Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ajda je s svojim značilnim medeno sadnim vonjem in okusom v kulinariki navzoča že stoletja. To ni žito, kot bi marsikdo sprva pomislil, ampak ima ta rastlina sorodstvene vezi s kislico in rabarbaro. Njeno seme lahko uporabimo za kašo ali zmeljemo v moko, ki je primerna za široko paleto jedi. Od žgancev prek kruha do sladic. Slovenci smo iz nje zvarili tudi pivo. Zanimiva lastnost ajde je, da ne vsebuje glutena. Gre za živilo, ki nima le prehranske vrednosti, ampak lahko pomembno prispeva tudi k ohranjanju in krepitvi zdravja. Oddajo so zakuhali Andreja Čokl, Iztok Konc in Barbara Belehar Drnovšek.
Foto: Flickr
Ajda je s svojim značilnim medeno sadnim vonjem in okusom v kulinariki navzoča že stoletja. To ni žito, kot bi marsikdo sprva pomislil, ampak ima ta rastlina sorodstvene vezi s kislico in rabarbaro.
Ajda je s Templarji v srednjo Evropo prišla z Vzhoda in prvi zapisi o tem, da se je jedla tudi pri nas so iz leta 1426. Koroška in Kranjska sta bili nekdaj v večjem obsegu prekriti z odejo cvetov, ki so obarvani od bele do rdeče in do začetka prejšnjega stoletja je imela v prehrani naših prednikov eno glavnih vlog. Nastopa tudi v ljudskih pravljicah in pesmih. Več vrst je je. V Sloveniji je najbolj razširjena navadna ali domača ajda, ki ima značilne bele cvetove. V isti rod sodi tudi tatarska ajda, ki ima cvetove z rahlo zelenkastim odtenkom, zato jo imenujejo tudi zelena, divja ali nora ajda pa tudi cojzla, ker je grenka.
Seme lahko uporabimo za kašo ali zmeljemo v moko, ki je primerna za široko paleto jedi. Od žgancev prek kruha do sladic. Največji porabniki ajde so Japonci. 90 odstotkov svetovne pridelave konča v njihovih rezancih. Poznajo tudi žgance, pri tem nismo Slovenci nič posebni. Ampak prvi simpozij o ajdi je bil v Ljubljani leta 1980, zanj je zaslužen akademik prof. dr. Ivan Kreft, ki je velik del svojega znanstvenega dela namenil prav ajdi. Simpozij je zdaj na vsaka 3 leta v drugi državi, potekal je tudi na Japonskem v Naganu in Miyazakiju. Japonski poslovni časopis Nikkei je prejšnji teden objavil članek o prof. Kreftu, ki ga imenujejo kar prof. soba oziroma ajda. V njem so med drugim zapisali, da je do leta 1960 na Švedskem preučeval pšenico, nato se je vrnil v Slovenijo in se začel ukvarjati z ajdo, ki so jo pridelovali starši. Poudarili so tudi to, da proizvodnja ajde pri nas narašča in da se tudi mlade generacije vse bolj zavedajo njenih pozitivnih lastnosti.
Japonski poslovni časopis Nikkei je prejšnji teden objavil članek o prof. Kreftu, ki ga imenujejo kar prof. soba oziroma ajda.
foto: Nikkei
Gre za živilo, ki nima le prehranske vrednosti, ampak lahko pomembno prispeva tudi k ohranjanju in krepitvi zdravja. Ne vsebuje glutena. “Ajda ima bogato hranilno vrednost, saj vsebuje do 18 odstotkov beljakovin z visoko biološko vrednostjo. Beljakovine v ajdi vsebujejo vse esencialne aminokisline, ki jih človeško telo ne more pridobiti od drugod kot iz hrane. Posebno je bogata z lizinom, treoninom in triptofanom. Seveda vsebuje ajda tudi veliko ogljikovih hidratov, predvsem škroba. Poleg tega je ajda bogata z minerali, kot so železo, cink in selen, pomena katerih se vse bolj zavedamo. In nenazadnje, ajda vsebuje tudi veliko antioksidantov, zlasti taninov in rutina,” poudarja profesor, dr. Rok Orel, zdravnik, pediater gastroenterolog. Dobil je zamisel, da iz ajde zvari brezglutensko pivo. “Izdelava stoodstotnega ajdovega piva je bila tehnološko zelo zahtevna. Metodo smo postopno razvijali več let strokovnjaki Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Inštituta za probiotike in funkcionalno hrano in v zadnji fazi pivovarji iz pivovarne Vizir iz Črnomlja,” pojasnjuje dr. Orel.
“Ajda in kulinarika” je bil tudi naslov letošnjega prvega državnega tekmovanja za dijake in študente biotehniških šol. Na tem tekmovanju sta prvi mesti v posameznih kategorijah osvojila Katarina Slapar in Amadej Milost iz Biotehniškega centra Naklo. “Ajda bo ena tistih ki bo odločala o prihodnosti našega življenja. Je eno tistih čudes v Sloveniji, ki jih res moramo ceniti,” pravi Amadej Milost. Če je to glas mlade generacije, bo ajda znova cvetela.
225 epizod
Pogovorimo se o hrani! Tema, pri kateri – razen morda sestavin – vsekakor ne bomo metali vsega v isti lonec! V oddaji Pod pokrovko na Prvem bomo hrano postregli s priokusom gastronomije, sociologije, umetnostne zgodovine, filozofije in še česa.
Ajda je s svojim značilnim medeno sadnim vonjem in okusom v kulinariki navzoča že stoletja. To ni žito, kot bi marsikdo sprva pomislil, ampak ima ta rastlina sorodstvene vezi s kislico in rabarbaro. Njeno seme lahko uporabimo za kašo ali zmeljemo v moko, ki je primerna za široko paleto jedi. Od žgancev prek kruha do sladic. Slovenci smo iz nje zvarili tudi pivo. Zanimiva lastnost ajde je, da ne vsebuje glutena. Gre za živilo, ki nima le prehranske vrednosti, ampak lahko pomembno prispeva tudi k ohranjanju in krepitvi zdravja. Oddajo so zakuhali Andreja Čokl, Iztok Konc in Barbara Belehar Drnovšek.
Foto: Flickr
Ajda je s svojim značilnim medeno sadnim vonjem in okusom v kulinariki navzoča že stoletja. To ni žito, kot bi marsikdo sprva pomislil, ampak ima ta rastlina sorodstvene vezi s kislico in rabarbaro.
Ajda je s Templarji v srednjo Evropo prišla z Vzhoda in prvi zapisi o tem, da se je jedla tudi pri nas so iz leta 1426. Koroška in Kranjska sta bili nekdaj v večjem obsegu prekriti z odejo cvetov, ki so obarvani od bele do rdeče in do začetka prejšnjega stoletja je imela v prehrani naših prednikov eno glavnih vlog. Nastopa tudi v ljudskih pravljicah in pesmih. Več vrst je je. V Sloveniji je najbolj razširjena navadna ali domača ajda, ki ima značilne bele cvetove. V isti rod sodi tudi tatarska ajda, ki ima cvetove z rahlo zelenkastim odtenkom, zato jo imenujejo tudi zelena, divja ali nora ajda pa tudi cojzla, ker je grenka.
Seme lahko uporabimo za kašo ali zmeljemo v moko, ki je primerna za široko paleto jedi. Od žgancev prek kruha do sladic. Največji porabniki ajde so Japonci. 90 odstotkov svetovne pridelave konča v njihovih rezancih. Poznajo tudi žgance, pri tem nismo Slovenci nič posebni. Ampak prvi simpozij o ajdi je bil v Ljubljani leta 1980, zanj je zaslužen akademik prof. dr. Ivan Kreft, ki je velik del svojega znanstvenega dela namenil prav ajdi. Simpozij je zdaj na vsaka 3 leta v drugi državi, potekal je tudi na Japonskem v Naganu in Miyazakiju. Japonski poslovni časopis Nikkei je prejšnji teden objavil članek o prof. Kreftu, ki ga imenujejo kar prof. soba oziroma ajda. V njem so med drugim zapisali, da je do leta 1960 na Švedskem preučeval pšenico, nato se je vrnil v Slovenijo in se začel ukvarjati z ajdo, ki so jo pridelovali starši. Poudarili so tudi to, da proizvodnja ajde pri nas narašča in da se tudi mlade generacije vse bolj zavedajo njenih pozitivnih lastnosti.
Japonski poslovni časopis Nikkei je prejšnji teden objavil članek o prof. Kreftu, ki ga imenujejo kar prof. soba oziroma ajda.
foto: Nikkei
Gre za živilo, ki nima le prehranske vrednosti, ampak lahko pomembno prispeva tudi k ohranjanju in krepitvi zdravja. Ne vsebuje glutena. “Ajda ima bogato hranilno vrednost, saj vsebuje do 18 odstotkov beljakovin z visoko biološko vrednostjo. Beljakovine v ajdi vsebujejo vse esencialne aminokisline, ki jih človeško telo ne more pridobiti od drugod kot iz hrane. Posebno je bogata z lizinom, treoninom in triptofanom. Seveda vsebuje ajda tudi veliko ogljikovih hidratov, predvsem škroba. Poleg tega je ajda bogata z minerali, kot so železo, cink in selen, pomena katerih se vse bolj zavedamo. In nenazadnje, ajda vsebuje tudi veliko antioksidantov, zlasti taninov in rutina,” poudarja profesor, dr. Rok Orel, zdravnik, pediater gastroenterolog. Dobil je zamisel, da iz ajde zvari brezglutensko pivo. “Izdelava stoodstotnega ajdovega piva je bila tehnološko zelo zahtevna. Metodo smo postopno razvijali več let strokovnjaki Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Inštituta za probiotike in funkcionalno hrano in v zadnji fazi pivovarji iz pivovarne Vizir iz Črnomlja,” pojasnjuje dr. Orel.
“Ajda in kulinarika” je bil tudi naslov letošnjega prvega državnega tekmovanja za dijake in študente biotehniških šol. Na tem tekmovanju sta prvi mesti v posameznih kategorijah osvojila Katarina Slapar in Amadej Milost iz Biotehniškega centra Naklo. “Ajda bo ena tistih ki bo odločala o prihodnosti našega življenja. Je eno tistih čudes v Sloveniji, ki jih res moramo ceniti,” pravi Amadej Milost. Če je to glas mlade generacije, bo ajda znova cvetela.
V današnji oddaji Pod pokrovko se bomo vrnili v čas jugoslovanske vojske in se pogovarjali o hrani, ki so jo vojaki takrat jedli. Fižol, čebula in klobase bodo današnje sestavine, skuhali bomo namreč najbolj znano hrano tistega časa - pasulj. Kako se naredi tisti pravi vojaški pasulj, pa sta Lani Furlan povedala Vinko in Valter, upokojenca, ki sta med služenjem vojaškega roka opravljala delo kuharja. Več pa v naslednjih minutah!
Velika noč, ki prihaja k nam v nedeljo, je poleg božiča največji krščanski praznik. Na Slovenskem ji pravimo tudi vuzem. Korenine tega praznika segajo v predkrščansko dobo, kar se kaže tudi v šegah in navadah velikonočnega časa, kot je na primer kult zelenja, ki je povezan s prinašanjem svežega zelenja oziroma rastlinja povezanega v velikonočne butare in oljčnih vejic v cerkev k blagoslovu. Še več o navadah in jedeh velikonočnega časa pa v tokratni oddaji Pod pokrovko – Tadeja Bizilj se je pogovarjala z etnologinjo dr. Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
Na spletnem jezikovnem portalu Fran je ob besedi stejk zapisana razlaga, da gre za zrezek iz stegna, navadno debelejši. Ljubitelji, kuharski zanesenjaki in kuharski mojstri vedo, da je za pripravo steaka najbolje uporabiti kos govedine z nežnejšim mišičnim tkivom, ki pa se ne nahaja v stegnu, ampak hrbtu. Dobro je, če je meso uležano oziroma zorjeno. Odličen okus daje tudi marmoriranost oziroma prepredenost z maščobo. Nekateri poznavalci trdijo, da je idealna debelina stejka 3.75 centimetrov. Tokratna oddaja Pod pokrovko je nastala v kuhinji Šunkarne Kodila, ki jo je obiskal Bojan Leskovec.
Tokratno oddajo Pod pokrovko je avtorica Nadia Petauer napovedala že v naši – deloma tudi sredini – oddaji naPOTki. V njej se je z dr. Fungijem odpravila na edinstveno doživetje nabiranja in spoznavanja gob. Kulinarični del pa sta pustila za oddajo Pod pokrovko. Kaj je gozdni piščanec, zakaj je lahko klobuk gobe nadomestek testa za pico in zakaj so lisičke najboljše surove?
Medenjak z orehovimi jedrci in medenim mlekom je jed, ki je Slovencu konec lanskega leta na mednarodnem tekmovanju prinesla naziv Najboljši mladi chef v Evropi. Tekmovanje vsako leto organizira Mednarodni inštitut za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem. Več o poteku tekmovanja, zmagovalnem krožniku in kariernih načrtih mladega chefa Boštjan Volka pa v oddaji Pod pokrovko.
Z dr. Lucijo Čok o tem, kako se raznolika zgodovina Slovenske Istre odraža v tamkajšnji tradicionalni kuhinji
Dobrote Dolenjske je kolektivna blagovna znamka, kar pomeni, da pod enim imenom in eno streho združuje različne produkte, tako živilske kot rokodelske izdelke lokalnega dolenjskega porekla. V Trebnjem je njihove prostore, ki so istočasno kuhinja, pekarna, sušilnica, etiketirnica, prodajalna in še kaj, obiskala Andreja Čokl. V socialnem podjetju, ki zaposluje tudi invalide, je med drugim spoznavala dolenjsko kulinarično dediščino in izvedela več o bogati ponudbi kulinaričnih dogodkov.
Pod pokrovko gledamo na Vrhniki. Tam so naredili vrhniški štrukelj, ki predstavlja obujeno tradicionalno jed, postal je tudi del vrhniške gastronomije. O štrukljih je pisal že Ivan Cankar – če je bil to prav vrhniški, je med drugim raziskoval Aleš Ogrin.
Praznovanje pusta, ki prihaja k nam v naslednjih dneh, je praznovanje slovesa zime in prihoda pomladi. Pustno rajanje že od nekdaj zaznamujeta dobra hrana in pijača. Jedi, ki se jih pripravlja ob pustu, so bile vedno domače, stare slovenske jedi, ki se sicer v različnih krajih razlikujejo, vendar pa povsod velja, da je pust praznik, ko se je treba do sitega najesti. O tem, katere jedi so značilne za pustni jedilnik, kako so pust praznovali včasih in kakšne jedi in okusi so značilni za današnji čas, se je Tadeja Bizilj v tokratni rubriki Pod pokrovko pogovarjala z etnologinjo dr. Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
Eno izmed starih žit je tudi ječmen, ki ga sicer vsi poznamo v njegovi obliki, primerni za človeško prehrano – kot ješprenj. A to živilo bi si zaslužilo bolj pogosto uporabo v naši kulinariki, saj ima veliko blagodejnih lastnosti. Znižuje holesterol, je bogat z vitamini in minerali.
Tržnico La Boqueria v Barceloni spletne strani uvrščajo med deset najlepših na svetu. In imajo prav. Prvič je bila omenjena že leta 1217. Najprej je bila namenjena prodaji mesa, danes pa na stojnicah ponujajo še ribe, oreščke, sadje, zelenjavo, rože. Je pravi magnet za turiste iz vsega sveta. Šestinštirideset letni domačin Mario nadaljuje družinsko tradicijo in na tržnici že petindvajseto leto prodaja ribe, lignje, školjke, ježke. »Barcelonski ribiči večino svojega ulova prodajo na lokalnih tržnicah in v lokalnih ribarnicah. Njihov ulov na moji stojnici predstavlja kar med šestdeset in sedemdeset odstotkov vseh rib in morskih sadežev.« Tokrat ne bomo kuhali, ampak bomo pokrovke – ali še bolje vrečke, »škrniclje« in zabojčke – dvigali v španskih, katalonskih ritmih. K poslušanju oddaje Pod pokrovko vas vabi Iztok Konc. Foto: Prvi
Najstarejši način konzerviranja je sušenje na soncu. V tokratni oddaji Pod pokrovko pa bomo predstavili tako imenovano liofilizacijo, ki je prav tako postopek konzerviranja in za razliko od sušenja na soncu zahteva tehnologijo, stroje, veliko energije, končni produkt je tako dražji, vendar boljši. Tako v hranilni vrednosti kot tudi videzu, barvi, okusu, celo vonju. Morda ste na embalažah na policah trgovin že kdaj prebrali napis: Liofilizirane maline. Vas zanima, kako so nastale?
Pod drobnogled smo vzeli začimbno rastlino, ki raste v toplejših krajih in je v Indiji, na Kitajskem in še kje sestavni del vsakodnevnih jedi. Pri nas se njena korenika uporablja predvsem v zdravilne namene. Ingver je v teh dneh nepogrešljiva sestavina čajev, saj nam pomaga ob prehladih, vnetem grlu in zamašenem nosu … A njegovi blagodejni učinki se tu ne končajo, smo izvedeli od osebnega trenerja in prehranskega svetovalca Bobana Paukovića.
Prvi naj bi ga začeli uvažati Perzijci, ki so si tradicijo soljenja iker izposodili pri Kitajcih, kjer so po takšnem postopku pripravljali krapova jajčeca. Pravi oz. tisti klasični kaviar pa je iz jesetra. Beluga je podvrsta jesetra, ki daje najbolj znane in dragocene ikre. V oddaji Pod pokrovko pa tokrat lokalna zgodba – v svet pridelovanja in okušanja kaviarja avtohtone soške postrvi se je poglobila Darja Pograjc.
Morda se sliši nekoliko paradoksalno, ampak ko govorimo o francoski solati in njeni zgodovini, se moramo najprej ozreti v Rusijo. Natančneje v prestolnico Moskvo pred nekaj več kot 150-imi leti. Slovito restavracijo Hermitage je takrat vodil kuhar francosko-belgijskih korenin Lucien Olivier, ki je ustvaril novo jed iz majoneze, trdo kuhanih jajc in kumaric, dodal pa je tudi file jerebice, kuhan telečji jezik, pretlačen kaviar, sveže solatne liste in kuhane rake. Nastala je klasična solata, ki ji v Rusiji danes rečejo "solata Olivje", v večini evropskih držav pa ji pravijo "ruska solata".
Še nekaj dni nas loči do začetka božično-novoletnih praznikov, ko bo hrana ena od osrednjih tem naših pogovorov pa tudi eden od povodov za to, da se zberemo v družinskem krogu. Priprave na sveti večer, ki ga spremlja božična večerja, se začenjajo že s prvo adventno nedeljo, sicer pa sam božič spremljajo številne tradicionalne navade in običaji. O tradiciji okoli prihajajočih praznikov in o tem, kaj je v teh dneh na naših mizah, se je Tadeja Bizilj v tokratni rubriki Pod pokrovko pogovarjala z etnologinjo Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
V starosvetni slovenski vasi ni manjkalo šeg, običajev in verjetij, povezanih s čebelami, čebelarstvom in medom
Granatno jabolko pritegne z izgledom, živo rdeča barva zrnc in semen, ki jih skriva njegova notranjost, pa nas spomni, da je to sadež, ki je kot nalašč za pripravo različnih jedi v času veselega decembra. Granatno jabolko izvira s področja Irana, dandanes jih največ pridelajo na območju severne Afrike, Bližnjega vzhoda, Francije in Španije. Kulinarično ponuja raznolik spekter uporabe, na primer, dan lahko začnete z limonado z granatnim jabolkom, ali pa si v nadaljevanju privoščite vitaminsko solato, semena granatnega jabolka se dobro podajo k mesnim jedem ter predstavljajo zmagovalno kombinacijo, ko govorimo o sladicah. Če k temu dodamo še podatek, da je granatno jabolko bogat vir vitamina C, polifenolov in kalija, smo našli dovolj razlogov, da je danes Pod pokrovko v glavni vlogi granatno jabolko.
V prihodnosti bomo verjetno morali premisliti, kakšna naj bo kmetija prihodnosti, saj je intenzivna pridelava obremenjujoča tako za podnebje kot za javno zdravje. Ena alternativa je ekološko pa tudi sonaravno kmetijstvo, k spodbujanju katerega se je zavezala Evropska unija. Druga alternativa, ki se izrisuje čez lužo, v Silicijevi dolini, pa je celično kmetijstvo. Več o tem, kdaj bomo namesto droži doma hranili celice in iz njih pridelovali zrezke, v današnji oddaji Pod pokrovko, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Urška Šobak pred pozabo rešuje kuharske recepte babic. Tudi zato je naslov njene nedavno izdane knjige »Ej, babi, tega mi pa nisi pokazala«. Česa babi v kuhinji ni pokazala in kateri recepti so po njenem izboru del slovenskega gastronomskega izročila?
Neveljaven email naslov
