V pogovoru s kulturologinjo preverjamo, katere so bile ključne lastnosti sovjetskega znanstveno-fantastičnega filma in kako se je ta kinematografska produkcija razlikovala od ameriške?

Ko je berlinski zid še stal in vera v globalno revolucijo še ni usahnila, so nesporni uspehi sovjetskega vesoljskega programa predstavljali enega izmed najbolj prepričljivih argumentov, s katerimi so v Kremlju pred svetovno in domačo javnostjo zagovarjali tezo o premoči komunizma nad kapitalizmom. V tem kontekstu pa slej ko prej ni šlo samo za stvarna poročila o Sputniku, Lajki, Gagarinu ali Tereškovi, ampak tudi za znanstveno-fantastične plakate, knjige in filme, s katerimi so sovjetski umetniki svoji državi pomagali govoriti o dolgoročnih perspektivah človekovega vstopanja v kozmos in našega zmagovitega premagovanja neznanskih razdalj v medplanetarnem prostoru.

Na kakšen način se je torej v očeh ruskih umetnikov osvajanje kozmosa povezovalo z utopističnimi aspiracijami komunistične ideologije? Čemu osvajanje vesolja zanje nikoli ni bilo zgolj znanstveno-inženirsko vprašanje? Zakaj, po drugi strani, njihovo delo vendarle nikoli ni bilo povsem oziroma zlahka zvedljivo na raven prosovjetske propagande? In kaj se je z vizijami človekove prihodnosti v vesolju, vpisanimi v sovjetsko znanstveno-fantastično umetnost, zgodilo, ko je zid padel, ko je vera usahnila in ko je Sovjetsko zvezo nasledila Ruska federacija?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili kulturologinjo in predavateljico na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Natalijo Majsovo, ki se je tej kompleksni problematiki posvetila v dveh intrigantnih monografijah, v delu Konstruktor, estetika in kozmonavt : vesolje v sodobni ruski kinematografiji (2017) ter v knjigi Soviet Science Fiction Cinema and the Space Age (2021).

foto: Goran Dekleva