S prof. dr. Hojko Kraigher z Gozdarskega inštituta Slovenije o sodobnih pristopih genetskega varstva gozdov

Pred podnebnimi spremebami se danes ne moremo skriti. To še toliko bolj velja za gozdove, ki se ne morejo nikamor umakniti, kot razmere postanejo prevroče, je dežja manj, ektremnih vremenskih dogodkov pa vse več. Napovedi kažejo, da slovenske gozdove čakajo velike spremembe. Bukev, ki denimo danes kraljuje trem četrtinam slovenskih gozdov, bo čez nekaj desetletij morda prevladovala le še v tretjini. Naravna obnova gozdov, ki je bila dolgo temelj slovenske gozdarske šole, zaradi spreminjajočih se pogojev in obsežnih naravnih nesreč, kot so žledolomi, vetrolomi ali podlubniki, sama po sebi ne more več zagotavljati kvalitetnega obnavljanja gozdov. Potrebno je premišljeno poskrbeti za kar največjo genetsko pestrost. Tako z vidika čim večjega števila različnih drevesnih vrst, kot tudi znotraj posameznih vrst. Kajti, če so denimo mlade bukve, ki danes odganjajo na čistini po nekem vetrolomu, vse bolj ali manj med seboj v sorodu, to za dolgoročno odpornost novega gozda ne pomeni nič dobrega. Dr. Hojka Kraigher, redna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, vodja Oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije ter izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti išče načine, kako zagotoviti, da bodo slovenski gozdovi na nedpredvidljivo prihodnost kar najbolje pripravljeni.