Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
912 epizod
Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.
Slovenščina je, kakor smo se učili v šoli, eden izmed južnoslovanskih jezikov. Ti so del širše slovanske jezikovne skupine, ta pa je spet le ena izmed vej resnično orjaške indoevropske družine. Vse to je splošno znano. Precej manj znano pa je, kako so jezikoslovci vse to pravzaprav ugotovili; če namreč niti popolnim laikom ni težko prepoznati sorodnosti med jezikom, ki ga govorimo na Slovenskem, in jezikom, ki ga govorijo na Hrvaškem, pa so povezave med, na primer, slovenščino, armenščino, bengalščino in islandščino precej težje razvidne. Še manj pa menda vemo o procesih, ki vodijo jezikovne spremembe in torej pripeljejo do oblikovanja novih jezikovnih idiomov iz starih. Drugače rečeno: vprašamo se lahko, kdaj, kje in kako se je oblikovala slovanska jezikovna skupina, ki je drugi govorci indoevropskih jezikov niso več razumeli? Kdaj, kje in kako sta se oblikovali južnoslovanščina in nato, pozneje še slovenščina? Prav tako pa se lahko vprašamo tudi drugače – zakaj, denimo, rečemo, da so govorci terskega narečja v Beneški Sloveniji govorci istega jezika kakor govorci prleškega dialekta – pa čeprav si obe govorici nista preveč podobni? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili jezikoslovca dr. Mateja Šeklija, ki na Oddelku za slavistiko ter na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava predmete s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov, obenem pa dela tudi kot raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Dr. Šekli je objavil kopico znanstvenih člankov ter več obsežnih monografij, med katerimi velja izpostaviti Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici pa Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov : od praindoevropščine do praslovanščine in Tipologijo lingvogenez slovanskih jezikov. Za svoje znanstveno-raziskovalno delo je oktobra 2020 prejel nagrado Škrabčeve ustanove za posebne dosežke na področju slovenističnega jezikoslovja. Z Matejem Šeklijem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Svetovni splet je spremenil je načine, kako med seboj komuniciramo, kako iščemo informacije in kako dostopamo do najrazličnejših storitev, od povsem prostočasnih do vse do bolj nujnih. Pandemija covida-19 je osrednjo vlogo spleta še potencirala. S tem pa so se še dodatno poglobile stiske tistih, ki do te temeljne infrastrukture ne morejo dostopati ali je ne znajo uporabljati. V zadnjem času sta morda najbolj izpostavljena predvsem dva vidika; težave pri šolanju na daljavo ter dostopanje do zdravstvenih storitev, ko je denimo naročanje prek telefona lahko pogosto neuspešno. A spekter težav, ki izvira iz omejenega dostopa do svetovnega spleta, je mnogo širši in njihovo odpravljanje je bolj kompleksno, kot se je sprva domnevalo. O digitalnih neenakostih v vse bolj digitaliziranih družbah smo se pogovarjali z doc. dr. Darjo Grošelj s Centra za družboslovno informatiko ljubljanske Fakultete za družbene vede. Foto: FDV
Množice podatkov, statistik, tudi nasprotujočih si informacij so stalnica sodobne informacijske družbe. Kako med njimi razbrati zrnje od plev postaja vse bolj ključno. Ni pa danes relevantno zgolj osmišljanje najrazličnejših vsebin, ki nas prek spleta dosežejo, ter varna raba interneta, ampak tudi razumevanje osnovnih principov, po katerih splet funkcionira. Da je mogoče preprosto in celo na zabaven način tudi otrokom predstaviti principe, ki so tu na delu, je prepričan današnji gost Podob znanja prof. dr. Janez Demšar z Laboratorija bioinformatiko s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki se že vrsto let med drugim posveča iskanju najboljših pristopov, s katerimi bi osnovnošolce in srednješolce lahko kar najbolj učinkovito seznanili z računalniškim načinom razmišljanja. Foto: Nina Slaček
Razvoj novih materialov, nanotehnologije, molekularne biologije in še številnih drugih področij sodobnih znanosti je tesno povezan s podrobnim razumevanjem tega, kaj se dejansko dogaja na molekularnem oziroma atomskem nivoju. Za razvoj denimo novih nanostrukturnih materialov za baterije prihodnosti je nujno videti, kaj se v njih dejansko dogaja med samim delovanjem. To omogoča rentgenska absorpcijska spektroskopija s sinhrotronsko svetlobo. »Ko z rentgenskim žarkom posvetimo na snov, iz atoma izbijemo elektron in ta odleti v okolico, se od nje odbija in nam na ta način sporoči, kaj se v njegovi okolici nahaja,« razlaga osnovni princip te metode prof. dr. Iztok Arčon. Na ta način je mogoče pridobiti številne ključne podatke, ki pogosto na glavo postavijo predhodne domneve raziskovalcev. A za takšne raziskave je nujen sinhrotron. Tovrstnih pospeševalnikov ni veliko in merilni čas na sinhrotronu je potrebno pridobiti z vrhunsko zastavljenimi raziskavami. A tokratni gost Podob znanja, dr. Iztok Arčon, redni profesor na Univerzi v Novi Gorici, ima po zaslugi svojega znanstvenega dela na tem področju na široko odprta vrata, sodeluje pa raziskovalnimi skupinami z zelo različnih področij. Letos je za svoje dosežke prejel tudi Preglovo nagrado. Foto: iz osebnega arhiva Iztoka Arčona
Število rakavih obolenj neprestano narašča, pri nas že presega 15 000 novih diagnoz na leto. Dejavniki, ki prispevajo k nastanku raka so različnimi in zelo zapleteni, med pomembnejšimi sprožilci škodljivih sprememb v dednem materialu pa so tudi različne karcinogene snovi. Kako različni karcinogeni sprožijo usodne poškodbe DNK, kako na drugi strani rastlinski antioksidanti, polifenoli, preprečujejo nastanek raka, je mogoče zelo podrobno raziskovati s pomočjo računalniških simulacij, kot to uspešno počne izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru ter prorektor za prenos znanja na tej univerzi. »Kot prvi na svetu smo pokazali, da kemijska reaktivnost končnih karcinogenov zelo dobro korelira z njihovo karcinogenostjo,« pravi dr. Bren. Bolj kot je snov kemijsko reaktivna, bolj verjetno bo torej sprožila nastanek raka. Reaktivnost pa se lahko poveča tudi zaradi mikrovalovnega sevanja, še kažejo raziskave dr. Urbana Brena. Zato smo nekaj pozornosti posvetili tudi vprašanjem, ki se sprožajo ob uvajanju tehnologij 5G. »Mikrovalovi sami sicer ne poškodujejo našega dednega materiala, lahko pa katalizirajo oz. pospešijo kemijske reakcije poškodb našega dednega materiala z vedno prisotnimi končnimi karcinogeni,« razlaga Bren. Foto: iz osebnega arhiva U. Brena
Narava je zakladnica najrazličnejših spojin, ki v živih organizmih opravljajo raznovrstne, tudi izredno zapletene naloge. Skozi milijone let je evolucija pač našla odlične rešitve, mi pa skušamo odkriti njene skrivnosti. Tudi zato, da bi lahko bolj trajnostno sobivali z drugimi živimi organizmi na planetu. Kmetijstvo je med dejavnostmi, ki zelo obremenjujeno okolje, zato so okolju prijaznejše alternative nujne. In včasih se možne rešitve najdejo na nekoliko nenavadnih krajih mestih. Bukovi ostrigarji tako niso uporabni zgolj za v lonec, ampak bi lahko njihove beljakovine uporabili tudi za zatiranje škodljivcev. Izkazalo se namreč je, da sta tako koloradski kot koruzni hrošč občutljiva na te spojine, druge sorodne vrste pa ne. Foto: Nina Slaček
Kriza je nesorazmerno prizadela najšibkejši del družbe, otežila pa tudi delo tistim, ki naj bi v stiskah priskočili na pomoč. Vloga socialnega dela v družbi je že tako nekoliko zaznamovana. Po eni strani so širše pozornosti deležni predvsem primeri, kjer gre kaj hudo narobe, pozitivne zgodbe ostajajo skrite. Po drugi strani gre za delo, ki je dejansko razpeto med nudenjem pomoči in izvajanjem nadzora, poudarja raziskovalka etike v socialnem delu doc. dr. Ana Marija Sobočan s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Kakšne so torej etične dileme, s katerimi se na dnevni osnovi srečujejo socialni delavci in delavke, ko tehtajo med možnim in najbolj ustreznim ravnanjem? Kakšen je realni vpliv pandemije na prakso socialnega dela pri nas in po svetu ter kakšne utegnejo biti njene dolgoročnejše posledice, smo preverili v Podobah znanja. Foto: Igor Lapajne
V ekstremnih pogojih se premikajo meje možnega. Kakšni ekstremi so potrebni, da bi nemara premaknili meje kemije? Doc. dr. Matic Lozinšek z Inštituta "Jožef Stefan" je prepričan, da bi ekstremno reaktivni flour pod izredno visokimi pritiski lahko odprl vrata pomembnim novim soznanjem. Gre za zelo zahtevno eksperimentalno področje. A v to, da je ideja vredna tveganja, je uspel prepričati tudi Evropski raziskovalni svet in prejel sredstva za znanstvenike na začetku samostojne raziskovalne kariere. Kot prvi slovenski znanstvenik je dobil tudi sredstva za potrebno raziskovalno opremo, rentgenski difraktomer. Zakaj je prav flour tako obetaven element za premikanje meja znanega in kaj novega utegnemo izvedeti, smo preverili v Podobah znanja. Foto: mag. Marjan Verč
Razvoj zdravil je zapleten proces. Seveda je osnova zmagovalna formula, zdravilna učinkovina. Toda ne samo, da mora ta dejansko imeti v telesu želeni učinek, do uporabnikov, pacientov mora priti v neki priročni obliki, ki med drugim omogoča tako ustrezno učinkovanje kot natančno doziranje. A številne obetavne zdravilne učinkovine so s tega vidika vse prej kot praktične in tako zahtevajo veliko pretežno skritega dela, preden si lahko utrejo pot v klinično prakso in na police lekarn. S kakšnimi izzivi se raziskovalci na tej poti srečujejo in kako jih rešujejo, smo preverili v današnjih Podobah znanja. Naša gostja je tokrat farmacevtka dr. Biljana Janković, vodja raziskovalne skupine v Farmacevtskem razvoju v Sandozovem Razvojnem centru Slovenije in docentka na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, ki je letos za svoje delo prejela tudi Novartisovo nagrado za vodilne znanstvenike. Foto: iz osebnega arhiva B. Janković
Sedimenti in kamnine pod našimi nogami imajo dolg spomin. V njih lahko najdemo sledi zelo oddaljenih obdobij, kot tudi tistih nekoliko bolj »nedavnih«, izpred le nekaj tisočletij. Zgodba, ki jo pripovedujejo, je neverjetno razgibana in polna presenečenj. V tleh so zapisane sledi katastrofalnih potresov kot tudi prihod človeka in, morda presenetljivo, močan vpliv, ki ga je skoraj nemudoma pustil na okolju. Toda takšne sledi se vendarle ne ohranijo povsod, ampak na primerno zavarovanih območjih, denimo pod dnom naših alpskih jezer ali na dnu Tržaškega zaliva, kjer so nekdaj tekle neke povsem drugačne reke. Raziskuje jih geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Z njim smo se v Podobah znanja pogovarjali o neprestanih spremembah, podnebnih in drugih, ki določajo naš planet in življenje na njem. Foto: iz osebnega arhiva A. Šmuca
"Sodobna družba si ne more več privoščiti, da bi ugasnila računalnike," poudarja matematik Andrej Bauer. Vsi naši ključni infrastrukturni sistemi so namreč povsem odvisni od ogromne množice programov, ki usmerjajo njihovo delovanje. Vsi programi pa temljijo na matematiki. A čeprav procesorji v naših napravah neprestano in izredno hitro računajo, po drugi strani še zdaleč niso kos ključnemu delu matematikov, izpeljavi dokazov. Nekega dne morda bodo. Pred tem bo potrebno le odkriti način, kako matematični jezik ustrezno prevesti v programski jezik, ki ga bodo računalniki razumeli. Ta nelahka naloga zaposljuje tudi prof. dr. Andreja Bauerja s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, s katerim smo se pogovarjali o njegovem delu, pomenu matematike danes, pa tudi o računalniški umetnosti. Foto: iz osebnega arhiva A. Bauerja
Čeprav zgodovinske analize kažejo, da Evropejci pred zgodnjim novim vekom barve kože niso dojemali kot nečesa bistvenega, da je torej koncept rase pravzaprav izmišljen, saj so ga potrebovali, idejno utemeljili in v vsakdanjem ekonomskem, socialnem, kulturnem in političnem življenju implementirali šele nosilci evropskega kolonialnega projekta, ki so se nekako od 17. stoletja naprej namenili podrediti si svet, pa zlahka vidimo, da razlikovanje in ločevanje ljudi na podlagi njihove navidezne rasne pripadnosti ostaja še kako pri življenju tudi v 21. stoletju, ko so se kolonialni imperiji evropskih držav sicer že spremenili v prah. A da je koncept rase preživel zaton zgodovinskega okvira, ki ga je porodil, da se torej uspešno reproducira še danes, ni samo posledica gole ekonomske nuje oziroma, natančneje rečeno, kapitalističnega gospodarstva, ki pač vselej potrebuje množice, ki jih je mogoče brez posebnih zadržkov izkoriščati. Kakor namreč v knjigi Strukturni rasizem, teorija in oblast, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, dokazuje dr. Jovita Pristovšek, filozofinja in docentka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, kjer predava zgodovino in teorijo sodobne umetnosti, se je rasistično mišljenje infiltriralo v pravo, v državno birokracijo, v šolstvo, celo v umetnost, filozofijo in pravzaprav celotno sodobno humanistiko. Spričo vsega tega pa se nam – razmišlja Jovita Pristovšek – zdi deliti ljudi na prave in ne-prave, na tiste, ki samoumevno uživajo človeške pravice, in na one druge, ne-čisto-ljudi, ki naj bi do takega varstva ne bili upravičeni, docela samoumevno. Kako se torej izviti iz tega položaja? Kaj bi bilo treba storiti, kaj v naših glavah spremeniti, da bi koncept rase naposled le poslali na smetišče zgodovine? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jovito Pristovšek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Filozofinja, redna profesorica doktorica Polona Tratnik, je dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi v Ljubljani in znanstvena svetnica na inštitutu IRRIS, kjer je vodja nacionalnega raziskovalnega projekta Družbene funkcije pravljic. Poleg tega predava še na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in Fakulteti za dizajn. Bila je Fulbrightova raziskovalka in gostujoča profesorica na University of California Santa Cruz (2012), gostujoča profesorica na Capital Normal University Bejing (Peking, Kitajska), na helsinški univerzi TAIK (zdaj Aalto) in Nacionalni mehiški univerzi UNAM. Je avtorica sedmih monografij v štirih jezikih in od leta 2011 predsednica Slovenskega društva za estetiko.
Piezoelektrična keramika se uporablja na številnih področjih, od ultrazvočne diagnostike do avtomobilske industrije. Toda materiali, ki so danes v rabi, vsebujejo svinec, ki pa je zdravju in okolju škodljiv. Znanstveniki zato iščejo možne alternative. Marsikaj denimo obeta bizmutov ferit, ki pa ima svoje posebnosti, ki so dolga leta omejevale njegov uporabni potencial. Zaradi svoje nenavadne strukture namreč prevaja elektriko. Kaj je vzrok temu pojavu, kako nastane ter kako je mogoče na lastnosti materiala aktivno vplivati, so razkrile raziskave izr. prof. dr. Andreje Benčan Golob in njenih sodelavcev z odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Z njeno pomočjo smo se v tokratnih Podobah znanja preverili, kaj se dogaja na atomskem nivoju v teh nenavadnih materialih. »V naravi boste težko našli material, ki je brez defektov. Tudi sintetizirati ga je težko. Zato smo opustili iskanje materiala brez defektov in začeli razmišljati, kako bi defektom v materialu onemogočili, da bi se nakopičili ob domenskih stenah in tam prevajali elektriko. Ugotovili smo, da se lahko z difuzijo defektov igramo s pomočjo različno hitrega ohlajanja materiala,« razlaga najnovejše pristope izr. prof. dr. Andreja Benčan Golob. Foto: iz osebnega arhiva A. Benčan Golob
Sposobnost umetne inteligence, metod strojnega učenja, da v neverjetni množici podatkov prepozna sicer težko zaznavne – včasih tudi povsem nepričakovane – vzorce, prinaša tako rekoč revolucionarne spremembe na številna področja. Tudi v znanostih je postala nepogrešljivo orodje in možne nove aplikacije se kar vrstijo. S pomočjo umetne inteligence lahko s prisluškovanjem čmrljem določimo njihovo vrsto, iščemo prve znake raka v vzorcu krvi ali iz srčnega ritma napovemo, da se stanje naše najpomembnejše mišice nevarno slabša. O teh in drugih možnostih, ki se z uporabo umetne inteligence oz. konkretneje strojnega učenja odpirajo v medicini, biologiji in fiziki smo se v tokratnih Podobah znanja pogovarjali s fizikom dr. Antonom Gradiškom, raziskovalcem na Institutu Jožef Stefan, na odseku za fiziko trdne snovi in odseku za inteligentne sisteme. Foto: iz osebnega gradiva A. Gradiška
Rodovitno prst v zadnjih desetletjih siromašimo in izgubljamo z izredno naglico. Pravzaprav niti ne vemo, kaj – poleg tal pod lastnimi nogami - s tem izgubljamo. O zapletenih talnih ekosistemih namreč ne vemo skoraj nič. Pregled svetovne znanstvene literature s tega področja je pokazal, da ta naloga raziskovalce še čaka. »Večina študij, ki se ukvarja z biotsko raznolikostjo, se sploh ne sprašuje, kakšna je funkcija teh organizmov, tiste, ki pa se ukvarjajo s tem, tega ne počnejo z vidika celotne združbe, ampak se osredotočijo na en organizem oz. na manjšo skupino organizmov. Samo 0,3 odstotka raziskav pokrije oba vidika,« izpostavlja velike bele lise našega poznavanja tal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije. Ogromne razlike so tudi geografsko. Najbolje so raziskana tla v razvitih državah zmernega pasu. »V svetovnem merilu so najbolje raziskana območja Zahodne Evrope, Severne in Srednje Amerike ter Jugovzhodne Azije, bele lise pa zevajo preko celotne Afrike, hladnejših območij planeta ter na splošno južne poloble.« A tla niso le dom najrazličnejših, v pretežni meri nepoznanih organizmov, so tudi največji rezervoar genov za odpornost na antibiotike, kar postaja z vidika vse večje odpornosti človeku nevarnih patogenih bakterij na antibiotike vse bolj relevantno. Foto: Nina Slaček
Kako se proteini v telesu med seboj »pogovarjajo«, se »rokujejo« in prepletajo, pomembno vpliva na vrsto procesov. Takšne interakcije med proteini so tudi v ozadju virusnih in bakterijskih okužb, zato je njihovo podrobno delovanje ključno tako za iskanje novih zdravil, kot tudi denimo za boljše razumevanje delovanja antibiotikov, ki v zadnjem času vse bolj izgubljajo svojo nekdanjo učinkovitost. "Lahko vidimo, kje se majhne molekule antibiotikov vežejo na velike proteinske komplekse bakterij in zakaj se vežejo tako, da uničijo samo njihove proteine, ne pa tudi naših. Te finese odkrivamo s pomočjo strukturne biologije," izpostavlja izr. prof. dr. Marjetka Podobnik, vodja odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu. Raziskave, ki jih opravlja dr. Marjetka Podobnik, so razkrile že marsikaj zanimivega. Natančno je določila zgradbo krompirjevega virusa y, ki predstavlja velik problem za poljedelce. Odkrila je, kako specifični proteini, ki jih najdemo v navadnem deževniku, ustvarijo zelo stabilno poro na membrani celice, kar že odpira vrsto obetavnih aplikacij. Ker so ti proteini izredno podobni proteinom nevarnih patogenih bakterij, utegnejo nova spoznanja opreti nove možnosti tudi pri boju z bakterijskimi infekcijami. Foto: Nina Slaček
Omejeni naravni viri, podnebne spremembe in izginjanje biotske pestrosti zahtevajo globoke spremembe v načinih, kako izkoriščamo vire za naše najrazličnejše potrebe. Kmetijstvo in gozdarstvo sta tu res osrednjega pomena, saj brez hrane in preštevilnih ekosistemskih storitev, ki jih zagotavlja gozd, med drugim zrak in vodo, res ne pridemo daleč. Sodobno kmetijstvo je tudi izredno velik vir toplogrednih izpustov, več kot 10 odstotkov jih prispeva na globalni ravni, prav tako ima zaradi prekomerne uporabe umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov tudi vrsto drugih negativnih učinkov. Toda situacija ni brezupna. Poznani so številni načini, kako bi se stanje dalo spremeniti. A spreminjanje utečenih praks ni preprosto početje, poleg tega pri nas radi pozabljamo na ustvarjanje dodane vrednosti. Potenciali za bolj trajnosten in tudi ekonomsko smiseln pristop h kmetijstvu in gozdarstvu nedvomno obstajajo tudi pri nas, potrebno pa jih bo realizirati. V Podobah znanja smo se o priložnostih in ovirah na teh področjih pogovarjali z agrarnim ekonomistom izr. prof. dr. Luko Juvančičem, predstojnikom Katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo na ljubljanski Biotehniški fakulteti.
S koncem šolskega leta, ki je bilo letos še prav posebej stresno, se začenja za številne mlade tisto najbolj sproščeno obdobje v letu. Sproščeno druženje pa pri nas neredko povezujemo tudi z uživanjem alkohola. Nevrološke raziskave nam po eni strani sicer jasno kažejo, da se človeški možgani razvijajo še vse do sredine dvajsetih let, znano je tudi, da so učinki alkohola še prav posebej škodljivi za razvijajoče se možgane. A dejavniki, ki spodbujajo mlade k druženju s kozarcem v roki, so pogosto močnejši od opozoril o nevarnostih in tveganjih. Izsledki aktualnih raziskav o uživanju alkohola med mladimi so sicer spodbudni, številke se nekoliko znižujejo. A ker smo Slovenci pri pitju v svetovnem vrhu, je pred nami dejansko še kar dolga pot. Kateri so ključni dejavniki, ki lahko mlade spodbudijo ali odvrnejo od pitja alkohola in kakšen naj bo pri tem odnos odraslih, smo se v Podobah znanja pogovarjali s psihologinjo dr. Majo Roškar s Centra za proučevanje in razvoj zdravja na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Foto: iz osebnega arhiva M. Roškar
Kako ljudem nazorno približati oddaljena obdobja, kako dediščino, ki nas obdaja, kar najbolj prepričljivo predstaviti, so vprašanja, ki že dolgo zaposlujejo muzejsko in dediščinsko stroko. Z novimi tehnologijami, med katere nedvomno sodi tudi navidezna resničnost, se v zadnjem času odpirajo povsem nove možnosti. Na tem področju deluje tudi dr. Kaja Antlej, predavateljica industrijskega oblikovanja na avstralski Univerzi Deakin. Njeni konkretni izzivi so zelo različni in segajo denimo od predstavitve malega dinozavra, ki je pred milijoni let živel v Avstraliji, do ikoničnega avstralskega avtomobila, imenovanega ute. Toda uporaba navidezne resničnosti v praksi prinaša številne izzive. Zahteva interdisciplinaren pristop, ki glede na svojo temo vključuje zelo različne področne strokovnjake, predvsem pa je nujno spremljanje odziva obiskovalcev, ki jim je tehnologija namenjena ter se jim prilagajati. Kajti navidezna resničnost je z nami sorazmerno kratek čas in njena raba nam še zdaleč ni zlezla pod kožo. Se pa to utegne že kmalu spremeniti, še razmišlja sogovornica. Foto: Donna Squire
Neveljaven email naslov