Antropologinja dr. Irena Šumi pojasnjuje, kdaj se rasizem pojavi in komu služi, razmišlja pa tudi, zakaj je morda prav zdaj dober trenutek, da ga končno pošljemo na smetišče zgodovine

Brutalni policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja.

Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v Sydneyju in Istanbulu, v Sao Paolu in Bejrutu, v številnih zahodnoevropskih mestih pa so protestniki odstranili sramotne javne spomenike, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. Po vsem sodeč je napočil čas, da se – kot globalna skupnost, kot človeštvo – ponovno pogovorimo o stoletnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kožo.

Zato se v tokratnih Podobah znanja sprašujemo, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj ostaja z nami malodane nespremenjen že več kot 250 let – pa čeprav se je od 18. stoletja do danes svet popolnoma spremenil? – Pri tem nam je v pomoč naša tokratna gostja, antropologinja in predavateljica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, dr. Irena Šumi, ki se znanstveno-raziskovalno že vrsto let posveča prav rasizmu, antisemitizmu, nacionalizmu in mračni dediščini kolonializma v sodobnem svetu.