Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
912 epizod
Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.
Ob nedavnem slovesu naše vodilne dialektologinje, redne članice Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Zinke Zorko, smo v tokratnih Podobah znanja ponovili pogovor, ki smo ga z jezikoslovko in slovenistko, zaslužno profesorico Univerze v Mariboru pripravili pred 15 leti. Zinka Zorko se je rodila leta 1936 v Spodnji Kapli na Kozjaku. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala leta 1961 iz slovenistike in rusistike, leta 1986 pa je na isti visokošolski ustanovi še doktorirala z disertacijo Koroški govori dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu. Akademikinja Zinka Zorko se je znanstveno posvečala predvsem vzhodnoslovenskim narečjem. Med drugim se je podpisala pod več kot 30 izvirnih znanstvenih člankov ter tri znanstvene monografije. To so: Narečna podoba Dravske doline, Haloško narečje in druge dialektološke študije ter Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Bila je tudi predstojnica mariborske slavistike, prodekanka za znanstveno-raziskovalno delo in prorektorica Univerze v Mariboru. Za svoje delo je Zinka Zorko prejela vrsto priznanj, med drugim tudi najvišje, ki ga lahko prejme slovenska znanstvenica – Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Zinko Zorko je leta 2004 pred naš mikrofon povabil Štefan Kutoš. foto: akad. dr. Zinka Zorko (MMC RTV SLO)
Najbrž se ne motimo preveč, če rečemo, da je vse od Prešerna in Poezij naprej lirska pesem veljala za osrednjo, se pravi: družbeno najpomembnejšo literarno zvrst na Slovenskem. Saj so se vseskozi pisali tudi še kako odmevni romani in drame, a zdi se, da je prav v polju lirike v slovenščini pisana književnost kar najbolj udarno, sežeto, odmevno in, predvsem, umetniško dovršeno kontinuirano izrekala notranje praviloma protislovno resnico časa, resnico življenja v prostoru med Alpami in Jadranom – pa naj gre za Župančiča, ki hodi po zemlji naši in pije nje bolesti, za Kosovela, ki po prvi svetovni vojni razglaša, da je vse ekstaza smrti, za Zajca, ki mlada življenja, padla v boju zoper okupatorja, trpko opredeli za jalovo setev, ali za Šalamuna, ki se je navsezadnje utrudil podobe svojega plemena in se, nespokorjeni individualist, kratko malo izselil. Tako je bilo včasih; kaj pa danes? Kako lirsko poezijo pišemo in s kakšnimi pričakovanji jo beremo v zdaj že skoraj 30 let samostojni Sloveniji? Katere so njene značilne teme? V kakšnem tonu in slogu nas zdaj nagovarja? V čem je drugačna in le sebi podobna, v čem pa vendarle naslonjena na starejše slovenske, evropske in svetovne literarne tradicije? – To je nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratni oddaji. Dan po svetovnem dnevu poezije smo namreč pred mikrofonom Podob znanja gostili literarno zgodovinarko, dolgoletno predavateljico za novejšo slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki, avtorico pionirske, tridelne Antologije slovenskih pesnic, dr. Ireno Novak Popov. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Irene Novak Popov
Pomislimo na Hopkinsovega Hanibala Lecterja v filmu Ko jagenjčki obmolknejo. Pomislimo na Ellisovega Patricka Batemana v romanu Ameriški psiho. Pomislimo na človeka z brazgotinami v prvi sezoni televizijske serije Pravi detektiv. Očitno je, da sodobno zahodno kulturo fascinirajo serijski morilci. Zakaj? Zakaj njihova dejanja zmorejo pritegniti našo praviloma razpršeno pozornost in uročiti našo domišljijo? V čem natanko je njihov draž, zaradi česar jih – pa čeprav v nas prebujajo občutke tesnobe, nelagodja in strahu – redno in v velikem številu srečujemo na filmskem platnu in televizijskem ekranu, med platnicami knjig in stripov? – To vprašanje si zdaj že nekaj časa zastavlja antropologinja, soustanoviteljica inštituta Danes je nov dan in asistentka na Katedri za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, dr. Eva Vrtačič. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, preverjamo v tokratnih Podobah znanja, ki so bile posnete pred tragičnimi dogodki na Novi Zelandiji. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Izobraževanje in pridobivanje znanja se intenzivno spreminja in na to vplivajo številni dejavniki. Digitalna transformacija družb, ki se z vse večjo intenzivnostjo odvija zadnja desetletja, se že na prvi pogled ponuja kot samoumeven povod za nenehno posodabljanje naših znanj. Toda vzporedno se v pomembni meri spreminja tudi razumevanje pomena in namena znanja, ki mora biti, se zdi, v končni instanci predvsem konkurenčno na globalnem trgu. V kolikšni meri ima znanje danes še emancipatorni potencial za posameznike in posameznice ter za družbo širše, v kolikšni meri pa je zgolj blago z določeno uporabno vrednostjo? Gost Podob znanja je doc. dr. Borut Mikulec z oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Sodobni ideal je, da človeka njegovo delo zanima, osrečuje in bogati. Vendar je doseganje tega ideala močno oteženo. Včasih smo izjemno zadovoljni z rezultati svojega dela, pa je pot do tja noaorna in polna stresnih trenutkov. Včasih je delo kot tako zanimivo in izpolnjujoče, vendar so odnosi s sodelavci tisti, ki grenijo ure preživete na delovnem mestu. Včasih pa je problematičen urnik dela, zaradi katerega ne moremo preživljati časa z družino in prijatelji ter preprosto nimamo časa ne za hobije ne za športne dejavnosti. Kakšni so psihološki pritiski povezani z delom v sodobni družbi? Doktorica Eva Boštjančič, vodja katedre za psihologijo dela in organizacije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pravi, da je večopravilnost značilnost sodobnega dela in poudarja, da glede na rezultate raziskav večopravilnost vsekakor ni učinkovita. Kot poudarja, se na katedri zelo trudijo, da bi znanstvena dognanja, ki so nastala v slovenskem prostoru, prišla tudi do delodajalcev. Na katedri zato pripravljajo tudi spletno stran, psihologijadela.com, kjer objavljajo najnovejše ugotovitve s področja psihologije dela in organizacij. Z dr. Evo Boštjančič se je pogovarjala Urška Henigman. foto: osebni arhiv
Sodobna visoka tehnologija tako rekoč iz leta v leto podira meje možnega. Če nam je elektronika v mikro velikostnem razredu temeljito spremenila življenja, danes elektronske naprave že osvajajo nano svet. Tudi po zaslugi novih materialov, ki s svojimi lastnostmi omogočajo njihovo načrtovanje in izdelavo. Tehnološki razvoj pogosto celo prehiteva razumevanje principov, na katerih nano tehnologije temeljijo. Toda po drugi strani razumevanje teh zakonitosti odpira še povsem nove možnosti tako uporabe kot raziskav. To nedvomno velja tudi za odkritje izr. prof. dr. Tadeja Rojca z odseka elektronsko keramiko na Inštitutu »Jožef Stefan«, ki je pojasnil, kaj se skriva za lokalno električno prevodnostjo obetavnega materiala, bizmutovega ferita. Na atomskem nivoju so se namreč pokazali specifični defekti v domenskih stenah. Odkritje je bilo objavljeno v prestižni znanstveni reviji Nature Materials, v letu 2018 pa je za svoje delo prejel tudi Zoisovo priznanje za pomembne dosežke. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Kvantne tehnologije so sorazmerno novo področje, toda napovedi, ki jih spremljajo, se slišijo zelo revolucionarno: stoodstotna zaščita digitalnih podatkov s kvantno enkripcijo, baterije, ki jih bomo polnili enkrat na 10 let ali pa medicinska diagnoza na podlagi nekaj malega izdihanega zraka. Prihodnost bo nedvomno kvantna, zatrjuje tudi gost oddaje Podobe znanja dr. Peter Jeglič, vodja laboratorija za hladne atome na Inštitutu »Jožef Stefan«, kjer danes uspešno raziskujejo Bose-Einsteinov kondezat, kvantno snov, ki obstaja pri izjemno nizki temperaturi 10 nanokelvinov. Kvantni senzorji, ki bodo na njej temeljili, bodo lahko denimo napovedovali potrese ali raziskovali temno snov. Da so kvantne tehnologije ključno področje prihodnosti, je spoznala tudi Evropska unija, ki je raziskavam na temu področju v okviru programa Quantum Flagship namenila milijardo evrov. Še bolj ambiciozne načrte imajo Združene države Amerike in Kitajska, izredno pomembne igralke pri raziskavah kvantnih tehnologij pa so tudi multinacionalke, denimo Google in IBM. Slovenija pomena tega področja, vsaj za enkrat, še ni zares opazila. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Tokratne Podobe znanja so– v duhu današnjega kulturnega praznika – zaznamovane z umetnostjo, oziroma konkretneje, z literaturo in literarnim ustvarjanjem. Za tista najboljša, umetniško najbolj dovršena literarna dela sicer radi govorimo, da so brezčasna, toda, tako kot vse drugo, je književnost vedno trdno vpeta v svoj neposredni čas in prostor. Današnji čas pa – kakor zelo pogosto slišimo in kar umetniki in umetnice na svoji koži tudi neposredno občutijo – ne umetnosti nasploh ne literaturi posebej ni najbolj naklonjen. Oziroma jima, se zdi, zelo ozko odmerja mesto in vpliv v družbi. Večinoma bolj na obrobju in v primerno stišanih tonih. A to morda bolj kot na samo kvaliteto umetniških del vpliva na kvaliteto naših življenj. Kako torej nastaja, se bere in nas, če do nas sploh pride, bogati sodobno leposlovje? O tem se bomo pogovarjali z gostom današnje oddaje, dr. Andrejem Blatnikom, pisateljem, urednikom in izrednim profesorjem na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Pred nedavnim je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izšel Pregled ruske kulturne zgodovine, pod katerega se podpisuje dr. Blaž Podlesnik, predavatelj na katedri za rusko književnost Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Delo je v prvi vrsti sicer namenjeno študentkam in študentom, ki se šele začenjajo spoznavati s prostorom med Belim in Črnim morjem, med Baltikom in Uralom, a obenem svoje bralke in bralce vendarle problemsko poglobljeno sooča s teoretskimi in metodološkimi pastmi raziskovanja ruske kulturne zgodovine. Tako nas med drugim sooča z nemara nekoliko nehvaležnimi, a povsem nespregledljivimi vprašanji, kot so: kaj je zgodovina; kaj kultura; do kod v preteklosti pravzaprav seže pomen pridevnika »ruski«; v kolikšni meri je objektivno preučevanje zgodovine neke kulture sploh možno, koliko pa gre tu vselej za zainteresirano interpretacijo, ki služi ideološkim, družbenim in političnim potrebam našega lastnega trenutka? Kakšne odgovore v tem smislu ponuja pričujoči Pregled ruske kulturne zgodovine, smo v pogovoru z njegovim avtorjem preverjali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Najnovejša raziskava o nasilju nad geji in lezbijkami je pokazala, da se nasilje nad istospolno usmerjenimi v Sloveniji ne zmanjšuje. Ko pa govorimo o psihičnem nasilju, pa ga je še več, kot ga je bilo na začetku novega tisočletja. Rečemo lahko, da je izkušnja nasilja del vsakdanjega življenja istospolno usmerjenih ljudi v Sloveniji. O tem smo se pogovarjali z doktorico Alenko Švab, redno profesorico na Oddelku za sociologijo in raziskovalko v Centru za socialno psihologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let raziskujete spolnost, intimne življenjske stile in vsakdanje življenje. Raziskavo o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji so opravili dvakrat. Prvo v letih 2003 in 2004, drugo pa v letih 2014 in 2015. Kot pravi, so nasilje, razkritje in intimna partnerstva tri glavne teme, ki so jih raziskovali. V minulih letih je bilo o pravicah istospolno usmerjenih veliko govora, ta prepoznavnost pa je dvorezen meč, saj v raziskavah niso opazili večjih sprememb na bolje, so pa zaznali spremembe na slabše. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Opuščanje fosilnih goriv in prehod na obnovljive vire energije je ena izmed prioritet današnjega časa. Toda za uspeh te tranzicije je nujen razvoj akumulatorjev in baterij, ki bodo dejanski prehod v nizkoogljično družbo prihodnosti tudi omogočili. Na eni strani morajo biti kos shranjevanju velikih količin električne energije, kajti le tako bo lahko variabilna dostopnost sončne in vetrne energije polno pokrivala naše potrebe po energiji. Po drugi strani morajo pa temeljiti na materialih, ki niso že sami po sebi del problema, kot to velja za te, ki so v rabi danes , od kobalta pa vse do niklja in litija. Med idealnimi kandidati so denimo magnezij, natrij ali kalcij, ki jih je povsod dovolj in katerih predelava sama po sebi ne bi prispevala dodatnih toplogrednih izpustov. Prav na tem področju deluje in niza številne odmevne rezultate prof. dr. Robert Dominko, vodja laboratorija za napredne baterijske sisteme na Odseku za kemijo materialov Kemijskega inštituta. Za svoje delo na tem področju je v letu 2018 prejel tudi Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Prof. Robert Dominko na poljih litija v Argentini, osebni arhiv R. Dominka
Poznavanje delovanja našega imunskega sistema je izrednega pomena za lažje zdravljenje, razvoj bolj učinkovitih cepiv, kot tudi za odkrivanje vzrokov avtoimunskih bolezni. Pomemben vpogled v mehanizme, ki so na delu pri našem imunskem odzivu, ponuja delo dr. Mojce Benčina, višje znanstvene sodelavke na Kemijskem inštitutu, na Odseku za sintezno biologijo in imunologijo. V zadnjih nekaj letih je nanizala vrsto odmevnih rezultatov, objavljenih v uglednih mednarodnih znanstvenih revijah, v letu 2018 pa je za svoje delo prejela najprej Preglovo nagrado, ki jo podeljuje Kemijski inštitut, ter nato še državno Zoisovo priznanje za pomembne dosežke na področju imunologije in sintezne biologije. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Fizika osnovnih delcev je široko področje, polno nenavadnih delcev s čudnimi imeni, večina med njimi se le ob neverjetno visokih energijah pojavi za bežen trenutek, nato pa razpadejo na druge, morda le za malenkost bolj obstojne delce. K razumevanju fizike kvarkov in hadronov, v katere so kvarki vedno vezani, je veliko prispevala letošnja prejemnica Zoisovega priznanja za pomembne dosežke na področju teoretične fizike osnovnih delcev, dr. Saša Prelovšek Komelj, izredna profesorica na fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, gostujoča profesorica na Univerzi v Regensburgu in raziskovalka na Institutu »Jožef Stefan«. Kot prva je namreč teoretično potrdila obstoj stanj, ki vsebujejo težje kvarke s in c (imenovane tudi čudni (strange) oziroma čarobni (charm) kvarki), na najbolj zanesljiv način, ki ga poznamo, namreč na podlagi teorije kvantne kromodinamike na mreži. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Več kot dve desetletji sta že minili, kar je prof. dr. Nina Gunde Cimerman na Sečoveljskih solinah kot prva na svetu odkrila ekstremofilne glive. In nato porabila več let, da je strokovno javnost prepričala, da njeno odkritje dejansko stoji. Do tedaj je namreč veljalo prepričanje, da višji organizmi, kamor spadajo tudi glive, preprosto niso tako prilagodljivi kot recimo bakterije. Toda neverjetna prilagodljivost je iz leta v leto bolj osupljala. Izkazalo se je, da so kos mnogo širšemu razponu ekstremnih pogojev kot bakterije. Toda Nino Gunde Cimerman je najbolj presenetilo, da je glive našla tudi tam, kjer jih celo sama ni pričakovala. V arktičnem ledu je skoraj po naključju odkrila izredne množice gliv in te se zdaj, ko se ledene plošče talijo, v velikih količinah selijo v morje. Toda ekstremofilne glive niso izbirčne. Poleg naravnih prebivališč, se lahko hitro udomačijo tudi v naših umetno ustvarjenih ekstremnih okoljih. To je najprej spoznala na primeru domačega pomivalnega stroja, za podobno glivam prijazne pa so izkazali še številni gospodinjski aparati. Trenutno se dr. Nina Gunde Cimerman, redna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter vodja raziskovalne skupine za biologijo mikroorganizmov in Infrastrukturnega centra Mycosmo, najraje posveča glivam, ki se v družbi črnih alg razraščajo po grenlandski ledeni ploskvi in pomembno prispevajo k njenemu taljenju. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Postavil je novo paradigmo prve pomoči ob zastoju srca. Umetno dihanje je odveč, za preživetje so bistveni močni in neprekinjeni pritiski na prsni koš. Ampak to je bilo na samem začetku kariere predstojnika oddelka za intenzivno interno medicino ljubljanskega UKC, prof. dr. Marka Noča. Vrsta odmevnih raziskav in uvajanje novih intenzivnih terapevtskih pristopov je v dveh desetletjih preživetje bolnikov s srčnim zastojem dvignila s 27% na dobrih 50%. Gre za dosežke, ki so s strokovnega vidika tako prepričljivi, da je njegovemu oddelku pripadla častna in odgovorna naloga priprave mednarodnih smernic za interventno zdravljenje bolnikov po srčnem zastoju. Odlično znanstveno delo je bilo letos tudi ovenčano z najvišjim državnim priznanjem za aktivne znanstvenike, Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. V takšen kontekstu je nemajhno presenečenje, da je Agencija za raziskovalno dejavnost raziskovalni program, ki ga je vodil in v okviru katerega so te raziskave potekale, ocenila za premalo kvalitetnega, da bi program podaljšali. »Ta novica je absurdna. Res je šokantno, da je izmed 70 programov, 69 odobrenih, edino naš ne. Ne morem se znebiti vtisa, da je to neke vrste kazen za vse moje aktivnosti v zvezi z znižanjem cene žilnih opornic,« je novico komentiral Marko Noč.
Na številna področja, kjer so se v preteklih desetletjih uveljavili najrazličnejši umetni materiali, se v velikem slogu vrača les. Človek si v prostoru, kjer prevladuje les, tudi hitreje opomore od stresa, kažejo raziskave, ki jih je opravila letošnja prejemnica Zoisove nagrade za pomembne dosežke na področju lesarstva, dr. Andreja Kutnar. Zato ni vseeno, kakšno je naše okolje in tudi kako skrbno ravnamo z lesom. Kajti kljub navideznemu lesnemu bogastvu, tega obnovljivega materiala v svetu že primanjkuje. Z izr. prof. Andrejo Kutnar se je v Podobah znanja pogovarjala Nina Slaček.
Družbeni odnosi niso nikoli preprosti. Na delu je veliko dejavnikov, cilji in interesi so najrazličnejši in neredko med seboj v nasprotju. Vseh niti ne zmoremo upoštevati, nekaterih se v danem trenutku niti ne zavedamo in se njihov pomen nemara pokaže šele skozi časovno oddaljenost. Poleg tega se zdi, da so spremembe stalnica sodobnih družb. Tako lahko tudi najbolj poglobljene družbene analize ponudijo vpogled v le določen izsek družbenega dogajanja. Kaj lahko torej o enem najbolj kompleksnih sistemov na planetu pove fizika? Presenetljivo veliko. Kompleksno družbeno realnost prof. dr. Matjaž Perc s fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru preučuje s pomočjo metod, ki jih ponuja fizika kompleksnih sistemov. Pri tem se loteva najrazličnejših pojavov od zakonitosti medčloveškega sodelovanja in širjenja idej do določanja parametrov, kje se za posameznika skriva lepota. Njegovo delo je deležno izjemnega odziva. Prof. dr. Matjaž Perc je namreč tudi najbolj citirani naravoslovec v Sloveniji in se uvršča v odstotek najbolj citiranih fizikov na svetu. Za svoje leto je letos prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Jate galaksij so največje strukture, ki jih najdemo v vesolju, ki jih gravitacija, kljub ogromnim razdaljam med njimi, vendarle še vedno povezuje med sabo. V največjih jatah najdemo tudi več tisoč galaksij z milijardami zvezd in najrazličnejšimi osupljivimi vesoljskimi pojavi, a kljub temu je vsa ta ogromna količina zvezdne snovi v galaksijah skorajda zanemarljiva. Mnogo več kot zvezd je namreč v jatah medgalaktičnega plina, večinski delež mase pa zahteva zase še vedno precej skrivnostna temna snov. Te velike družine galaksij in njihovi sestavni deli nam lahko povedo marsikaj zanimivega o vesolju, njegovem razvoju in nadaljnji usodi. Kaj vse, nam je pojasnila dr. Dunja Fabjan z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, ki njihovemu raziskovanju posveča svojo znanstveno pozornost. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
S statistiko se danes srečujemo na vsakem koraku. Naj gre za gibanje cen, utrip na političnem parketu ali javno mnenje, praktično ni dneva, ko se s statističnimi podatki v takšni ali drugačni obliki ne bi srečali. Grafi in stolpci nam v pomembni meri danes tako pomagajo razbirati najrazličnejše trende in se orientirati v družbi, obenem pa utegnejo biti tudi zavajajoči. Brez poznavanja temeljnih zakonitosti statistike se namreč v interpretacije predstavljanih podatkov kar hitro prikradejo napake in kar naj bi bilo povedna informacija, se zlahka spremeni v svoje nasprotje. Tudi v znanosti je raba statistike vse intenzivnejša in v številnih primerih že povsem neizogibna. Brez nje skorajda ne bi mogli uspešno krmariti v ogromnih množicah podatkov, na katerih temeljijo sodobne raziskave na vse številčnejših področjih. To nedvomno velja tudi za biološke znanosti, katerim se intenzivno posveča matematik in biostatistik prof. dr. Andrej Blejec, letošnji prejemnik velike nagrade Miroslava Zeia za življenjsko delo, ki jo podeljuje Nacionalni inštitut za biologijo. Kako se statistiko torej uporabljamo in razumemo tako v vsakdanjem življenju kot v znanostih je torej osrednja tema tokratnih Podob znanja, ki jih je pripravila Nina Slaček.
Mladost je prehod iz otroštva v odraslost in je vezana na družbene, politične in ekonomske okoliščine, ki so se v minulih 30 letih močno spremenile. Mladi se danes soočajo s povsem drugačnimi izzivi kot so se pred tremi desetletji, saj se je položaj mladih v Sloveniji bistveno spremenil, z njim pa tudi njihov vsakdanji svet. Tokratna gostja je vodila pionirske raziskave na področju mladosti in mladine, odraščanja, življenjskih prehodov, študij spolov, sociologije zdravja, zasebnosti, družine, identitet in predsodkov in druge. Mirjana Ule je redna profesorica za socialno psihologijo ter ustanoviteljica Centra za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. V 90-ih letih minulega stoletja je v okviru Inštituta za družbene vede na FDV ustanovila Center za socialno psihologijo in oblikovala magistrski študij Sociologija vsakdanjega življenja. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Neveljaven email naslov