V oddaji Pod pokrovko smo spoznali tri značilna kraška zelišča – timijan, žajbelj in šetraj. Slabi kraški pogoji za rast jim dajejo še dodatno aromatičnost, česar se zaveda tudi kuharska mojstrica Ksenija Krajšek Mahorčič, ki omenjena zelišča vključuje v tradicionalne brkinsko-kraške jedi. Te pripravlja na modern način po smernicah vrhunske kulinarike.

V oddaji Pod pokrovko smo spoznali tri značilna kraška zelišča – timijan, žajbelj in šetraj. Slabi kraški pogoji za rast jim dajejo še dodatno aromatičnost, česar se zaveda tudi kuharska mojstrica Ksenija Krajšek Mahorčič, ki omenjena zelišča vključuje v tradicionalne brkinsko-kraške jedi. Te pripravlja na modern način po smernicah vrhunske kulinarike, vendar zelo pazi na njihova poimenovanja:

 “Če je neka jed tradicionalna, ni prav, da jo spreminjamo in jo hkrati poimenujemo z istim imenom. Lahko neko jed predstavimo v drugačni obliki, kot spomin na te okuse, ampak potem je treba poudariti, da gre za izpeljanko. To je zelo pomembno. Ni narobe, da iščemo neke nove strukture živil iz te jedi, ampak res moramo povedati, da gre za izpeljanko.”

Tradicija in lokalnost

Po besedah kuharske mojstrice stari okusi v nas vzbudijo dragocene spomine iz otroštva, z uporabo lokalnih živil pa podpiramo kmeta in kažemo odgovornost do okolja. Do spreminjanja jedi prihaja ker zaradi manj fizičnega dela raje izbiramo lažje jedi, po drugi strani pa, doda Ksenija Krajšek Mahorčič, je »dizjan na krožniku zelo aktualen in iskan, zato se različne oblike predstavijo bolj minimalistično«

Z Andrejko Cervenik, lastnico zeliščnega vrta na Belajevi domačiji v Kačičah, smo se sprehodili po vrtu in spoznavali blagodejne učinke šetraja, timijana in žajblja, nato pa jih uporabili tudi v kuhinji. Na malce drugačen način smo pripravili enolončnico »pašto in fižol«, domače koprivne testenine in razstavljeno zeliščno kraško frtaljo. Za konec pa smo vsa tri zelišča uporabili tudi v sladicah.

 Treba je skrbeti za dediščino

Ksenija Krajšek Mahorčič se zaveda svojega kuharskega poslanstva in doprinosa k družbi:

“Z uporabo lokalnih sestavin povemo kdo smo in od kod prihajamo. To je sinonim za odgovornost in spoštovanje človeka, ki jih prideluje. Dediščina, to so jedi, ki so jih pripravljali naši predniki, mora biti vsakodnevni temelj pri načrtovanju sodobnega in bogatejšega življenja. Dediščina je pri meni izhodišče, ko iščemo nove ustvarjalne oblike.”