Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Itadaki mas!« je izraz, s katerim se gost na Japonskem zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen – juho, ki se po priljubljenosti na Japonskem lahko primerja s priljubljenostjo in vsestranskostjo domače goveje juhe pri nas. Jušno osnovo za ramen kuhar pripravlja 20 ur, končni okus pa dopolnijo rezanci, kuhano jajce, meso in zelenjava. Pokukali smo Pod pokrovko kuharja Tomaža Jereba, ki je postopek priprave ramna, v eni izmed japonskih restavracij pri nas, izpopolnjeval skoraj dva meseca. Pripravlja: Darja Pograjc.
“Od konca 19. stoletja do leta 1945 sta bili Kitajska in Japonska veliko časa v medsebojnih spopadih in predvsem po 2. svetovni vojni, ko so se milijoni japonskih vojakov vračali nazaj na Japonsko, so prinesli s sabo tudi neke nove kulinarične navade,” pripoveduje Luka Culiberg, asist. dr. z Oddelka za azijske in afriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani. Čeprav ramen izvira iz Kitajske, ga je tok zgodovine popeljal na Japonsko. Tam pa je jed doživela pravo malo revolucijo.
Gosta juha, poleg zelenjavnih in mesnih dodatkov, temelji na dveh glavnih sestavinah: jušni osnovi in ramen rezancih.
Ramen so v bistvu pšenični rezanci ali “noodles” v angleščini, ki pa niso zares rezani kot so recimo bolj tipični japonski udon ali soba rezanci, ampak so narejeni tako, da testo vlečejo in raztegujejo dokler ne dobite tankih rezancev.
Na Japonskem obstajajo specializirane restavracije, kjer pripravljajo zgolj in samo ramen. “Ramen se najbolj običajno je kot neko kosilo vmes, opoldne, v službenem času. Lahko pa se seveda je, ko greste na večerjo,” o japonskih navadah prehranjevanja z ramnom pripoveduje Luka Culiberg.
Ramen se je na zahod razširil v 60. in 70. letih, sočasno z nastankom instant rezancev, ki jih številni Japonci štejejo med svoje največje izume. A gosto juho z ramen rezanci v Evropi jemo drugače kot v njegovi domovini.
Pri nas so nas učili, da ko jemo juho, je tisto, kar je treba najbolj paziti, da ne srkamo z žlice, ko jemo. Da torej jemo čimbolj tiho, medtem ko na Japonskem pravzaprav velja ravno obratno. Jemo s palčkami. Se pravi mi zagrabimo kos teh rezancev, jih damo v usta in potem posrkamo gor. Tako da je zato v tem japonskem bontonu samega prehranjevanja srkanje popolnoma dopustno.
Gregor Božičnik, ljubitelj japonske kulinarike in solastnik japonske restavracije Tokyo Piknik razlaga, da smo Slovenci precej radovedni gastronomi in da nam tudi pribor v obliki paličic ni več neznanka. A ramen je kljub temu precej specifična jed in občutki ob okušanju so različni.
So nekateri ljudje to že poskusili in poznajo tudi kakšen je originalen okus, veliko ljudi pa pride pa prvič poskusi in jim je zanimivo. Velikim je pa tudi premočan okus, ker mi smo navajeni goveje juhe, ki je mogoče v primerjavi s to juho kljub vsemu lažja, malo bolj nežna je.
Razliko v okusih povzroči čas kuhanja – ramen se namreč kuha 20 ur. Kuhar v japonski restavraciji Tomaž Jereb se strinja, da ramen zahteva svoj čas: “Se more ta juha kuhat res dolgo, dolgo časa, da se iz mesa in kosti izločijo vse sestavine, ki potem dajo čar tej juhi. Od gostote do barve, do lepljivosti.”
Kljub temu, da pri pripravi ramna ni meja, nekaj napotkov v pomoč:
– rezance pripravimo iz ostre moke tipa 500, dodamo jajca, dodamo vodo in jih naredimo ročno ali na stroju za rezance,
– jušno osnovo pripravimo iz kosov svinjskega mesa (izberemo ga glede na okus) in jo kuhamo pribl. 10ur (za manjše število oseb),
– rezance položimo v juho in jih dopolnimo z zelenjavnimi dodatki: z mlado čebulo, koruzo, korenjem, špinačo, sojinimi kalčki in algami,
– na vrh položimo mehko kuhano jajce, marinirano v soji.
Opozorilo: Če se boste lotili priprave ramna doma, naj pogled vedno počiva na štedilniku, saj kakor pravi Tomaž Jereb: “Moraš res biti zraven pa paziti, da se ti ne bi kuhinja vžgala, ker niso naši štedilniki ravno namenjeni temu.”
Ker se ramen kuha 20 ur, je njegov okus precej intenziven.
foto: Darja Pograjc
Ramen je ritual. Pravilno ga – po japonskih standardih – vročega, skoraj vrelega, postrežete v skledi.
Dobiš skledo polno juhe in raznoraznih dobrot in niti ne veš, kje bi začel, ampak nekako moraš štartat. Zraven sklede te pričaka lesena zajemalka, s katero ješ juho in palčke. Lepo s palčkami ješ meso, rezance, z zajemalko si pa juhico zlivaš zraven, da splakneš.
Namesto našega “Dober tek!“, ki je ponavadi namenjen sojedcu, se Japonci pred zaužitjem jedi zahvalijo tistemu, ki je jed pripravil. “Itadaki mas!” je izraz, s katerim se gost zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen.
216 epizod
Pogovorimo se o hrani! Tema, pri kateri – razen morda sestavin – vsekakor ne bomo metali vsega v isti lonec! V oddaji Pod pokrovko na Prvem bomo hrano postregli s priokusom gastronomije, sociologije, umetnostne zgodovine, filozofije in še česa.
»Itadaki mas!« je izraz, s katerim se gost na Japonskem zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen – juho, ki se po priljubljenosti na Japonskem lahko primerja s priljubljenostjo in vsestranskostjo domače goveje juhe pri nas. Jušno osnovo za ramen kuhar pripravlja 20 ur, končni okus pa dopolnijo rezanci, kuhano jajce, meso in zelenjava. Pokukali smo Pod pokrovko kuharja Tomaža Jereba, ki je postopek priprave ramna, v eni izmed japonskih restavracij pri nas, izpopolnjeval skoraj dva meseca. Pripravlja: Darja Pograjc.
“Od konca 19. stoletja do leta 1945 sta bili Kitajska in Japonska veliko časa v medsebojnih spopadih in predvsem po 2. svetovni vojni, ko so se milijoni japonskih vojakov vračali nazaj na Japonsko, so prinesli s sabo tudi neke nove kulinarične navade,” pripoveduje Luka Culiberg, asist. dr. z Oddelka za azijske in afriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani. Čeprav ramen izvira iz Kitajske, ga je tok zgodovine popeljal na Japonsko. Tam pa je jed doživela pravo malo revolucijo.
Gosta juha, poleg zelenjavnih in mesnih dodatkov, temelji na dveh glavnih sestavinah: jušni osnovi in ramen rezancih.
Ramen so v bistvu pšenični rezanci ali “noodles” v angleščini, ki pa niso zares rezani kot so recimo bolj tipični japonski udon ali soba rezanci, ampak so narejeni tako, da testo vlečejo in raztegujejo dokler ne dobite tankih rezancev.
Na Japonskem obstajajo specializirane restavracije, kjer pripravljajo zgolj in samo ramen. “Ramen se najbolj običajno je kot neko kosilo vmes, opoldne, v službenem času. Lahko pa se seveda je, ko greste na večerjo,” o japonskih navadah prehranjevanja z ramnom pripoveduje Luka Culiberg.
Ramen se je na zahod razširil v 60. in 70. letih, sočasno z nastankom instant rezancev, ki jih številni Japonci štejejo med svoje največje izume. A gosto juho z ramen rezanci v Evropi jemo drugače kot v njegovi domovini.
Pri nas so nas učili, da ko jemo juho, je tisto, kar je treba najbolj paziti, da ne srkamo z žlice, ko jemo. Da torej jemo čimbolj tiho, medtem ko na Japonskem pravzaprav velja ravno obratno. Jemo s palčkami. Se pravi mi zagrabimo kos teh rezancev, jih damo v usta in potem posrkamo gor. Tako da je zato v tem japonskem bontonu samega prehranjevanja srkanje popolnoma dopustno.
Gregor Božičnik, ljubitelj japonske kulinarike in solastnik japonske restavracije Tokyo Piknik razlaga, da smo Slovenci precej radovedni gastronomi in da nam tudi pribor v obliki paličic ni več neznanka. A ramen je kljub temu precej specifična jed in občutki ob okušanju so različni.
So nekateri ljudje to že poskusili in poznajo tudi kakšen je originalen okus, veliko ljudi pa pride pa prvič poskusi in jim je zanimivo. Velikim je pa tudi premočan okus, ker mi smo navajeni goveje juhe, ki je mogoče v primerjavi s to juho kljub vsemu lažja, malo bolj nežna je.
Razliko v okusih povzroči čas kuhanja – ramen se namreč kuha 20 ur. Kuhar v japonski restavraciji Tomaž Jereb se strinja, da ramen zahteva svoj čas: “Se more ta juha kuhat res dolgo, dolgo časa, da se iz mesa in kosti izločijo vse sestavine, ki potem dajo čar tej juhi. Od gostote do barve, do lepljivosti.”
Kljub temu, da pri pripravi ramna ni meja, nekaj napotkov v pomoč:
– rezance pripravimo iz ostre moke tipa 500, dodamo jajca, dodamo vodo in jih naredimo ročno ali na stroju za rezance,
– jušno osnovo pripravimo iz kosov svinjskega mesa (izberemo ga glede na okus) in jo kuhamo pribl. 10ur (za manjše število oseb),
– rezance položimo v juho in jih dopolnimo z zelenjavnimi dodatki: z mlado čebulo, koruzo, korenjem, špinačo, sojinimi kalčki in algami,
– na vrh položimo mehko kuhano jajce, marinirano v soji.
Opozorilo: Če se boste lotili priprave ramna doma, naj pogled vedno počiva na štedilniku, saj kakor pravi Tomaž Jereb: “Moraš res biti zraven pa paziti, da se ti ne bi kuhinja vžgala, ker niso naši štedilniki ravno namenjeni temu.”
Ker se ramen kuha 20 ur, je njegov okus precej intenziven.
foto: Darja Pograjc
Ramen je ritual. Pravilno ga – po japonskih standardih – vročega, skoraj vrelega, postrežete v skledi.
Dobiš skledo polno juhe in raznoraznih dobrot in niti ne veš, kje bi začel, ampak nekako moraš štartat. Zraven sklede te pričaka lesena zajemalka, s katero ješ juho in palčke. Lepo s palčkami ješ meso, rezance, z zajemalko si pa juhico zlivaš zraven, da splakneš.
Namesto našega “Dober tek!“, ki je ponavadi namenjen sojedcu, se Japonci pred zaužitjem jedi zahvalijo tistemu, ki je jed pripravil. “Itadaki mas!” je izraz, s katerim se gost zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen.
Eno izmed starih žit je tudi ječmen, ki ga sicer vsi poznamo v njegovi obliki, primerni za človeško prehrano – kot ješprenj. A to živilo bi si zaslužilo bolj pogosto uporabo v naši kulinariki, saj ima veliko blagodejnih lastnosti. Znižuje holesterol, je bogat z vitamini in minerali.
Tržnico La Boqueria v Barceloni spletne strani uvrščajo med deset najlepših na svetu. In imajo prav. Prvič je bila omenjena že leta 1217. Najprej je bila namenjena prodaji mesa, danes pa na stojnicah ponujajo še ribe, oreščke, sadje, zelenjavo, rože. Je pravi magnet za turiste iz vsega sveta. Šestinštirideset letni domačin Mario nadaljuje družinsko tradicijo in na tržnici že petindvajseto leto prodaja ribe, lignje, školjke, ježke. »Barcelonski ribiči večino svojega ulova prodajo na lokalnih tržnicah in v lokalnih ribarnicah. Njihov ulov na moji stojnici predstavlja kar med šestdeset in sedemdeset odstotkov vseh rib in morskih sadežev.« Tokrat ne bomo kuhali, ampak bomo pokrovke – ali še bolje vrečke, »škrniclje« in zabojčke – dvigali v španskih, katalonskih ritmih. K poslušanju oddaje Pod pokrovko vas vabi Iztok Konc. Foto: Prvi
Najstarejši način konzerviranja je sušenje na soncu. V tokratni oddaji Pod pokrovko pa bomo predstavili tako imenovano liofilizacijo, ki je prav tako postopek konzerviranja in za razliko od sušenja na soncu zahteva tehnologijo, stroje, veliko energije, končni produkt je tako dražji, vendar boljši. Tako v hranilni vrednosti kot tudi videzu, barvi, okusu, celo vonju. Morda ste na embalažah na policah trgovin že kdaj prebrali napis: Liofilizirane maline. Vas zanima, kako so nastale?
Pod drobnogled smo vzeli začimbno rastlino, ki raste v toplejših krajih in je v Indiji, na Kitajskem in še kje sestavni del vsakodnevnih jedi. Pri nas se njena korenika uporablja predvsem v zdravilne namene. Ingver je v teh dneh nepogrešljiva sestavina čajev, saj nam pomaga ob prehladih, vnetem grlu in zamašenem nosu … A njegovi blagodejni učinki se tu ne končajo, smo izvedeli od osebnega trenerja in prehranskega svetovalca Bobana Paukovića.
Prvi naj bi ga začeli uvažati Perzijci, ki so si tradicijo soljenja iker izposodili pri Kitajcih, kjer so po takšnem postopku pripravljali krapova jajčeca. Pravi oz. tisti klasični kaviar pa je iz jesetra. Beluga je podvrsta jesetra, ki daje najbolj znane in dragocene ikre. V oddaji Pod pokrovko pa tokrat lokalna zgodba – v svet pridelovanja in okušanja kaviarja avtohtone soške postrvi se je poglobila Darja Pograjc.
Morda se sliši nekoliko paradoksalno, ampak ko govorimo o francoski solati in njeni zgodovini, se moramo najprej ozreti v Rusijo. Natančneje v prestolnico Moskvo pred nekaj več kot 150-imi leti. Slovito restavracijo Hermitage je takrat vodil kuhar francosko-belgijskih korenin Lucien Olivier, ki je ustvaril novo jed iz majoneze, trdo kuhanih jajc in kumaric, dodal pa je tudi file jerebice, kuhan telečji jezik, pretlačen kaviar, sveže solatne liste in kuhane rake. Nastala je klasična solata, ki ji v Rusiji danes rečejo "solata Olivje", v večini evropskih držav pa ji pravijo "ruska solata".
Še nekaj dni nas loči do začetka božično-novoletnih praznikov, ko bo hrana ena od osrednjih tem naših pogovorov pa tudi eden od povodov za to, da se zberemo v družinskem krogu. Priprave na sveti večer, ki ga spremlja božična večerja, se začenjajo že s prvo adventno nedeljo, sicer pa sam božič spremljajo številne tradicionalne navade in običaji. O tradiciji okoli prihajajočih praznikov in o tem, kaj je v teh dneh na naših mizah, se je Tadeja Bizilj v tokratni rubriki Pod pokrovko pogovarjala z etnologinjo Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
V starosvetni slovenski vasi ni manjkalo šeg, običajev in verjetij, povezanih s čebelami, čebelarstvom in medom
Granatno jabolko pritegne z izgledom, živo rdeča barva zrnc in semen, ki jih skriva njegova notranjost, pa nas spomni, da je to sadež, ki je kot nalašč za pripravo različnih jedi v času veselega decembra. Granatno jabolko izvira s področja Irana, dandanes jih največ pridelajo na območju severne Afrike, Bližnjega vzhoda, Francije in Španije. Kulinarično ponuja raznolik spekter uporabe, na primer, dan lahko začnete z limonado z granatnim jabolkom, ali pa si v nadaljevanju privoščite vitaminsko solato, semena granatnega jabolka se dobro podajo k mesnim jedem ter predstavljajo zmagovalno kombinacijo, ko govorimo o sladicah. Če k temu dodamo še podatek, da je granatno jabolko bogat vir vitamina C, polifenolov in kalija, smo našli dovolj razlogov, da je danes Pod pokrovko v glavni vlogi granatno jabolko.
V prihodnosti bomo verjetno morali premisliti, kakšna naj bo kmetija prihodnosti, saj je intenzivna pridelava obremenjujoča tako za podnebje kot za javno zdravje. Ena alternativa je ekološko pa tudi sonaravno kmetijstvo, k spodbujanju katerega se je zavezala Evropska unija. Druga alternativa, ki se izrisuje čez lužo, v Silicijevi dolini, pa je celično kmetijstvo. Več o tem, kdaj bomo namesto droži doma hranili celice in iz njih pridelovali zrezke, v današnji oddaji Pod pokrovko, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Urška Šobak pred pozabo rešuje kuharske recepte babic. Tudi zato je naslov njene nedavno izdane knjige »Ej, babi, tega mi pa nisi pokazala«. Česa babi v kuhinji ni pokazala in kateri recepti so po njenem izboru del slovenskega gastronomskega izročila?
Žerjalove v Tomaju, ene redkih, ki se tu ukvarjajo s kozjerejo in sirarstvom, smo obiskali ravno na dan, ko so v sirarski kotel zlili še zadnje litre kozjega mleka letos. Do marca molže ne bo, saj so koze breje. Kras kljub težavnosti terena nudi edinstveno pašo za koze – preko 1600 različnih rastlin raste na pobočjih, kjer se pasejo. Kot pravi Matjaž Žerjal, prav to daje kraškemu kozjemu siru edinstven okus.
Pomemben del poti v sredogorje je za mnoge planinke in planince tudi obisk planinske koče. Te s svojo vedno bolj raznovrstno kulinarično ponudbo ne zagotavljajo le postojanke, kjer se lahko okrepčajo in oskrbijo z nujnimi stvarmi za nadaljevanje pohoda, ampak so tudi prostor druženja. V oddaji Pod pokrovko bomo zato obiskali kuhinjo v planinski koči. V Planinskem domu na Svetem Jakobu, ki je letošnja naj planinska koča, je bil Aleš Ogrin.
Naši predniki, ki so bili tako mesojedi kot rastlinojedi, divje narave niso opustošili. Ne, do nje so bili spoštljivi in so častili njeno rodovitnost. Pripisovali so ji celo magično - mistične lastnosti, saj so verjeli, da je narava živa, rastline pa govorijo.
Poleg Postojnske jame turisti v Sloveniji največkrat obiščejo Ljubljanski grad. Kdaj pa ste ga vi obiskali zadnjič? Če ga želite spoznati na nekoliko drugačen način, vas danes z oddajo Pod pokrovko vabimo na Kulinarični časovni stroj. Tega na Ljubljanskem gradu pripravljajo za zaključene družine – produkt je priljubljen kot teambuilding – ali za posameznike, ki se lahko prijavijo na razpisane termine. V dobrih dveh urah udeleženci na privlačen način spoznajo zgodovino Ljubljane in gradu, obenem pa v kar šestih hodih okušajo jedi, ki so jih na tem prostoru nudila različna zgodovinska obdobja.
Maščobe so pomembne tudi v kulinariki – ne le za pripravo jedi, tudi za okus. Kaj torej izbrati: rastlinsko, oljčno olje, maslo ali margarina? Z zdravstvenega vidika so nekatere maščobe bolj, druge manj priporočljive. Več pa v oddaji Pod pokrovko, katere gostja je dr. Živa Lavriša iz Inštituta za nutricionistiko.
Še preden damo kaj v lonec, ponev ali pečico, je dobro poznati tudi sestavine, ki jih uporabljamo. V tokratni oddaji Pod pokrovko se bomo dotaknili maščob, in sicer z bolj zdravstvenega kot kulinaričnega vidika, vračamo pa se k osnovam – kaj so nasičene in kaj nenasičene maščobe ter v katerih živilih jih najdemo, smo izvedeli od dr. Žive Lavriša z Inštituta za nutricionistiko.
Momčilo Jurgaćević ali Momo prihaja iz Leskovca, mesta na jugu Srbije. V Slovenijo je prišel še kot najstnik in se takrat odločil, da bo v Ljubljani odprl svojo gostilno z jedmi iz Leskovca. Pravi, da se je v Slovenijo in slovenščino zaljubil že prvič, ko jo je obiskal, a da mu še vedno uide kakšna srbska beseda. Mesto Leskovec pa ni znano le po mesnih jedeh na žaru, ampak tudi po paprikah. Paprike bodo danes osrednja sestavina naše oddaje. Pogovarjali se bomo namreč o ajvarju, pandjuru in ljutenici. Zakaj Slovenci ne vemo, kaj je pravi ajvar in s čim vse se ajvar lahko pripravi, pa v današnji oddaji Pod pokrovko, ki jo je pripravila Lana Furlan.
V Sloveniji imamo, kot v nekaterih skandinavskih državah, prko 70-letno tradicijo šolske prehrane. Šola poleg družine predstavlja eno bolj ključnih podpornih okolij, kjer otrok skozi proces izobraževanja pridobiva znanja in veščine za razvoj zdravih prehranjevalnih navad, hkrati pa mu šola zagotavlja obroke. Raziskave so pokazale, da zdrava prehrana v šoli pozitivno vpliva na kognitivne sposobnosti, nižjo stopnjo izostanka od pouka, boljše učne rezultate ter zmanjševanje neenakosti v zdravju. Raziskave kažejo, da v obdobjih, ko šolske prehrane ni na voljo (npr. ob koncih tedna, v času počitnic ali v izrednih razmerah), so lahko otroci izpostavljeni pomanjkanju hrane ali celo lakoti. V slovenskih šolah in vrtcih vsak dan pripravijo več kot 700 tisoč obrokov. Več kot 190 tisoč osnovnošolcev prejema dopoldansko malico, več kot 150 tisoč pa kosilo. Temleji so torej dobri, pravijo strokovnjaki. A prehranske smernice se tudi menjajo, izboljšujejo tudi, a prostora za nadgradnjo sistema in izvedbe je vedno dovolj. Liano Buršič je zanimalo, kako šolsko prehrano dojemajo nekateri kranjski osnovnošolci, stari med 7 in 12 let, kakšen bi bil jedinik po njihovi meri in kaj je zanje zdravo prehranjevanje.
Neveljaven email naslov
