa ne. Ker avtonomnost novinarstva je rezultat osebne integritete ter prizadevanja za ohranitev avtonomije in javne RTV."
923 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Ruska agresija na Ukrajino traja že mesec dni in vedno težje jo je razumeti, saj ne niza vojaških uspehov, temveč le opustošenje in smrt med civilnim prebivalstvom, ki množično, čeprav z veliko težavo zapušča svoje domove, saj ruska vojska onemogoča tudi vzpostavitev humanitarnih koridorjev. In če si sposodimo besede Marcela Štefančiča – da je »v času, ko obsojamo avtokrata, ki je napadel Ukrajino, treba kar najodločneje obsoditi tudi avtokracijo, ki je napadla nacionalko« – povejmo, da politična agresija na javno RTV traja že dlje časa. Za seboj pušča demontažo ustanove, razkroj odnosov, negotovost … Kot pove akademik dr. Slavko Splichal, je podrejanje celotnega javnega servisa eni opciji velika grožnja – ne le za javnost, za publiciteto, novinarstvo, ampak za temelje slovenske demokracije. Še bolj pomembno pa je za nas, ustvarjalce RTV vsebin, njegovo naslednje sporočilo: »Neodvisnost javne RTV je mogoče zagotoviti s političnimi, pravnimi in ekonomskimi sredstvi. Avtonomnosti novinarjev pa ne. Ker avtonomnost novinarstva je rezultat osebne integritete ter prizadevanja za ohranitev avtonomije in javne RTV.«
Avtor: Aleš Kocjan
Neodvisnost javne RTV je mogoče zagotoviti s političnimi in pravnimi sredstvi, avtonomnosti novinarjev pa ne
Ruska agresija na Ukrajino traja že mesec dni in vse težje jo je razumeti, saj ne niza vojaških uspehov, temveč le opustošenje in smrt med civilnim prebivalstvom, ki množično, čeprav z veliko težavo zapušča svoje domove, saj ruska vojska onemogoča tudi vzpostavitev humanitarnih koridorjev. In če si izposodimo besede Marcela Štefančiča, da je "v času, ko obsojamo avtokrata, ki je napadel Ukrajino, treba kar najodločneje obsoditi tudi avtokracijo, ki je napadla nacionalko", povejmo, da politična agresija na javno RTV traja že dalj časa. Za seboj pušča demontažo ustanove, razkroj odnosov, negotovost … Kot pove akademik dr. Slavko Splichal, je podrejanje celotnega javnega servisa eni opciji velika grožnja – ne le za javnost, za publiciteto, novinarstvo, ampak za temelje slovenske demokracije. Še bolj pomembno pa je za nas, ustvarjalce RTV-vsebin, njegovo sporočilo:
"Neodvisnost javne RTV je mogoče zagotoviti s političnimi, pravnimi in ekonomskimi sredstvi. Avtonomnosti novinarjev pa ne. Ker avtonomnost novinarstva je rezultat osebne integritete ter prizadevanja za ohranitev avtonomije in javne RTV."
Klavdija Markež (SMC) bo ščitila slovenski jezik, ki se tega že resnično neresnično veseli. Zakaj se Miha Kordiš (ZL) počuti kot bi mu kdo vrgel v glavo macolo? Minister Janko Veber pa si zjutraj na kruh namaže marmelado.
Slovenija čisti. Eno ministrico smo že zamenjali, stolček se že maje še dvema ministroma. Čistili bomo očitno tudi na področju gospodarstva, s privatizacijo. K čistoči pozivajo tudi na občini Piran, a kdaj bodo počistili pred svojim pragom? In še en argument, da se tudi vi lotite čiščenja, ste vedeli, da sedenje lahko škoduje? Teden je opral Andrej Šavko.
Odstopi se nadaljujejo v slovenskem političnem vrhu. Premier Cerar je ta teden iskal svoje strice iz ozadja in lovil čarovnice, člani vlade zapovedujejo zategovanje pasov, njihovi pa ostajajo ohlapni, v nogo se ni ustrelila le vlada, pač pa tudi del sodne veje oblasti.
Poročila KPK-a ni več, zato pa ostaja še bolj poveden tonski posnetek zaslišanja. Ostaja tudi minister Klemenčič, ki ga k odstopu povsem brez zadržkov nenadoma poziva obsojenec. Odhaja pa visokošolska ministrica. Odnesel jo je nadgrajeni Supervizor, ki z razkritjem “zaslužkarjev” po eni strani odpira lov na čarovnice, po drugi dokazuje, da denar preprosto je. Istospolni so izbojevali prvo zmago, a se Cerkev in tako imenovana civilna družba spet kažeta v znani “strpni” luči.
Grčija je Evropsko unijo, kljub drugačnim napovedim in gromoglasnim sloganom, vnovič zaprosila za podaljšanje programa finančne pomoči. Tudi v Sloveniji se je ta teden marsikaj vrtelo okoli denarja.
Umetnost blefa, kultura praznosti, portret nikogar, pesem o ničemer. Dokler bomo nasedali na finte prazne retorike, ne bo prostora za kulturo, ne bo prostora za kritično misel, ne bo prostora za nič drugega, kot za instant nacionalni ponos, ki se lepi na športne uspehe.
Te dni se prestrašeno oziramo v nebo. Zaloge zdravil, vode in hrane so na suhem in pričakovanju snegmagedona upamo, da ne bomo kje staknili gipe ali v kateri od slovenskih gostiln hujše zastrupitve, kajti bolnišnice so že zdaj prenapolnjene, zdravniki in medicinsko osebje pa preobremenjeno.
Teden je zaznamovalo zaslišanje novinarja TV Slovenija Erika Valenčiča zaradi domnevne izdaje državne skrivnosti. Napadu se je pridružil še Janez Janša, ki je ameriško CIO in izraelsko zunanje ministrstvo nesramno opozoril, naj bodo pozorni na potencialnega terorista.
Slovenska javnost se je znova razdelila. Črta ločnica med nasprotniki in zagovorniki prodaje državnih deležev v nekdanjih paradnih podjetjih, ki jim je v letih krize in slabega gospodarjenja večinoma že močno obledela stara slava, je ostra in brezkompromisna.
Niso redka mnenja, da ljudje ne spremljajo več medijev, ker v njih ne najdejo pozitivnih novic. Ker naj bi si mediji prizadevali poudarjati vse negativno. “Slabe novice se bolje prodajajo.” Andrej Stopar je zato načrtoval vsaj pozitiven začetek leta. Pa se je izšlo tako, kot je nekoč dejal ruski premier Viktor Černomirdin: “Hoteli smo najbolje, posrečilo pa se je kot zmeraj.”
Angel: “Luč vidim na koncu tunela!” Demon: “To je vlak, ki drvi proti nam!” Alfi: “Jaz sem, z baterijo, prišel sem vam zapet Silvestrski poljub!” Realista nismo vprašali, ker je že zdavnaj zbežal iz temačnega tunela.
Vseskozi iščemo princa na belem konju. Vanj se hipoma zacopramo, ker predstavlja nekaj novega, neznanega, svežega. Ko pa – vsakič znova uvidimo, da je v resnici pod vsem bliščem krvav pod kožo, da dela napake in da ni superman – začnemo udrihati po njem – kot po vseh prej. Preveč smo evforični in potem hitro tudi razočarani. Preveč črno-beli za svet, ki je pobarvan v neskončnih odtenkih sive.
Ugotovitve protikurupcijske komisije glede zapravljanja v Slabi banki, zakulisje pri izvolitvi predsednika OKS, ime leta na Val-u 202 in še veliko več.
Živimo v takšnih časih, da so tudi vladne poteze in gospodarska rast povezane s tremi dobrimi možmi. Če tako reče mož, ki skrbi za državno denarnico, bo že držalo. Prvi od treh dobrih mož prihaja danes.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Neveljaven email naslov