Varovanje naravnega okolja je dandanašnji precej samoumevna maksima, ki pa jo države že debeli dve desetletji institucionalno uresničujejo v protislovnih pogojih. Ločitev varstva naravnega okolja in varstva kulturne dediščine je idealna rešitev za ločevanje neločljivega, narave in kulture, saj se npr. slovenska podeželska krajina z gozdovi in strugami nekaterih rek danes precej razlikuje od tiste na istem ozemlju pred 150 leti. »Divje narave« namreč razen v posebej varovanih delih preprosto ni. Zato je oktobra 2014 sprejeta UNESCO-va  »Firenška deklaracija« – Florence Declaration) med drugim poudarila neločljivost varstva naravne in kulturne dediščine. Predsednik Znanstvenega sveta ZRC SAZU, geograf dr. Aleš Smrekar ima mnogo izkušenj z raziskovanjem načinov razumevanja in varovanja naravnega okolja, med drugim je tudi osrednji zavodski  koordinator tovrstnih mednarodnih raziskav. V pogovoru nam je razložil, zakaj in kako je razumevanje in poznavanje naravnega okolja prvi pogoj za njegovo varovanje.