Zanimalo nas je, kako stremuški povzpetniki antike prihajajo iz kuhinje revežev, predvsem kakšni postanejo, ko pridejo v bogato kuhinjo razuzdanega razvrata oblastne elite, v kateri se nažrejo in žrejo veliko manj svobodne od sebe.

Kako povzpetniški status omogoča prehod iz kuhinje revežev, v bogato kuhinjo razuzdanega razvrata oblastne elite?

V antičnem svetu so se ljudje prehranjevali tako vsakdanje zmerno kot ritualno, čezmerno in ekscentrično. Grški obredni simpoziji ne predstavljajo oblastne izprijenosti in pokvarjenosti, kot ju denimo nekatere rimske pogostitve razredno hierarhično enakih, ko gre za razkazovanje statusa in neotesano samopoveličevanje. Zanimivo je, kako je po tem, ko človek ni bil več odvisen le od nabiranja in lova, ampak je hrano vzgajal in "kultiviral", hrana na mizah civilizacij postala tudi poligon za igro političnih in družbenih odnosov, tudi za zelo "nekulturne" odnose med ljudmi. O različnih navadah prehranjevanja, bogastvu kuhinj različnih regij in drugem se veliko govori in piše, a dejstvo je, da revnih pridelovalcev hrane, s katero po večini oskrbujejo bogate, ne zmoremo nahraniti. Tudi na uprizoritvenem področju igra hrana zadnja leta zelo pomembno vlogo. Nazadnje je izrazito govorila v predstavi Pojedina pri Trimalhionu. Med drugim so v Slovenskem mladinskem gledališču ob tem zapisali:

"Pojedina pri Trimalhionu je najznamenitejši in najdaljši ohranjeni odlomek antičnega romana Satirikon, za katerega velja, da ga je napisal Tit (Gaj) Petronij, arbiter elegantiarum na dvoru cesarja Nerona. Satirikon je polnokrvna, duhovita in obscena satira. Dogaja se v južni Italiji, v prvem stoletju našega štetja, ko cveti kriminal, morala pa hira. Nič čudnega, glede na to, da na prestolu sedi Neron. V Pojedini pri Trimalhionu je gostitelj novopečeni bogatun, ki je bil še do včeraj suženj. Njegova pojedina je velika požrtija, ki traja več dni. Iz pogovora med povabljenci izvemo, da v mestu ni ne kruha ne moke, oni pa se medtem kopajo v medenem vinu in eksotičnih dišavnih oljih. Tu je vse, kar si lahko poželimo. Od vina do svinjine, od najbolj poštenih gostov do najbolj nepoštenih kritikov. Od naključnih mimoidočih, ki so dobri samo za fuk, do kvaziobiskovalcev, kvaziintelektualcev, kvazipoetov, kvazigovornikov, kvazifilozofov, kvaziumetnikov … In tudi mi smo kvazicivilizacija. Imamo kvazijunake. Imamo kvaziljubezen. Imamo kvaziempatijo. Imamo kvaziprijatelje. Imamo – danes – eno samo mlakužo. Tu so pajdaštva, nesreča in neokusnosti. To je tisto, kar imamo danes. In kako torej, ko je vse narobe, kako torej nekemu "pomembnemu" gostitelju, temu Trimalhionu, milijarderju in prascu, pojasniti, da je prasec? Tu ni kaj pojasnjevati. Dopustili smo si ga in zdaj izvolimo, gospoda, jejmo vse to sranje in si obliznimo prste, lepo dostojanstveno."

Gostja oddaje je Sonja Dolžan, prevajalka besedila, po katerem je predstava nastala.