Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
934 epizod
934 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Tatjana Pirc vabi vse pravne in fizične osebe, da v skladu z odlokom o poslušanju Vala 202 vstopijo v mehurček Petkove centrifuge.
Matematika je eksaktna veda in 42 nikoli ne bo 46 – ampak dokler se naslednji teden ne preštejejo glasovi na tajnem glasovanju, še vedno lahko vsak šteje po svoje. Če bi Ježek živel v naših časih, mu zlepa ne bi zmanjkalo štrene – tako smo v predpustnem tednu šteli banalne ministrske norosti, lažne pozitivne hitre teste, sedemdnevno povprečje okuženih, hospitalizirane, pa tudi število ukradenih defibrilatorjev. Komentira Aleš Smrekar.
Šolska torba je pred zaprtimi šolskimi vrati dobila nov simbolni pomen, postala je sredstvo protesta. Medtem pa testirajo učiteljice in učitelje s testi, ki dajejo lažne rezultate. Kot da bi se v glavah vladajočih zataknil refren Pink Floydov "We don't need no education", a tam povsem zgrešil svoje bistvo.
Človek bi na prvi mah pomislil, da pandemija ni najbolj posrečen čas za vse večjo konkurenco, a spomnite se na razvpito francosko anekdoto, ko je usoda hotela, da so kar trije peki odprli svoje butike v majhni pariški ulici.
Iz Bele hiše sta se izselila Donald Trump in vedno manj naša Melanija, svet pa se po ameriških volitvah in po začetku cepilnih akcij proti covidu-19 počasi vrača v ustaljene tirnice. Le pričakovanja glede sprememb pri vladanju v Sloveniji so ostala le pričakovanja. Bolj resnično pa je odpiranje šol, trgovin in dejavnosti pri nas, saj število okuženih sicer zelo počasi, a vendarle pada.
Vlada napoveduje, da bo zaradi epidemije znova popolnoma zaprla javno življenje, opozicija vlaga nezaupnico, državljane mineva potrpljenje. Upanja, da se bo z novim letom nočna mora leta 2020 končala, je vse manj. O vojni za cepiva, o neslavnih rekordih, ki jih dosega Slovenija, o političnih spopadih in tudi o odhodu Donalda Trumpa, v novi Centrifugi.
Teden za nami bo odmeval še dolgo, zelo verjetno bodo o njem v kakem učbeniku brali tudi naši zanamci. Redkokateri dogodek je svet tako osupnil, kot vdor Trumpovih privržencev v Kapitol. Združene države, ki so pregovorno imele nekdaj demokracije za izvoz, niso zmogle izpeljati osnovne demokratične postavke, torej mirnega prenosa oblasti po volitvah. A tak stavek pove ravno toliko kot splošno obsojanje nasilja. Kajti vdor v zgradbo kongresa ima jasne dejavnike in znane akterje. V Sloveniji medtem redno prebiramo Uradni list, kjer so objavljeni aktualni odloki slovenske vlade, celotna slovenska politika pa je tudi v pričakovanju prebiranja revizije Računskega sodišča glede nabave zaščitne opreme zaradi epidemije. O vsem tem v komentarju in pregledu tedna razmišlja Nataša Štefe.
“Najlepša jutra so zjutraj,” je nekoč zapisal pokojni poet Ivan Volarič Feo, ki nam pomaga prebijati se čez serpentine težkega leta. Politiki se prepirajo naprej. Ukrepi so nujni, a nekonsistentni. Odpiranje šol in vrtec je ob apatični ministrici in slabi epidemiološki sliki nejasno. Vladavino prava si z umetniško svobodo po svoje interpretirajo tako politiki kot nekateri "uporabniki." Kot da vse skupaj v 2020 že ni bilo dovolj zahtevno, je Hrvaško prizadel še drugi močan potres v nekaj mesecih, ki pa je tudi dokazal, da solidarnost med ljudmi še ni izumrla. Zato ne kaže obupati. Nekega jutra se bo, prosto po Vladu Kreslinu, vendarle zdanilo. Glave se bodo ohladile. Solze se bodo posušile. Srečno!
Božična centrifuga je že po tradiciji podložena z obilo cingljanja. Eni ga komaj čakajo, drugim občasno preseda. Še nikoli pred letošnjim letom pa nismo posumili v njihovo dvoznačnost: nam cingljajo zvončki ali navčki?
Nova normalnost je s seboj prinesla marsikaj, česar se ne bi smeli tako hitro navaditi. Znašli smo se v grozljivki, kjer poteka sistematično uničevanje kulture, medijev in avtonomnega novinarstva. Kjer nas prepričujejo, da je Zemlja ploščata, čeprav vsi vemo, da ni. V grozljivki, kjer vojska toži pevko, ki se ji v bran mora postaviti akademska sfera, ki pa jo tudi toži največja koalicijska stranka. V grozljivki, kjer smo pozabili na okolje in pozabili, da je to naša največja skrb. V grozljivki, kjer so študentje (končno) ugotovili, da drobtinica 150€ za marsikoga ni dovolj. V grozljivki, kjer vladajo teorije zarote in načrtna razgradnja zaupanja v znanost. V grozljivki, kjer vsako noč v Ljubljani skoraj 50 ljudi spi na prostem. Božično grozljivko s podlago Ludwiga van Beethovna pripoveduje Gašper Andrinek.
Že od marca nam zapoveduje in nas omejuje. Morda pa nas na koncu reši cepivo, ki naj bi učinkovito ustavilo širitev okužb s koronavirusom. Tedensko dogajanje je v Petkovi centrifugi opral Tomaž Gerden.
Če hočeš zmagati, ne smeš izgubiti. Včasih smo ga brali, ne enkrat, stokrat, zdaj v tem stripu živimo. Ekipi Petkove centrifuge sta se ta teden pridružila novinarka Tatjana Pirc in legendarni Alan Ford.
O tem politično-družbenem kavlju 22 govori današnji pregled tedenskega dogajanja. Pa tudi o tem, če so oklepniki orožje ali ne. Centrifugo vrti Tadej Košmrlj.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Okoliščine, v katerih smo, so pravzaprav uresničitev sanj totalitarnih režimov, saj lahko sistemsko uresničujejo svojo agendo, ki bi bila v normalnih okoliščinah politični samomor, meni klinični psiholog, dr. Aleksander Zadel. Sicer pa smrtonosni objem koronavirusne bolezni 19 še vedno ne popušča. Trump odhaja, trumpizem ostaja. Neumorno vztraja tudi "maršal Tvito", medtem pa slovenski individualni športniki navdušujejo in osvajajo nove lovorike.
Amerika in Slovenija si postajata vse bolj podobni. Ne po vojaški, politični ali ekonomski moči. Podobni si postajamo tudi v političnem delovanju in dojemanju političnih realnosti. Zato ne preseneča, da je naš premier v ameriškem predsedniku Trumpu prepoznal sorodno dušo in mu kot edini voditelj namenil svojo podporo in celo predčasne čestitke za zmago, ki jo je Trump ravno tako predčasno razglasil. Medtem ko negotovo stanje na drugi strani luže spremljajo neprijetni prizori protestov in političnih razhajanj, ki spodkopavajo trdoživost ene najstarejših predstavniških demokracij na svetu, pri nas nepredvidljiva epidemiološka slika povzroča vse večji družbeno-politični kaos. Centrifugo vrti Aleš Kocjan.
Teden, ko naj bi zadnjim dvomljivcem in ignorantom ter upornikom brez razloga postalo jasno, da gre zares in se nam piše zelo slabo. Komentira Aleš Smrekar.
Ko se v nekaj dneh z nagovori državljanom oglasita predsednika države in vlade, za njima pa še ključni ministri, je jasno, da nas politični vrh pripravlja na slabe novice. Ko je ključno sporočilo, da so razmere resne, da pa bomo "skupaj zmogli", je to že zanesljiv znak za alarm. Zdaj gre zares. Zelo zares. Centrifugo vrti Tanja Starič.
Mogoče bi angleški pisatelj Douglas Adams, če bi doživel dogodke leta 2020, spremenil načrt uradniških Vogonov za uničenje Zemlje, kot se je to zgodilo v Štoparskem vodniku po galaksiji, ki je izšel pred 41 leti. Tako pa se je nekaj mučnih mesecev po nesrečnem prenosu novega koronavirusa z netopirja na človeka zgodil ta teden. V Sloveniji. "Gre za to, da lahko sami največ naredimo za svoje zdravje, za naše bližje. Ukrep je zelo preprost: higiena rok in kašlja, ne dotikajte se obraza, kašljajte v rokav, nosite masko in vzdržujte razdaljo metra in pol. Če storimo samo to, smo naredili ogromno." - specializant infektologije Federico V. Potočnik Če samo en teden intenzivno spremljate novice iz Slovenije in sveta ter ste poleg tega močno vpeti na vseh družabnih omrežjih, kjer sledite kvazi vplivnežem in politikom, lahko mirno potegnete črto in rečete, da smo planet globoko zavozili. Zgovoren je že podatek, ki ga je ta teden na mednarodni dan umivanja rok posredoval Unicef - umivanje rok z milom še vedno ostaja nedosegljivo trem milijardam ljudem po vsem svetu. Za vse bomo plačali, tudi za to, da se naši svetovni voditelji še vedno ne zmorejo dogovoriti o podnebnih ciljih. Sicer pa še enkrat: maske, umivanje rok in distanca, drugače pa, samo brez panike.
Če bi pobrskali po arhivih te oddaje, bi težko našli kakšno, v kateri ni omenjeno zdravstvo. Več deset let podhranjenosti – kadrovske in tiste v zgradbah, neurejeno financiranje in nabava, nejasni normativi … še bi lahko naštevali. Res pa je tudi, da na svetu ni zdravstva, ki bi zmoglo zaustaviti epidemijo brez sodelovanja državljanov in brez odgovornosti, ki je ključna beseda tudi za ta teden pogosto nastopajočega premiera. Zafrkavanja je konec, vrag je vzel šalo … je povedal premier, takoj ko je odgovornost preložil na neimenovano manjšino in pripisal krivdo osrednjim medijem v državi. Krivca je pač treba najti, gre za psihološko strukturo delovanja. Tudi ta ni nepomembna v teh razmerah. Prav tako ključne so kapacitete v zdravstvu, predvsem kadrovske.
Neveljaven email naslov