Tisoč tristo kuharskih mojstrov po vsem svetu bo danes v svojih restavracijah pripravilo večerjo s francoskim pridihom. Gre za pobudo Good France – Okusi Francije tamkajšnjega ministrstva za zunanje zadeve in mednarodni razvoj ter znanega kuharja Alaina Ducassa, s katero naj bi počastili in promovirali francosko gastronomijo. Ta je od leta 2010 tudi na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Izziva, kako na krožniku oženiti francoske okuse s slovenskimi, se je lotilo tudi 12 naših kuharskih mojstrov. O tem bo govor v oddaji Pod pokrovko, ki jo je zakuhala Barbara Belehar Drnovšek.

Tisoč tristo kuharskih mojstrov po vsem svetu bo danes v svojih restavracijah pripravilo večerjo s francoskim pridihom. Gre za pobudo Good France – Okusi Francije tamkajšnjega Ministrstva za zunanje zadeve in mednarodni razvoj ter znanega kuharja Alaina Ducassa, s katero naj bi  počastili in promovirali francosko gastronomijo. Ta je od leta 2010 tudi na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Izziva, kako na krožniku oženiti francoske okuse s slovenskimi,  se je lotilo tudi 12 naših kuharskih mojstrov.

Good France – Okusi Francije naj bi enkratno predstavili in ponudili v okušanje deželo sirov, vina in še marsičesa. Ideja o Epikurjevi večerji pa je pravzaprav stara celo stoletje, razloži francoski veleposlanik v Sloveniji Pierre Francois Mourier:

“Leta 1912 je francoski kuhar in gastronom Auguste Escoffier začel s tako imenovanimi Epikurjevimi večerjami. Epikur je bil, kot vemo, znamenit ljubitelj dobre jedače še v antičnih časih. No, Escoffierova zamisel je bila, da na isti dan postrežejo isti meni v več mestih po vsem svetu. Je pa treba reči, da se je pri tem pravzaprav naslonil na neko starejšo tradicijo, ki jo je gojila francoska diplomacija. Naši diplomati so namreč vselej uporabljali značilne jedi francoske kuhinje, da bi povečali ugled in vpliv svoje države v svetu. Tako je bilo pravzaprav že v časih pred revolucijo, ko si je vsak francoski kralj prizadeval svojim gostom – drugim kraljem, tujim državnikom in diplomatom – postreči s kar najbolj nenavadnimi jedmi, da bi tako na njih napravil kolikor je le bilo mogoče močan vtis. In tudi danes francosko ministrstvo za zunanje zadeve še naprej upošteva to zelo staro, na nek način ključno tradicijo pri načinu vodenja naših diplomatskih zadev”.

In kateri so razlogi za projekt Okusi Francije?

 “Prvi razlog je slej ko prej politične narave. Na ta način namreč hočemo zelo konkretno ponazoriti privlačnost Francije v kontekstu tako imenovanega gastronomskega turizma. Poglejte, med vsemi državami sveta Francija privabi največ turistov iz tujine. Vsako leto k nam pripotuje skoraj 90 milijonov obiskovalcev. To je, seveda, številka, ki bistveno presega število ljudi, ki sploh živijo v Franciji. No, med temi turisti se jih – tako vsaj kažejo raziskave – kakih šestdeset odstotkov odloči obiskati Francijo prav zaradi naše gastronomske ponudbe. Z Okusi Francije pa hočemo še vsem ostalim pokazati, da je francoska kuhinja resnično izjemna. Poleg tega pa obstaja še drugi razlog; prizadevamo si namreč, da bi s projekti, kakršne so te večerje, ves svet povezali v nasprotovanju kulinarični globalizaciji. S pomočjo večerij, navdahnjenih s francosko gastronomsko tradicijo, bi pravzaprav radi slavili raznolikost svetovnih kuhinj”.

Francoska kultura in način življenja sta prežeta tako s kuhanjem kot tudi z uživanjem v hrani. Tradicionalni francoski obed pa je na seznamu svetovne kulturne dediščine Unesca, ker naj bi šlo za družaben običaj, ki slavi najpomembnejše trenutke v življenju. Direktorica Francoskega inštituta Anne Durufle poudarja:

“Kulinarika je pomemben del francoske kulture. Še več; je njen ključen del. Že od najmlajših nog po vseh družinah otroke učijo uživati v hrani. V Franciji pač nikoli ne jeste le zato, da bi jedli, temveč zato, ker je dobro. Naša kultura prehranjevanja temelji na tem, da cenimo kvaliteto in da nam je hrana v užitek. Če govorim zase, zelo močno čutim, da mora obrok zbujati ugodje – ali pa to ni nikakršen obrok. Poglejte, če nisem prepričana, da mi bo teknilo, praviloma sploh ne čutim želje, da bi jedla. V tem smislu bi torej rekla, da je francoska kulinarična tradicija zelo močna. Pravo vprašanje danes pa je, kako jo gojiti, kako z njo seznaniti ljudi, kako jih naučiti, da jo cenijo. Pa to ne v sami Franciji, kjer je, kot sem rekla, še vedno pri močeh, ampak drugod, v tujini”.

Praznik francoske kuhinje bodo danes slavili v 150-ih državah na petih celinah: v Avstraliji, na Japonskem in tudi v Evropi, Sloveniji. Francoski veleposlanik v Sloveniji Pierre Francois Mourier je zadovoljen:

“Prepričan sem bil, da se bodo slovenski kuharji navdušeno odzvali, in natanko to se je tudi zgodilo. V projektu jih sodeluje kar dvanajst. To pa je – če upoštevamo, koliko prebivalcev ima Slovenija – izjemno visoka številka. Še več; sodelujoči slovenski kuharji so se svojega dela lotili s pravim entuziazmom, meniji, ki so jih pripravili, pa so se scela prilegali našemu konceptu. To pomeni, da so v osnovi sicer kuhali po francoskih receptih, ki pa so jih dopolnili tako, da so navsezadnje ustvarili jedi, ki v pravem pomenu besede predstavljajo zlitje med francosko in slovensko kulinarično tradicijo”.

In kako je francosko kuhinjo oženila s slovensko Vesna Čarman?

“Jaz ne bi bila jaz, če ne bi za pozdrav iz kuhinje združila tipične francoske solate in kranjske klobase. Za zaključek pa prekmursko gibanico brez testa iz samih lahkih moussov brez testa in tradicionalni croquembouche, ki je taka tipična poročna torta”.