Kljub pomembnim premikom na področju ekološkega kmetovanja, se vplivu globalizacije in diktatu cen še vedno ne znamo ustrezno upreti, razmišlja agronomka dr. Darja Kocjan Ačko.

Kaj raste na naših poljih, na kakšne načine se lotevamo pridelovanja in po kakšnih živilih konec koncev posegamo, je vprašanje, ki je v zadnjih letih v luči vse bolj perečih podnebnih sprememb dobilo nove razsežnosti. Zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev se je po eni strani jasneje pokazalo, da nekatere, v preteklosti uveljavljene poljščine niso optimalna izbira, obenem pa je bolj v ospredje prišla tudi tesna povezanost med konkretnimi načini pridelave, kvaliteto pridelka in vplivi, ki ga to ima tako na naše zdravje kot na zdravje okolja.

V zadnjih letih se sicer že precej opazi premik v smeri bolj trajnostnih, ekoloških praks in bolj pestrega nabora vrst, sploh če pogledamo ponudbo, ki je na voljo v naših trgovinah. Koliko pa se ti premiki konkretno poznajo na naših njivah, kaj se že uveljavlja v zadovoljivem obsegu in kaj morda še premalo, smo se pogovarjali z dr. Darjo Kocjan Ačko, predavateljico na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.

»Globalizacija je spremenila razmerja med pridelavo in samooskrbo«

Veliko se govori o pomenu samooskrbe, a sodobna globalna trgovina takšnim prizadevanjem vsekakor ne gre na roko. Določene uspehe se da doseči predvsem, če povezano deluje celotna veriga od pridelovalca do potrošnika. A čeprav se o tem precej govori, se v praksi vedno znova zatakne, predvsem glede dogovora o odkupnih cenah. To je tudi eden ključnih razlogov, zakaj gre večina slovenskega pridelka še vedno h kupcem v Avstrijo in Italijo, medtem ko sami v pretežni meri kupujemo živila iz uvoza, poudarja dr. Darja Kocjan Ačko.

Tudi kar se tiče raznovrstnosti rastlin na naših poljih, še ni opaznejših sprememb. Čeprav se, denimo, jasno kaže, da vse bolj suha poletja koruzi ne ustrezajo, ta še vedno raste na 40 odstotkih naših njiv, namenjena pa je za krmo živali. In tudi to pretežno izvozimo. V izvoz, za nadstandardno živinorejo, gre tudi soja, kolikor je pridelamo, medtem ko se pri nas za krmo uporablja predvsem gensko spremenjena soja, uvožena iz obeh Amerik.

»Stročnice bogatijo zemljo z dušikom«

V naši prehrani se soja, kljub svojim blagodejnim učinkom, še ni zares prijela. A podobno velja tudi za druge stročnice. Kljub temu, da predstavljajo izvrstno alternativo mesnim beljakovinam in prinašajo številne koristi tako za naše zdravje kot za zdravje okolja, bodo potrebni premiki v naših prehranskih navadah očitno potrebovali še nekaj več časa.

A stročnice imajo tudi svoje neposredne učinke na okolje in na zemljo, v kateri rastejo, saj zaradi simbiotskega razmerja z bakterijami, bogatijo zemljo z dušikom.

»Če moram izbrati najljubšo kulturno rastlino, je to gotovo ajda«

Težko je na kratko opisati številne dobre strani ajde. Odlična je v agronomskem pogledu, saj hitro dozori, koristi kvaliteti tal, njive so po njej manj zapleveljene, nudi pa tudi dragoceno pašo različnim opraševalcem.

Seveda je tudi odlično živilo. Vsebuje namreč kvalitetne beljakovine in ima dobro sestavo aminokislin. Njeni ogljikovi hidrati so v obliki škroba, ki se počasi razgrajuje, zato je še posebej primerna za sladkorne bolnike. Koristi tudi pri težavah s prebavo ter vsebuje snovi, ki koristijo krvožilnemu sistemu.

Ajda je pred časom sicer skoraj izginila z naših polj, danes pa je razširjena na približno 3000 ha. Za razliko od večine drugih pridelkov večino ajde, ki jo pridelamo, tudi pojemo sami.

To je le nekaj poudarkov iz pogovora z dr. Darjo Kocjan Ačko. Vabljeni k poslušanju.