Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
670 epizod
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Povabili smo raziskovalki, ki si delita prvo avtorstvo izvirnega članka, objavljenega 15. decembra letos v Reviji Science, v katerem je mednarodna skupina 25 raziskovalcev opisala odkritje poteka procesa vpliva toksičnih proteinov NLP na odmiranje rastlinskega tkiva pri dvokaličnicah kot so npr. krompir, paradižnik, tobak in soja. Gostji sta molekularni biologinji, dr.Vesna Hodnik ( vodja Infrastrukturnega centra za raziskave molekulskih interakcij Katedre za biokemijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani) in Tea Lenarčič, študentka doktorskega študija Biomedicina, sodelujeta tudi v okviru Odseka za molekularno biologijo in nanotehnologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Levo Tea Lenarčič, desno dr.Vesna Hodnik (foto Goran Tenze, Program Ars)
Malo manj kot polovico potreb po pitni vodi v državi pridobivamo iz kraških vodonosnikov. Ti so v primeri z nekraškimi še posebno občutljjivi na onesnaževanje in žal ostajajo neprimerno zaščiteni. Zato so sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti iz Postojne razvili alternativno metodo za boljšo zaščito kraških vodnih virov. Gre za koncept »ranljivosti kraških vodonosnikov«, s katerim označujejo verjetnost onesnaževanja in podajajo oceno občutljivosti za posledice onesnaževanja, ki ga je povzročil človek. Koncept temelji na domnevi, da gre za naravno lastnost podzemnega vodnega sveta, in je neodvisen od kemičnih lastnosti onesnaževal. Pri takih raziskavah intenzivno sodeluje docentka doktorica Nataša Ravbar, koncept, o katerem govori v oddaji, pa so že uporabili v čezmejnem Projektu GEP (http://www.gepgis.eu/sl/) in ga razvijajo še naprej. Na skici je primer razvoja metodologije ocenjevanja ranljivosti kraških vodonosnikov (vir IZRK ZRC-SAZU, Postojna)
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Po letu dni in pol v oddaji vnovič govorimo o ljubljanski botanični posebnosti – samo v univerzitetnem Botaničnem vrtu in na gradu živeči endemični rastlini z imenom – »Fleischmannov rebrinec«. V lanskem maju smo posneli reportažni zapis z opisom po rastlini imenovane učne poti od Botaničnega vrta do grajskega dvorišča, kjer od 2011 skrbni vrtnarji skrbijo za njeno preživetje. Po poti sta nas z razlago ekologije grajskega griča popeljala soavtorja nove knjige o tej endemični rastlini, ki so jo pretekli teden predstavili na ljubljanskem gradu. To sta bila, vodja vrta dr.Jože Bavcon, in biologinja, mag.Blanka Ravnjak. Na predstavitvi pretekli teden pa je bila tudi tretja avtorica knjige, upokojena muzejska svetovalka Narodnega muzeja Slovenije in dolgoletna skrbnica Alpskega botaničnega vrta Juliana v Trenti, dr.Nada Praprotnik. Fleischmannov rebrinec na ljubljanskem gradu (foto: Goran Tenze)
V pogovoru bomo vnovič spomnili na pomembnost razumevanja okolja kot temeljnim pogojem za njegovo celovito varstvo. Pred osamosvojitvijo smo pri nas imeli organizacijsko združeno državno varstvo naravne in kulturne dediščine, saj že dolgo ni neznano, da so krajine takšne kot so zaradi človekovega vpliva. V 90-ih letih so oblasti sledile razvitim državam, ki so imele področji ločeni. Šele po sprejetju t.im. »firenške deklaracije« Mednarodnega muzealskega sveta (ICOMOS) o povezavah biotske in kulturne pestrosti pred tremi leti, so oživila prizadevanja za povezovanje umetno ločenih področij. Vodja oddelka za varstvo okolja na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC-SAZU dr. Aleš Smrekar, se raziskovalno ukvarja z mnogimi aspekti varovanja okolja, tudi s tem, kako vzpodbuditi aktiven pristop do tega pri ljudeh.
Množični obisk jam poleg onesnaževanja s toksini nedvomno predstavlja največjo nevarnost pri ohranjanju občutljivega podzemnega sveta. V oddaji poudarjamo še en primer mednarodne vplivnosti tukajšnjih poznavalcev. Biolog limnolog z Nacionalnega inštituta za biologijo, prof. dr. Anton Brancelj, se je nedavno vrnil s posvetovanja v Parizu. Tam so se prek UNESCA zbrali odgovorni strokovnjaki za ohranjanje slovitih jam Lascaux in Altamira s prazgodovinskimi slikarijami. Današnji gost je med drugim avtor izdane študije o jami Velika Pasica pri Igu blizu Ljubljane z rezultati dolgoletnih ekoloških in taksonomskih raziskav ter raziskav biodiverzitete te jame. Profesor Brancelj bo razložil, kaj je omenjene ljudi v knjigi prepričalo k množičnemu obiskovanju slovitih jam in zakaj so ga na podlagi teh ugotovitev, pa tudi o pomembnosti razumevanja ekologije jam, povabili na posvetovanje v Francijo.
Veliko nagrado Miroslava Zeia za življenjsko delo na področju dejavnosti Nacionalnega inštituta za biologijo za leto 2017 je prejela prof. dr. Tamara Lah Turnšek, vrhunska in mednarodno uveljavljena znanstvenica ter dolgoletna direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo. S predanim delom in vztrajnostjo je zgradila inštitut do sedanjih razsežnosti in ponesla njegov sloves v svet. Z nagrajenko smo pripravili pogovor, v katerem je opisala svoje študijske in raziskovalne začetke, raziskave rakastih celic in sodobne raziskovalne izzive. Sogovornica predseduje vladnemu Svetu RS za znanost in raziskovanje, junija pa jo je vlada imenovala za predsednico Odbora RS za Zoisovo nagrado, Zoisovo priznanje, priznanje ambasador znanosti Republike Slovenije in Puhovo priznanje.
Skupina študentov treh fakultet Univerze v Ljubljani je prejšni mesec pod mentorstvom asistentke dr.Vanje Čok v sklopu projekta “Po kreativni poti do praktičnega znanja”, v sodelovanju s podjetjem Pipistrel pritegnila pozornost s predstavitvijo prototipa električne polnilnice za letala. Mentorico smo obiskali na Fakulteti za strojništvo UL v glavnem mestu, kjer sta se ji pridružila izr.prof.dr. Roman Žavbi in raziskovalec dr.Janez Povh. Vsi trije predstavljajo raziskave razvojno-konstrukcijskih procesov Skupine za celoviti razvoj izdelkov v okviru LECAD (Laboratorij za računalniško podprto konstruiranje). Skupino je v začetku 80-ih let zasnoval in jo še vedno usmerja prof.Jože Duhovnik.
Raba t.im. plemenitih kovin v sodobnih prenosnih telefonih in podobnih elektronskih napravah narašča, vedno krajša pa je njihova življenska doba. Zato rabljene skozi ločevanje odpadkov razviti zahod izvaža v revne države nerazvitega sveta. Tam iz njih v zdravju in okolju nevarnih postopkih izločijo platino in druge plemenite kovine. Raziskovalna skupina pod vodstvom dr. Nejca Hodnika s Kemijskega inštituta v Ljubljani je lani vzbudila pozornost z odkritjem postopka t.im. »Zelenega recikliranja platine«. Gre za »učinek raztapljanja površine platine z ozonom in ogljikovim oksidom, v katerem se spreminja površinski potencial«, ki za razliko od sedanjih okolju škodljivih postopkov platino reciklira na neškodljiv način. Nejc Hodnik deluje na tamkajšnem Odseku za katalizo in reakcijsko inženirstvo.
Ekipa vodje Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani prof. dr. Romana Jerale je nedavno v reviji Nature Biotechnology objavila študijo z naslovom “Načrtovanje proteinskega origamija na osnovi obvitih vijačnic, ki se lahko sestavi “in vitro” ter “in vivo”. V pogovoru o novi generaciji umetnih bionanostruktur sodeluje še eden od prvih dveh avtorjev članka v reviji s faktorjem vpliva več kot 40, dr. Ajasja Ljubetič z omenjenega odseka.
Na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani je pretekli teden potekala jubilejna, 20. mednarodna »multikonferenca informacijska družba«. V studio so prišli: pediatrinja dr.Tina Bregant z Univerzitetnega rehabilitacijskega centra Soča, vodja skupine za ambientalno inteligenco na IJS, dr.Mitja Luštrek in prof.dr.Matjaž Gams, vodja Odseka za inteligentne sisteme, eden od pobudnikov tega srečanja od začetkov pred dvema desetletjema.
V zadnjem septembrskem tednu se je v Ljubljani, Grobljah in v Žalcu odvijal že tradicionalno srečanje za popularizacijo znanosti v organizaciji Slovenske znanstvene fundacije. Letošnji moto “V vrtovih raziskovalne ustvarjalnosti” je bil v znamenju gostiteljice Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani oz. njene 70-letnice. O nekaterih poudarkih tega mednarodnega festivala smo se pogovarjali z vodjo znanstvenega odbora prof. dr. Petrom Rasporjem in ugledno gostjo prof. dr. Marijo Strojnik Scholl, izumiteljico posebnega vesoljskega navigatorja za satelite.
Pretekli četrtek je v Ljubljani na Fakulteti za farmacijo potekal 3. kongres Slovenskega toksikološkega društva. V pogovoru bodo o onesnažilih v okolju, posebej o aspektih glifosata, enega najbolj razširjenih sistemskih herbicidov širokega spektra (Monsantov proizvod Roundup), in o komunikaciji tveganja V ŽIVO govorili prof.dr.Lucija Peterlin Mašič (UL-FFA), vodja organizacijskega odbora kongresa; dr.Jernej Drofenik (Uprava RS za varno hrano, veter. in varstvo rastlin); dr.Lucija Perharič, predsednica Slovenskega toksikološkega društva in mag.Anita Klančar (UL-FFA). Pogovor povezuje Goran Tenze.
Nedavno odprte največje depojske prostore v državi (v okviru bivše vojašnice, zdaj pa Parka Vojaške zgodovine v Pivki) upravlja Muzej novejše zgodovine Slovenije, ki ima tam poleg kustosinje zaposlenega tudi konservatorja. V konservatorsko-restavratorski delavnici že nekaj mesecev dela Aleš Jelinčič z dolgoletnimi izkušnjami pri ohranjanju snovne dediščine. V okolici Pivke ga že leta poznajo po obnovah starodobnih koles, avtomobilov, lesenih vrat in še kaj bi se našlo. To so opazili tudi muzejski kustosi, ki odločajo, kaj naj se zgodi s predmeti dediščine. Mi smo ga tam obiskali in posneli pogovor.
Po le štirih mesecih delovanja “dvofotonskega STED mikroskopa v Laboratoriju za biofiziko na Inštitutu Jožef Stefan, so tamkajšni raziskovalci pod vodstvom laboratorijskega vodje dr.Janeza Štrancarja prišli do naključnega, in hkrati prelomnega odkritja zdravju nevarnega lipidnega ovijanja nanodelcev (v tem primeru je šlo za učinkovanje Ti2-titanov dioksid). Ko ti nanodelci z vdihavanjem pridejo v pljuča, jih makrofagi niso sposobni uničiti, in se programirano samouničijo, posledica pa je stalno vnetje, težavno razumevanje bistva bolezni in tako dolgo trajanje zdravstvenih težav. Do odkritja je prišlo po dolgih letih raziskovanj in novega mikroskopa. Omenjeni laboratorij je raziskovalni paartner v projektu komisije EU Smart Nano Tox v okviru Horizont 2020. Odkritje pojasnjuje vodja laboratorija.
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Tokrat o iskanju pogojev, da bi meduze namesto problema postale rešitev oziroma koristne za človeka. S tem se že dlje časa, v posebnem raziskovalnem projektu projektu pa skupaj s podjetjem za marikulturo z Obale, ukvarja biologinja dr. Tjaša Kogovšek. Izkušnje si bosta v mednarodnem projektu GoJelly delili tudi s kemičarko dr. Katjo Klun, v katerem bodo iskali možnosti, da bi vedno večje količine mikroplastike v morjih lahko čistile tudi meduze. Slednjega za Morsko biološko postajo Piran, kjer delujejo vse tri, koordinira dr. Ana Rotter, ki pa v pogovoru ni sodelovala zaradi zadržanosti.
Blizu rta Ronek in pred Debelim rtičem se iz muljastega morskega dna dvigujejo življenja polne in iz odmrlih, apnenčastih morskih organizmov nastale “biogene formacije” (pred beneško obalo jim pravijo “tegnue”, v Trstu in okolici pa “trezze”). Pri nas dosežejo višino okrog 10 metrov. Ribiči jih zaradi bogastva ulova poznajo že stoletja, slovenski morski raziskovalci pa so jih vsaj pri nas bolj odločno začeli raziskovati na začetku desetletja. Rezultat raziskav, ki ga predstavljajo kot nekakšno uvajalno delo in izziv za prihodnje boljše razumevanje podvodne biodiverzitete severnega Jadrana, je študija treh raziskovalcev z izvirnim naslovom “Biogenic formations in the Slovenian sea” prof. dr. Lovrenca Lipeja, dr. Martine Orlando Bonaca in dr. Boruta Mavriča z Morske biološke postaje Piran, dela Nacionalnega inštituta za biologijo. Raziskovalce je v Piranu obiskal novinar Goran Tenze.
Zadnja poletna ponovitev oddaje POGLED V ZNANOST je v znamenju raziskav posledic podnebnih sprememb na zdrave ljudi. Vse pogostejši vročinski valovi od junija do septembra, ko so začeli umirati tudi mladi moški na deloviščih, so nemške industrialce spodbodli, da so se obrnili na raziskovalce. Projekt Heat Shield ali vročinski ščit išče načine in oblike prilagajanja delavcev na vročinske valove. Poleg neke tovarne in Inštituta Jožefa Štefana pri nas v njem sodeluje še ljubljanska Biotehniška fakulteta, ki jo zastopa prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj. V februarski predstavitvi projekta je v pogovoru pojasnjevala, kako so bile omenjene smrti v vročinskih valovih zadnjih dveh desetletij izhodišče za petletni projekt Heat Shield.
Tokrat o ohranjanju premične kulturne dediščine v muzejih s strani naravoslovca. Pogovor z zdaj že upokojenim vodjo oddelka za konserviranje in restavriranje v Narodnem muzeju Slovenije, Zoranom Miličem, je nastal v začetku desetletja. Takrat je imel ta diplomirani kemik že dobra 3 desetletja izkušenj skrbi za razumevanje narave snovi, iz katere je narejena muzejska premična dediščina, predvsem pa z njenim ohranjanjem. Še pred prihodom v muzej v 80-ih letih je delal v industriji, toda vedno ga je zanimala preteklost, torej tudi zgodovina in arheologija. In prav zato mu je bil muzejski konservatorski oddelek pisan na kožo.
Neveljaven email naslov