Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nemo HD leto dni po izstrelitvi več kot izpolnjuje pričakovanja, pravi prof. dr. Tomaž Rodič.
Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD.
Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh.
»Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen prof. dr. Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili.
Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo.
»Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši spletni strani, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.«
Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov.
V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti.
911 epizod
Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.
Nemo HD leto dni po izstrelitvi več kot izpolnjuje pričakovanja, pravi prof. dr. Tomaž Rodič.
Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD.
Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh.
»Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen prof. dr. Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili.
Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo.
»Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši spletni strani, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.«
Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov.
V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti.
Uporaba spleta in najrazličnejših digitalnih orodij je v temelju spremenila načine, kako komuniciramo, kako iščemo informacije, kako delamo in načrtujemo. Kako si, konec koncev, ustvarjamo sliko o dogajanju v svetu, v katerem živimo. Splet tako danes v pomembni meri določa smer in tempo cele vrste relevantnih družbenih sprememb. Specifika spletne komunikacije ustvarja nekoliko drugačne pogoje medosebne interakcije, kar ima celo vrsto – tudi nepričakovanih – posledic. »Relativna anonimnost in odsotnost regulative v spletnih skupnostih so idealni pogoji za osvobajajoče delovanje, ki je lahko zelo pozitivno,« pravi prof. dr. Gregor Petrič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. »Lahko pa je to tudi osvobajanje od nekih osnovnih civilizacijskih normativov.« Naše vedenje v digitalnem kontekstu je med drugim spodkopalo tudi nekatere nekdaj uveljavljene predpostavke o naravi človekovega odločanja. »Očitno se kaže, da procesiranje informacij ni samo racionalna kognitivna aktivnost, ampak je pogojena s socialnimi in psihološkimi dejavniki.«
Na zelene tehnologije – od obnovljivih virov elektrike in avtomobilov na baterije, shranjevalnikov presežne energije do vodikovih tehnologij in še marsičesa – se pri naslavljanju podnebnih sprememb veliko stavi. Zamisli, kako bi lahko z novimi pristopi opustili fosilne vire energije, je sicer veliko, a ta hip so naše realne zmožnosti še daleč od želja in potreb. Če naj načrti uspejo, je potrebno predvsem razviti ustrezne nove materiale. Tega pa se ne da brez razumevanja zgradbe in delovanja materialov na atomskem nivoju. Za tovrstne raziskave je ključen presevni elektronski mikroskop, ki pa nam pokaže to, kar nas dejansko zanima, samo, če znanstvenik, ki z njim rokuje, premore ne le veliko znanja ampak tudi prefinjenega občutka. Eden takih je prof. dr. Goran Dražić s Kemijskega inštituta, ki je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov prejel Zoisovo nagrado. »Rad dam analogijo z uglaševanjem instrumentov. Uglasiti kitaro mogoče ni tako hudo, kljub temu da se takoj sliši, če je razglašena. Uglasiti klavir je pa kar komplicirana stvar. Tega ne dela vsak sam,« o delu na presevnem elektronskem mikroskopu pravi prof. Dražić. »To je metoda, ki je na preseku znanosti, umetnosti in obrti.« »Fantastični so ti vzorci, ki jih narava zna narediti. Ampak te slike, te informacije moramo mi nekako kvantificirati. Znanost je vendarle stvar številk, ne pa mnenja ali občutka ali lepih slik.«
V nano svetu je marsikaj povsem drugače. Ko imamo opravka z delci nano velikosti, imajo lahko snovi zelo drugačne lastnosti kot običajno. A prav na nano skali se seveda odvijajo tudi številni procesi, ki potekajo v našem telesu. Nič presenetljivega tako ni, da je razvoj znanosti, ki je omogočil, da spremljamo, preučujemo, oblikujemo in spreminjamo stvari v tako drobnih dimenzijah, odprl številne nove možnosti tudi pri zdravljenju najrazličnejših bolezni. S pomočjo nanotehnologije je zdaj na primer mogoče neprimerno bolj natančno dostaviti zdravila na želelno mesto v telesu in zdraviti bolezni, ki so bile z običajnimi zdravili onkraj dosega. A pri snovanju novih zdravil je vedno potrebno imeti odličen vpogled v dejansko dogajanje v telesu in premisliti celo paleto procesov, ki igrajo odločilno vlogo, če naj bodo ta ustrezno varna. Kako to poteka in kje se je zaradi nanotehnologije zgodil največji napredek, smo je pogovarjali z dr. Julijano Kristl, redno profesorico na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, ki je za svoj prispevek k trajnostnemu razvoju farmacevtske nanotehnologije prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Foto: iz osebnega arhiva J. Kristl
Internet danes predstavlja temeljno infrastrukturo sodobnih družb, brez katere si skoraj ne moremo več predstavljati življenja. Naj gre za vsakdanjo komunikacijo med posamezniki, funkcioniranje celotnih držav in gospodarstev ali najsodobnejše znanstvene raziskave, vse dejavnosti danes temeljijo na internetnem omrežju. Internet tako razumljivo velja za eno najpomembnejših inovacij 20. stoletja. A kar se z današnjega vidika zdi samoumevno, v času zametkov nove tehnologije zagotovo ni bilo. Slovenija se lahko pohvali, da se je pred 30 leti priključila globalnemu internetu kot ena izmed 14 digitalno najbolj razvitih držav. To pa se je zgodilo v veliki meri zaradi znanja in inovativnosti pionirke interneta v svetovnem merilu, prof. dr. Borke Jerman Blažič, znanstvene svetnice in dolgoletne vodje Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu "Jožef Stefan" ter predavateljice na ljubljanski Ekonomski fakulteti, ki je letos prejela Puhovo nagrado za življenjsko delo. A kljub zgodnjemu vstopu v internetni prostor, se novih komunikacijskih tehnologij le niso zelo hitro oprijeli. »Pri nas se je internet širil zelo počasi. 2005 je internet uporabljalo samo 15 odstotkov slovenske populacije. Široka uporaba interneta je rezultat predvsem zadnjih deset let,« pove prof. Borka Jerman Blažič. Za uspeh interneta po vsem svetu, na katerem sicer govorimo toliko različnih jezikov in pišemo v najrazličnejših pisavah, je bila ključna možnost, da internet podpira vso to jezikovno bogastvo in dejansko omogoča jezikovno pestro komunikacijo. Na tem področju pa je bila bistvenega pomena rešitev za podporo znakov, ki jih angleščina ne pozna, in prav na tem področju je dr. Jerman Blažič v globalnem smislu opravila pionirsko delo. Po njeni zaslugi smo tako hitro, že v devetdesetih, dobili slovensko tipkovnico, pred nekaj leti pa je dr. Jerman Blažič, pred nekaj let pa je poskrbela še za posodobitev tega temeljnega orodja za pisanje. Med rešitvami, ki jih je razvijala, so tudi videokonferenčne komunikacije, ki so v zdaj, času pandemije postale vseprisotne, ter varno elektronsko podpisovanje. Prav številne nove možnosti uporabe interneta so podprle njegov nagli razmah. V katere smeri se bo razvijal v prihodnje, pa ostaja odprto vprašanje. Na eni strani mu namreč grozi fragmentacija, na drugi bo bolj varna uporaba interneta zahtevala veliko znanja in truda. »Nova strategija Evropske unije za zagotovitev kibernetske varnosti je izjemno zahtevna in zelo stroga. Med drugim bo zahtevala, da mora vsak, ki ponuja registracijo domen, sporočiti, kdo je lastnik in kdo je odgovorni za tehnični vidik. Zasleduje logiko, da kdor bo imel ustrezno zaščiten digitalni trg, bo zmagovalec na tem področju.« Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru s Puhovo nagrajenko prof. dr. Borko Jerman Blažič. Foto: Stane Kocutar
Zdi se, da je stensko slikanje, ki se izvaja v tehniki al fresco, se pravi na sveže položen ali moker apneni omet, staro in razširjeno kot civilizacija sama. Ta pristop so, na primer, poznali in s pridom uporabljali že ob spodnjem toku reke Nil, še preden je Egipt dobil prvega faraona. S freskami so krasili templje v predkolumbovski Mehiki, ustvarjali pa so jih tudi zgodnji budisti v Indiji. Vsemu temu slikarskemu bogastvu navkljub pa menda ne pretiravamo veliko, če rečemo, da fresko danes asociativno najpogosteje povezujemo z evropskimi srednje- in zgodnjenovoveškimi cerkvami. Podobe Kristusovega rojstva in križevega pota, podobe device Marije in evangelistov, podobe stvarjenja sveta in poslednje sodbe nas nagovarjajo tako z zidov najbolj mogočnih katedral kakor s sten od Boga in zgodovine pozabljenih vaških cerkvic. In mi jih – v zadnjih desetletjih vse manj kot romarji in vse bolj kot turisti – pridno hodimo gledat s fotografskim aparatom v rokah. V njih prepoznavamo prve prave umetnine, nastale na tleh stare celine po propadu starega Rima, v njih prepoznavamo začetke tistega razvojnega loka likovne umetnosti, ki bo navsezadnje pripeljal do Picassa, Magritta ali Chagalla. Ob tem pa smemo domnevati, da so ljudje, ki so v 14., 15. ali 16. stoletju hodili v cerkve, freske vendarle videli nekoliko drugače, kakor jih vidimo mi. Toda: kako natanko? - Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, dr. Mijo Oter Gorenčič, ki jo mirno lahko označimo za eno najboljših poznavalk starejšega stenskega slikarstva na Slovenskem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Mija Oter Gorenčič med terenskimi raziskavami v Crngrobu (iz gostjinega osebnega arhiva)
Napeto čakanje na izstrelitev najdražjega teleskopa vseh časov, Vesoljskega teleskopa Jamesa Webba, ki velja za tistega pravega naslednika legendarnega Hubbla, se približuje vrhuncu. Samo še nekaj dni nas loči od trenutka, ko bo teleskop po več desetletjih načrtovanja in spopadanja s tehnološkimi izzivi zapustil Zemljo in se podal proti svojemu milijon in pol kilometrov oddaljenemu cilju onkraj tirnice Lune, kjer se bo zazrl daleč nazaj v čas. Pričakovanja astronomske skupnosti - pa tudi širše javnosti - glede novih uvidov v velike uganke vesolja so res izjemna. Ne brez razloga, nadejamo se namreč lahko odgovorov tako na vprašanja o nastanku prvih zvezd in galaksij, črnih lukenj, pa vse do potencialnega odkritja znakov življenja na oddaljenih planetih. In verjetno še česa, česar ta hip sploh še ne znamo predvideti. Med najbolj nestrpnimi so zagotovo znanstveniki in znanstvenice, ki pri tem veleprojektu aktivno sodelujejo. Med njimi je tudi astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Daviesu, ki z novim letom prihaja poučevat na ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko. Ne brez razloga, saj Maruša Bradač aktivno sodeluje pri načrtovanju, upravljanju in uporabi enega izmed štirih znanstvenih inštrumentov na krovu, spričo česar ima tudi že zagotovljen dragoceni raziskovalni čas na novem teleskopu. Ko je pogovor nastal, je bil predvideni datum izstrelitve 22.12.2021, po zadnjih informacijah Nase pa naj bi se to zgodilo 24. decembra 2021. Foto: Igor Napast
Ob trenutnih podnebnih zavezah se Sloveniji obeta dvig 5°C do konca stoletja. To že ustreza razliki med ledeno in toplo dobo ali pa 800 metrom razlike v nadmorski višini, je v pogovoru izpostavil meteorolog dr. Žiga Zaplotnik. Slovenija bo tako med predeli sveta, ki jih bodo podnebne spremembe nadpovprečno prizadele. To ugotovitev klimatologi in meteorologi pogosto izpostavljajo, težje pa si je nazorno predstavljati, kaj to dejansko pomeni. Meritve jasno kažejo, da se je do danes globalna povprečna temperatura zraka segrela za 1,2°C do 1,3°C glede na predindustrijsko dobo. Obenem pa postaja vse očitneje, da se določeni predeli segrevajo mnogo hitreje od drugih. Kopno hitreje od oceanov, severna polobla hitreje od južne, polarna območja hitreje od ekvatorialnega. Prav razlike v hitrosti segrevanja so poleg splošno toplejšega podnebja osrednji motor spreminjanja dolgoročnih podnebnih trendov, katerih učinke lahko vse pogosteje občutimo tudi na lastni koži v obliki pogostejših vremenskih ekstremov, od dolgotrajnih suš do silovitejših padavin. »Ob ekstremnih dogodkih sem po eni strani žalosten, ker povzročajo toliko škode, po drugi pa sem zadovoljen, da se jih je dalo fizikalno predvideti,« dvojni vidik svojega dela izpostavlja dr. Žiga Zaplotnik s katedre za meteorologijo na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. »Zdaj se potrjujejo vse tiste napovedi izpred desetletja, dveh ali treh. To pomeni, da znamo določene stvari zelo dobro opisati. Pomeni pa tudi, da bi se morali bolje pripraviti na te stvari, ki jih znamo napovedati … pa se ne.« Kljub temu, da bo Slovenija med močno prizadetimi predeli sveta, se namreč pri nas mnogo premalo dejansko ukvarjamo s problemi, ki nam jih bodo podnebne spremembe nedvomno prinesle. Naslavljanje teh problemov bo zahtevalo mnogo manjšo porabo energije, prilagojen način življenja in drugačno načrtovanje. »Če želimo razumeti ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da ublažimo podnebne spremembe in tudi ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da se prilagodimo na že obstoječe podnebne spremembe, potem je seveda potrebno dovolj dobro razumeti, zakaj se sploh dogajajo.« V Podobah znanja je Zaplotnik tako pojasnil temeljne mehanizme, zaradi katerih imajo določeni plini toplogredni učinek, neposredno povezavo med toplejšim ozračjem in ekstremnimi nalivi, kakršen je bil septembra v Ljubljani, ko je v eni uri padlo 94 mm dežja, pa tudi to, zakaj imajo spremembe v intenziteti gibanja zračnih mas v ekvatorialnem pasu (t. i. Hadleyeva cirkulacija), neposreden vpliv na vreme pri nas. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora. Foto: Žiga Živulović jr./Bobo
Slovenci imamo kar dva kulturna praznika: enega velikega in ta resnega, ki je tudi dneva prost, in ta veselega, na začetku veselega decembra. Oba sta, kot vemo, povezana z našim največjim pesnikom. Takšno obilje kulturnih praznikov je vsekakor svojevrstna posebnost, je pa poleg vseprisotnih spomenikov zelo jasen znak, da je bila kanonizacija Franceta Prešerna v sam vrh nacionalnega kulturnega panteona nadvse uspešna. Prav naslanjanje na Prešernovega pesniškega genija je služilo kot ključno sredstvo za nacionalno formiranje in samorazumevanje v drugi polovici 19. stoletja in še tudi v 20. stoletju. In vendar podrobnejši pogled razkriva, da takšna interpretacija umetnikove družbene vloge le ni zgolj slovenska posebnost. Primerjalne literarne študije namreč razkrivajo številne, včasih prav presenetljive vzporednice pri vzpostavljanju različnih narodov, predvsem na tako imenovani evropski periferiji. To nazorno potrjuje tudi v angleščini napisana znanstvena monografija Great Immortality – torej Velika nesmrtnost v slovenskem prevodu – s podnaslovom Študije o evropskem kulturnem svetništvu, ki je letos prejela sploh prvikrat podeljeno nagrado Evropskega društva za primerjalno književnost za odličnost pri skupinskem raziskovanju. Foto: iz osebnega arhiva Marijana Dovića Čeprav so vzporednice med različnimi nacionalnimi pesniki, ki jih avtorji in avtorice Velike nesmrtnosti označijo kar za kulturne svetnike, presenetljive, pa je bil za njihovo ustoličenje ključen ugoden zgodovinski trenutek. »Treba se je bilo roditi ob pravem času in treba je bilo napisati prava dela,« izpostavlja višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU izr. prof. dr. Marijan Dović. »Takšna, ki jih rojaki, zlasti generacije naslednikov, prepoznajo kot konstitutivna za narod. Danes ni mogoče, da bi se kateremukoli umetniku zgodilo kaj takšnega.« »Vrh so kulturni svetniki dosegli ob koncu 19. stoletja in še na začetku 20. Potem so se ti kulti spremenili. Niso imeli več toliko religioznih obeležij, ki so bila tako značilna za 19. stoletje, in so pogosto tudi nekoliko okameneli. Bili so zelo živahni, danes pa niso več tako izraziti. Se pa lahko v določenih okoliščinah stvari tudi vračajo.«
Bronasta in železna doba sta brez dvoma čas številnih sprememb. »V bronasti dobi je Evropa prvič zelo povezana,« pravi arheolog doc. dr. Matija Črešnar z oddelka za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete in sodelavec Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Zakaj? Za bron potrebujete baker in kositer. »Bakrene rude je na evropskem kontinentu razmeroma veliko, kositra je pa razmeroma malo. Če so ljudje želeli izdelovati uporabne in tudi modne predmete iz brona, so morali biti prepleteni, premreženi. Morali so imeti stik s trgovino, ki jim je prinašala osnovne surovine.« Toda kljub stikom na precej dolge razdalje, pa denimo oblačila ljudi iz pozne bakrene dobe ne kažejo občutnih družbenih razlik. To pa se nato spremeni. »V starejši železni dobi vidimo ogromne spremembe med tistimi, ki so pokopani malodane brez pridatkov ali povsem brez, in drugimi, ki so pokopani s številnimi: včasih tudi več desetimi keramičnimi posodami, s konji, konjsko vprego in orožjem. To orožje lahko prihaja recimo iz zahodne Evrope, denimo dolgi železni meči, in tako naprej. Se pravi, je to čas, ko se ustvarjajo neke elite, ki so bile povezane s sočasnimi elitami širšega evropskega prostora.« Z novimi tehnologijami in znanji postaja arheologija vse bolj interdisciplinarna veda, ki na podlagi obsežnih podatkov in kombiniranjem pristopov številnih ved, lahko razkriva mnogo bolj poglobljeno sliko o življenju na nekem prostoru. »Danes se lahko dejansko sprašujemo, kaj je nek posameznik jedel, kaj je jedel v katerem obdobju svojega življenja, ali je kot otrok, kot odrasla oseba in potem pred smrtjo kaj spreminjal svojo prehrano. Vidimo, ali je kot mladostnik bival kje drugje in je pokopan na nekem drugem prostoru.«
Če je pred pandemijo problem vseprisotne plastike in mikroplastike ravno nekoliko stopil v ospredje in so se začeli sprejemati prvi ukrepi za omejevanje njene rabe, pa je pandemija spremenila prioritete. Kar se pozna tudi pri številkah. »Če smo pred epidemijo govorili o proizvodnji 380 milijonov ton plastike letno in vnosu 8 milijonov ton plastike v morja in oceane, zdaj vidimo, da se je proizvodnja plastičnih izdelkov samo na račun zaščitnih sredstev povečala za četrtino,« razlaga dr. Manca Kovač Viršek z Inštituta za vode Republike Slovenije. Kjer koli so do zdaj raziskovalci pogledali, povsod so našli tudi mikroplastiko. V najbolj oddaljenih krajih sveta, v nacionalnih parkih, v ledu na Antarktiki ali na Himalaji. Raziskava, v kateri je sodelovala naša sogovornica, jo je denimo našla v toči. Mikro plastika je postala del vodnega kroga, veliko jo je tudi v zraku. »Vemo, da smo mikroplastiki izpostavljeni vsakodnevno, da se ti delci lahko akumulirajo v našem telesu, a dolgoročnih učinkov še ne poznamo.«
Tehnološki velikani, kot so Faceboook, Twitter ali Google, ki ustvarjajo digitalni prostor na Zahodu, nimajo vstopa v kitajski digitalni prostor, a je digitalno življenje na Kitajskem prav tako izredno razvito in razgibano, obenem pa ga prav tako obvladujejo digitalni velikani – v prvi vrsti sta to podjetji Alibaba in Tencent. »Internetne tehnologije na Kitajskem so inovativne predvsem v smislu potrošniških storitev in imajo zato še toliko večji vpliv na življenja posameznikov,« pravi sinologinja in antropologinja doc. dr. Maja Veselič, predavateljica na oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Če je Tencent s svojim krogom podjetij bolj fokusiran na zabavo, videoigre in tudi socialna omrežja, se je Alibaba usmeril na prodajo in finance, oba pa vse nove tehnološke storitve povsem integrirata vsaka v svoj digitalni ekosistem, tako da je njun monopolni položaj in vpliv izreden. Kitajska danes premore milijardo uporabnikov spletnih storitev, digitalna ekonomija pa dosega danes že vrtoglavih 40 odstotkov kitajskega bruto družbenega proizvoda. Tako kot pri nas, se tudi na Kitajskem seveda kažejo različni nepričakovani stranski učinki vse močnejše selitve družbenega življenja na splet. Morda v tem kontekstu lažje razumemo, zakaj je kitajska oblast v zadnjem letu začela intenzivneje posegati v spletni prostor in postavljati nova pravila delovanja in obnašanja v tamkajšnjem digitalnem prostoru. Če po eni strani z novimi predpisi naslavlja prav monopolni položaj in vpliv svojih tehnoloških velikanov, se po drugi strani loteva tudi predpisovanja pravilnega obnašanja in ustreznega videza domačih zvezdnikov in spletnih vplivnežev. »Pri nas je bila zelo odmevna prepoved pojavljanja t. i. poženščenih moških oz. mladih fantov bolj androginega videza. Za to prepovedjo se skriva več dejavnikov. […] A to vprašanje, kakšni naj bi bili moderni kitajski moški, je že nekaj let na tapeti.« Vse bolj izrazite so tudi razlike med generacijami, ki imajo vsaka svoja pričakovanja, srečujejo pa se tudi z drugačnimi družbenimi možnostmi in omejitvami. »Generaciji sedanjih kitajskih staršev se zdi, da so oni svoji mladini omogočili vse, da ima zdaj mladina mnogo večjo možnost izbire, dosti boljše pogoje za življenje. Problem pa je, da v veliki večini kitajski mladi tega ne občutijo tako. Družba je postala izrazito tekmovalno naravnana in priložnosti za uspeh, za vzpon po družbeni lestvici so se močno zmanjšale. To tekmovanje je postalo že skoraj nevzdržno.«
Dr. Grišo Močnika najbolj poznamo kot znanstvenika za letalskimi podvigi Matevža Lenarčiča, ki na poletih po svetu meri črni ogljik in druge trde delce v zraku. Onesnažen zrak tako pri nas kot po svetu večinoma spremljamo pri tleh. A razporeditev črnega ogljika na različnih višinah po zračnem stolpcu ima izjemno pomemben in še ne dovolj raziskan vpliv na podnebje. »Črni ogljik je tisti del saj, ki ga vidimo. Absorpcija sončne svetlobe v črnem ogljiku segreva atmosfero in ta prispevek je skoraj primerljiv s prispevkom CO2,« pove prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi gorici, ki znanstveno deluje še na Institutu "Jožef Stefan", vodi pa tudi podjetje Haze Instruments. Spregledan vpliv črnega ogljika na podnebje Delci v zraku imajo pomembno vlogo pri tem, kako kroži voda, podnebne spremembe pa so vodni krog že močno spremenile. A vpliv črnega ogljika je zelo kompleksen in zato so pomembne konkretne meritve, koliko je dejansko črnega ogljika v različnih plasteh atmosfere. Na različnih višinah je namreč lahko učinek teh delcev na segrevanje ozračja zelo različen. Ponekod absorbirajo veliko sončne svetlobe in močno grejejo ozračje, drugod spet manj, nekje pa svetlobe ne absorbirajo in jo sipajo ter tako ohlajajo ozračje. Od daleč, s pomočjo satelitov se da meriti zgolj ta zadnji segment. To pa pomeni, da podnebni modeli upoštevajo predvsem ta vidik. »Mi smo izmerili, da je prispevek aerosolov na segrevanje podcenjen vsaj za četrtino. Kar je veliko, saj so ti modeli nelinearni.« Onesnažen zrak ostaja problem tudi pri nas Podnebne spremembe in onesnaženost zraka, ki ga dihamo, so tako bolj povezane, kot se zavedamo. »Ukrepi zaradi podnebnih sprememb imajo lahko pozitivne posledice na izboljšanje kvalitete zraka. Ni pa to nujno. In uporaba biomase je do zdaj poslabšala kvaliteto zraka,« izpostavlja dr. Močnik in ob tem dodaja: »Ni mejne vrednosti, pod katero onesnažen zrak ne bi zdravju škodil. Potrebno je tudi gledati, kaj vse smo podihali do zdaj.« V pogovoru tudi o preteklih uspehih za izboljšanje kvalitete zraka ter o tem, kaj vse bo potrebno za dejanske izboljšave tako na področju prometa kot zimskega ogrevanja. Vabljeni k poslušanju.
Kdo smo in kaj nas privlači – to je vprašanje, na katerega homo sapiens odgovarja na zelo različne načine. Najbolj pogost in družbeno najbolj sprejemljiv je odgovor, da smo tistega spola, ki so nam ga pripisali ob rojstvu in da nas privlačijo ljudje nasprotnega spola. Da obstajata več kot le dve spolni identiteti in da nas seksualno lahko privlačijo tudi vse spolne identitete ali pa nobena in kako ljudje s temi nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami živijo v Sloveniji? To je raziskovala doktorica Nina Perger s Katedre za analitsko sociologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. V knjižni zbirki Psihologija vsakdanjega življenja založbe FDV je izšla njena knjiga Razpiranje horizontov možnega: O nebinarnih spolnih in seksualnlnih identitetah v Sloveniji. V njej predstavlja življenja ljudi, ki so zaradi svoje nebinarnosti na ravni družbe pogosto spregledani, percipirani kot neobstoječi, pa tudi deležni mnogih predsodkov in stereotipov, čemur pritrjujejo tudi podatki, predstavljeni v knjigi.
Razsvetljeno okolje, sodobni način življenja, v katerem vsak dan znova zmanjka časa za vse, kar bi želeli postoriti, pa vse prepogost stres, ki se je v covidnem obdobju le še poglobil, vse to nedvomno zelo slabo vpliva na kvaliteto spanja. Poleg tega našemu spancu na roke ne gre niti že globoko usidrano razmišljanje, da je nekako škoda nameniti spanju tako zajeten kos svojega časa. A nevrologi vse bolj spoznavajo, da evolucija ni brez razloga določila, da naj bi prespali skoraj tretjino življenja. Med spanjem se v naših možganih dogaja marsikaj ključnega. »Spanje je pomembno za rast, za delitev celic, za konsolidacijo spomina, pomembno je za dobro staranje,« našteva koristi spanja nevrologinja in nevrofiziologinja izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, vodja Centra za motnje spanja na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Brez zadostne količine spanja, bomo denimo tudi mnogo slabše zaznali, koliko hrane pravzaprav potrebujemo. »Spremeni se nam izločanje grelina in leptina, hormonov, ki nam uravnavajo apetit. Postanemo bolj lačni in obenem nimamo, ko se najemo, občutka sitosti. Tako postajamo bolj debeli.« Pandemija nespečnosti in napačna raba uspaval Težave s spanjem so se v času pandemije kovida19 še močno poglobile. »Tako visokih odstotkov nespečnosti kot lani - do 30 celo do 40 % nespečnih - nikoli v zgodovini nismo beležili,« poudarja dr. Dolenc Grošelj. A strokovnjakinja, ki je med drugim tudi soavtorica evropskih smernic za zdravljenje kronične nespečnosti, opozarja, da uspavala niso pravi odgovor za nastale težave. Žal se vse prepogosto skuša težave rešiti prav z zdravili, saj so v Sloveniji uspavala najbolj predpisana zdravila za centralno živčevje. Več o koristih spanja, zdravljenju motenj spanja ter o najnovejših spoznanjih o vplivu cirkadianih genov v pogovoru z dr. Lejo Dolenc Grošelj. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva L. Dolenc Grošelj
Opuščanje fosilnih virov zahteva številne prilagoditve, saj jih ne uporabljamo le kot energente, ampak iz nafte in zemeljskega plina danes pridobivamo neverjetno množico različnih snovi in jih spreminjamo v izdelke, med njimi seveda tudi v tisto najbolj običajno - in vseprisotno - plastiko. A iskanje alternativnih možnosti, ki temeljijo na obnovljivih virih, je v polnem teku. Z njimi se intenzivno ukvarja tudi izr. prof. dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta, ki je za svoje delo letos prejel tudi Preglovo nagrado za izjemne znanstvene dosežke. »Če se odrečemo fosilnim virom, nam jih ne ostane prav dosti. Tu je biomasa, torej ogljik, ki so ga v svoje organizme fiksirale rastline oziroma cianobakterije in s tem del dela opravile namesto nas,« pravi Blaž Likozar. »Druga možnost je pa CO2 kot zelo inertna in nezaželena molekula v zraku. CO2 lahko zajemamo na mestu izpustov, kar je tudi neko srednjeročno krožno ravnanje, vse bolj se pa oziramo k neposrednemu zajemu ogljikovega dioksida iz zraka.«
Odkar se je velik del naše komunikacije preselil v digitalni svet, se zdi, da se razumemo vse slabše. Svetovni splet je postal okolje, kjer cvet sovražni govor, kjer so največ pozornosti deležne izjave in teme, ki kar najbolj pritegnejo našo pozornost, ki nas kar najbolj vznemirijo. Splet človeške psihologije in aktualnih algoritmov. A internet je danes obenem tudi že temeljna infrastruktura, brez katere ne gre, goram podatkov pa na roke še zdaleč ne moremo biti kos. Potrebna je pomoč orodij umetne inteligence, ki pa morajo biti – to se je tudi že dodobra pokazalo – premišljeno razvita. Danes so ta orodja še najbolj razvita v angleščini, ki pa seveda še zdaleč ni edini jezik, ki ga na spletu uporabljamo. Tu nastopijo t. i. jezikovne preslikave, ki omogočajo, da znanje, ki so ga modeli strojnega učenja že usvojili na enem jeziku, uporabljamo prek vrste različnih jezikov. Dr. Senja Pollak z Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" trenutno koordinira evropski projekt Embeddia, katerega namen je razvoj jezikovnih tehnologij, ki ravno takšne med-jezikovne prenose omogočajo, s poudarkom na analizi medijskih vsebin. »Za medijske hiše se je pokazal kot najbolj zanimiv aplikativni problem moderiranje komentarjev,« izpostavlja dr. Senja Pollak. »Zanimivo je bilo slišati, kako depresivna služba je celodnevno branje nezaželenih vsebin. Zato se ukvarjamo s tem, kako bi pomagali moderatorjem, da bi hitreje prišli do teh vsebin.« Foto: iz osebnega arhiva S. Pollak
Ali lahko umetna gravitacija, ki jo ustvarja človeška centrifuga, omili težave, ki spremljajo človekovo bivanje v vesolju, je vprašanje, na katerega bodo skušali odgovoriti v Planici. Laboratorij Instituta “Jožef Stefan” za gravitacijsko fiziologijo, ki domuje v Nordijskem centru Planica, je bogatejši za zanimivo raziskovalno napravo, t. i. človeško centrifugo, v kateri človek leži in katera lahko pri nogah ustvari pritisk do 2,5 G. V Planici pod vodstvom prof. dr. Igorja Mekjavića že vrsto let opravljajo raziskave učinkov breztežnosti in hipoksije na človeško telo. Z novo raziskovalno opremo pa je planiški laboratorij postal ena izmed le treh ustanov, v katerih bo Evropska vesoljska agencija iskala odgovore na vprašanje, ali bi bilo s takšno napravo smiselno opremiti vesoljska plovila in habitate na Luni in Marsu. Ideja Hermana Potočnika v novi preobleki Danes astronavti na Mednarodni vesoljski postaji porabijo dve uri na dan za naporni telesni trening, s katerim skušajo zgolj ohraniti večji del svoje mišične in kostne mase, a kljub temu ob vrnitvi na Zemljo potrebujejo rehabilitacijo. A telovadba koristi le mišicam in kostem, breztežnost pa negativno vpliva na tako rekoč vse telesne funkcije. Že pred 100 leti si je Herman Potočnik Noordung kot prvi zamišljal rotirajoče vesoljske postaje, ki z vrtenjem ustvarjajo umetno gravitacijo na celotni postaji. No, tako daleč razvoj tehnologije še ni, bi pa lahko človeška centrifuga na plovilu ali v habitatu predstavljala novo orodje, novo obliko tretmaja, s katerim bi naslovili različne težave, ki se pojavijo, ko zapustimo območje Zemljine težnosti. S pospešenimi načrti za osvajanje novih svetov, pospešek tudi raziskavam V zadnjih letih so ideje o stalni človeški prisotnosti na Luni in Marsu dobile nov pospešek. Na Luno naj bi se predvidoma vrnili že leta 2024, prvi človeški obiskovalci pa naj bi Mars obiskali čez dobrih deset let. Nujno je torej čim prej poiskati boljše načine, kako ohranjati psihofizično formo tudi v tako ekstremnih okoljih. Zdaj bodo obetavne možnosti raziskovali tudi pri nas. Kako si trenutno zamišljajo pogoje za bivanje v planetarnih habitatih, ki bodo precej drugačni od teh na Zemlji ali celo tistih na Mednarodni vesoljski postaji, kako se centrifuga v Planici razlikuje od tistih za trening pilotov ter seveda o vsem, kar bodo raziskovali z novo napravo. prisluhnite pogovoru z vodjo raziskav prof. dr. Igorjem Mejkavićem.
Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del s 24. septembrom 2021 svoja vrata za javnost zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času Ketteja, Murna in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s Cankarjem, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji. O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar smo se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zazrli v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili. Pri tem nam je pomagal dr. Blaž Vurnik, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip Ivan Cankar : podobe iz življenja, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z Zoranom Smiljanićem. Vse to pa pomeni, da smo v Blažu Vurniku našli naravnost idealnega sogovornika za pogovor o zgodovini Cukrarne. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Blaž Vurnik (Goran Dekleva)
Vse pogostejši kibernetski napadi in kraje podatkov nazorno kažejo, kako omejena je varnost podatkov v digitalnem okolju. Čeprav so podatki zaščiteni z enkripcijo, še zdaleč niso povsem varni. Povsem pa bi s današnjimi metodami zaščite pometel prihod kvantnega računalnika. »Komunikacijam, predvsem pomembnim komunikacijam ves čas prisluškujejo. Te zašifrirane podatke beležijo, vse se skladišči v oblake in se čaka na trenutek, ko bo prišel kvantni računalnik, ki bo brez truda odšifriral vse za nazaj,« izpostavlja problem, ki ga razvoj kvantnih tehnologij predstavlja, kvantni fizik prof. dr. Anton Ramšak, dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Od znanstvene fantastike ... A prav kvantne tehnologije naj bi ponudile alternativno in dejansko varno infrastrukturo za spletno komunikacijo v prihodnosti. Temelj kvantnih komunikacij leži v kvantni prepletenosti, kvantnemu pojavu, ki je tako bizaren, da se zdi bliže znanstveni fantastiki. In res so ga v tem žanru s pridom uporabili, da so ustvarili eno najbolj emblematičnih tehnologij sci-fi prihodnosti, namreč teleporter iz serije Zvezdne steze. »[Teleporter] je bil res znanstvena fantastika, ki pa je že ob začetku serije imela nekaj osnov, kvantna mehanika namreč to omogoča. In to je tisto, kar je Einsteina, ki je daleč v naprej gledal, tako zmotilo. Saj to ne more biti res, je rekel,« razlaga Ramšak. Pojasni pa tudi, kje se je domišljija ustvarjalcev serije odlepila od znanstvenih osnov in kako bi pravzaprav moralo izgledati teleportiranje, da bi bilo bolj v skladu z zakoni kvantne mehanike. ... do temeljev kvantnega interneta A če teleportiranje snovi – in še toliko bolj ljudi - ostaja čvrsto v domeni domišljije, to ne velja več za teleportiranje informacij. In tu leži jedro kvantnih komunikacij, v katere se vse intenzivneje vlaga. Zelo močna v tem razvoju je Kitajska, ki je kot prva v orbito poslala tudi kvantni satelit, in seveda ZDA. Tudi Evropska unija noče zaostajati, v naslednjih desetih letih namerava vzpostaviti kvantno komunikacijsko infrastrukturo v vseh državah članicah. V začetku avgusta je med Ljubljano, Reko in Trstom na srečanju ministrov za digitalno politiko skupine G20 potekala prva javna demonstracija kvantne komunikacije med tremi državami. Vsekakor gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti in nihče si ne more zares privoščiti, da pri njenem razvoju ne bi sodeloval. Vabljeni k poslušanju pogovora.
Neveljaven email naslov