Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Desetletja raziskav in zdravljenja rakavih obolenj, ki ostajajo ena najusodnejših bolezni v razvitem svetu, so ob številnih uspehih nazorno pokazala tudi to, s kako zelo kompleksnimi boleznimi imamo pravzaprav opravka. Že sami tumorji niso preproste gmote podivjanih celic, ampak zapleteno omrežje različnih celic, med katerimi poleg tumorskih, rakavih celic najdemo tudi netumorske. Zaradi kompleksnosti teh tvorb se vse pogosteje govori kar o tumorskih ekosistemih. Ti so, kot kažejo raziskave, sposobni zelo sofisticirane komunikacije z okoliškim, zdravim tkivom in si na različne načine utirajo poti za nadaljnje širjenje po telesu.
Prav ta komunikacija je vse bolj pod drobnogledom raziskovalcev, kajti prav tu se utegnejo skrivati odgovori, kako se lotiti tistih rakov, ki se obstoječim terapijam najučinkoviteje izmikajo. Med temi je zagotovo tudi glioblastom, najpogostejši in tudi najagresivnejši možganski tumor. Ta je tudi v središču raziskav doc. dr. Barbare Breznik, vodje raziskav biologije raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je bila tokrat gostja v oddaji Podobe znanja.
911 epizod
Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.
Desetletja raziskav in zdravljenja rakavih obolenj, ki ostajajo ena najusodnejših bolezni v razvitem svetu, so ob številnih uspehih nazorno pokazala tudi to, s kako zelo kompleksnimi boleznimi imamo pravzaprav opravka. Že sami tumorji niso preproste gmote podivjanih celic, ampak zapleteno omrežje različnih celic, med katerimi poleg tumorskih, rakavih celic najdemo tudi netumorske. Zaradi kompleksnosti teh tvorb se vse pogosteje govori kar o tumorskih ekosistemih. Ti so, kot kažejo raziskave, sposobni zelo sofisticirane komunikacije z okoliškim, zdravim tkivom in si na različne načine utirajo poti za nadaljnje širjenje po telesu.
Prav ta komunikacija je vse bolj pod drobnogledom raziskovalcev, kajti prav tu se utegnejo skrivati odgovori, kako se lotiti tistih rakov, ki se obstoječim terapijam najučinkoviteje izmikajo. Med temi je zagotovo tudi glioblastom, najpogostejši in tudi najagresivnejši možganski tumor. Ta je tudi v središču raziskav doc. dr. Barbare Breznik, vodje raziskav biologije raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je bila tokrat gostja v oddaji Podobe znanja.
V seriji predstavitev letošnjih prejemnikov Zoisovih nagrad in priznanj vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru prof. dr. Matjažem Dularjem, ki je letos za pomembne dosežke pri raziskovanju kavitacije prejel Zoisovo priznanje. In kaj je kavitacija? Kadar v tekočinah tlak nenadoma pade, nastanejo mehurčki prav posebne vrste. V njih ni plin, ampak para in ko implodirajo, so za drobec sekunde vroči kot površina sonca. Težave povzročajo celi vrsti naprav, zmanjšujejo njihov izkoristek in jih tudi poškodujejo. Matevž Dular je prvi predlagal fizikalno razlago procesa kavitacijske erozije, model je tudi eksperimentalno potrdil in ga vključil v metodologijo, s katero je mogoče napovedati nastanek poškodb. Aktivno pa raziskuje tudi številne možnosti uporabe kavitacije v najrazličnejše namene, recimo za čiščenje vode.
V seriji predstavitev letošnjih prejemnikov Zoisovih nagrad in priznanj vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru z molekularnim biologom prof. dr. Borisom Rogljem, ki je za pomembne dosežke pri raziskavah molekularnih osnov nevrodegeneracije letos prejel Zoisovo priznanje. Pogovor s prof. Rogljem je nastal ob odmevni raziskavi, objavljeni letos spomladi v ugledni reviji Molecular Cell, v kateri je skupini slovenskih znanstvenikov uspelo razkriti mehanizme, ki pripeljejo do diferenciacije matičnih celic. Izkazalo se je tudi, da so v teh najzgodnejših procesih v življenju celic na delu procesi, ki vplivajo tudi na njihovo propadanje, kot ga srečamo pri nevrodegenerativnih boleznih.
Ne glede na to, kako trdno gradimo, pred rušilno močjo potresov nismo nikoli povsem varni. Seveda pa je po drugi strani danes potresna gradnja nekaj povsem drugega, kot je bila še pred desetletji, najnovejši pristopi pa skušajo standarde še izboljšati. Dr. Matjaž Dolšek, redni profesor za področje gradbeništva in okoljskega inženirstva na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, je za svoje dosežke na tem področju letos prejel Zoisovo priznanje. V svojih raziskavah namesto pričakovane povratne dobe potresov kot podlago za projektiranje uvaja ciljno potresno tveganje. Kakšne so prednosti takšnega pristopa, kako močnim potresom danes znamo biti kos in kakšno je stanje v praksi, smo preverili v oddaji Podobe znanja.
Matematika je najbolj natančen in univerzalen jezik, kar smo jih ljudje izumili. Z njo je mogoče opisati izredno kompleksne stvari in tako ni presenetljivo, da predstavlja tudi ključni temelj večine drugih znanstvenih ved; v največji meri naravoslovno tehniških, pa tudi družboslovnih. Matematiki, predvsem matematični analizi, se vso kariero intenzivno posveča letošnji Zoisov nagrajenec za življenjsko delo, akademik dr. Josip Globevnik zaslužni profesor Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. S svojim dolgoletnim delom je ogromno prispeval k razvoju matematike pri nas, za svoj največji dosežek pa šteje matematično konstrukcijo kompletne kompleksne hiperploskve v enotski krogli n-dimenzionalnega evklidskega prostora, s katero je rešil problem P. Yanga iz leta 1977 in ki je bila leta 2015 objavljena v prestižni reviji Annals of Mathematics.
Zoisov nagrajenec za vrhunske dosežke na področju kvantnega magnetizma in neobičajne superprevodnosti je prof. dr. Denis Arčon. Profesor fizike na Univerzi v Ljubljani in znanstveni svetnik na Inštitutu Jožef Štefan je svetovno priznan strokovnjak na področju eksperimentalne fizike trdne snovi z več kot 180 objavljenimi deli v uglednih revijah, med drugim je objavil tri članke v reviji Science, po enega pa v Nature, Nature Physics in Nature Chemistry z več kot 3400 citati. Še posebej izjemen dosežek je zahtevna raziskava kvantne spinske tekočine v tantalovem disulfidu. V članku v reviji Nature Physics kot vodilni avtor opisuje niz zahtevnih raziskav, kjer so dokazi za njen obstoj zelo prepričljivi. Članek je po objavi doživel veliko pozornosti v svetu, tudi potrditve z drugimi metodami in teoretičnimi izračuni. Njegova ekspertiza na področju magnetne resonance je bila ključna pri nizu pomembnih objav v vrhunskih revijah na različnih materialih. Njegovo delo odlikuje tesno sodelovanje z vrhunskimi skupinami po svetu. Njegovo področje dela so sistemi s koreliranimi elektroni, superprevodniki in različne magnetne spojine, katerih fazne diagrame raziskuje s komplementarnimi magnetnoresonančnimi metodami. Še posebej temeljito se je zadnje čase posvetil kvantnemu magnetizmu in neobičajni superprevodnosti, ki ju odlično pojasni v tokratni oddaji. foto: Alumni oddelka za fiziko FMF
Vse, kar se odvija v okolju, naj bo v živih organizmih ali v povsem fizikalnih procesih, pušča določene sledi, ki nam lahko povedo marsikaj, če jih le znamo pravilno prebrati. Neke vrste abeceda, ki razkriva ogromno o dogajanju v naravi, so stabilni izotopi različnih elementov – osnovno delovno orodje prof. dr. Nives Ogrinc. Z njimi plodno raziskuje na celi vrsti različnih področij. Razvila je metode, s katerimi je mogoče ugotoviti poreklo organskih spojin, kar je ključno pri dokazovanju porekla živil. Njene raziskave kroženja ogljika v različnih ekosistemih, omogočajo spremljati vpliv podnebnih sprememb. Ugotovila je, da je Tržaški zaliv manj izpostavljenj zakisanju zaradi pospešenega raztapljanja CO2, kot to načeloma velja za svetovna morja. Stabilni izotopi pa ponujajo zanimiv vpogled celo v prehrano ljudi v oddaljeni preteklosti. Prof. dr. Nives Ogrinc, znanstvena svetnica na Odseku za znanosti o okolju Instituta “Jožef Stefan” in vodja skupine za Organsko biogeokemijo ter profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana je za svoje inovativne in izrazito interdisciplinarne raziskave letos prejela Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Foto: Marjan Verč
20. novembra so v Ljubljani podelili Zoisove nagrade in priznanja, s katerimi naša država počasti vrhunske dosežke znanstvenikov in znanstvenic. Najprestižnejšo nagrado, tisto za življenjsko delo, sta prejela matematik, akad. dr. Josip Globevnik, in pravnica, akad. dr. Alenka Šelih, ki je bila tudi gostja tokratnih Podob znanja. Dr. Šelih je v bogati karieri več kot desetletje vodila Inštitut za kriminologijo, bila je dekanka Pravne fakultete in sploh prva prorektorica v zgodovini Univerze v Ljubljani, ki ji je tudi podelila naziv zaslužne profesorice. Od druge polovice devetdesetih je članica SAZU, med letoma 2005 in 2008 pa je opravljala dolžnosti podpredsednice te visoke institucije. Še pomembnejše je, seveda, njeno znanstveno-raziskovalno delo; kakor je zapisano v utemeljitvi nagrade, je temeljno vprašanje, ki že več kot pet desetletij zaposluje dr. Šelih, »kako urediti državno represivno odzivanje na različna deviantna ravnanja tako, da bo kazensko pravo predstavljalo notranje uravnovešen, pravičen, racionalen in učinkovit sistem.« K temu so v Odboru Republike Slovenije za Zoisovo nagrado še dodali, da je letošnja lavreatka pustila posebej močan pečat v polju »mladoletniškega sodstva in zaščiti otrok pred nasiljem ter v prekrškovnem pravu,« posebno pozornost pa je vseskozi namenjala vprašanju kazenskih sankcij. Pri vsem tem pa je, kot še lahko preberemo v utemeljitvi, vseskozi izhajala iz trdnega prepričanja, da »se je treba na kriminaliteto odzivati racionalno in humano«. Kolikšno družbeno veljavo ima tak pogled na vprašanja kaznovalne politike v sodobnem svetu, ki se zdi vse bolj nekritično očaran nad uporabo trde sile, smo v pogovoru z dr. Šelih preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.
Slovenski znanstveni prostor je od letošnjega leta bogatejši za Blinčevo nagrado, ki jo za vrhunsko raziskovalno in strokovno delo na področju fizike podeljujeta Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Institut “Jožef Stefan”, poimenovano po prof. dr. Robertu Blincu, enemu najuglednejših in najprodornejših slovenskih znanstvenikov. V današnji oddaji Podobe znanja smo tako pred mikrofon povabili prvega prejemnika Blinčeve nagrade za življenjsko delo prof. dr. Petra Prelovška s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta “Jožef Stefan”, vodilnega slovenskega raziskovalca na področju teoretične fizike trdne snovi. Prof. Peter Prelovšek je na začetku svoje raziskovalne poti s prof. Blincem tudi veliko sodeloval, denimo pri študiju inkomenzurabilnih sistemov, v kasnejših letih pa se je vedno znova loteval najaktualnejših izzivov. Kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, se širina znanstvenega opusa prof. Prelovška ne kaže le v širokem obsegu raziskovalnih področij teorije trdnih snovi, na katerih raziskovalno deluje, temveč tudi v razvoju analitičnih in numeričnih metod. Te pa so za teoretično fiziko osrednjega pomena. Foto: Jan Šuntajs
10. novembra 2019 obeležujemo 200. obletnico smrti barona Žige Zoisa, čigar priimek v zadnjih desetletjih v pomembni meri simbolizira znanost na Slovenskem, saj se po njem imenujejo najvišje državne nagrade oziroma priznanja na področju znanstveno-raziskovalne dejavnosti pri nas. Čeprav je bil Zois sila uspešen gospodarstvenik in podjetnik – zahvaljujoč fužinarstvu in trgovini z železom je bil v letih pred vzpostavitvijo Ilirskih provinc celo najpremožnejši Kranjec –, se je v zgodovino slovenskega prostora vendarle zapisal predvsem kot spiritus movens slovenskega razsvetljenstva. Pa tu ne gre le za to, da je kot mecen nudil prepotrebno materialno podporo Valentinu Vodniku, Antonu Tomažu Linhartu, Juriju Japlju, Jerneju Kopitarju in drugim, ampak je tudi pomembno vplival na njihove ideje in usmerjal njihova prizadevanja. Za nameček se je tudi sam ukvarjal z zoologijo, botaniko in mineralogijo ter obilo prevajal iz italijanščine in nemščine. V luči vsega povedanega menda ni presenetljivo, da smo v tokratnih Podobah znanja izrisali prav baronov portret. Pri tem nam je bil v pomoč izvrsten poznavalec Zoisovega življenja in dela, literarni in umetnostni zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, dr. Luka Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Luka Vidmar (Goran Dekleva)
V tokratnih Podobah znanja smo se posvetili vprašanjem, ki jih po tradiciji označujemo kot večna – vprašanjem o razmerju med dušo in telesom. Pred mikrofonom smo namreč gostili dr. Sonjo Weiss, latinistko, grecistko in italijanistko, predavateljico na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki se raziskovalno posveča natanko proučevanju antične filozofske misli o človekovi duši in njenem odnosu do telesa. Našo današnjo gostjo pač zanima, na kakšen način so predsokratiki, pitagorejci, gnostiki in peripatetiki, predvsem pa misleci, ki jih umeščamo v platonsko in novoplatonsko tradicijo, razreševali oziroma pojasnjevali paradoks nesmrtnosti duše v nestalnem in minljivem snovnem svetu. Kako je torej antična filozofija mislila dihotomijo med dušo in telesom in kako je ta tradicija pozneje zaznamovala srednjeveško krščanstvo, smo poizvedovali v pogovoru z dr. Weiss, ki je za svoje prevode neoplatonističnega filozofa Plotina sredi letošnjega oktobra prejela Jermanovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje za najboljši prevod v polju humanistike oziroma družboslovja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. Sonje Weiss
Kako je nek prostor, mesto ali kraj urejen, kakšne možnosti ponuja prometna infrastruktura, kako zasnova javnih površin sooblikuje njihovo rabo, so vse ključni dejavniki, ki v pomembni meri določajo utrip nekega kraja in kvaliteto življenja v njem. Pod neposrednim pritiskom vse pogostejših vremenskih ekstremov, ki spremljajo podnebne spremembe, se danes v svetu vse več pozornosti namenja temu, da bi samo načrtovanje prostora upoštevalo temeljno soodvisnost narave, človeka in naših ekonomskih dejavnosti. Trajnostni urbanizem skuša te raznolike vidike smiselno preplesti ter tako postaviti boljše temelje za družbo prihodnosti. Toda čeprav se tudi pri nas beseda trajnostno veliko uporablja, pa dejanske prakse ne kažejo, da je do spremembe razmišljanja že prišlo. Kaj pravzaprav je trajnostni urbanizem in kaj nam lahko ponudi, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko in prostorsko načrtovalko dr. Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora. Oddajo je pripravila Nina Slaček. foto: dr. Maja Simoneti (Matic Kos, Ipop)
Netopirji so nekaj zelo posebnega. So edini med sesalci, ki letijo, poleg tega pa se številne vrste orientirajo v prostoru s pomočjo zvoka in se torej odlično znajdejo tudi v najtrši temi. To velja tudi za vse vrste netopirjev, ki živijo pri nas. T. i. eholokacija je dolgo časa predstavljala precejšnjo uganko, danes pa bi lahko rekli, da več kot vemo o njej, bolj je presenetljiva. Posebno presenečenje raziskovalcem so pripravili t. i. podkovnjaki, ki lahko s pomočjo Dopplerjevega učinka prepoznajo celo posamezne vrste žuželk in se tako sredi gostega rastja lahko usmerijo proti najbolj slastnemu grižljaju. Preučevanju dinamične eholokacije pri netopirjih se intenzivno posveča dr. Klemen Koselj z oddelka za biologijo biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kamor se je vrnil po devetih letih gostovanja na Institutu Maxa Plancka za ornitologijo.
Invazivne rastline so danes velik ekološki problem, toda iz njih je mogoče tudi marsikaj izdelati. Med drugim so lahko odličen vir naravnih barvil, ki ponujajo celo paleto možnosti. Skupaj z okolju prijaznimi postopki barvanja odpirajo nove možnosti bolj trajnostno usmerjeni tekstilni industriji. Slednja je danes eden največjih svetovnih onesnaževalcev, ki velike količine surovin združuje s poceni in okolju škodljivimi postopki njihove obdelave, življenjska doba končnih izdelkov pa je izredno kratka. Iskanje trajnostnih in okolju prijaznih pristopov je zato eden ključnih trendov na področju tekstilnega inženirstva in njim se intezivno posveča tudi doc. dr. Marija Gorjanc, predstojnica katedre za tekstilno in oblačilno inženirstvo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Nevrodegenerativne bolezni so danes zaradi staranja prebivalstva vse pogostejše, obenem pa je zdravljenje za zdaj omejeno predvsem na blaženje simptomov. Ključni razlog za to se skriva v še vedno sorazmerno slabem poznavanju kompleksnih mehanizmov, ki usmerjajo razvoj in delovanje možganov. Toda na tem temeljnem področju se v zadnjih letih nabirajo pomembna nova spoznanja, tudi po zaslugi dr. Jerneja Uleta, profesorja molekularne nevroznanosti na University College v Londonu ter vodje raziskovalne skupine na Inštitutu Francis Crick, ki raziskuje kompleksne stike med molekulo ribonukleinske kisline in proteini. Prav v razvejani komunikaciji med RNK in proteini se namreč skrivajo ključni mehanizmi, ki celicam omogočajo, da se dinamično odzivajo na izzive okolja, pomembno vlogo pa igrajo tudi pri nastanku nevrodegenerativnih bolezni. Letos je za raziskave pridobil tudi sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce (t. i. ERC Advanced Grant). Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Sončne energije je v izobilju, potrebno jo je le učinkovito shraniti. Vodikove tehnologije tu ponujajo prepričljiv odgovor in nekega dne si bomo morda namesto bencina v avto natočili vodik. Toda pred tem bodo seveda potrebna vlaganja v ustrezno infrastrukturo. In medtem ko čakamo na zeleni preobrat, znanstveniki raziskujejo naprej. Dr. Nejc Hodnik s Kemijskega inštituta je s svojim projektom 123stable prepričal Evropski raziskovalni svet in pridobil sredstva (t. i. ERC Starting Grant), s katerimi bo iskal načine, kako stabilizirati nanodelce elektrokatalizatorjev in tako zmanjšati porabo ključnih plemenitih kovin, platine in iridija. O zelenih tehnologijah je pač potrebno razmišljati celostno in poskrbeti, da je celoten krog kar najbolj trajnostno zastavljen. Na tem področju je dr. Hodniku že pred nekaj leti uspel pomemben preboj, ko je odkril način, kako je mogoče plementite kovine reciklirati z mnogo manj škode za okolje. Trenutno uveljavljeni postopki namreč zahtevajo veliko porabo energije in vrsto agresivnih snovi.
Če pritisk naglo pade, nastanejo v tekočini mehurčki prav posebne vrste. V njih ni plin, ampak para in ko implodirajo, so za drobec sekunde so vroči kot površina sonca. Še dobro, da so zelo majhni. Že tako povzročajo težave v številnih napravah. Povsod, kjer so črpalke in turbine, je t. i. kavitacija problem. Prof. dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani skuša temu pojavu ne samo priti do dna, ampak ugotoviti tudi, kako denimo učinkuje na žive organizme in na kakšne načine bi ga lahko uporabljali. Prepričal je tudi Evropski raziskovalni svet, ki mu je pred dvema letoma dodelil sredstva za petletno bazično raziskovanje (ERC Consolidator Grant). Ugotovitve so že danes zelo zanimive. Interdisciplinarni pristop pa je pokazal, da je kavitacija mnogo bolj intriganten pojav, kot so do zdaj mislili tudi strokovnjaki. In morda utegne nekega dne nadomestiti klor v bazenih in čistiti vodo. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Kmetijstvo je verjetno ena ključnih človekovih dejavnosti, saj nam konec koncev zagotavlja hrano, toda najbolj uveljavljene prakse sodobnega kmetovanja obenem močno prispevajo k degradaciji okolja in izpustom toplogrednih plinov. Prav kmetijstvo pa bodo podnebne spremembe tudi izredno prizadele, modeli kažejo celo na 50 odstotni upad pridelka do konca stoletja. Še več gnojil in fitofarmacevtskih sredstev najverjetneje ne bo rešilo problema vse bolj osiromašenih tal in vse bolj ugodnih pogojev za širjenje bolezni in škodljivcev, kajti gre za pristope, ki so sami del problema. Iskanje bolj trajnostnih rešitev je edina smiselna pot, je prepričan današnji gost Podob znanja dr. Marko Debeljak z odseka za tehnologije znanja na Inštitutu “Jožef Stefan”, ki se izzivov sodobnega kmetijstva loteva s pomočjo orodij in metod strojnega učenja in umetne inteligence.
Na področju znanosti, šolstva, industrije in podjetniškega raziskovanja v zasebnem sektorju je raba superračunalnikov in zmogljivih računalniških gruč nekaj vsakdanjega. Superračunalniki računajo hitreje, uporabljajo več procesorjev in velika podatkovna polja, ohlajajo pa jih velikanske klimatske naprave. Dr. Jan Jona Javoršek je vodja Centra za mrežno infrastrukturo na Inštitutu Jožef Štefan, kjer se s superračunalniki in računalniškimi gručami ukvarjajo že vrsto let. Superračunalniško infrastrukturo je sicer danes mogoče najeti pri velikih mednarodnih korporacijah, kot so Amazon, Google ali Microsoft, a obdelava velikega podatkovja odpira tudi veliko vprašanj. Kaj bo z našo zasebnostjo? Kdo jamči, da velikani svetovnega spleta, ki v prvi vrsti ustvarjajo dobiček s podatki, raziskovalcem, industriji ali znanstvenikom ne bodo ukradli dragocenega dela oziroma vohunili za občutljivimi industrijskimi podatki? Kakšne strateške interese na področju superračunalniških zmogljivosti ima država? Slovenija zaradi dobrega dela v preteklosti premore nacionalno superračunalniško omrežje SLING, ki se povezuje tudi z drugimi omrežji in projekti na evropski ravni. V oddaji Podobe znanja dr. Jan Jona Javoršek razkriva, kdo so pravzaprav uporabniki superračunalniških storitev in na kakšen način računalniške gruče izboljšujejo naša življenja. Superračunalniška infrastruktura je danes ena kritičnih infrastruktur. Morda bo v prihodnjih letih pomembnejš od dejanskih avtocest. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Marjan Verč/IJS
Profesor doktor Marko Robnik Šikonja s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani raziskovalno dela na področjih strojnega učenja, podatkovnega rudarjenja in analitike, inteligentne analize podatkov, iskanja znanja iz podatkov, kognitivnega modeliranja, umetne inteligence in njihove uporabe. V okviru strojnega učenja ga še posebej zanimajo ocenjevanje atributov, razlaga prediktorjev, cenovno občutljivo učenje, učenje verjetnosti, obdelava naravnega jezika, regresija, konstruktivna indukcija in statistične metode. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako dobro obvlada jezik umetna inteligenca? Na katerih področjih jo lahko uporabljamo? Ali zna govoriti slovensko in kako poteka razvoj na področju malih jezikov? Oddajo je pripravila Urška Henigman. foto: embeddia.eu
V tokratnih Podobah znanja smo pred mikrofonom gostili astrofizičarko dr. Marijo Strojnik Scholl, ki se ukvarja predvsem z uporabo optične tehnike pri astronavtiki in raziskovanju vesolja. Naša gostja je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja študirala in doktorirala na Državni univerzi Arizone, po zaključenem študiju pa je v Združenih državah ostala in delala najprej kot vodja oddelka za optiko letalsko-raketnega podjetja Rockwell International, nato pa kot višja inženirka na znamenitem Kalifornijskem tehnološkem inštitutu, v tamkajšnjem laboratoriju za reaktivni pogon. Tam je razvila sistem za navigacijo po zvezdah na podlagi zajema slike s senzorjem CCD in natanko ta sistem je bil nato izbran za upravljanje Cassinijeve sonde, ki jo je Nasa poslala raziskovat Saturn. Za ta preboj, ki ga danes uporabljamo tudi v komercialnem letalstvu in v satelitskem sistemu za globalno pozicioniranje – kar pomeni, da smo od njega posredno odvisni vsakokrat, ko na naših pametnih telefonih poizvedujemo, kje natanko se nahajamo –, je Marija Strojnik Scholl leta 1996 kot prva ženska v zgodovini prejela prestižno Goddartovo nagrado, ki jo podeljuje Mednarodno društvo za optiko in fotoniko. A naša tokratna gostja ne spi na lovorikah – dandanes namreč kot zaslužna profesorica pri Optičnem raziskovalnem centru univerze v Leonu v Mehiki razvija metodo za neposredno zaznavanje eksoplanetov z interferometrijo. Z dr. Marijo Strojnik Scholl se je o njenem znanstveno-raziskovalnem delu pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Marija Strojnik Scholl (Goran Dekleva)
Neveljaven email naslov